Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2(n), 28, 28(2). ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-5. ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/2, 97.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - uredba Dublin III - nevarnost pobega - nedovoljen vstop v rs - begosumnost - nesodelovanje v postopku - dvom v zatrjevano istovetnost - dvom v prosilčevo identiteto - okoliščine, ki kažejo na begosumnost
Tožena stranka ne sme izbrati dveh različnih pravnih podlag za ukrep pridržanja, tako da se ena podlaga nanaša na primer, če bo obravnavala prošnjo oziroma ker tožena stranka meni, da bo zelo verjetno po vsebini obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito (1. alineja 1. odstavka 84. člena ZMZ-1), druga pravna podlaga za pridržanje pa je vezana na postopek po Dublinski uredbi, saj ta druga varianta pomeni, da je odgovornost za obravnavo prošnje sprejela druga država članica EU in je Slovenija ne bo obravnavala.
Tožena stranka bi glede na prevladujočo sodno prakso v Sloveniji in v preostalih evropskih državah, kjer zaradi možnih kršitev absolutnih pravic iz 3. člena EKČP vsaj od sodbe ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece od meseca januarja 2011 naprej večinoma ne prihaja do vračanja prosilcev v Grčijo, morala v izpodbijanem aktu predložiti tudi časovno aktualne informacije o stanju v Grčiji, ki bi bile dovolj natančne, verodostojne in zanesljive o tem, da so se razmere v Grčiji spremenile do tolikšne mere, da je možno uporabiti Dublinsko uredbo tudi v primeru vračanja prosilcev v Grčijo.
Poleg tega tožena stranka v času izreka izpodbijanega ukrepa še ni poslala zahteve Grčiji za sprejem odgovornosti in sodišču tudi do dne 26. 4. 2018 ni sporočila, da je zahtevo poslala, v upravnem spisu pa je vabilo tožniku, na osebni razgovor v zadevi prošnje za mednarodno zaščito za dne 24. 4. 2018, vabilo za zaslišanje pa je bilo poslano tudi na PIC, kar kaže na to, da je imela tožena stranka že dne 16. 4. 2018 namen, da bo po vsebini obravnavala prošnjo tožnika za mednarodno zaščito, kar pa pomeni tudi, bodisi da ne bo poslala zahteve Grčiji, ali da je gotova, da Grčija odgovornosti ne bo sprejela. Že samo to pomeni, da ukrep pridržanja ni bil nujen (sorazmeren) zato, da bi omogočil izvedbo postopkov za predajo, glede na tako visoko stopnjo negotovosti predaje.
Ker se je o tem izreklo tudi že Vrhovno sodišče, da nedovoljen vstop v Slovenijo ne more biti podlaga za omejitev gibanja, je to dodaten element, ki kaže tudi na odsotnost "dobre vere" in ne gre zgolj za nezakonitost v odločanju. Merila nesodelovanja v postopku iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 v konkretnih okoliščinah primera ni mogoče uporabiti v skladu z 19. členom Ustave in 5. členom EKČP oziroma 6 členom Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z določbo člena 28(2) in 2(n) Dublinske uredbe.
Po izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor kriterija "nesodelovanje v postopku" iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v Dublinskem postopku.
"Nesodelovanje v postopku" se nanaša na nesodelovanje v postopku v tisti državi, ki izvaja postopek odstranitve oziroma v primeru Dublinske uredbe postopek predaje, ne pa na nesodelovanje tujca oziroma prosilca za azil v neki drugi državi članici na poti v Evropo ali celo v nečlanici EU. Tožnik ni kazal nobenega znaka nesodelovanja v postopku v Sloveniji. Tožnik ves čas upravnega postopka navaja isto osebno ime in priimek.
Eden od pogojev oziroma kriterijev za odločitev o pridržanju je tudi, da "ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov" od pridržanja. Sodišče ugotavlja, da je treba tožbi ugoditi tudi iz razloga, ker slovenski zakonodajalec ni uredil možnosti manj prisilnih ukrepov od pridržanja.
Iz izpodbijanega akta je jasno razvidno, da je tožena stranka tožniku odvzela prostost zaradi tega, ker ni izkazal dokumenta, ki ga predvideva 97. člena ZTuj-2. Takšna uporaba določila 1. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 in 4. odstavka 34. člena ZMZ-1 je napačna. Tožena stranka je v konkretnem primeru tožnika pridržala že iz razloga, ker ta v postopku ni predložil dokumenta iz 97. člena ZTuj-2 in sploh ni uporabila standarda "očitnega dvoma" v istovetnost ali državljanstvo tožnika.
KZ-1 člen 88, 88/5. ZIKS-1 člen 105. ZUS-1 člen 40, 59.
pogojni odpust - pogoji za pogojni odpust - prosti preudarek - izvedba glavne obravnave
Kriteriji za pogojni odpust so samo primeroma našteti, tožena stranka sme upoštevati tudi druge kriterije, ki so relevantni za presojo. Iz navedenega razloga tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je upoštevala kot kriterij tudi to, da tožnik še ni bil preverjan z zunaj zavodskimi ugodnostmi in da bi ga bilo potrebno postopno preveriti v vsakodnevnem življenju in v vsakodnevnih situacijah z dalj časa trajajočimi zunaj zavodskimi ugodnostmi.
Sodišče se ne more opredeliti do tega, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ker dokazom ni dala tolikšne teže, saj je v primerih, ko gre za odločanje po prostem preudarku, obseg sodne kontrole omejen, le v okviru presoje, ali so bile prekoračene meje prostega preudarka in ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen. Ne more pa sodišče pri tovrstnih odločitvah preverjati ustreznosti odločitve upravnega organa, ker bi s tem prekoračilo svoja pooblastila.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - dvom v prosilčevo identiteto - ugotavljanje istovetnosti prosilca - Dublinska uredba III - begosumnost - nevarnost pobega - nesodelovanje v postopku
Tožnik je pojasnil, da je potni list odvrgel, ker ni želel, da ga vrnejo v Alžirijo, da pa ima osebno izkaznico v Alžiriji ter da ima sliko osebnega in vojaškega dokumenta. Tudi na zaslišanju na glavni obravnavi je povedal, da ima sliko osebne izkaznice na facebook-ovi spletni strani, ki jo je natisnil in dal pravniku v Centru za tujce. Kopijo te fotografije, iz katere so razvidni osebni podatki tožnika, ki jih navaja v postopku, je predložil tudi v sodni spis. Tega tožnikovega dejanja in tako predloženega dokaza toženka v izpodbijanem sklepu sploh ni ocenila.
Nadaljnja okoliščina, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje toženka, je tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej, sama po sebi ne more pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega. Tak način prehajanja mej je namreč za prosilce za mednarodno zaščito, ki so praviloma begunci, prej pričakovan in običajen kot izjemna okoliščina, na katero bi bilo mogoče opreti sklepanje na nevarnost pobega. Enako velja tudi za tožnikovo nemožnost bivanja v Republiki Sloveniji, saj se to nedvomno nanaša na večino prosilcev za mednarodno zaščito.
ZTuj-2 člen 33, 33/4, 37a, 37a/2, 37a/3, 37a/4, 55, 55/1. ZZSDT člen 17, 17/1, 18, 18/1.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - neporavnane davčne obveznosti
Upravna enota bi v konkretnem primeru morala šteti, da soglasje Zavoda za zaposlovanje ni podano, kar pa ni samo po sebi razlog za zavrnitev prošnje, ampak bi morala izkazane okoliščine in razloge za na dan 26. 7. 2016 neporavnane davčne obveznosti omenjenega podjetja upoštevati namesto Zavoda. Tožena stranka tega ni storila zaradi napačne uporabe materialnega prava, kar pa je imelo za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev pravice stranke, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločitev in da upravni organ argumente iz izjave stranke upošteva v odločbi.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZTuj-2 člen 68, 68/2.
V postopkih mednarodne zaščite je prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je breme dokazovanja lastne identitete, kar obenem pomeni, da sam prosilec nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ-1), saj je ugotovitev istovetnosti prosilca v tovrstnih postopkih zelo pomembna ne le zato, da se ve, kdo je prosilec (vključno z njegovim državljanstvom), pač pa tudi zato, da se lahko individualno ugotavljajo subjektivne okoliščine, na katere se prosilec sklicuje.
Sodišče iz izpodbijanega sklepa ne razbere zadostne dejanske podlage za omejitev gibanja tožniku na podlagi 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Toženka v izpodbijanem sklepu sicer navaja, da naj bi tožnik zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji, in sicer dne 30. 6. 2017, ter da na dokončanje postopka ni počakal, torej smiselno razlog za nevarnost pobega iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj‑2. Vendar toženka ne pojasni na kakšni konkretni osnovi izvaja takšen sklep, saj iz zadetka Eurodac, ki se nahaja v spisu, kot to pravilno opozarja tožnik, izhaja, da je bil tožnik v Grčiji le evidentiran kot tujec. Edina druga okoliščina, na katero se v izpodbijanem sklepu nekoliko bolj konkretno sklicuje toženka pa je tožnikovo nezakonito prehajanje državnih mej. Za to okoliščino pa po povsem ustaljeni sodni praksi tako naslovnega sodišča kot Vrhovnega sodišča RS velja, da sama po sebi ne more pomeniti razloga za znatno nevarnost pobega.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pridržanje za namen predaje - nevarnost pobega
V konkretnem primeru gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz pete alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in ne za razloge po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot meni tožnik.
ZTuj-2 člen 97. ZMZ-1 člen 34, 84, 84/1, 84/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pogoji za pridržanje - okoliščine, ki kažejo na begosumnost - istovetnost osebe
Toženka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje izključno s tem, da tožnik do izdaje sklepa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Vendar pa po oceni sodišča ta okoliščina sama po sebi ne dosega pravnega standarda očitnega dvoma v istovetnost, ki mora biti podan, da je ta razlog za omejitev gibanja upravičen. Sodišče je namreč že v številnih sodnih odločbah zavzelo stališče, da odsotnost takega dokumenta še ne zadostuje za očiten dvom v identiteto.
To, da je treba opraviti osebni razgovor s prosilcem, ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj je razgovor procesno dejanje, ki ga je v postopku praviloma treba opraviti. Navedena določba ZMZ-1 pa govori o ugotavljanju dejstev, s katerimi prosilec utemeljuje svojo prošnjo.
mednarodna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - pogoji za priznanje subsidiarne zaščite - varna izvorna država
V konkretnem primeru so podani pogoji za to, da se tožnikova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 2. alinee 52. člena ZMZ-1, to je iz razloga, ker prosilec prihaja iz varne izvorne države. Po 61. členu varno izvorno državo na podlagi meril, ki so določena v istem členu, razglasi Vlada Republike Slovenije, uporabi pa se koncept varne izvorne države v skladu z določbami 62. člena ZMZ-1. Po teh določbah se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo: 1. če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče in 2. če prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (prvi odstavek 62. člena).
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - prosilec iz Alžirije
Razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 ni podan, saj se lahko to določilo uporabi takrat, kadar prosilec navaja dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, tožnik pa je navajal, da naj bi bil priprt le iz razloga, ker je Berber, torej zaradi svoje narodnosti, kar v primeru, če bi uspel tožnik to tudi dokazati, ne bi bilo nepomembno dejstvo. Vendar pa je po mnenju sodišča tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik z ničemer ni utemeljil, da so obtožbe zoper njega temeljile na dejstvu, da je Berber in gre torej zgolj za trditev tožnika, ki ni z ničemer dokazana. V zvezi s tožbenim očitkom, da če tožnik prihaja iz varne tretje države, da to še ne pomeni, da tožena stranka ne bi bila dolžna pridobiti ažurnih informacij iz ustreznih virov, pa sodišče pojasnjuje, da so bile pred razglasitvijo Alžirije za varno izvorno državo, glede na določilo tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1 upoštevane ustrezne informacije. Tožnik v konkretnem primeru ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da Alžirija tudi ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država.
ZDoh-2 člen 15, 18, 105. ZDavP-2 člen 282. ZDIS člen 5. ZIS člen 75, 98.
akontacija dohodnine od drugih dohodkov - predmet obdavčitve - drug dohodek - igre na srečo - nagradna igra
Z dohodnino so obdavčeni vsi dohodki fizičnih oseb, razen izjem, ki jih ZDoh-2 izrecno izvzema iz obdavčitve. Dobitki v (reklamnih in animacijskih) nagradnih igrah po določbah ZDoh-2 iz obdavčitve niso izvzeti, temveč so, nasprotno v 3. točki tretjega odstavka 105. člena izrecno opredeljeni kot drugi (obdavčljivi) dohodki in, ob upoštevanju opisane opredelitve drugih dohodkov, nedvomno obdavčeni. Dohodek je po navedenem obdavčen ne glede na obliko, v kateri je izplačan oziroma prejet ter zapade pod obdavčitev v trenutku, v katerem je fizični osebi izplačan ali kako drugače dan na razpolago, v obravnavanem primeru ob prevzemu dobitka v nagradni igri, izplačanega v obliki promocijskega igralnega lističa. Višina dohodka se po presoji sodišča v izpodbijani odločbi utemeljeno ugotavlja v vrednosti, ki je na lističu navedena. Dobitniku je namreč za navedeni znesek omogočeno igranje na igralnem avtomatu, ki bi ga sicer v breme svojega premoženja moral plačati sam. Sodišče zato v opredelitvi dohodka tudi ne ugotavlja neskladnosti s 15. členom ZDoh-2.
Sodišče po vpogledu podatkov v listinah upravnega spisa za razliko od pristojnega organa ugotavlja, da je tožnik zatrjeval pravno relevantne osebne okoliščine, zaradi katerih bi se lahko štelo, da tožnikova izvorna država Maroko za tožnika, individualno ni varna izvorna država, česar pa pristojni organ ni raziskal in je posledično ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Koncept varne izvorne države je zakonodajalec opredelil z določili 61. člena ZMZ-1. V konkretnem primeru sicer ni sporno, da je tožnikova izvorna država Maroko s strani Vlade Republike Slovenije razglašena za varno izvorno državo, kar pa v konkretnem primeru samo po sebi še ne zadostuje za uporabo koncepta varne izvorne države (62. člen ZMZ-1), saj mora biti po navedeni določbi kumulativno ugotovljeno, da ima prosilec državljanstvo te države (prva alineja) in da prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom, zanj ni varna država (druga alineja). V izpodbijani odločitvi se pristojni organ ni spuščal v presojo posebnih okoliščin, ki jih je navajal tožnik, zato posledično tudi ni primerjal razmer v Maroku glede stanja v državi v času presoje tožnikove prošnje z razmerami v tej državi, ki so bili odločilni za njeno uvrstitev na seznam varnih izvornih držav.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2. ZTuj-2 člen 97, 97/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8(3), 9(3).
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - istovetnost - razlaga materialnega prava - začasna odredba
Zakonski pogoj za pridržanje iz druge alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 ni izpolnjen, če bi bilo treba določena dejstva bolj oziroma dodatno razčistiti z vprašanji, ampak samo, če je treba določena dejstva, na katerih temelji prošnja, “pridobiti“ na nek drug, poseben način in jih “ne bi bilo mogoče pridobiti brez izrečenega ukrepa“.
Če bi zgolj kakšno dodatno vprašanje ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ali ob zaslišanju pri seznanitvi z možnostjo izreka ukrepa pridržanja, ki ne bi bistveno podaljšalo postopka, in ne bi šlo za kakšno drugo dodatno dokazno sredstvo, lahko predstavljalo pridobitev oziroma razjasnitev spornih dejstev, potem ukrep pridržanja ni upravičen, ker ne bi šlo za skrajni in nujen ukrep, ki mora biti strogo omejen.
V primeru že zgrajenega nevarnega objekta je inšpekcijski zavezanec njegov lastnik. Investitor gradnje bi bil zavezanec le, če bi bila kot nevarna opredeljena gradnja, ki se še izvaja. Lastnik nepremičnine je namreč tisti, ki je v razmerju do tretjih dolžan zagotoviti, da jim njegova nepremičnina ne bo povzročala škode oziroma da jih ne bo ogrožala. Če je slabo stanje objekta posledica ravnanja druge osebe in ne lastnika, ima ta ob izpolnjenih zakonskih pogojih možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke; ne more pa se ogniti obveznostim, ki ga po ZGO-1 zadenejo kot lastnika nevarne gradnje.
Po 154. členu ZGO-1 se gradnja ustavi oziroma prepove uporaba objekta, če je to glede na naravo gradnje oziroma objekta mogoče oziroma potrebno. Obenem pa iz 154. člena ZGO-1 izhaja, da so ukrepi, ki jih je mogoče izreči - izvedba nujnih vzdrževalnih del, obnova objekta ali njegova odstranitev, in sicer na celotnem objektu ali na delu objekta - določeni alternativno. Zato je treba izreči najmilejši ukrep, s katerim je mogoče doseči zasledovani cilj, torej odvrniti nevarnost, ki jo predstavlja objekt. S tega vidika je v obrazložitvi izpodbijane odločitve zgolj navedeno, da razpadajočega, izbočenega, nagnjenega podpornega kamnitega zidu z neurejenim zalednim odvodnjavanjem ni možno obnoviti, ne da bi se ga pri tem odstranilo, in da se je zato gradbeni inšpektor odločil za njegovo odstranitev v celoti. Tako skopa in splošna utemeljitev ne zadošča za preizkus, ali je bil izrečen najmilejši po zakonu predvideni ukrep in ali je to primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja.
V primeru fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP se rok za vložitev tožbe ne šteje naslednji dan od dneva, ko je bil naslovniku dokument puščen v hišnem predalčniku, temveč naslednji dan od poteka 15 dnevnega roka za prevzem dokumenta na pošti, saj se z dnem izteka tega roka vročitev šteje za opravljeno. V ZUP tudi ni podlage, da bi fikcija vročitve v primeru, ko se rok za dvig pisanja izteče na soboto, nedeljo ali drug dela prost dan, naslovnik pa pisanja ne dvigne, nastopila šele prvi naslednji delovni dan. Vrhovno sodišče je na Občni seji 14. 1. 2015 sprejelo načelno pravno mnenje, po katerem se pri izteku roka iz četrtega odstavka 87. člena ZUP ne upošteva določba drugega odstavka 101. člena ZUP. To v obravnavani zadevi pomeni, da se šteje, da je bila vročitev opravljena v soboto, 20. 1. 2018. Od naslednjega dne, torej od 21. 1. 2018, je treba šteti začetek tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je iztekel v ponedeljek, 19. 2. 2018. Iz podatkov na pisemski ovojnici je razvidno, da je tožnik tožbo priporočeno na pošti oddal šele v sredo, 21. 2. 2018, zato je tožba glede na prekluzivni tridesetdnevni rok vložena prepozno.
ZTuj-2 člen 68, 68/1, 68/2, 97. ZMZ-1 člen 34, 71, 71/4, 84, 84/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 28, 28/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - pogoji za pridržanje - dvom v izkazano identiteto - ugotavljanje istovetnosti - okoliščine, ki kažejo na begosumnost
V osebni izkaznici je tožnikovo ime napisano drugače kot v vlogah, ki se nahajajo v upravnem in sodnem spisu. Tožnik je v zvezi s tem pojasnil, da je pravilen zapis imena B., kako je bilo njegovo ime napisano v spisih, pa doslej ni vedel. Sodišče ocenjuje, da je to pojasnilo verodostojno, kajti če bi tožnik želel skrivati svojo identiteto, sodišču ne bi predložil dokumenta, na katerem je del njegovega imena napisan drugače, kot je napisan v upravnem spisu in vlogah.
Sodišče pritrjuje ugotovitvi toženke, da je tožnik v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito predvsem zato, ker so ga tu ujeli policisti, in da v Sloveniji ne želi ostati, ker je njegova ciljna država Švedska.
Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Toženka je sodišče obvestila, da je tožnik zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito, je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka.
neizplačane devizne vloge - verifikacija stare devizne vloge - sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - pravice in obveznosti po ZNISESČP
V zadevi gre za odločanje o pravicah in obveznostih, ki so uvedene z določbami ZNISESČP, v obsegu in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Sodba ESČP v zadevi Ališić in ostali ne prestavlja neposredne podlage za odločanje o posamičnih pravicah, temveč se z njo, zaradi okoliščin sistemske narave, Republiki Sloveniji nalaga obveznost uvedbe splošnih ukrepov na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko B.B., C.C. in vsi drugi, ki so v enakem položaju kot onadva, dobili izplačane stare devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank, ki jo je Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Navedbi tožnika, da svoj zahtevek uveljavlja na podlagi 147. odstavka Sodbe v zadevi Ališić in ostali, zato ni mogoče slediti.
V okviru pilotnega postopka v zadevi Ališić je ESČP v letu 2017 izdalo dva sklepa o nedopustnosti, in sicer v zadevi Hodžić proti Sloveniji, v katerem se v okviru pravno relevantnih okoliščin zadeve ugotavlja, da pritožnikovi prihranki (enako kot v zadevi Ališić) niso bili preneseni na privatizacijski račun, in v zadevi Zeljković proti Sloveniji, v kateri se v okviru pravno relevantnih okoliščin zadeve ugotavlja, da so bili (drugače kot v zadevi Ališić in enako kot v primeru tožnika v tem upravnem sporu) pritožnikovi prihranki preneseni na privatizacijski račun. V obeh sklepih je sodišče ugotovilo, da zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić (ZINSESČP) izpolnjuje merila, določena v pilotni sodbi. Ustreznost sheme potrjuje tudi Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe in s tem spoštovala sodbo ESČP v zadevi Ališić in ostali v smislu 46. člena Konvencije.
ZDavP-2 člen 74, 74/1, 76, 76/1, 141. ZUP člen 253.
davek od dohodkov pravnih oseb - simuliran (navidezni) pravni posel - načelo prepovedi reformatio in peius - pravila računovodenja
Namen sklenitve absolutno in relativno navidezne pogodbe za njeno presojo ni bistven, povezan pa je vsekakor s tem, da želi tretji osebi (davčnemu organu) prikriti resnična dejstva in ga spraviti v zmoto. Zato se ugotavljanje prave pogodbene volje na davčnem področju ne kaže kot sporno vprašanje med strankama pogodbe, marveč se presoja na podlagi objektivnih okoliščin, ki kot posredni dokazi oziroma indici kažejo na to, ali je določen pravni posel nastal ali ne. Šele na tej podlagi je mogoče sprejeti pravilen sklep o tem, da navidezni posel na davčnem področju ne povzroča pravnih posledic.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - obrazložitev odločbe
V upravnem sporu se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom. Sodna presoja je v takšnih postopkih zadržana in omejena na presojo zakonitosti ter očitnih napak pri odločanju. Vendar po ustaljeni upravno-sodni praksi to ne pomeni, da akt o zavrnitvi ne bi moral obvezno vsebovati vseh tistih sestavin, ki so potrebne, da se ga da preizkusiti. Res je sicer, da je samo ocenjevanje strokovno opravilo, ki ne more biti predmet sodne presoje, vendar pa je pri odločitvi vseeno treba upoštevati osnovne procesne pravice stranke v postopku, med katere spada tudi pravica do obrazloženega sklepa.
Direktiva Sveta z dne 6. decembra 1979 o spremembah Direktive 76/308/EGS o vzajemni pomoči pri izterjavi terjatev, ki izhajajo iz poslovanja, ki so del sistema financiranja Evropskega kmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada, ter iz prelevmanov in carin člen 12, 12/3. ZUS-1 člen 64, 64/4, 64/5. ZUP člen 282. ZDavP-2 člen 151, 229.
davčna izvršba - vročitev - izvršilni naslov za uvedbo prisilne izterjave - jezik
V konkretnem primeru davčni organ stališču Vrhovnega sodišča RS, kljub nespremenjenim dejanskim ugotovitvam, ni sledil, zato je zagrešil bistveno kršitev določb postopka, kar narekuje odpravo odločitve. Sodišče namreč v upravnem sporu skrbi za zakonitost delovanja izvršilne veje oblasti, odločitev, nasprotna stališču sodišča, pa tudi ni v funkciji varovanja načela pravne države in pravne varnosti ter načela delitve oblasti.
Pri vzajemni pomoči, določeni na podlagi Direktive 76/308, mora biti izvršilni naslov za izterjavo – da bi njegov naslovnik lahko uveljavljal svoje pravice – temu vročen v uradnem jeziku države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ. Za zagotovitev upoštevanja te pravice mora nacionalno sodišče uporabiti svoje nacionalno pravo in pri tem poskrbeti za zagotovitev polnega učinka prava Skupnosti.