kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - predlog za izločitev sodnika - domneva o nepristranskosti sodnikov - predlog za prenos krajevne pristojnosti - nenavzočnost obdolženca na glavni obravnavi - modifikacija obtožnega akta - zavrnitev dokaznih predlogov - dopolnilna norma - zastaranje kazenskega pregona
Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so tudi izvajanja pritožbe, ki poskušajo izločitev razpravljajoče sodnice doseči z vložitvijo kazenske ovadbe zoper njo in to ponovno zaradi nestrinjanja z njenimi procesnimi odločitvami. Zato so izvajanja pritožbe, ki tudi sicer okoliščin, ki bi vzbudile dvom v nepristranskost sodnice, z ničemer ne konkretizira, saj polemizira z razlogi oziroma dejanskimi zaključki prvostopenjske sodbe in se ne strinja s procesnim vodenjem razpravljajoče sodnice, neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je v točki 10 prepričljivo in zadostno pojasnilo tudi razloge za zavrženje ponovno podanega predloga za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je obdolženi vložil skupaj s predlogom za izločitev razpravljajoče sodnice dne 16. 11. 2023. Pri tem je utemeljeno navajalo, da je obdolženi ob tem, da je vložil več kazenskih ovadb zoper osebe, ki so sodelovale v predkazenskem in kazenskem postopku, podal tudi več predlogov za prenos krajevne pristojnosti (pred tem z vlogo 15. 5. 2023) in v prvem sojenju (30. 8. 2019, 17. 9. 2019), v katerih navaja bistveno enake razloge, o katerih je bilo s strani Vrhovnega sodišča RS že večkrat odločeno in obdolžencu pojasnjeno, da razlogi, ki jih navaja, ne predstavljajo tehtne podlage za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot nedopustno in očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka ter pomeni zlorabo procesnih pravic.
V pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Sodnik sme v skladu s prvim odstavkom 307. člena ZKP odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil pravilno vabljen, če svojega izostanka ni opravičil oziroma sodišče njegovega opravičila ni sprejelo kot utemeljenega, če je bil predhodno zaslišan, če je bil navzoč njegov zagovornik (formalni pogoji) in če njegova navzočnost ni bila nujna (materialni pogoj). Sodišče prve stopnje je v točkah 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj so bili izpolnjeni vsi navedeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ti pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da se je obdolženec pravici do aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi očitno odpovedal.
Drugi pogoj, ki ga pritožba neuspešno izpodbija, je, da je bila obdolženčeva navzočnost na narokih za glavno obravnavno dne 28. 9. 2023, 16. 11. 2023, 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023 nujna. Tega standarda zakonsko besedilo dodatno ne opredeljuje, temveč napolnitev vsebine prepušča sodni praksi. Za oceno, da obdolženčeva navzočnost ni nujna je tako ključno, da je bil predhodno zaslišan na sodišču (ne glede na to, v katerih fazi postopka) in da mu je bila dana možnost aktivne obrambe z vidika, da se na glavni obravnavi izjavi o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo, vsaj enkrat v postopku pa mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, še posebej, če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081339
KZ-1 člen 171, 171/1, 171/4. ZKP člen 394, 394/1.
kaznivo dejanje spolnega nasilja - sila - spolno dejanje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - delna sprememba izpodbijane sodbe
Navedena dejstva, o katerih je oškodovanka prepričljivo izpovedala, tudi po oceni pritožbenega sodišča določno izkazujejo silo, manifestirano v fizični (pre)moči in nadvladi obtoženega A. A., ki jo je uporabil nasproti oškodovanki, s čimer jo je - v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe - prisilil k temu, da je trpela spolno dejanje.
Kvalificirana oblika kaznivega dejanja spolnega nasilja je med drugim podana, če je dejanje iz prvega odstavka 171. člena KZ-1 storilo več oseb zaporedoma, torej se zahteva udeležba najmanj treh oseb.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078971
KZ-1 člen 86, 86/11.
delo v splošno korist - izvršitev izrečene kazni zapora v obsegu neopravljenega dela - prestajanje zaporne kazni
Pritožbeno upravičevanje neopravljenega dela v splošno korist zaradi prestajanja kazni zapora na temelju druge kazenske zadeve je zatorej zavajajoče ter kot takšno ne more vplivati na drugačne pravne in dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00078284
KZ-1 člen 38, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 358, 372, 372-2. ZGD-1 člen 263, 263/1.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - pomoč pri kaznivem dejanju - kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - udeležba pri kaznivem dejanju - izvršitvena ravnanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja
Opis kaznivega dejanja, da je iz njega mogoče razbrati, ali vsebuje vse znake očitanega kaznivega dejanja kot historičnega dogodka, mora vsebovati vse odločilna dejstva in okoliščine, ki določeno kaznivo dejanje konkretizirajo. Obtoženemu A. A. se očita udeležba v ožjem pomenu sodelovanja pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (pomoč). Kaznivost te udeležbe pa je odvisna od dejanja glavnega storilca (t.i. akcesornost udeležbe). To pomeni, da udeležbeno dejanje kazenskopravno oživi, postane kaznivo šele v odvisnosti od tega, ali je glavni storilec (v konkretnem primeru B. B.) izvršil, uresničil zakonski dejanski stan kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti.
Pomoč v kazenskopravnem smislu v objektivnem pogledu predstavlja ravnanje pomagača oziroma njegov prispevek v obliki aktivne ali pasivne pomoči k dejanju glavnega storilca, pri čemer mora biti dejanje glavnega storilca opisano oziroma konkretizirano do te stopnje, da je mogoče že iz samega opisa dejanja oziroma izvršitvenega ravnanja storilca ugotoviti, ali pomagačevo ravnanje dejansko predstavlja prispevek, podporo, olajšanje in podobno. Prav tako mora biti konkretizirano pomagačevo ravnanje, da je mogoče ugotoviti ali to ravnanje dejansko predstavlja podporo ali olajšanje h kaznivemu dejanju glavnega storilca. Dejanja pomoči po subjektivni strani pomenijo samo sodelovanje pri tujem, ne pri lastnem kaznivem dejanju. Krivda pomagača je lahko samo naklepna. Pri pomoči mora biti naklep "dvojen", zajeti mora tako samo ravnanje pomoči kot dejanje glavnega storilca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078763
KZ-1 člen 90, 90/1-4, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 344, 344/1, 354, 354/1, 354/2.
zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - namen povzročitve premoženjske škode - pomanjkanje razlogov o subjektivnih znakih kaznivega dejanja - povzročitev velike premoženjske škode - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - temeljna oblika kaznivega dejanja - zastaranje kazenskega pregona - modifikacija obtožnega akta - načelo materialne resnice - zavrnilna sodba
Zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ-1 izkazuje, da to kaznivo dejanje ni le naklepno, pač pa gre za t. i. namerni delikt. To pomeni, da je pri takšni kvalifikaciji kaznivega dejanja potrebno ugotoviti namero storilca v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja oziroma njegov namen. Naklep kot oblika krivde in namen pa nista sinonima, pač pa se prvi nanaša na subjektivni odnos storilca do objektivnih znakov kaznivega dejanja, namen pa na storilčevo stremljenje k uresničitvi cilja, v konkretnem primeru pridobiti sebi ali komu drugemu veliko premoženjsko korist ali oškodovancu povzročiti veliko premoženjsko škodo.
Abstraktni del opisa kaznivega dejanja (prepis zakonskih znakov) ni obligatorna sestavina tenorja obtožbe, pač pa mora biti konkretni del opisan tako, da vsebuje konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, pri tistih znakih, zlasti subjektivnih, katerih natančnejša konkretizacija ni mogoča, pa prepis zakonskega besedila ali njegov ekvivalent oziroma vsaj takšen zapis objektivnih očitkov, ki omogoča sklepanje na obstoj takih (subjektivnih) znakov.
Sodba presenečenja je tista, ki je izdana na podlagi pravne ocene, z vidika katere bi bila za odločitev bistvena povsem druga dejstva in dokazi, v zvezi s katerimi strankam ni bila dana možnost, da se o njih izrečejo. Sodba na podlagi zastaranja kazenskega pregona pa je tista, ki je objektivna posledica izteka roka iz prvega odstavka 90. člena KZ-1, zato ne more veljati za "sodbo presenečenja".
Soočenje je poseben način zaslišanja prič, za katerega se sodišče lahko odloči, če se njihove izpovedbe ne ujemajo glede pomembnih dejstev, pri čemer je namen soočenja v pojasnitvi razlogov za neujemanje, in v tem, da je mogoča lažja ocena, katera izpovedba je bolj verodostojna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi temeljito obrazložilo svojo odločitev, zakaj je zavrnilo predlagano soočenje obeh prič.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00078817
KZ-1 člen 284, 284/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 387.
kaznivo dejanje krive izpovedbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - kršitev pravice do obrambe - nedovoljen dokaz - poseg v pravico do zasebnosti - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis)
Pritožbeno sodišče opozarja, da je izvedba posameznega dokaza resda v dometu razpravljajočega sodnika, ki pa mora vendarle biti izveden na način, da ga (tudi) obramba lahko preizkusi, kar pa v danem primeru glede na spisovne podatke, ko je bilo procesnim udeležencem omogočeno zgolj poslušanje telefonskega pogovora priče A. A. z obdolženim B. B., ki je v vzročni zvezi z inkriminirano vsebino, ni razvidno. Pritožbeno sodišče predvsem pogreša razumne in prepričljive razloge za odklonilno prvostopenjsko procesno odločitev do večkrat podanega predloga zagovornika obdolženega C. C. po prepisu zvočnega posnetka, ki bremeni obdolžena procesna udeleženca. Ugotovljeno predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki pa je takšne narave, da je lahko vplivala na pravilnost izpodbijane sodbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00079056
URS člen 29. KZ-1 člen 70b, 70b/1. ZKP člen 492, 492/3, 307, 307/3, 308.
navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v odsotnosti stranke - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi - kršitev obsojenčeve pravice do obrambe - pravica do sojenja v navzočnosti
Ocena, kdaj je navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, je dejansko vprašanje, odvisno od procesne situacije in okoliščin vsakega konkretnega primera. Če obdolženi še ni bil zaslišan, je njegova navzočnost brez izjeme nujna. Čeravno pa se je zagovornik strinjal z nadaljevanjem sojenja v odsotnosti obravnavanega procesnega udeleženca (list. št. 120), ignoranca obdolženega, ki se sooča s prisotnostjo duševne motnje in je njegovo duševno zdravje okrnjeno, ne more govoriti v prid temu, da se je sojenju v njegovi prisotnosti odpovedal. Tudi soglasje njegovega zagovornika s sojenjem v odsotnosti namreč volje obdolženega ne more nadomestiti.
Pri odločanju o t. i. fakultativnem odvzemu predmetov je namreč treba upoštevati, presoditi in tudi obrazložiti merila, vzpostavljena v ustavnosodni presoji, in sicer preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa, vse ob obstoju nevarnosti, da bo predmet, uporabljen za kaznivo dejanje, vnovič uporabljen za izvršitev istovrstnega ali podobnega kaznivega dejanja. Teh razlogov izpodbijana sodba nima, saj gradi na napačnem materialnopravnem izhodišču, da za odvzem predmetov zadošča le ugotovitev njihove uporabe pri izvršitvi kaznivega dejanja, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženca.
odločba o kazenski sankciji - povratništvo - okoliščine iz družinskega življenja
Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ni prav nobene podlage za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo vse okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije ter je obdolžencu izreklo po vrsti in višini povsem primerno kazensko sankcijo. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine, v katerih so bila kazniva dejanja storjena, kakor tudi osebnost obdolženca, njegovo prejšnje življenje ter vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije in je obdolžencu določilo povsem primerne posamične in izreklo primerno enotno zaporno kazen. Pri odmeri posameznih in enotne kazni so v zadostni meri prišle do izraza tudi vse olajševalne okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica, tudi obdolženčevo priznanje krivde. Prvostopno sodišče pa pri odmeri kazni utemeljeno ni moglo prezreti obteževalnih okoliščin, ki so prav tako izpostavljene v izpodbijani sodbi. Obdolženec je namreč specialni povratnik, že predkaznovan tudi za istovrstna kazniva dejanja, pa več kot očitno do sedaj izrečene kazenske sankcije niso nanj imele prav nobenega vpliva. Obdolženec je tako tokrat obravnavana kazniva dejanja izvrševal v času preizkusne dobe, določene v drugi pravnomočni sodbi, navedeni v izpodbijani sodbi. Več kot očitno je torej, da obdolženca od izvrševanja kaznivih dejanj do sedaj izrečene sankcije niso odvrnile. Od izvrševanja vedno novih kaznivih dejanj zoper premoženje obdolženca niso odvrnile niti njegove družinske razmere, ki jih v pritožbi izpostavlja njegova zagovornica. Skrb za otroka s posebnimi potrebami in nosečo ženo obdolženca namreč nista odvrnila od izvrševanja vedno novih kaznivih dejanj, tako da navedeno tudi ne more biti razlog za znižanje kazni obdolžencu, kot to v pritožbi predlaga njegova zagovornica.
Ta varnostni ukrep se izreka storilcu kaznivega dejanja zaradi njegove nevarnosti, ki izhaja iz možnosti, da storilec še naprej razpolaga s predmeti, navedenimi v prvem odstavku 73. člena KZ-1, to je s predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem. Gre za fakultativni ukrep, saj o nevarnosti storilca sodišču ni treba odločati le v tistih primerih, ko je v skladu z določbo četrtega odstavka tega člena odvzem predmetov v zakonu določen kot obvezen. Zato bi morala odločitev o izreku takšnega ukrepa vsebovati tudi utemeljitev o ugotovitvi obtoženčeve nevarnosti, da bi zasežen mobilni telefon s pripadajočima SIM karticama uporabil pri storitvi morebitnega novega kaznivega dejanja. Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov namreč zgolj ugotovitev uporabe predmeta (telefona) pri kaznivem dejanju ne zadošča. Materialnopravno izhodišče, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločbo o izreku varnostnega ukrepa po prvem odstavku 73. člena KZ-1, je zato napačno.
S tem, ko sodišče prve stopnje v izrečeni varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja ni vštelo časa dejanskega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu, je prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078976
ZKP člen 451, 483, 483/2. KZ člen 73, 75, 76, 77, 77/2, 77/2-6, 78, 93, 93/2.
ustavitev kazenskega postopka - razlog smotrnosti - kazenske sankcije za mladoletnike - namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike - izrek vzgojnega ukrepa - vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva - ukor - nastop polnoletnosti
Sodišče druge stopnje poudarja, da s posebnimi procesnimi določbami ni predpisano zgolj drugačno postopanje, kadar sodišče obravnava mladoletne storilce kaznivih dejanj, temveč so tudi nameni kaznovanja mladoletnikov, ki jih vsebuje določba 73. člena KZ, bistveno drugačni od splošnega namena kaznovanja polnoletnih storilcev kaznivih dejanj.
Mladoletnik je sicer že dopolnil devetnajst let, vendar po mnenju sodišča druge stopnje njegova mladost predstavlja specifično starostno obdobje, ko se človek v osebnostnem smislu še vedno razvija in s pridobivanjem življenjskih izkušenj gradi vrednosti sistem, zaradi česar potrebuje za pravilen razvoj in razvijanje osebne odgovornosti ustrezno usmerjanje, nadzor in pomoč.
V obravnavanem postopku je mladoletnik storil očitani kaznivi dejanji, ko je dopolnil sedemnajst let, torej kot starejši mladoletnik, vendar se je kazenski postopek zoper njega vodil in zaključil, ko je postal polnoleten, kar pomeni, da v dani procesni situaciji polnoletniku ni mogoče izreči vzgojnega ukrepa ukora v skladu z določbo 76. člena KZ.
Upoštevaje sodno prakso trditev, da dejanje ni kaznivo dejanje, če v njegovem opisu ni vključena (pravilna) označba dopolnilne norme, drži le takrat, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti. V takšnih primerih mora biti jasno označeno, katera je ta dopolnilna norma, saj lahko spreminjanje njene označbe že pomeni spreminjanje opisa kaznivega dejanja iz obtožbe. Kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine se kot blanketna norma sklicuje na predpise (zakonske ali podzakonske), ki kot takšne poslovne listine opredeljujejo in so navedene v teh predpisih, ni pa nujno, da bi se pravne norme vpisovale v izrek sodbe, kar velja tudi za dopolnilne norme. Pri uporabi dopolnilne norme gre za uporabo prava, zato njena navedba in razlaga sodita v obrazložitev sodbe in ne v izrek.
V konkretnem delu opisa obdolžencu očitanih kaznivih dejanj je navedeno, da je obdolženec v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah kot direktor B. d. o. o. izdal enaindevetdeset računov, s katerimi je trem hrvaškim družbam zaračunal dobavo sojinih in sončničnih tropin, ki jih njegova družba hrvaškim družbam C. d. o. o., D. d. o. o. in E. d. o. o. nikoli ni dobavila in prodala, tako izdane račune, ki jih mora družba voditi na podlagi 81. člena ZDDV-1 in so pomembni za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami in so podlaga za davčni nadzor, je izročil računovodkinji družbe, da jih je zavedla v knjigo izdanih računov in jih upoštevala pri obračunu davka na dodano vrednost.
Takšen opis tudi po presoji drugostopenjskega sodišča vsebuje dejstva ter okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ti so navedeni v blanketni ter dopolnilni normi. Stališče pritožnikov, da opis ni popoln, ker ne vsebuje konkretne dopolnilne norme, je v obravnavanem primeru zmotno, ker konkretni del opisa vsebuje i) izvršitvena ravnanja obdolženca, da je v predmet kaznivih dejanj listine - kot direktor družbe izdal račune, s katerimi je prikazoval, da je bilo v njih navedeno blago (sojine in sončnične tropine) prodano kupcem - trem hrvaškim družbam, čeprav jim ga njegova družba nikoli ni dobavila in prodala, ii) tako izdane račune izročil računovodkinji družbe, da jih je zavedla v knjigo izdanih računov in jih upoštevala pri obračunu davka na dodano vrednost, iii) v opisu je navedeno, da gre za listine z lažno vsebino, iv) da gre za listine, ki so pomembne za poslovni promet in za obračun davka na dodano vrednost, opisana je torej tudi funkcija navedenih listin, katerih vsebina je bila lažna. Ni dvoma, da so računi kot poslovne listine pomembni tako za pravni promet med strankami ter predstavljajo osnovo za obračun davka na dodano vrednost.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00077895
ZKP člen 105, 105/2, 374, 374/4. KZ-1 člen 74, 74/1, 75, 75/2, 76, 76/1.
premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - adhezijski postopek - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku - obrazloženost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - subsidiarnost odvzema premoženjske koristi - goljufija - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - povzročitev velike premoženjske škode - napotitev oškodovanca na pravdo
S pravnomočno sodbo je bilo že ugotovljeno, da si je obtoženi D. D. v sostorilstvu skupaj z E. E. na škodo C. A., B. A. in A. A. pridobil kar 115.800 EUR premoženjske koristi, in sicer na škodo C. A. 30.800 EUR, na škodo A. A. in B. A. pa 85.000 EUR. Navedeno torej pomeni, da je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja, ki jo je sodišče že ugotovilo s pravnomočno sodbo v dokaznem postopku, zato sodišče oškodovanca (ter posledično upravičence, ki so tudi natančno konkretizirani v opisu dejanja) s premoženjskopravnimi zahtevki ne sme napotiti na pravdo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00078129
ZKP člen 285c, 285c/1-1, 285c/2, 354, 354/2, 359, 359/1-1. KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nerazumljiv izrek sodbe - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - priznanje krivde - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - zavrnitev priznanja krivde - nevarnost za življenje in zdravje - povzročitev nevarnosti za življenje in zdravje - kvalifikatorni znak kaznivega dejanja
Postopanje sodišča, ko je kljub sprejetemu priznanju krivde, samo posegalo v opis dejanja in iz njega izpustilo očitek ene kvalificirane izvršitvene oblike, je napačno, saj bi moralo v takšnem primeru priznanje zavrniti.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz abstraktnega dela opisa dejanja po obtožbi izpustilo besedilo "prav tako sta tujce izpostavila nevarnosti za življenje ali zdravje", iz konkretnega dela opisa pa je izpustilo očitek "ob tem pa sta navedena, omenjene štiri tujce peljala na zadnjih sedežih, kjer je prostora za tri osebe, tako da navedeni niso mogli biti privezani z varnostnimi pasovi, zaradi česar bi v primeru prometne nesreče, v posledici trka, lahko prišlo do poškodb njihovih teles ali pa bi bilo celo ogroženo njihovo življenje." Takšen opis zadošča za konkretizacijo zakonskega znaka nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00078743
KZ-1 člen 208, 208/3, 308, 308/6, 324, 324/1, 324/1-3. ZKP člen 383, 383/1, 386.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - nevarnost za življenje in zdravje - izpostavljanje nevarnosti za življenje in zdravje - stek kaznivega dejanja - konkretna ogrozitev
Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu se, glede posledic dejanja, razlikuje od kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 v tem, da bo kaznivo dejanje podano, kadar že pride do neposredne nevarnosti za življenje in telo kakšne osebe. Ni pa to edina razlika, saj se zahteva tudi, da storilec uresniči enega od pogojev, ki so določeni v 1. do 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, med drugim tudi tega, ki se očita obtožencu, da je vozil vozilo, čeprav ga ni imel pravice voziti. Strinjati se je zato treba z razlago sodišča prve stopnje, da kriminalna količina kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 presega kriminalno količino kvalifikatorne izvršitve kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Zato tudi ni mogoče sprejeti pritožbene razlage, da je obtoženec z očitano mu vožnjo izpolnil le zakonski znak po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Kot že rečeno, je vozil tudi brez dovoljenja z vožnjo, z načinom vožnje pa prebežnikov v vozilu ni izpostavil zgolj nevarnosti za življenje in telo, pač pa jih je že konkretno ogrozil. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen izpodbijani zaključek, da je obtoženec storil kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00077778
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1, 402, 402/3, 437.
nadaljevano kaznivo dejanje goljufije - zavrženje zasebne tožbe - konkretizacija zakonskih znakov - goljufiv namen
Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da navedene obljube po ustvarjanju skupnega življenja in izkazovanje ljubezenskih čustev ne zadostijo zakonskemu znaku kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, takšno domnevno lažnivo prikazovanje čustev, ki naj ne bi bila pristna in bi naj bila izkazana z namenom preslepitve partnerja, pa se v opisu tudi ne nadaljuje z navajanjem dejstev, ki bi to potrjevala, temveč zgolj s sklepanjem, da mu je zamolčala, da želi vezo z njim zgolj z namenom, da od njega pridobi denarna sredstva. Samo dejstvo, da se je veza med njima končala in da se je obdolženka začela zasebnemu tožilcu vedno bolj izmikati in do njega ni kazala več ljubezenske naklonjenosti, ne pomeni navajanja tistih konkretnih dejanskih okoliščin, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, iz katerih bi bil nedvomno razviden preslepitveni namen in bi omogočale učinkovito obrambo obdolženke, pri čemer nasprotno od tega, kar ji očita obtožba, to je da je lažno prikazovala ljubezenska čustva do zasebnega tožilca, kar naj bi bila podlaga njenega preslepitvega namena, niti ni mogoče izkazati.
Pritožbeno sodišče prepoznava t.i. protispisnost med razlogi sodbe in podatki spisa, ki se nanašajo na odločilno, pravno relevantno dejstvo (ne)priznavanja inkriminiranega dejanja.
Brez pridobljenega izvida in mnenja sodnega izvedenca klinično psihološke stroke glede vzgibov, delovanja in razmišljanja obravnavanega mladoletnika, ki ga vendarle bremeni načrtovanje nevarnega dejanja, pri katerem bi bila z namenom zastraševanja sošolcev ogrožena varnost ljudi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki 29 obrazložitve ne vsebuje zanesljivih in jasnih razlogov o odločilnem dejstvu, s čimer je storjena nadaljnja kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085805
ZKP člen 148, 148/6, 339, 339/3, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 122, 122/1, 135, 135/1.
kaznivo dejanje grožnje - kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - odvzem predmeta - obdolženec kot priča v istem postopku - silobran - kazenska ovadba kot dokaz
Obdolženec v lastni zadevi ne more biti priča, saj gre za kolizijo pravic oziroma dolžnosti dveh procesnopravnih položajev, ki sta si med seboj bistveno različna in posledično tudi nezdružljiva, kar je upoštevalo že sodišče prve stopnje, ki je tako obdolženega B. B. kot tudi obdolženega A. A. pravilno obravnavalo in zaslišalo kot obdolženca.