KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085800
KZ člen 123, 123/1, 124, 183, 183/3. KZ-1 člen 13, 13/1, 14.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje, storjeno v tujini - veljavnost kazenskega zakonika - veljavnost kazenskega zakona za tujca, ki stori kaznivo dejanje v tujini - veljavnost kazenskega zakona za kazniva dejanja, storjena v tujini - pasivno personalitetno načelo
Namen določbe po 123. členu KZ (ki je bil zavarovati naše državljane, ki so v tujini žrtve ali oškodovanci zaradi kaznivih dejanj, ki so jih izvršili tuji državljani oziroma varovati pravne dobrine lastne RS) si je treba razlagati širše in ne samo izključno z jezikovno (ozko) razlago.
Pritožnik kot pogoj "zalotenja" za uporabo jurisdikcije RS zoper obtoženega kot tujega državljana, razlaga navedeni pojem izključno kot je opredeljen v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (zalotiti - dobiti koga pri nedovoljenem dejanju, na laži; sinonim - zasačiti), torej, da ni mogoče šteti, da je bil obtoženi v obravnavanem primeru zaloten ob domnevnem kaznivem dejanju na območju RS, saj je sam prostovoljno na vabilo sodišča prišel na zaslišanje v preiskavi, medtem ko drug pogoj (izročitev) tudi ni bil izpolnjen. Pritožbeno sodišče soglaša z izpostavljenim teoretičnem stališčem prof. dr. Ivana Beleta v komentarju splošnega dela KZ prvostopenjskega sodišča, da si je treba kot "zalotenje" zamišljati priložnosti, ko pristojni organi domače jurisdikcije lahko neposredno opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju, torej tudi v primeru, ko storilec po storitvi kaznivega dejanja v tujini sam pride v državo ter da z besedami "če se zaloti na ozemlju" ni nujno mišljen kakšen poseben način storilčevega prijetja kot npr. ob domnevno storjenem kaznivem dejanju.
Bistveno je torej, da se storilec kaznivega dejanja fizično nahaja na ozemlju RS in se ga lahko obravnava. In prav fizična prisotnost storilca kaznivega dejanja na ozemlju RS, ne glede na kakšen način oziroma ob kakšni priliki se nahaja na njenem ozemlju, je tista okoliščina, ko lahko pristojni organi domače jurisdikcije opravijo dejanja kazenskega pregona zoper storilca na svojem ozemlju in bi drugačna, ožja razlaga navedenega pojma, po oceni pritožbenega sodišča bila v nasprotju z namenom in ciljem, ki ga naša država zasleduje pri uzakonjenem pasivno personalitetnem načelu, to je zaščita slovenskih državljanov, ki so žrtve kaznivega dejanja, ki ga je izvršil tuj državljan v tujini. S tem, ko je bil obtoženi po vložitvi zahteve za preiskavo povabljen na zagovor in se je vabilu odzval ter prostovoljno prišel na ozemlje RS, je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj, da ga naše sodišče obravnava po KZ RS, ki je veljal v času izvršitve obravnavanega kaznivega dejanja, ta pogoj pa je izpolnjen tudi po sedaj veljavnem KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085691
KZ-1 člen 29, 29/2, 70a, 70a/3, 191, 191/1. ZKP člen 83, 83/2, 236, 391, 492, 492/2, 507, 507/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - neprištevnost storilca - varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu - pravna dobrota - izvedba dokazov - družinska skupnost - kazenska ovadba
Drži sicer pojasnilo zagovornika, da se je kasneje, v okviru preiskave, dne 23. 9. 2024 privilegirana priča B. B. pričanju zoper storilca odrekla (l. št. 85), vendar je pri tem njegovo pričakovanje, da je uveljavljanje pravne dobrote po 236. členu ZKP razlog za avtomatično izločitev zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 19. 8. 2024, zmotno. Skozi pritožbeno izvajanje namreč ne upošteva, da podaja kazenske ovadbe ne sodi med formalna dokazna dejanja in da gre v danem primeru zgolj za predprocesno dejanje, ki ni enozvočno obvestilu osebe, ki se je v skladu z zakonom odrekla pričanju, pa tudi ne enakovredno zaslišanju priče v kasnejšem (pred)sodnem postopku.
Posledično obnašanju storilca, tj. verbalnim vpadom, ki so onemogočala izvedbo naroka dne 15. 1. 2025, razvidnim iz zapisnika, je predsednik senata nekje na polovici izpovedi priče Č. Č., razumno prepoznal trenutno nemožnost aktivnega sodelovanja storilca na naroku in ga z videokonferenčnega spremljanja iz tehtnih razlogov (začasno) izklopil.
Pomanjkljiv oziroma nejasen je izrek sodbe v delu, ko je sodišče prve stopnje obdolženki naložilo posebni pogoj. Ni določeno, kdaj začne teči enoletni rok za vrnitev premoženjske koristi v višini 1.218,18 EUR. Trenutka, od katerega teče čas za izpolnitev obveznosti, sodišče prve stopnje ni navedlo niti v izreku niti v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Tak izrek in razlogi sodbe so zato nejasni, saj je določitev trenutka, od katerega teče časovni rok, v katerem je obdolženka dolžna izpolniti s pogojno obsodbo naloženo ji obveznost, nujni sestavni del izreka, o tem pa mora imeti sodba tudi ustrezne razloge.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00089398
KZ člen 244, 244/1, 244/2. KZ-1 člen 45a, 86, 86/8, 86/9. ZKP člen 129a. ZGD-1 člen 255, 255/2, 515, 515/6.
kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - izvrševanje kazenskih sankcij - izvršitev kazni zapora - način izvršitve kazni zapora - alternativni način izvršitve kazni zapora - nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni - merila za odločanje o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist - namen kaznovanja - presoja objektivnih in subjektivnih okoliščin - narava in teža kaznivega dejanja - dosežena velika premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi - ponovitvena nevarnost - poslovodja - zavrnitev predloga
Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah poudarilo, da bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni, ter da sodišče izvede postopek, analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje in izrek kazni.
Pritožbeno sodišče pritrjuje, da je treba objektivne okoliščine presojati v duhu 86. člena KZ-1 in jih oceniti glede na stanje v času odločanja o NIK. Vendar pa pritožniki zmotno zmanjšujejo pomen in vlogo teh okoliščin pri presoji storilčevega stanja po obsodbi. Čeprav 86. člen KZ-1 poudarja specialno prevencijo in resocializacijo storilca, kot je izražena v 45.a členu KZ-1, sodišče pri presoji ne more in ne sme zanemariti drugih namenov določenih z 45.a členom KZ-1. V nasprotju z napačnim razumevanjem pritožnikov 45.a člen KZ-1 ostaja pomemben tudi v fazi odločanja o načinu izvršitve kazni. Na njem temelji celoten sistem kaznovanja in ga ni mogoče zanemariti niti v stanju ex post res judicata, niti ga ni mogoče preglasiti z instituti NIK, saj ti izhajajo iz njega. Zato mora sodišče v fazi odločanja o NIK upoštevati vse z zakonom določene namene kaznovanja. To vključuje varovanje temeljnih vrednot in načel pravnega reda ter ozaveščanje storilca in drugih o nedopustnosti izvrševanja kaznivih dejanj z nameni povračilnosti ter specialne in generalne prevencije. Sodišče prve stopnje z upoštevanjem objektivnih okoliščin ni izničilo institutov NIK. Nasprotno, osredotočanje zgolj na subjektivne okoliščine in stanje obsojenca brez kakršne koli povezave s kaznivim dejanjem bi spodkopalo samo osnovo kaznovanja - cilje, ki jih želi doseči. Le s tehtanjem vseh okoliščin je mogoče doseči resnični namen alternativnega kaznovanja, ki uteleša humano kaznovalno politiko, ki upravičenim obsojencem omogoča prestajanje kazni na bolj human način, običajno zunaj institucionalnega okolja.
preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi - upravičljiva skrajna sila - kolizija pravno varovanih dobrin - ravnanje v stiski
Obtoženec je s svojim ravnanjem neposredno ogrozil ne le splošno in nedisponibilno dobrino uradnega pooblastila, pač pa predvsem policistovo življenje oziroma vsaj njegovo telesno celovitost, zato je neupravičena pritožnikova ocena, da je obtoženi, zaradi zavarovanja svojega premoženja kot dobrine višjega ranga, lahko posegel v dobrino nižjega ranga, saj korektno vrednostno tehtanje takšnega zaključka ne dopušča.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obtoženi izvršitveno ravnal v stiski zaradi aktualnih razmer ter navedeno okoliščino utemeljeno upoštevalo le pri izbiri in odmeri kazenske sankcije; upravičeno pa ni uporabilo instituta upravičljive skrajne sile, saj ugotovljeni potek dogajanja očitno ne podpira zaključka, da nevarnosti, v kateri se je znašlo obtoženčevo premoženje, ni bilo mogoče odvrniti drugače.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00086312
KZ-1 člen 228, 228/1. ZKP člen 344, 344/1.
poslovna goljufija - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - sprememba obtožbe - pravica do obrambe - pošten postopek - zloraba procesnih pravic
Ker je bil opis kaznivega dejanja že po vloženi obtožnici sklepčen in v njem konkretizirani vsi zakonski znaki poslovne goljufije, državno tožilstvo z modifikacijo obtožnice na podlagi 344. člena ZKP ni zlorabilo procesnega pooblastila, saj ni šlo za substanciranje prej izostalih konstitutivnih zakonskih znakov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00085388
KZ-1 člen 314, 314/1. ZKP člen 144, 144-6, 169, 169/7, 186, 186/1, 186/2.
zahteva za preiskavo - zavrnitev zahteve - oškodovanec kot tožilec - lastnost oškodovanca - upravičeni tožilec - povzročitev splošne nevarnosti - poskus
(Potencialni) oškodovanci pri kaznivem dejanju povzročitve splošne nevarnosti so tiste osebe, katerih življenje naj bi bilo ogroženo zaradi ravnanja osumljenca. Druge osebe pri tem dejanju ne morejo biti oškodovanci, zato vlagatelj zahteve za preiskavo ni upravičeni tožilec, kar je okoliščina, ki preprečuje pregon.
Iz konkretnih očitkov je jasno razvidno izkoriščanje oškodovank, ki se kaže v odrejanju dela, nadzoru, izkoriščanju denarne stiske, neposredni finančni koristi od prostitucije oškodovank ter finančnem kaznovanju (plačilo polovice denarja za dodatne zavrnjene storitve, plačilo nastanitve za dan, ko so bila dekleta bolna).
Za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, temveč je potrebno vedno presoditi tudi preventivni učinek odvzema ter sorazmernost in nujnost ukrepa.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086721
URS člen 22. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZKP člen 16, 129, 129a, 371, 371/2, 392, 392/4, 403. KZ-1 člen 49, 49/1, 86, 86/8, 86/9.
razveljavitev sklepa - vrnitev zadeve pred drugega sodnika - pravica do izjave obdolženca - teža kaznivega dejanja - alternativna izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist - alternativna izvršitev kazni zapora - kontradiktoren postopek - osebne okoliščine
Obsojenec kot subjekt in stranka kazenskega postopka ima vselej - ne glede na dejstvo, da ga zastopa pooblaščeni zagovornik - samostojno pravico do izjave, ki je po utemeljenem in pravilnem pritožbenem poudarku v nobenem primeru ne more nadomestiti izjava oziroma v obravnavani zadevi odgovor njegovega zagovornika na mnenje SDT.
Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni.
Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086715
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/9, 86/12. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11. ZIKS-1 člen 12.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov - alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - zapor ob koncu tedna - okoliščine, ki narekujejo nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist - teža kaznivega dejanja - osebnostna urejenost obsojenca
Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni.
Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza.
Merila oziroma relevantne pogoje za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna določa 12. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1).
Pogoj osebnostne urejenosti je treba razlagati v kontekstu celotne zakonske (ZIKS-1) ureditve zapora ob koncu tedna, pri čemer je celotna ureditev povezana z zaupanjem in ukrepi ob zlorabi zaupanja, ki jih skladno z zakonskimi pooblastili izvaja direktor zavoda.
grožnja - zakonski znaki kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - presoja verodostojnosti - zavrnitev dokaznega predloga
Sodišče prve stopnje je tako obdolženca kot oškodovanca temeljito zaslišalo glede dogodkov dne 16.9.2021, raziskalo je vse relevantne okoliščine izrečenih groženj in svoje zaključke zanesljivo argumentiralo v obrazložitvi pritožbeno izpodbijane sodbe. Prepričljiva je ocena prvega sodišča, ki je oškodovančevi potrditvi vsebine zapisnika o sprejemu ustne ovadbe tudi v tem delu sledilo, saj je njegova naracija, ki obremenjuje obdolženca, v bistvenih delih prezentno skladna, tako neposredno po dogajanju kakor na glavni obravnavi. Pritožnik je tako neuspešen pri vnašanju dvomov v verodostojnost za obdolženega obremenilne izpovedbe oškodovanca, ki jo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi vendarle upravičeno dokazno ocenilo kot resnicoljubno. Po drugi strani je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo zagovor obdolženca in zanikanje kaznivega dejanja kot neverodostojno.
Grožnje v smeri, da bodo nekoga "pospravili" Hrvati, v povezavi z napovedjo, da bo "tekla kri", in izjavo, da je bolje, če se oškodovanec obdolžencu umakne, nedvomno predstavljajo resno ogrozitev življenja ter telesne celovitosti vsakega človeka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085771
KZ-1 člen 20, 20/2, 48a, 48a/1, 51, 51/2, 51/2-2, 308, 308/3, 308/8. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - izpodbijanje odločbe o kazni - javna seja - uporaba omilitvenih določil - načelo individualizacije - zaporna kazen - denarna kazen - stranska kazen izgona tujca iz države - varnostni ukrep odvzema predmetov
Drži, da odvzem vozila nedvomno pomeni poseg v ustavno zagotovljeno lastnino kot svoboščino, vendar pa je tak poseg dopusten prav zato, ker se z ukrepom odvzema osebnega vozila po osmem odstavku 308. člena KZ-1, varujejo interesi obrambe države. Gre za ustavno določeno omejitev lastninske pravice po drugem in tretjem odstavku 15. člena Ustave RS ter prvim odstavkom 67. člena Ustave RS. Ustavno sprejemljiv poseg v lastninsko pravico pa je tudi namen preprečitve nadaljnjega izvrševanja tega kaznivega dejanja, kot tudi odvzem predmetov, uporabljenih za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem je tudi primeren in proporcionalen ukrep, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obdolženca in njegove zunajzakonske partnerice do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu Ustave RS. Pritožbeni ugovor pritožnikov, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina obdolženca in njegove partnerice ter da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obdolženca, je tako neupošteven in neutemeljen, saj gre za zakoniti in oblastni ukrep države, ki obdolžencu (in s tem tudi njegovi zunajzakonski partnerici) odvzame razpolagalno upravičenje prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - obžalovanje - olajševalne okoliščine - odmera kazni - varnostni ukrep odvzema predmetov - ponovitvena nevarnost - mobilni telefoni - nujnost in sorazmernost ukrepa
Ker odvzem predmetov po prvem odstavku 73. člena KZ-1 predstavlja varnostni ukrep, je predmete, ki so bili uporabljeni pri storitvi kaznivega dejanja, dopustno odvzeti le, če je mogoče sklepati, da bo z njimi ponovljeno kaznivo dejanje. Ocena te nevarnosti pa je v prvi vrsti odvisna od lastnosti predmeta, ki je bil uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja. Dejstvo je, da mobilni telefon ob sedanjem tehnološkem napredku ne služi zgolj za telefonsko komunikacijo, pač pa ima številne druge in bolj pomembne funkcije, ki omogočajo najnaprednejše računalniške storitve in povezljivost z uporabo številnih aplikacij. Poleg tega pa pametni telefoni danes služijo tudi za hrambo in obdelavo povsem osebnih podatkov, ki niso nujni, niti v nobeni povezavi s storitvijo kaznivega dejanja (npr. fotografije, telefonski naslovi, aplikacije do zdravstvenih storitev ali drugih itd.), kar pomeni, da se z zasegom mobitela občutno poseže tudi v zasebnost uporabnika mobilnega telefona. Odvzem takih podatkov, pa kot rečeno, ni v nobeni povezavi s storitvijo kaznivega dejanja in s tem izrečenim varnostnim ukrepom. Potencialno nevarnost za ponovitev kaznivega dejanja namreč lahko predstavljajo le podatki, ki so shranjeni v mobitelu ali v aplikacijah, ki omogočajo povezljivost z osebami, ki so udeležene pri kaznivem dejanju. Teh podatkov pa dejansko ni mogoče odstraniti le z ukrepom odvzema mobitela in njegovim kasnejšim uničenjem, saj ima obtoženec v okviru svojih obrambnih pravic možnost zahtevati kopijo vseh shranjenih podatkov na mobitelu, aplikacije pa lahko uporabi tudi preko drugega mobilnega telefona ali podobne elektronske naprave, kot to utemeljeno opozarja pritožnica. To pa vodi k ugotovitvi, da z odvzemom mobilnega telefona ni mogoče učinkovito uresničiti namena varnostnega ukrepa odvzema predmetov in zato ukrep kot tak ni sorazmeren niti nujen. Tudi v teoriji in sodni praksi (Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV založba, Ljubljana, 2001, stran 409) se zagovarja stališče, da kolikor gre za premičnine, tudi ni videti smotrnosti odvzemanja predmetov take vrste, ki so vsakomur dosegljivi v neomejenih količinah in se lahko vsak hip nadomestijo z drugimi.
kaznivo dejanje grožnje - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - grdo ravnanje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - subjektivni zakonski znak - kršitev kazenskega zakona - razveljavitev prvostopenjske sodbe
Subjektivni zakonski znak je v obtožbenem očitku opisan z besedami, da je obdolženec oškodovancu zato, da bi ga ustrahoval in vznemiril, resno zagrozil, da bo napadel njegovo življenje in telo, dejanje pa storil z grdim ravnanjem. S tem je dovolj določno opisano, da je obdolženec dejanje storil prav z namenom ustrahovanja in vznemirjanja oškodovanca. Konkretizacija obdolženčevega namena ustrahovanja in vznemirjanja v abstraktnem delu opisa, ki mu sledi konkretni del s substanciranjem izrekanja resnih groženj, grdega ravnanja ter posledic pri oškodovancu, je povsem zadostna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00086761
ZKP člen 450b, 450b/2, 499, 499/1, 499/2. KZ-1 člen 17, 74, 75, 75/1, 75/5, 186, 186/5.
sporazum o priznanju krivde - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem - član hudodelske združbe - izvedba dokaznega postopka - načelo iskanja materialne resnice - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog
Medtem ko so morala prvostopenjska sodišča pred uveljavitvijo novele ZKP-K (z začetkom veljavnosti dne 15. 5. 2012) tudi za primer obdolženčevega priznanja krivde izvajati še druge dokaze, saj jih niti popolno priznanje krivde ni odvezalo dolžnosti izvedbe celotnega dokaznega postopka, po uveljavitvi novele ZKP-K sodišče prve stopnje v primeru sprejema sporazuma o priznanju krivde, ki ga obtoženi sklene z državnim tožilcem, nadaljnjega dokaznega postopka ni več dolžno izvajati. Sprejetju sporazuma o priznanju krivde za obtoženega tako sledi zgolj skrajšani oziroma poenostavljeni postopek, ko prvostopenjsko sodišče izvede le še narok za izrek kazenske sankcije, na katerem pa ne ugotavlja več dejstev in okoliščin priznanega kaznivega dejanja, marveč na podlagi prostovoljnega, jasnega, popolnega in dokazno odprtega priznanja krivde obtoženemu izreče obsodilno sodbo.
KZ-1 člen 22, 122, 122/1, 122/2. ZKP člen 372, 372-2.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe - kršitev kazenskega zakona - silobran - izključitev protipravnosti - prištevnost - dejansko stanje - indici
V skladu z 2. točko 372. člena ZKP gre za okoliščine, ki se nanašajo na storilčev subjektivni odnos do dejanja in izključujejo krivdo ali kaznivost (vprašanje naklepa/malomarnost, zavest o protipravnosti, (ne)prištevnost, silobran, skrajna sila, dejanska ali pravna zmota). Vendar to kršitev stori sodišče samo, če ugotovi obstoj okoliščin, ki izključujejo krivdo ali kaznivost, pri tem pa ne uporabi ustreznih določb KZ-1. Bistvo kršitve kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP je tako samo v neuporabi ustreznih institutov iz materialnega zakona, ki izključujejo krivdo ali kaznivost.
Sicer pa je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati, da ni neposrednega in neodvisnega dokaza, iz katerega bi nedvoumno izhajalo, kdo je komu prvi zadal udarec, kot že obrazloženo, zato izpostavljeni indici predstavljajo pomembna kontrolna dejstva, na podlagi katerih je mogoče sklepati o obstoju pravno pomembnih dejstev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00085513
ZOPOKD člen 4, 4-3. KZ-1 člen 18, 90, 90/1, 90/1-4, 91, 91/4, 227, 227/1, 227/2. ZKP člen 357, 357-4.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - opis kaznivega dejanja - čas storitve - enkratno ravnanje - prepovedana posledica - premoženjska korist - sukcesivno nastajajoča škoda - oprostilna kazenska sodba - pritožba državnega tožilca - pritožbeni postopek - tek zastaralnih rokov - zastaranje kazenskega pregona - sprememba izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti - zavrnilna sodba na II. stopnji
Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da se glede na ugotovitev, da je kazenski pregon zoper obtoženo pravno osebo zaradi očitanega kaznivega dejanja zastaral, ni ukvarjalo s problematiziranim vprašanjem zadostne konkretizacije formalnega oziroma materialnega temelja odgovornosti pravne osebe v vloženi obtožnici; navedeno namreč v ničemer ne vpliva na jasno opredeljene časovne okoliščine določno opredeljenega izvršitvenega ravnanja povezanih subjektov, ključne za presojo obstoja potrebne procesne predpostavke dopustnosti pregona zoper gospodarsko družbo A. d.o.o.
Izvršitveno ravnanje, ki predstavlja po opisu v vloženi obtožnici temelj odgovornosti obtožene pravne osebe, je enkratno in točkovno opredeljeno goljufivo dejanje B. B. in obtožene pravne osebe, medtem ko je sukcesivno pridobivanje premoženjske koristi na strani obtožene pravne osebe A. d.o.o. na škodo navadnih upnikov v stečajnem postopku družbe D. d.o.o. v višini najmanj 683.909,28 EUR določno opredeljeno le kot predpisana prepovedana posledica očitanega kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00085170
KZ-1 člen 74, 74/1, 75, 75/2, 75/5, 205. ZKP člen 499, 499/1, 499/2, 501.
odvzem premoženjske koristi - velika tatvina - sostorilstvo - ugotavljanje premoženjske koristi - prosti preudarek
Odvzem premoženjske koristi že v načelu predstavlja odvzem čistega presežka premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, zato za obtoženca ne sme pomeniti nalaganja večjega materialnega bremena. Po drugem odstavku 499. člena ZKP mora (tudi) sodišče med kazenskim postopkom zbrati dokaze in raziskati okoliščine, ki so pomembne za ugotovitev protipravne premoženjske koristi. Zgolj če bi bilo ugotavljanje (višine) premoženjske koristi povezano z nesorazmernimi težavami ali če bi se zaradi tega postopek preveč zavlekel, je znesek premoženjske koristi mogoče odmeriti po prostem preudarku (501. člen ZKP). Sledeč petem odstavku 75. člena KZ-1 pa se, če je premoženjsko korist pridobilo več oseb skupaj, odvzame vsaki osebi delež, ki ga je pridobila; če se ta delež ne more natančneje ugotoviti, ga sodišče določi ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089952
KZ-1 člen 34, 34/2, 213, 213/1, 213/3. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-8. URS člen 15, 35.
izsiljevanje - zakonski znaki kaznivega dejanja - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - skupno delovanje več oseb - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - vračilo dolga - obresti na prejeta posojila - uporaba sile - resna grožnja - obstoj resne grožnje - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - poskus kaznivega dejanja - dokazna ocena - dokazna ocena verodostojnosti prič - domneva nedolžnosti - snemanje pogovorov - predlog za izločitev nedovoljenih dokazov - pravica do zasebnosti - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti - tehtanje ustavnih pravic v koliziji - sprememba odločbe o kazenski sankciji na drugi stopnji
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da si je oškodovanec od večih oseb izposojal manjše zneske, tudi spomladi 2015 od obtoženega A. A. in sicer 150,00 EUR. Utemeljeno je verjelo oškodovancu, ki je opisal pogoje vračila, ki mu jih je ta obtoženec postavil, in sicer, da sta bila dogovorjena tudi za zamudne obresti v višini 50,00 EUR, rok plačila en teden, da je, ko po enem tednu ni imel denarja, A. A. dvignil dolgovani znesek na 200,00 EUR, plus 50,00 EUR za vračilo čez en teden. Sodišče prve stopnje je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno povzelo oškodovančevo izpovedbo, da je nato A. A. dvignil zahtevani znesek na 300,00 EUR ter istega dne zahteval, da mu do večera prinese 500,00 EUR in ga tudi klofnil. Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbene trditve, da zatrjevani udarec v obraz ni z ničemer izkazan. O udarcu sta izpovedovala oškodovanec in njegov oče L. D. Četudi oškodovanec zaradi tega udarca ni šel k zdravniku, niti o njem ni obvestil policije, oškodovančeva izpovedba o tem udarcu po obrazu s strani A. A. ni nič manj verodostojna.
V opisu kaznivega dejanja se zatrjujejo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa izsiljevanja. Konkretno se zatrjuje, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so vsi trije obtoženci prišli k oškodovancu, da bi od njega prejeli denar, da sta mu takrat A. A. in C. C., slednji tudi že v maju 2015, grozila, A. A. pa je bil do oškodovanca že fizično nasilen pri dejanju pod točko I, za B. B. pa je oškodovanec vedel, da se ga vsi bojijo, vendar jim denarja ni izročil in je dejanje ostalo pri poskusu. Očita se jim kvalificirana oblika tega kaznivega dejanja, da je dejanje storilo več oseb, v opisu kaznivega dejanja se ne zatrjuje, da naj bi oškodovanec komurkoli od treh obtožencev dolgoval denar, ampak le, da so od njega zahtevali 2.000,00 EUR, B. B. pa je zahtevo po plačilih znižal na 1.500,00 EUR. V opisu se zatrjujeta resni grožnji z razbitjem glave in da bo D. D. mrtev in da bo tudi C. C. nekaj z njim moral narediti in se bo smejal, ko bo D. D. na vozičku, zatrjuje pa se tudi, zakaj je oškodovanec te grožnje vzel resno. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, tako kot sodišče prve stopnje, da je z izvedenimi dokazi potrjeno, da si je oškodovanec izposodil bistveno manj, kot so od njega vsi trije obtoženci zahtevali, hkrati pa so grožnje z razbitjem glave in smrtjo ter da bo oškodovanec na vozičku objektivno resne grožnje, ki izpolnjujejo zakonski znak tega kaznivega dejanja. B. B. se izrecno v opisu kaznivega dejanja ne očitajo resne grožnje na škodo oškodovanca, vendar je potrebno glede na skupno delovanje vseh treh in dejstva, da je oškodovanec za B. B. vedel, da se ga vsi bojijo, ob hkrati prejetih grožnjah drugih dveh soobtožencev, verjeti, da se je oškodovanec vseh treh bal, vendar jim denarja ni izročil, zato je ostalo kaznivo dejanje pri poskusu. Pritožbeno sodišče zaključuje, da so v opisu kaznivega dejanja podani in konkretizirani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, zato materialna kršitev zakona iz prve točke 372. člena ZKP ni podana.