Izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o tem, da je ukrep nujen in sorazmeren, saj obstoji nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta, torej nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj, kar je glede na določbo drugega odstavka 70. člena KZ-1 tudi izhodiščni namen izrekanja tega varnostnega ukrepa. Da za izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov ne zadošča zgolj ugotovitev uporabe predmeta pri kaznivem dejanju, izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je v svojih odločbah v zvezi s tem sledilo merilom, ki jim morajo sodišča slediti ob odločanju o fakultativnem odvzemu predmetov in so bila že vzpostavljena v ustavnosodni presoji. Tako je vedno potrebno presoditi I) preventivni učinek odvzema kot tudi II) sorazmernost in nujnost ukrepa.
adhezijski postopek - poslovna goljufija - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku
Gre torej za isto stvar, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (res iudicata). Pritožbeni poudarek, da je bil obdolženi v pravdnem postopku drugotožena stranka ter da se je pravdno sodišče v sodbi več ukvarjalo z ravnanji prvotožene stranke, tj. nekdanjega poslovodje B. B., sprejetih pravnih in dejanskih zaključkov ne morejo spremeniti, saj si pritožnik v okviru tega pritožbenega postopka dejansko prizadeva zgolj za drugačno presojo dokaznega gradiva, na podlagi katerega je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I Pg 1269/2014 z dne 23. 6. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 417/2017 z dne 8. 3. 2018, zahtevek za plačilo odškodnine že pravnomočno zavrnilo.
Pritožbeno naziranje, da obstoj pravnomočne civilne sodbe o isti stvari ni ovira za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku oziroma razlog, zaradi katerega bi sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je napačno.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kvalifikatorni znak kaznivega dejanja - neizplačilo plač - objekt varstva - trajajoče kaznivo dejanje - začetek teka zastaralnega roka - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Ker je primarni objekt varstva inkriminacije po 196. členu KZ-1 sistem socialnega varstva skupaj z delavčevo socialno (materialno varnostjo), se konkretni zneski, vezani na posamično oškodovanko, posamičen mesec ter vrsto prispevka, kar vse obramba pogreša v opisu očitanega kaznivega dejanja, ne izkazujejo kot obligatorni za določnost opredelitve očitka.
Inkriminacija po drugem odstavku člena 196 KZ-1 temelji na zahtevi po spoštovanju pravice delavca do celotne plače in je kaznivo dejanje v ustrezni meri opisano že z okoliščino, da delavec ni prejel izplačane le dela plače, ki bi jo moral prejeti v celoti.
Dejstvo, da gre za trajajoče kaznivo dejanje, terja določene materialnopravne zaključke tudi v zvezi s časom, ki se nanaša na začetek teka zastaralnega roka. Navedeno, upoštevaje, da je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko bi storilec moral delati, pomeni, da je začel zastaralni rok teči z dnem 25. 11. 2014, kar ob upoštevanju zadržanja zastaranja zaradi epidemije predstavlja podlago ugotovitve, da kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje (še) ni zastaral.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - izrek pogojne obsodbe - priznanje krivde - uporaba omilitvenih določil - olajševalne in obteževalne okoliščine - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - nevarnost za življenje in zdravje - obstoj kvalifikatornih okoliščin - član hudodelske združbe
Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe zagovornice obtoženega, da so podane okoliščine dejanske narave, ki utemeljujejo izrek opozorilne sankcije, to je pogojne obsodbe. Iz določb drugega in petega odstavka člena 58 KZ-1 namreč jasno izhaja, da bi sodišče prve stopnje, v kolikor bi izreklo v pritožbi predlagano sankcijo, prekoračilo pooblastilo po zakonu, in sicer iz razloga višine predpisane kazni za kaznivo dejanje, za katerega je obtoženca spoznalo za krivega.
KZ-1 člen 48a, 48a/1, 73, 73/2, 308, 308/8. URS člen 33.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep - odvzem motornega vozila - obvezen odvzem prevoznih sredstev - skupna lastnina zakoncev - dopustnost posega v lastninsko pravico - primernost ukrepa - stranska kazen izgona tujca iz države - delna ugoditev pritožbi - resna grožnja za javni red ali javno varnost - okoliščine niso izkazane
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta poseg zasleduje legitimen cilj, to je preprečiti ponovitev kaznivega dejanja, kar predstavlja razumen razlog za poseg v lastninsko pravico. Odvzem osebnega vozila, uporabljenega za izvršitev kaznivega dejanja je nujen (v demokratični družbi), saj tega cilja ni mogoče doseči z blažjim ukrepom. Le z onemogočanjem nadaljnje uporabe osebnega vozila je namreč moč povsem preprečiti njegovo prihodnjo uporabo za izvrševanje kaznivih dejanj. Odvzem pa je tudi primeren ukrep za dosego tega cilja, kot tudi proporcionalen glede na zasledovani cilj, saj interes države, da varuje pravni red pred (ponovnimi) kršitvami pretehta nad pravico obtoženega in njegove žene do zasebne (skupne) lastnine po 33. členu URS.
Zato je neupošteven pritožbeni ugovor, da je odvzeto osebno vozilo skupna lastnina pritožnikov kot zakoncev in da ga kot takega ni mogoče odvzeti, ker ne gre za izključno lastnino obtoženega, posledično pa obtoženi ne more samostojno razpolagati z vozilom. Pri tem pritožnica spregleda, da v konkretnem primeru ne gre za obtoženčevo dispozitivno razpolaganje z vozilom, saj ne gre za pravni posel, temveč za oblastni in zakoniti ukrep države, ki je obtoženemu (in posledično tudi pritožnici) odvzelo razpolagalno pravico na prevoznem sredstvu prav zato, da prepreči nevarnost ponovitve (istovrstnih) kaznivih dejanj. V tej zvezi pa velja opozoriti na drugi odstavek 73. člena KZ-1, ki določa, da pravica pritožnice od obtoženega kot storilca terjati odškodnino, ni prizadeta z odvzemom predmeta, ki ni v (izključni) lasti obtoženega. Pritožnica ima tako na podlagi splošnih pravil odškodninskega prava možnost in pravico izterjati premoženjsko škodo neposredno od njegovega povzročitelja, obtoženega kot storilca kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081497
KZ-1 člen 191, 191/1. ZKP člen 352, 352/1, 354, 354/2, 372, 372-1.
ugoditev pritožbi - kaznivo dejanje nasilja v družini - ni kaznivo dejanje - konkretizacija zakonskega znaka - spravljanje v podrejen položaj - zavrženje obtožnice - kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime - upravičen tožilec
Opisane žaljivke sicer nedvomno predstavljajo ravnanja, ki niso etična in pravilna, vendar pa slednja ne pomenijo konkretizacije prepovedane posledice - spravljanja v podrejen položaj.
Opisana ravnanja pa niti kot celota vseh posameznih izvršitev ne dosegajo tiste ravni grdega, ponižujočega ali drugačnega bolečega ravnanja, kot ga za kvalifikacijo ravnanja za kaznivo dejanje nasilja v družini določa 191. člen KZ-1, saj obdolženčevo ravnanje ne predstavlja (niti po času trajanja, niti posledicah, niti po obsegu) večje intenzivnosti, s čimer bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj.
V konkretnem opisu zajeta dejstva in okoliščine lahko predstavljajo konkretizacijo zakonskih znakov katerega izmed kaznivih dejanj iz poglavja zoper čast in dobro ime, ki pa se preganjajo na zasebno tožbo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00081342
KZ-1 člen 288, 288/1, 259, 259/1. ZKP člen 144, 144-6, 277, 277/2, 299, 299/1, 299/2.
kaznivo dejanje protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja - kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva - konkretizacija zakonskih znakov - opis dejanja - nestrinjanje z vodenjem postopka - upravičen tožilec - status oškodovanca - zavrženje obtožnega predloga
Odgovornost upravičenega tožilca je, da v opisu dejanja navede dejstva in okoliščine, ki omogočajo presojo, ali ravnanje, ki se očita obdolžencu, predstavlja uresničitev kaznivega dejanja, torej da določi predmet postopka oziroma dokazovanja.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/2-1, 407, 407/4, 407/5. KZ-1 člen 53, 82, 196, 199, 251.
postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - ustavitev postopka odpusta obveznosti - osebni stečaj - pogoji za odpust obveznosti - ovira za odpust obveznosti - pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu - izbris obsodbe iz kazenske evidence - sklep o odpustu obveznosti - zakonska rehabilitacija - kršitev temeljnih pravic delavcev - zaposlovanje na črno - ponarejanje listin - objektivni element - predmet varstva - kazenskopravna zaščita - izvršitev kazni - enotna kazen
Kazniva dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1, zaposlovanja na črno po 199. členu KZ-1 in ponarejanja listin po 251. členu KZ-1 nomotehnično v KZ-1 res niso umeščena v 23. in 24. poglavje kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, vendar pa se je sodna praksa že večkrat izrekla, da je zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobni elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, ki so umeščena v citirani poglavji KZ-1.
Pri odločanju o tem, ali je pri presoji pogojev za odpust obveznosti dolžniku po 1. točki drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP dopustno upoštevati enotno kazen, ki je bila izrečena dolžniku, je med drugim treba izhajati iz namena izbrisa obsodbe iz kazenske evidence oziroma zakonske rehabilitacije. Cilj kazenskopravne rehabilitacije je spodbujanje obsojenca k osebni zavzetosti v postopku lastne reintegracije in vplivanje nanj, da bi po izvršitvi kazni živel kot odgovoren in koristen član skupnosti. Ta cilj pa se dotakne namena odpusta obveznosti, ki je poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih kljub prizadevanju ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja, ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Dolžnik, ki stori več kaznivih dejanj iz 1. točke drugega odstavka 399. člena ZFPPIPP, za katera mu je izrečena enotna kazen, pa ni izkazano, da so za njen izbris že izpolnjeni pogoji, ne ustreza zgoraj navedenim kriterijem in zato ne more biti deležen odpusta obveznosti v smislu prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
Ob upoštevanju, da je mogoče trajanje varnostnega ukrepa v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu presojati le na podlagi kazenskega zakona, ki trajanje varnostnega ukrepa iz 70.b člena KZ-1 omejuje na čas dveh let, ter smiselni uporabi določbe četrtega odstavka 70.b člena KZ-1, da nadomeščeni varnostni ukrep iz 70.a člena KZ-1, čeprav je strožji, ne sme preseči časovne omejitve dveh let, je po presoji sodišča druge stopnje trajanje blažjega ukrepa (iz 70.b člena KZ-1) še toliko bolj (argumentum a fortiori) omejeno na zakonsko najdaljše določeno trajanje, torej na dve leti. Kakršnokoli podaljševanje omenjenega ukrepa po dveh letih bi pomenilo kršitev načela zakonitosti.
kršitev kazenskega zakona - kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - nedovoljeno gojenje konoplje - namen prodaje
Po presoji pritožbenega sodišča gojenja šestih rastlin konoplje v vrtu in petih rastlin konoplje v cvetličnih lončkih, ob odsotnosti drugih okoliščin, ki bi kazale na to, da je šlo za ukvarjanje s pridelavo prepovedane droge, pri kateri se ustvarjajo presežki, namenjeni širšemu krogu oseb, in ne zgolj obtoženkini lastni uporabi, v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti kot proizvodnje droge v smislu prvega odstavka 186. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00080928
ZKP člen 129a, 129a/4. KZ-1 člen 86, 86/9.
alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - nadomestitev izvršitve zaporne kazni z delom v splošno korist
Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dejstvo, da obsojenčevega predloga ni zavrglo kot prepoznega, nedovoljenega ali očitno neutemeljenega, odrediti, da se raziščejo dejstva in preskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog. Na slednje navsezadnje napotuje tudi določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, ki daje vsebinske kriterije za presojo primernosti dela v splošno korist in pri tem primeroma našteva okoliščine, ki naj jih sodišče upošteva pri odločanju. Sodišče prve stopnje bi pred vsebinsko odločitvijo moralo pridobiti tudi druge podatke s strani pristojne probacijske enote, CSD in ZKPK, v katerem obsojeni trenutno prestaja zaporno kazen po drugi sodbi, na podlagi katerih je mogoče sklepati o vedenju obsojenca v času odločanja (kar izrecno izpostavlja obsojeni v pritožbi), o njegovi sposobnosti za opravljanje primernega dela (ki jo zatrjuje obsojeni v predlogu) ter o njegovih osebnih in družinskih razmerah med predvidenim izvrševanjem kazni (na katere se prav tako sklicuje obsojenec v predlogu).
Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva.
Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084467
KZ-1 člen 49, 49/1, 49/2, 240, 240/1, 240/2. ZKP člen 17, 18, 39, 39-6, 105, 105/2, 117, 117/1, 285, 285c, 355, 364, 364/7, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1, 377, 377/3, 378, 378/4. URS člen 22, 23, 25, 27, 29, 29-3. OZ člen 131, 131/1, 165.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - premoženjskopravni zahtevek - javna seja - zahteva za izločitev sodnika - sprejem sporazuma o priznanju krivde - sporazum o priznanju krivde - nepristranskost sodnika - objektivni in subjektivni kriteriji - pridobitev podatkov po uradni dolžnosti - pomagač - limitirana akcesornost udeležbe - kršitev kazenskega zakona - pridobitev protipravne premoženjske koristi - povzročitev velike premoženjske škode - konkretizacija zakonskih znakov - delictum proprium - vodilni delavec - škodni dogodek - zavarovalnica - odškodninski zahtevek - direktni naklep obarvan s posebnim namenom - strokovna napaka - obdolženčeva funkcija v podjetju - prepovedana posledica - namen storilca - voljna sestavina naklepa - direktni naklep - motiv pri storitvi kaznivega dejanja - cesijska pogodba - odločanje o odškodninskem zahtevku - ex ante presoja - subjektivno zavedanje o protipravnosti ravnanja - zavrnitev dokaznih predlogov - zaporna kazen - pravica do izjave - pravica do obrambe - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - enako varstvo pravic - način storitve kaznivega dejanja - pooblaščeni vročevalec - odškodninska odgovornost - začasno zavarovanje premoženjskopravnega zahtevka - obstoj izvršilnega naslova
Na podlagi teorije o limitirani akcesornosti udeležbe je za presojo kaznivosti ravnanja obdolžene B. B. kot pomočnice zadoščala ugotovitev, da je bilo storjeno naklepno kaznivo dejanje v objektivnem pomenu, medtem ko krivda glavnega storilca z vidika presoje pomoči ni (bila) relevantna. Pravilna je zato utemeljitev izpodbijanega sklepa, da razpravljajoča sodnica za presojo očitkov obdolženi B. B. ni bila dolžna predhodno ovrednotiti ravnanj obdolženega A. A. in njegove vloge pri očitanem kaznivem dejanju, ter na podlagi vseh ugotovljenih relevantnih okoliščin posledično pravilen in razumen sklep, da zgolj dejstvo, da je sodnica sprejela sporazum o priznanju krivde za obdolženko, samo po sebi ne zadošča za objektivno utemeljen dvom v njeno nepristranskost.
Drži sicer, da sprejem priznanja krivde pomočnika pri delictum proprium ni mogoč brez opredelitve do statusa glavnega storilca, kot poudarja zagovornica, vendar ne tudi kot individualno določene osebe.
Da je bilo očitano ravnanje obdolženca v nasprotju z interesi zavarovalnice, povsem določno opredeljuje (že) navedba, da ji je na opisan način povzročil škodo.
Dejanske ugotovitve potrjujejo posebno lastnost obdolženca, ki je konstitutivni zakonski znak kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1, in je izvirala iz njegovega formalnega položaja v oškodovani zavarovalnici; v okviru funkcije izvršilnega direktorja pa je bilo obdolžencu zaupano njeno (tuje) premoženje.
Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.
Sklepanje sodišča o morebitnem motivu obdolženca za izvršitev dejanja je sicer (morda) res odveč, vendar za odločitev o obtožbi (sploh) ni relevantno.
Nedvomno, s stopnjo gotovosti podprto in argumentirano prepričanje, da je storilec (prav) obdolženec, že v osnovi izključuje potrebo po utemeljevanju, ali bi morda tudi kakšna druga oseba imela interes za izplačilo odškodnine družbi X.
Že z izrekom obsodilne sodbe obdolžencu je potrjen obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot podlage za ugoditev premoženjskopravnemu zahtevku.
alternativna izvršitev kazni zapora - subjektivne in objektivne okoliščine
Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna, pri čemer je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventiven (vplivanje na storilca) in generalno preventiven (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni. Tako je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist tehtalo na eni strani izpostavljene subjektivne in objektivne okoliščine (obsežna predkaznovanost, nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, zlasti zoper premoženje, priznanje storitve kaznivega dejanja tekom sojenja), v luči višine povzročene škode s kaznivim dejanjem, kar je narekovalo izrek zaporne kazni. Ne gre tudi spregledati judikature Vrhovnega sodišča, ki je v svojih številnih odločbah zapisalo, da mora sodišče pri odločanju o predlogu za alternativno prestajanje kazni zapora, poleg okoliščin, ki jih za posamezno obliko izvršitve zaporne kazni predvideva KZ-1, upoštevati tudi tiste okoliščine, ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085816
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372/4, 383, 383/1, 387. KZ-1 člen 56, 56/3, 196, 196/1.
absolutna bistvena kršitev določb postopka - kršitev kazenskega zakona - kršitev temeljnih pravic delavcev - kolektivno kaznivo dejanje - enovito kaznivo dejanje - nerazumljiv izrek sodbe - privilegij pridruženja (beneficium cohaesionis) - nejasni in pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - premoženjsko pravni zahtevek v kazenskem postopku - adhezijski postopek - osebni stečaj obsojenca - izrekanje stranske kazni ob pogojni obsodbi
Stranske (denarne) kazni se namreč v pogojni obsodbi določijo na posebni način, ki je v tem, da se glavna in stranska kazen vedno določita skupaj in šele nato se izreče, ali se odloži izvršitev obeh kazni ali pa samo glavne kazni (preizkusna doba). Povedano drugače, iz izreka sodbe mora biti jasno razvidno, ali se stranska denarna kazen izvrši takoj, neodvisno od teka preizkusne dobe in morebitne izpolnitve posebnega pogoja, ali pa je njena izvršitev tako kot glavna kazen zgolj pogojna. Kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, zato bi po presoji pritožbenega sodišča morala biti navedena dejanja opredeljena kot eno kaznivo dejanje, saj med njima obstaja več povezovalnih okoliščin in je podana takšna homogenost njunih ravnanj, da bi delitev posameznih ravnanj pod točko I/1 in I/2 izreka izpodbijane sodbe nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka in smislu materialnih določb.
grožnja - grdo ravnanje - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - zakonski znaki - opis kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni dejanski stan
Konkluzija, ali iz opisanega življenjskega dogajanja izhajajo (vsi) zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, je rezultat ovrednotenja historičnega dogodka kot celote, takšno vrednotenje pa pokaže, da je obdolženec oškodovanki ne le besedno zapretil, da jo bo udaril, svojo grožnjo je v dogajanju uresničil tako, da jo je izvedbeno fizično napadel (z odrivanjem in spodbijanjem, v posledici česar je celo padla po tleh ter utrpela odrgnino kolena, nato pa še s stiskanjem okrog vratu). Zlasti v nanizanih okoliščinah ne more biti dvoma, da je bila tudi verbalna grožnja z "udarjanjem" objektivno resna grožnja s prikazanim napadom na oškodovankino telesno celovitost, tovrstno napoved pa je zavoljo obdolženčevega istočasno že uresničenega posega v to varovano dobrino ne le po subjektivni, temveč tudi po objektivni plati treba obravnavati kot resno (grožnjo).
kaznivo dejanje nasilništva - spravljanje v podrejen položaj - sostorilstvo
V primerih kot je ta, ko več storilcev hkrati z medsebojnim sodelovanjem pri izvršitvi uporablja fizično silo zoper oškodovanca, ni odločilno, kateri od obtožencev je s svojim ravnanjem povzročil katero konkretno poškodbo. Oškodovankine poškodbe so bile plod tedanjih skupnih nasilnih in agresivnih ravnanj obtoženega in A. A. Šlo je torej za skupni učinek ravnanj obeh, zato za obtožbo ni bistveno kdo od (so)storilcev je dejansko izvedel kakšno ravnanje, ki je oškodovanki povzročilo točno določeno posamično poškodbo. Zato je povsem na mestu ugotovitev sodišča prve stopnje, da je možno in verjetno, da izvršitvenih ravnanj obtoženi in A. A. nista ves čas izvrševala istočasno ali enako intenzivno, a je pri tem pomembno, da sta zasledovala isti cilj, to je podrediti si oškodovanko.
Zmotno je pritožnikovo navajanje, da v obravnavanem primeru obtoženemu ni dokazano, da sta (skupaj z A. A.) oškodovanko spravljala v podrejen položaj. Sicer pritožnik pravilno citira stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (I Ips 166/2000 z dne 17. 3. 2011), ki je ni prezrlo tudi sodišče prve stopnje, vendar v nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je obtoženemu dokazano, da sta z A. A. z oškodovano grdo ravnala, jo pretepala in jo z nasilnim ravnanjem spravljala v podrejen položaj. Oškodovanka pa se glede na fizično in številčno premoč in tudi svojo osebnost, nasilju ni mogla izogniti in tudi ne upreti, zato je postala objekt nasilja in je zato pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bila zaradi ravnanja obeh, ki sta nanjo v vinjenem stanju pogostokrat vpila, jo žalila in poniževala, jo pretepala, ji grozila, da jo bosta že našla in da bo dobila svoje, spravljena v podrejen položaj.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00086156
KZ-1 člen 314, 314/1, 314/3.
kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - ne bis in idem - opis dejanja - zakonski znaki - prepovedana posledica
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne očita, da je bila plovba pod vplivom alkohola vzrok za nastanek prepovedane posledice (povzročitev konkretne nevarnosti); slednja je nastala predvsem zato, ker je obdolženec ob vklopljenem avtopilotu opustil nadzor nad čolnom. Zato pritožbeni očitek, da gre v obravnavani zadevi za ponovno sojenje o istem ravnanju, za katero je bil obdolženec že pravnomočno sankcioniran za prekršek (upravljanje plovila pod vplivom alkohola), ni utemeljen.
Celota obdolžencu očitanih ravnanj, ko je vklopil avtopilota in opustil nadzor nad plovbo čolna, pomeni splošno nevarno dejanje in opustitev dejanja, ki bi ga moral storiti za zagotovitev splošne varnosti ljudi in premoženja.
V obravnavani situaciji je bilo nedvomno ogroženo življenje oškodovanca A. A., saj je v njegovo plovilo trčilo obdolženčevo plovilo in če oškodovanec ne bi pravi čas skočil v morje, bi lahko umrl. Ogroženo pa je bilo tudi življenje oseb, ki so se nahajale na plovilu B. B. To plovilo je bilo namreč zasidrano v smeri plovbe obdolženčevega plovila, za oškodovančevim plovilom.
Za presojo obravnavane zadeve ni pomembno, da nihče od udeležencev ni bil poškodovan, saj nastanek telesne poškodbe ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja.
Obdolženčevo ravnanje po objektivni in subjektivni plati ni bilo usmerjeno proti štirim individualno določenim osebam, ampak proti vsem osebam, ki bi se v morju ali na plovilih znašle pred obdolženčevim plovilom. Osebe, poimensko navedene v izreku obtožnega akta, v razmerju do ravnanja obdolženca predstavljajo nedoločen in neomejen krog oseb. Zato je podana prepovedana posledica ogrozitve življenja ljudi kot logična posledica obravnavane plovbe obdolženčevega plovila.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081486
KZ-1 člen 86, 86/4. ZIKS-1 člen 12, 12/1.
zapor ob koncu tedna - pogoji za ugoditev predlogu - zaposlitev
Obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora, ne izpolnjuje temeljnega pogoja za ugoditev predlogu za nadomestitev izvršitve kazni zapora ob koncu tedna po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 in prvem odstavku 12. člena ZIKS-1, in sicer pogoja zaposlitve. Obsojenčev zagovornik je kot dokaz zaposlitve predložil pogodbo o zaposlitvi, vendar sklenitev pogodbe o zaposlitvi ne učinkuje že z dnem podpisa pogodbe, ampak šele z nastopom dela (drugi odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). V obravnavani zadevi pa obsojenec, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ni bil zaposlen niti preden je bil zoper njega odrejen pripor, ki je bil po izrečeni sodbi podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (6. odstavek 361. člena ZKP), niti v času, ko je vložil predlog za nadomestitev kazni zapora, niti ko je podpisal pogodbo o zaposlitvi, niti v času odločanja o predlogu. KZ-1 v četrtem odstavku 86. člena določa pogoj, da obsojenec še naprej dela, kar je treba razumeti kot nadaljevanje že začete aktivnosti (dela), ko je smiselno in utemeljeno, da obsojenec še naprej nadaljuje z delom, če seveda izpolnjuje tudi druge pogoje.
Pritožnik neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo kršilo načelo enakosti pred zakonom, saj za vse obsojence velja, če predlagajo tak način izvršitve kazni zapora, temeljni pogoj, da so zaposleni (oz. pred odreditvijo pripora bili zaposleni) in bi (v soglasju z delodajalcem) še naprej delali. Glede na navedeno se dejstvo, da obsojenec in njegov zagovornik nista imela možnosti odgovoriti na navedbe tožilstva, izkaže za nerelevantno, saj vse ostale okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje še ocenjevalo, niso odločilne, ker že osnovni pogoj ni izpolnjen.