KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00070086
ZKP člen 358, 358-4, 371, 371/1, 371/1-11. KZ-1 člen 186, 186/1.
neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - zakonski znaki kaznivega dejanja - neupravičena proizvodnja prepovedanih drog - prepovedana droga - konoplja - oprostilna sodba - dejanje majhnega pomena - nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba - odsotnost odločilnih razlogov
Za storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v izvršitveni obliki proizvodnje mamil se ne zahteva nadaljnja prodaja ali namen prodaje proizvedene prepovedane droge, zato je zmotna ugotovitev izpodbijane sodbe, da odsotnost tosmernega očitka v obtožbi kaže na to, da škodljive posledice za druge niso nastopile. Že iz zakonskega znaka "proizvodnja" izhaja, da gre za izdelavo oziroma gojenje večje količine mamila, kar pa je praviloma namenjeno širšemu krogu ljudi in ne samo enemu uporabniku.
Podatki predmetne zadeve ne dajejo osnove za zaključek, da bi obtoženi konopljo gojil z namenom uživanja konoplje ali njenih derivatov zaradi alternativnega zdravljenja oz. lajšanja zdravstvenih težav in torej ne zaradi za zdravje škodljivih psihoaktivnih učinkov prepovedane droge.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00086943
KZ-1 člen 76, 76/1, 245, 245/1. ZKP člen 355, 355/1.
predikatno kaznivo dejanje - odvzem premoženjske koristi - upoštevana dejstva in dokazi
V konkretnem primeru gre za dve kaznivi dejanji, saj nadaljnja razpolaganja s premoženjem pridobljenim s predikatnim kaznivim dejanjem (blagovne znamke), pomeni novo kaznivo dejanje, ki po objektivni in subjektivni plati predstavlja drugo kriminalno količino kot je zajeta v predikatnem kaznivem dejanju. Premoženjska korist iz prvega kaznivega dejanja v tem primeru sicer pridobi lastnost predmeta novega kaznivega dejanja pranja denarja, za katerega zakon določa obvezni odvzem po šestem odstavku 245. člena KZ-1. Ko pa sta, tako kot v konkretnem primeru, v koliziji dve obveznosti, in sicer odvzem premoženjske koristi pridobljene s storitvijo predikatnega dejanja ali odvzem premoženja v zvezi s kaznivim dejanjem pranja denarja, storilec pa je spoznan za krivega obeh kaznivih dejanj, je sodna praksa že zavzela stališče, da se storilcu vzame le premoženjska korist pridobljena s predikatnim kaznivim dejanjem. Ker pa se v skladu z določbo prvega odstavka 76. člena KZ-1 ukrep odvzema premoženjske koristi napram premoženjskopravnemu zahtevku vedno uporabi kot subsidiarni ukrep, je prvo sodišče oškodovani družbi A. d.o.o. utemeljeno priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 29 mio EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00068460
KZ-1 člen 158, 158/1, 159, 159/1, 160, 160/1. ZKP člen 358, 358-1, 372, 372-1. URS člen 39. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10.
kaznivo dejanje žaljive obdolžitve - izjava politika - javna oseba - pojem ugleda - odprta javna razprava - svoboda političnega izražanja - izjava župana - pogojna obsodba - oprostitev obtožbe - svoboda izražanja - dejanje ni kaznivo dejanje
Meje sprejemljive kritike so za politika, ki deluje v svoji javni vlogi, širše. Politik se neizogibno in zavestno izpostavlja natančnemu nadzoru vsake svoje besede in vsakega dejanja, zato mora pokazat večjo mero tolerance. Vsekakor ima pravico do zaščite svojega ugleda, vendar je treba zahtevo po zaščiti ugleda presojati glede na interes odprte razprave o političnih vprašanjih. Izjeme od svobode izražanja se po praksi ESČP razlagajo ozko. Ob upoštevanju vseh okoliščin, ki izhajajo iz opisa, zlasti da naj bi obdolženec besede izrekel v funkciji župana Občine X na seji, na kateri so bili navzoči občinski svétniki, ter upoštevaje, da bioplinarna v X nedvomno zadeva javni interes, ni mogoče zaključiti, da so očitane izjave objektivno sposobne škoditi časti ali dobremu imenu zasebnega tožilca. Obdolženec je s svojim govorom prispeval k politični razpravi o polemični temi, ki je bila še posebej zanimiva, ne samo za sodelujoče na seji, temveč tudi za preostale občane. Izjava se je nanašala na (morebitna) ravnanja zasebnega tožilca, ki jih je storil kot politična oseba, prav tako pa je bil politična oseba v kritičnem času.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00067068
KZ-1 člen 62, 62/1, 308, 308/3, 308/6. ZKP člen 128, 128/1, 340, 340/1, 340/1-1, 372, 372-5. URS člen 29, 29-3, 37. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - plačilo za prevoz - zakonitost dokazov - preiskava elektronske naprave - soglasje obdolženca - jezik, ki ga obdolženec razume - pravica do komunikacijske zasebnosti - anonimni vir - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - branje prejšnje izpovedbe priče - navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič - zaslišanje obremenilne priče - pravica do vpogleda v spis - ocena obdolženčevega zagovora - preizkus odločbe glede primernosti kazenske sankcije - izgon tujca iz države - preklic pogojne obsodbe - rok za preklic pogojne obsodbe - kršitev kazenskega zakona
Glede na novejšo sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice - ESČP je treba v zvezi z varstvom pravice do zaslišanja obremenilnih prič presoditi: najprej, ali so za opustitev zaslišanja obremenilne priče podani opravičljivi razlogi, nadalje ali je izjava priče v luči 6. člena EKČP edini oziroma odločilen dokaz in nenazadnje tudi, ali je sodišče v zadostni meri poskrbelo za uravnoteženje slabšega položaja obrambe. Kot že navedeno, so bili v konkretni zadevi podani opravičljivi razlogi, da sodišče prič A. A. in J. J. ni moglo zaslišati neposredno na glavni obravnavi, pri tem pa izpovedbi obeh prič tudi nista edini oziroma odločilni dokaz, saj se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na izpovedbe zaslišanih policistov, listinske dokaze ter vsebino nosilcev elektronskih podatkov, kot to vse jasno izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje (zlasti točke 14 in 16-21 razlogov izpodbijane sodbe). Po presoji pritožbenega sodišča pa je bilo tudi dovolj poskrbljeno za uravnoteženje slabšega položaja obrambe, saj je bil obdolženec o zaslišanju obeh tujcev pravočasno obveščen in se je svoji prisotnosti ob zaslišanju prostovoljno odpovedal, pri čemer je pomembno le, da je obdolženec to možnost imel, ne pa tudi, ali jo je izkoristil.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00067100
KZ člen 70, 80, 94. KZ-1 člen 5, 375. ZKP člen 451, 451/2, 483, 483/3.
mlajši polnoletnik - izrek vzgojnega ukrepa - izbira kazenske sankcije - primernost kazenske sankcije - sprememba kazenskega zakona - prehodne in končne določbe
Postopnost zaostrovanja kazenskih sankcij je bila pri obdolžencu izčrpana, izrečeni mladoletniški zapor nanj ni vplival, tudi ne že izrečena kazen zapora, zato se odločitev sodišča prve stopnje za izrek vzgojnega ukrepa oddaje mlajšega polnoletnega storilca v prevzgojni dom kaže kot nepravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066810
KZ-1 člen 34, 213, 213/2, 213/3. ZKP člen 358, 358-3, 371, 371/1, 371/1-11, 391.
kaznivo dejanje izsiljevanja - poskus kaznivega dejanja - kazenska oprostilna sodba - dejanje ni dokazano - pritožba državnega tožilstva - neutemeljena pritožba - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokončano kaznivo dejanje - resna in individualna grožnja ni izkazana - čast in dobro ime - fiktivnost pogodbe
Poskus je podan, ko storilec z namenom pridobiti protipravno premoženjsko korist začne groziti, v dokončano kaznivo dejanje pa se sprevrže, ko nastane premoženjska škoda. Tako je kaznivo dejanje izsiljevanja dokončano, ko oškodovanec v škodo svojega ali tujega premoženja izvrši zahtevano ravnanje.
Grožnja mora biti po vsebini in načinu izraza resna. Intenzivnost teh groženj pa mora biti takšna, da prisili oškodovanca k storitvi ali opustitvi, ki pomeni oškodovanje svojega ali tujega premoženja.
Bistveno je, da grožnja vpliva na oškodovančevo ravnanje (torej, da oškodovanec oceni, da je zanj bolje, da se podredi storilčevi zahtevi, kakor pa tvega nastanek zagrožene posledice).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072170
KZ-1 člen 180, 214. ZKP člen 8, 394, 394/1.
kaznivo dejanje - mazaštvo - dokazna ocena - delno oprostilna sodba - kaznivo dejanje oderuštva - pravica do uporabe svojega jezika - sprememba kazenske sankcije
Pritožnica ima prav, ko se zavzema za izrek zaporne kazni za obravnavano kaznivo dejanje. Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da gre za izredno zavržno dejanje, saj je obtoženec brezobzirno zlorabil veliko stisko oškodovanke, vendar pa je to dejstvo pri izbiri kazenske sankcije premalo upoštevalo.
Oškodovanec je utrpel lahko telesno poškodbo, vendar ker se obtožencu očita poskus uboja, je treba preizkusiti, ali je sredstvo – nož, bilo sposobno zadati smrtonosne posledice in, ali je obtoženčev naklep glede na uporabljeno sredstvo šel v smeri uboja oškodovanca. Ni torej pomembno, kakšno poškodbo je oškodovanec utrpel, pač pa, kakšen je bil namen obtoženca, ko je z nožem dvakrat zamahnil proti oškodovancu. Na podlagi uporabljenega sredstva in vseh okoliščin dogodka pa je sodišče pravilno zaključilo, da je hotel oškodovancu vzeti življenje.
Dejstvo je, da je bil obtoženec že šestkrat obsojen za kazniva dejanja, med katerimi so tudi dejanja z uporabo sile, pa tudi zaradi nedovoljenega posedovanja ali uporabe orožja, kar dejansko kaže, da obtožencu nasilje ni tuje, niti rokovanje z nevarnimi predmeti. Tudi sodišče je na glavni obravnavi samo ugotovilo, da je obtoženec nagle jeze, kar se torej ujema z njegovimi osebnostnimi lastnostmi, pri čemer je povsem res, kar navaja državna tožilka, da je obravnavano kaznivo dejanje storil iz čiste objestnostil. Obtoženčeva nasilna reakcija dejansko presega običajna ravnanja v konfliktnih situacijah in je zato njegovo agresijo treba strožje kaznovati.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00067401
KZ-1 člen 176, 176/3, 176/5.. ZKP člen 83, 148, 148/4, 219.a, 219.a/2, 223.a, 223.a/4, 371, 371/1, 371/1-8, 498, 498/3.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - hišna preiskava - zakonitost pridobitve dokaza - zahteva za izločitev dokazov
Sodna praksa je namreč izoblikovala stališče, da v stanovanjski hiši, v kateri biva več oseb oziroma družina, vsak družinski član uveljavlja svojo zasebnost kadarkoli in kjerkoli želi, vendar le do meje, kjer se začnejo pravice drugih. Zato lahko vsak družinski član pričakuje zasebnost navzven, ne pa tudi znotraj družine, ker je stanovanjska hiša skupen prostor, v kateri živijo vsi.
Za pravilno uporabo materialnega prava pri presoji popolnosti opisa predmetnega kaznivega dejanja ni pomembno, ali se zasebni tožilec subjektivno čuti razžaljenega, niti kakšne posledice naj bi mu na podlagi inkriminiranih besed domnevno nastale, bistven je le objektivni kriterij žaljivosti.
Sodnik je v skrajšanem postopku namreč dolžan po uradni dolžnosti opraviti najprej preizkus, ali je sodišče pristojno, nato pa še opraviti formalni in materialni preizkus obtožnega akta, v konkretnem primeru zasebne tožbe. Šele v kolikor obtožni akt prestane tako formalni kot materialni preizkus, sledi naslednja faza, in sicer vročitev obtožnega akta obdolžencu in nato razpis glavne obravnave. V fazi preizkusa obtožnega akta tako sodišče ne izvaja dokaznega postopka, saj je ta pridržan za glavno obravnavo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00068296
KZ-1 člen 283, 283/1. ZKP člen 358, 358-1, 371, 371/1-11.
kriva ovadba - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - pravno odločilna dejstva - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - razlogi za oprostilno sodbo
V opisu dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 mora biti navedeno, (1) da je bila kazenska ovadba podana pri pristojnem državnem organu, (2) navedena mora biti pravna opredelitev naznanjenega dejanja ter (3) okoliščine, iz katerih izhaja, da je storilec vedel, da naznanjeno dejanje ni bilo storjeno, pri čemer ni potrebno, da bi opis kaznivega dejanja krive ovadbe vseboval tudi opis vseh znakov naznanjenega kaznivega dejanja.
Glede na to, da kaznivo dejanje krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1 varuje organe pregona pred obravnavanjem kaznivih dejanj, ki niso bila storjena, s čimer se varuje integriteta predkazenskega in kazenskega postopka, je pri presoji bistveno, ali je naznanitelj v sami ovadbi podal informacije, na podlagi katerih je lahko organ, ki je ovadbo sprejel, sklepal, da gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00070034
KZ-1 člen 48a, 48a/1, 49, 51, 51/1, 51/1-2. ZKP člen 450a, 450a/5.
resna grožnja za javni red ali javno varnost - pogajanja o priznanju krivde - izgon tujca iz države - obteževalne in olajševalne okoliščine
Okoliščina, da je tujec izvršil kaznivo dejanje, sama po sebi ne zadostuje za njegov izgon iz države, saj bi v tem primeru ta stranska kazen avtomatično sledila vsaki obsodbi tujca za kaznivo dejanje, za katero je predpisana kazen več kot dve leti zapora. Prvostopenjsko sodišče ni navedlo nobene osebne okoliščine na strani obtožencev, ki bi pomenila resno grožnjo za javni red ali javno varnost.
Peti odstavek 450.a člena ZKP določa, da če do sklenitve sporazuma ne pride, se iz spisa izločijo vse listine, ki se nanašajo na postopek pogajanj. Določba o izločitvi tovrstnih listin je izrecna, nepogojna ter ni povezana z nikakršno vsebinsko presojo in tudi ne z vprašanjem, kdo je dal pobudo za pogajanja oziroma zakaj ta pogajanja niso bila uspešna.
KZ člen 111, 111/1-3, 112, 112/1, 112/3, 112/6. ZKP člen 184, 184/2.
kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti - zastaranje kazenskega pregona - absolutni zastaralni rok - pretrganje zastaranja - odredba za pridobitev zaupnih bančnih podatkov - procesno dejanje, ki pretrga zastaranje - identiteta storilca in kaznivega dejanja - dopolnitev preiskave - rok instrukcijske narave
Učinek pretrganja zastaranja ima lahko tudi predlog za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP, vendar pa je pri tem potrebno ugotoviti, na katerega storilca se predlog nanaša in na katero konkretno kaznivo dejanje. Zaključki sodišča prve stopnje, da se predlog tožilstva in odredba sodišča za pridobitev bančnih podatkov nanašata na drugo kaznivo dejanje in ne na kaznivo dejanje, ki je predmet tega kazenskega postopka, so pravilni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00067047
KZ-1 člen 173, 173/3, 176, 176/1, 191, 191/1. ZKP člen 17, 17/1, 18, 18/1, 248, 257, 258. URS člen 22, 29, 29/3.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - kaznivo dejanje nasilja v družini - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pravica do izjave obdolženca - kršitev jamstev izjavljanja v dokaznem postopku - kršitev pravice do obrambe - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - dokazni predlog obrambe - obrazloženost zavrnitve dokaznega predloga - nestrinjanje stranke z izvedenskim mnenjem - strokovno mnenje, ki ga pridobi stranka sama - dokazno vrednotenje izvedenskega mnenja - predlog postavitve novega izvedenca
Bistvo kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 je, da pride do spolnega občevanja ali drugih spolnih dejanj z osebo mlajšo od 15 let z zlorabo storilčevega položaja, ki izvira iz enega od v zakonu določenih razmerij in ki je tudi dejansko vzpostavljeno v določenem časovnem obdobju. Zloraba je v izkoriščanju avtoritativnega položaja tako, da oseba, ki je storilcu zaupana v eni od navedenih oblik vzgojnih dejavnosti, dopusti spolno občevanje ali druga spolna dejanja, česar ne bi storila brez vpliva storilčevega posebnega položaja. Glede na to se v opisu dejanja zakonski znak zlorabe položaja izraža predvsem v konkretizaciji razmerja med storilcem in osebo, ki je spolno napadena.
Kadar gre za strokovno zapletena vprašanja, mora imeti obdolženec možnost, da s pomočjo strokovnega pomočnika za to področje podaja navedbe in izpodbija nasprotne dokaze. To lahko stori tako, da sam angažira strokovnjaka in sodišču predloži tako (po njegovem naročilu izdelano) mnenje. Teorija in sodna praksa sta si edini, da ima sklicevanje na tako strokovno mnenje le pomen navedb, s katerimi stranka zavzema stališče do določenega vprašanja ali navedb, s katerimi se strokovno postavi pod vprašaj pravilnost že izdelanega mnenja, ki ga je odredilo sodišče.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066638
KZ-1 člen 186, 186/1. ZKP člen 499, 499/1, 499/2.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - protipravno pridobljena premoženjska korist - zakonski znaki - priznanje krivde - odločba o kazenski sankciji - odločba o odvzemu protipravne premoženjske koristi
V kolikor protipravno pridobljena korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, se njena pridobitev in višina ugotavljata posebej, pri čemer sodišče obdolženemu odvzame premoženjsko korist samo, če zanesljivo, z enako stopnjo prepričanja, kot velja za odločbo o krivdi, ugotovi, da jo je obdolženi s kaznivim dejanjem ali zaradi njega sploh pridobil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje glede na opis dejanja (neupravičeno zaradi nadaljnje prodaje ali dajanja v promet hranil substance, ki so razvrščene kot prepovedane droge) izreka izpodbijane sodbe ni imelo podlage za zaključek, da si je obdolženi z inkriminiranim dejanjem dejansko pridobil tudi protipravno premoženjsko korist, niti se to v opisu dejanja ne zatrjuje. Pri kaznivem dejanju po 186. členu KZ-1 pridobitev protipravne premoženjske korist ni zakonski znak kaznivega dejanja, zato tudi ni potrebno, da bi bila v konkretnih opisih obdolženemu očitanih dejanj navedena. Vendar pa mora sodišče pri kaznivih dejanjih, ko pridobitev premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja, le-to ugotavljati posebej in zanesljivo ugotoviti, ali je bila s kaznivim dejanjem oziroma zaradi njega sploh pridobljena. Višja državna tožilka v graji izpodbijane odločitve in prezentaciji lastnih dejanskih in pravnih zaključkov povsem prezre vlogo, ki ji kot procesni udeleženki pritiče na točki ugotavljanja obstoja in višine premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. V skladu z adversarno naravo kazenskega postopka namreč zgolj postavitev zahtevka za odvzem premoženjske koristi ne zadošča, ampak se v okviru postopka ugotavljanja koristi pričakuje tudi njeno aktivno (so)delovanje (iskanje in predlaganje dokazov). Pritožbeno sodišče opozarja, da je prvostopenjski sodnik sicer res dolžan odločiti o odvzemu premoženjske koristi, vendar pri tem ne sme prestopiti meja sodne funkcije.
Odločitev sodišča prve stopnje o izpustitvi očitkov iz krivdoreka primarno temelji na nedokazanosti obdolženčeve protipravne prilastitve denarnih sredstev. Kot drugo pa je izpostaviti, da iz formulacije 208. člena KZ-1 izrecno ne izhaja, da je kaznivo dejanje zatajitve podano tudi v primeru, če storilec stvar prilasti komu drugemu in ne sebi, medtem ko ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Po ustaljeni sodni praksi in pravni literaturi se namreč vsa dejanja znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja obravnavajo kot eno kaznivo dejanje, zaradi česar v primeru podanosti pogojev iz 358. člena ZKP za posamezna dejanja znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, sodišče ne izreče oprostilne sodbe za ta dejanja, temveč jih zgolj izpusti iz opisa in razloge navede v obrazložitvi sodbe, saj o enem kaznivem dejanju ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče ob pojasnjenem še poudarja, da je zavzemanje zagovornikov za pravno opredelitev dveh kaznivih dejanj celo obdolžencu v škodo, saj je ravno uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto večih, obdolžencu v korist.
Izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z določbama 4. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP ne vsebuje odločbe o pogojni obsodbi, ampak le podatek o določeni kazni in preizkusni dobi, zaradi česar je nerazumljiv. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe neskladen z njeno obrazložitvijo v točki 8, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtožencema izreklo pogojno obsodbo, kar pa iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja.
Ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene, kar je določeno v 63. členu ZMV-1.
Dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine.
Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, kar bi v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe, v ponovljenem postopku narekovalo izrek oprostilne sodbe, bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00066576
KZ-1 člen 48, 48/2, 58, 58/3. ZKP člen 137, 137/6, 386.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kazenska sankcija - prepoved vožnje motornega vozila - vštevanje odvzema vozniškega dovoljenja - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pri obdolžencu podane olajševalne okoliščine in sicer priznanje krivde, obžalovanje storjenega kaznivega dejanja ter dosedanja nekaznovanost za kazniva dejanja in tudi prekrške kljub temu, da je obdolženi voznik že več kot petdeset let. Ravno slednje pa po oceni pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja in to kljub temu, da je bil obdolženi ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja močno alkoholiziran (0,77 mg alkohola/liter izdihanega zraka), kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, vendar ji je dalo preveliko težo. Visoka stopnja alkoholiziranosti namreč ne spremeni dejstva, da je šlo za očitno osamljen dogodek v obdolženčevem življenju, ki kljub zelo dolgemu vozniškemu stažu do sedaj še ni bil obravnavan niti za kazniva dejanja, niti za prekrške (torej tudi za cestnoprometne prekrške ne). Obdolženi pa je na predobravnavnem naroku tudi sam pojasnil, da dejanje obžaluje, podal je obljubo, da ne bo nikoli več sedel vinjen za volan, poudaril je, da je voznik že več kot petdeset let in za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola še ni bil kaznovan, čemur sodišče tudi glede na podatke kazenske evidence v celoti sledi. Glede na pojasnjeno torej obdolženčevo prejšnje življenje in osebnost ter obnašanje po kaznivem dejanju omogočajo zaključek, da je od njega mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in je zato zanj na mestu izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino napačno upoštevalo telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, saj so slednje znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.