Odločitev sodišča prve stopnje o izpustitvi očitkov iz krivdoreka primarno temelji na nedokazanosti obdolženčeve protipravne prilastitve denarnih sredstev. Kot drugo pa je izpostaviti, da iz formulacije 208. člena KZ-1 izrecno ne izhaja, da je kaznivo dejanje zatajitve podano tudi v primeru, če storilec stvar prilasti komu drugemu in ne sebi, medtem ko ima družba lastno subjektiviteto, kar pomeni, da je samostojna (pravna) oseba, katere premoženje je v pravnem prometu ločeno od premoženja njenih družbenikov ter namenjeno opravljanju gospodarske dejavnosti. Po ustaljeni sodni praksi in pravni literaturi se namreč vsa dejanja znotraj konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja obravnavajo kot eno kaznivo dejanje, zaradi česar v primeru podanosti pogojev iz 358. člena ZKP za posamezna dejanja znotraj nadaljevanega kaznivega dejanja, sodišče ne izreče oprostilne sodbe za ta dejanja, temveč jih zgolj izpusti iz opisa in razloge navede v obrazložitvi sodbe, saj o enem kaznivem dejanju ni mogoče hkrati izreči obsodilne in oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče ob pojasnjenem še poudarja, da je zavzemanje zagovornikov za pravno opredelitev dveh kaznivih dejanj celo obdolžencu v škodo, saj je ravno uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto večih, obdolžencu v korist.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00066576
KZ-1 člen 48, 48/2, 58, 58/3. ZKP člen 137, 137/6, 386.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - kazenska sankcija - prepoved vožnje motornega vozila - vštevanje odvzema vozniškega dovoljenja - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožnik utemeljeno opozarja na določbo šestega odstavka 137. člena ZKP, ki določa, da se čas, za katerega je bilo vzeto vozniško dovoljenje, obdolžencu, ki je na prostosti, všteje v izrečeno kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Te določbe pa sodišče prve stopnje ob izreku stranske kazni ni uporabilo, zato je podana kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP. S tem, ko v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije ni vštelo časa odvzema vozniškega dovoljenja, je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.
Po določbi 386. člena ZKP pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožilec pritožbo podal v korist obdolženca, s katero pa izrecno ni izpodbijal odločbe o kazenski sankciji, vendar se glede na določbo 386. člena ZKP po samem zakonu šteje, da je bila pritožba podana tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče je v okviru tega preizkusa ugotovilo, da je potrebno obdolžencu izreči pogojno obsodbo. Le to sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pri obdolžencu podane olajševalne okoliščine in sicer priznanje krivde, obžalovanje storjenega kaznivega dejanja ter dosedanja nekaznovanost za kazniva dejanja in tudi prekrške kljub temu, da je obdolženi voznik že več kot petdeset let. Ravno slednje pa po oceni pritožbenega sodišča omogoča zaključek, da je pri obdolžencu podana pozitivna prognoza njegovega bodočega vedenja in to kljub temu, da je bil obdolženi ob storitvi obravnavanega kaznivega dejanja močno alkoholiziran (0,77 mg alkohola/liter izdihanega zraka), kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo kot obteževalno okoliščino, vendar ji je dalo preveliko težo. Visoka stopnja alkoholiziranosti namreč ne spremeni dejstva, da je šlo za očitno osamljen dogodek v obdolženčevem življenju, ki kljub zelo dolgemu vozniškemu stažu do sedaj še ni bil obravnavan niti za kazniva dejanja, niti za prekrške (torej tudi za cestnoprometne prekrške ne). Obdolženi pa je na predobravnavnem naroku tudi sam pojasnil, da dejanje obžaluje, podal je obljubo, da ne bo nikoli več sedel vinjen za volan, poudaril je, da je voznik že več kot petdeset let in za prekršek zaradi vožnje pod vplivom alkohola še ni bil kaznovan, čemur sodišče tudi glede na podatke kazenske evidence v celoti sledi. Glede na pojasnjeno torej obdolženčevo prejšnje življenje in osebnost ter obnašanje po kaznivem dejanju omogočajo zaključek, da je od njega mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal in je zato zanj na mestu izrek pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče pa ob tem tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino napačno upoštevalo telesne poškodbe, ki jih je utrpel oškodovanec, saj so slednje znak obdolžencu očitanega kaznivega dejanja.
Izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z določbama 4. točke prvega odstavka 359. člena ZKP in četrtega odstavka 364. člena ZKP ne vsebuje odločbe o pogojni obsodbi, ampak le podatek o določeni kazni in preizkusni dobi, zaradi česar je nerazumljiv. Poleg tega je izrek izpodbijane sodbe neskladen z njeno obrazložitvijo v točki 8, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da je obtožencema izreklo pogojno obsodbo, kar pa iz izreka izpodbijane sodbe ne izhaja.
Ni dvoma, da se obtožbeni očitek ne nanaša na prometno dovoljenje (ki je urejeno v 32. in 33. členu ZMV) temveč evidenco registriranih vozil. Ta evidenca pa tudi ne spada med javne knjige (znak očitanega kaznivega dejanja je namreč poleg javne listine lahko tudi javna knjiga), ki jih je mogoče razumeti kot knjige, registre in evidence, katerih informacije so javno dostopne. Sodna praksa je tako na primer za javne knjige štela zemljiško knjigo, sodni register, register društev in sirotinsko knjigo. Čeprav gre za uradno knjigo, pa javna knjiga ni evidenca o vpisanih registriranih motornih vozilih, saj je dostop do podatkov iz te evidence omogočen le določenim uradnim osebam in za določene namene, kar je določeno v 63. členu ZMV-1.
Dejanje, kot je opisano v obtožbi ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena KZ-1, saj je očitek, ki se nanaša na javno listino, vezan na evidenco, ki nima lastnosti javne listine.
Ker je torej sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, hkrati pa dejanje, kot je opisano v obtožbi, po zakonu ni kaznivo dejanje, kar bi v primeru razveljavitve prvostopenjske sodbe, v ponovljenem postopku narekovalo izrek oprostilne sodbe, bi bila razveljavitev sodbe nesmiselna, zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi zagovornika ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.
odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - olajševalne okoliščine - obteževalne okoliščine - teža kaznivega dejanja - osebne okoliščine na strani storilca - nasilje v družini
Podatek, da obtoženec "ni v drugem kazenskem postopku", je kot olajševalno okoliščino mogoče upoštevati med "drugimi okoliščinami, ki se nanašajo na storilčevo osebnost ter pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje storilca v družbenem okolju" (drugi odstavek 49. člena KZ-1), v okviru katerih lahko sodišče upošteva tudi vse druge okoliščine, ki jih ugotovi pri storilcu in so pomembne za odmero kazni, pa jih ni mogoče uvrstiti v katero od drugih navedenih okoliščin.
Sodišče prve stopnje pri odmeri določene zaporne kazni teže kaznivega dejanja ni spregledalo, vendar pa v pritožbi izpostavljene okoliščine izvršitve kaznivega dejanja niti po trajanju niti glede oškodovankine izpostavljenosti grožnjam ter psihičnemu in fizičnemu nasilju obtoženca ne izkazujejo tako dolgotrajnega in izstopajočega nasilja, da bi zaradi svoje teže ali intenzivnosti preseglo (zgolj) konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 v tolikšni meri, da bi ga bilo dopustno upoštevati še kot obteževalno okoliščino, kar smiselno zatrjuje državni tožilec.
zloraba položaja ali pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - milejši zakon - tajnost odvetnikovih podatkov - privilegirana priča - pravni pouk privilegirani priči - edicijska dolžnost - upravičen interes javnosti - izločitev senata - seznanitev z nezakonito pridobljenimi dokazi - odvzem premoženjske koristi - prejemnik premoženjske koristi - odvzem premoženjske koristi drugim osebam - pravica do izjave
Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso je za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, potrebno opraviti ne samo primerjavo abstraktnega opisa kaznivega dejanja, pač pa tudi primerjavo in concreto.
Dokumentacija za izločitev katere se zavzemajo pritožnik je prišla v sodni spis po dveh ločenih poteh, pri čemer je bila ena vsekakor zakonita in je niti pritožniki ne problematizirajo, druga pa pridobljena že na izpostavljene odredbe, ki pa sicer v nasprotju z mnenjem državnega tožilca, ki ga zastopa v odgovoru na pritožbo, ne zadosti zahtevi po obrazloženosti nujnosti posega v odvetniško zasebnost.
Bistveno za presojo obstoja kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je, da sodišče sodne odločbe na nezakonit dokaz ne opre, kar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Nedovoljen dokaz, katerega vsebina ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev, je evidentno le tisti dokaz, glede katerega ni nobenega razumnega dvoma, da bi bila tudi brez njega sprejeta povsem enaka odločitev. Bistveno za presojo, da zatrjevana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nedovoljenega dokaza, torej se z njim ni seznanilo in nanj razlogov svoje odločitve ni oprlo.
Bistvo določila prvega odstavka 500. člena ZKP je, da kadar pride v poštev odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi (96. in 98. člen KZ), ga je potrebno povabiti zaradi zaslišanja v predhodnem postopku in na glavni obravnavi. Z zaslišanjem se prejemniku koristi omogoči, da se seznani z obtožbo, izjavi glede morebitnega odvzema premoženjske koristi in predlaga dokaze, s katerimi izpodbija utemeljenost obtožbe oziroma obstoj materialnopravnih pogojev za odvzem premoženjske koristi.
Sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ni popolnoma in določno navedlo tistih dejstev za katere šteje, da so dokazana oziroma nedokazana in iz katerih razlogov, tako da je v napadeni sodbi izostala obrazložitev odločilnih dejstev in dokazna ocena oziroma presoja izvedenih dokazov posebej, kar velja tudi za izpovedbo zaslišanih prič, ki jih je sodišče prve stopnje ocenjevalo selektivno in ločeno od drugih dokazov, ne pa v povezavi z drugimi dokazi, kot to pravilno graja pritožba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066601
KZ-1 člen 86, 86/8, 86/11. ZKP člen 129, 129a, 129a/3, 371, 371/2.
delna ugoditev pritožbi - neoprava družbeno koristnega dela - delo v splošno korist - poročilo probacijske enote
Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo o izvršitvi zaporne kazni zaradi neopravljenega dela v splošno korist se tako izkaže kot pravilna in skladna z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1, razen v delu, ko je sodišče prve stopnje prezrlo opravljene štiri ure dela, kar glede na način pretvorbe po osmem odstavku citiranega člena preostalo zaporno kazen zmanjša za dva dni.
uporaba omilitvenih določil - izgon tujca iz države
Po oceni pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje povsem pravilno in v skladu s členi 50 in 51 KZ-1 obdolžencu omililo zaporno kazen do višine zaporne kazni, ki mu jo je tudi izreklo.
kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog - subjektivni element kaznivega dejanja - prepovedana droga - kazenska oprostilna sodba
Soglašati je namreč s prepričljivimi in razumnimi zaključki sodišča prve stopnje, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča samo dejstvo, da je obdolženec B. B. ponujal na prodaj prepovedano drogo, za kar mu je A. A. izročil 200,00 EUR, še ne dokazuje, da je izpolnjen tudi subjektivni element očitanega kaznivega dejanja.
kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov - zakonski znaki kaznivega dejanja - predkazenski postopek
Pogoj za začetek predkazenskega postopka je obstoj razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, kar policija praviloma izve na podlagi naznanitve kaznivega dejanja oziroma podane ovadbe ovaditelja oziroma to izve v okviru izvajanja drugih zakonskih pooblastil. Ko je policija seznanjena z razlogi za sum, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje, pa je dolžna pričeti z dejanji, kot so navedena v drugem odstavku 148. člena ZKP in drugimi in zato od tedaj dalje prične teči predkazenski postopek.
Sodišče druge stopnje meni, da je treba celotno dikcijo prvega odstavka 286. člena KZ-1 razlagati tako, da bo kaznivo dejanje storjeno le, če je postopek (sodni, upravni, predkazenski,...) že pričel teči. Jezikovna razlaga: „kdor z namenom, da bi v predkazenskem postopku vplival...“ bi sicer lahko kazala tudi na postopek, ki sicer še ni v teku, vendar ga storilec pričakuje oziroma bodoči postopek, vendar takemu stališču po oceni sodišča druge stopnje nasprotuje namenska razlaga.
Pritožba zastopa stališče, da pritožbeni postopek oziroma notranje-varnostni postopek pri policiji ni predkazenski postopek, saj ni namenjen pregonu storilcev kaznivih dejanj, temveč predstavlja sistem notranje kontrole znotraj policije, s katerimi se preprečujejo tveganja za notranjo varnost policije.
Ker med odklonska dejanja sodijo tudi nepravilnosti in zlorabe pooblastil uradnih oseb v policiji, navedena določba daje podlago za zbiranje obvestil glede suma storjenega kaznivega dejanja in zato tega postopka, tudi zato, ker ga izvaja policija v okviru svojih zakonskih pooblastil, ni mogoče ločiti od pooblastil, ki so predpisane v 148. členu ZKP in naslednjih.
Morebitna okrnjenost obdolženčeve prištevnosti namreč ni bila problematizirana, niti ni bilo razlogov za kakršenkoli dvom v prištevnost obdolženega tempore criminis zaslediti v spisovnih podatkih, medtem ko zagovornik za pritožbeno izpostavljena namigovanja o dvomu o storilčevem stanju duha v času izvršitve kaznivega dejanja ter tozadevno nujnem sodelovanju s strokovnjaki s psihiatričnega področja in posledično pritegnitvi izvedenca psihiatra, ne ponudi nobenih dokazov, izostanejo pa tudi razumni, tehtni ter prepričljivi argumenti. V obsežnem polemiziranju z zagovornikovim lastnim mnenjem, da opisano dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja, in pritožbenemu vztrajanju, da obdolženi oškodovani B. B. ni grozil oziroma je bil nanjo naslovljen komentar storjen v razburjenosti, če je seveda do njega sploh prišlo, ostane s strani pritožnika prezrto, da se izrečena sodba v skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP iz razloga po 3. točki prvega odstavka tega člena, tj. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (kamor se med ostalim umešča tudi očitek, da ni dokazan naklep obdolženega v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem), ne sme izpodbijati.
Pritožbeno sodišče ima namreč glede na pritožbena izvajanja in podatke kazenskega spisa tehtne pomisleke o pravilnosti dokazne ocene, ki jo je sprejelo prvostopno sodišče. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je namreč dokazna ocena prvostopnega sodišča vsaj preuranjena.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066558
KZ-1 člen 191, 191/1.
kaznivo dejanje nasilja v družini - konkretizacija kršitev - spravljanje v podrejen položaj - dokazna ocena izpovedbe prič
Zagovornik ne konkretizira, katere kršitve iz 371. člena ZKP uveljavlja v pritožbi, to pa ni razvidno niti iz vsebine obrazložitve vloženega pravnega sredstva. Zgolj trditev na načelni ravni, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, brez ustrezne obrazložitve, pa ne more biti upoštevna. Ker je uveljavljana kršitev brez vsakršne podlage, je posledično ne gre preizkusiti, medtem ko kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo.
Nadalje pritožnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona, s pavšalno navedbo, da v danem primeru ni izpolnjen zakonski znak podrejenosti. Vendar takšno pritožbeno izvajanje ostane brezuspešno, saj izrek izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, pri čemer je ustrezno opredeljen tako časovni okvir inkriminiranega obdobja, kot tudi samo izvršitveno ravnanje obdolženega.
stranska denarna kazen - kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - priznanje krivde - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - omilitev kazni - teža kaznivega dejanja - odločba o kazenski sankciji - način storitve kaznivega dejanja
Res znaša posebni minimum očitane kvalificirane oblike kaznivega dejanja tri leta zapora, vendar državna tožilka prezre, da je v primeru priznanja krivde to kazen po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 mogoče omiliti do treh mesecev zapora. Glede na težo obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je prevažal kar 23 tujcev, sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo omilitvenih določil, temveč je obdolžencu tudi po presoji pritožbenega sodišča izreklo po višini povsem ustrezno, četudi zakonsko predpisano najnižjo zaporno kazen. Vendar pa je glede na ugotovljene okoliščine, ki se nanašajo na samo težo kaznivega dejanja ter način storitve in jih je v pritožbi izpostavila državna tožilka, tudi po presoji pritožbenega sodišča izrečena denarna kazen prenizka.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00069997
KZ-1 člen 297, 297/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/1, 10/2, 17.
svoboda izražanja - sovražni govor - javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti
Pri presoji upravičenosti posega v uresničevanje pravice do svobode izražanja avtorjev ali založnikov takih izjav ESČP izhaja iz ocene specifičnega konteksta, v kateri je bila izjava dana. Pri tem presoja naslednje: politične in socialne okoliščine ter poštenost predstavitve problema v neposrednem ali širšem kontekstu; ali lahko izjavo razumemo kot neposreden ali posreden poziv k nasilju ali kot utemeljitev nasilja, sovraštva ali nestrpnost ter ali način, na katerega so bile izjave podane, lahko neposredno oziroma posredno povzročijo škodljive posledice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00066374
ZKP člen 18, 148, 148/4, 149a, 149b, 149b/1, 219a, 214-267.
nezakoniti dokazi - hišna preiskava - anonimno pismo - izločitev dokazov - preiskava elektronske naprave - zagovornik - nujna preiskovalna dejanja - pridobivanje prometnih podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju
Pravilno je stališče v izpodbijanem sklepu, da bi v obravnavanem primeru izpodbijana odredba bila izdana v vsakem primeru, torej tudi, če bi spremenjen člen veljal že ob izdaji izpodbijane odredbe, pri čemer je ključno, da se obt. A. A. očita storitev kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 175 KZ-1, to kaznivo dejanje pa se mu je očitalo tudi v času izdaje izpodbijane odredbe, za to kaznivo dejanje pa je predpisana zaporna kazen od enega do dvanajstih let zapora, kar pomeni, da očitano kaznivo dejanje spada med huda kazniva dejanja, zaradi česar je podlaga za izdajo te odredbe vsekakor bila zakonita že v času njene izdaje, to je 16. 1. 2019.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066610
KZ-1 člen 123, 123/1. URS člen 22, 29. ZKP člen 250, 250/1, 254.
postavitev drugega izvedenca - nestrinjanje z odločitvijo sodišča - kaznivo dejanje hude telesne poškodbe
Vztrajanje na postavitvi drugega izvedenca za ugotovitev dejstev, ki jih je ugotovil že izvedenec, izhajajoč pri tem iz drugačne dokazne ocene izvedenskega mnenja, pa po svoji vsebini pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar samo po sebi ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Prav tako obramba ni konkretizirala, kako bi izvedba dokaza z novim izvedencem lahko ovrgla metodologijo in zaključke postavljenega izvedenca, medtem ko so njegovi dodatni odgovori sodišče prve stopnje prepričali o tem, da je mnenje izvedenca popolno, jasno in strokovno prepričljivo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072172
KZ-1 člen 211, 211/1. ZKP člen 442, 442/1.
kaznivo dejanje goljufije - pogoji za sojenje v nenavzočnosti - neopravičen izostanek z naroka - predložitev zdravniškega potrdila
Pritožniki tudi nimajo prav, da je bila obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna, da bi se soočil s pričo B. B., ki dotlej v postopku še ni bila zaslišana. Dejstvo, ki izhaja iz izpovedbe te priče, da je oškodovanec obdolžencu izročil 18.000,00 EUR, je bilo namreč že razjasnjeno v pravdi s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 399/2019 z dne 20. 12. 2019, ki je postala pravnomočna dne 7. 2. 2020, in med strankami ni sporno. Po presoji pritožbenega sodišča so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP, zato je bila odločitev sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava dne 22. 9. 2021 opravi v obdolženčevi nenavzočnosti, pravilna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00066397
KZ-1 člen 20, 190, 190/1.. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-4, 434, 437, 437/1.
zavrženje obtožnega predloga - oškodovanec kot tožilec - kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - nejasni in nasprotujoči si razlogi o odločilnih dejstvih
Ob dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji, ali je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, morajo biti upoštevane tudi navedbe oškodovanca kot tožilca, ki so obrazložene v obtožnem predlogu, prav tako pa video posnetek, ki ga sodišče prve stopnje ni pogledalo in ocenilo, saj gre očitno za dokaza, ki vsebujeta za presojo obstoja utemeljenega suma pomembne podatke.