Glede na to, da je bila soba, kjer so bile steklenice najdene, zaklenjena, pritožbeno sodišče zavrača kakršne koli dvome v to, ali sta policista že ob samem zavarovanju kraja "prestavljala" kakšne steklenice s sporno prepovedano drogo, upoštevaje, da v to sobo niti ne bi mogla vstopiti.
Četudi sta policista lahko stopila skozi odprta PVC vrata v kletne prostore in legitimirala pričo A. A., pa slednje po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne pomeni, da sta dejansko začela opravljati ali hišno preiskavo ali vizualni pregled prostorov, kot to zmotno navaja zagovornik.
Zaključki prvostopenjskega sodišča, da je bila zasežena konoplja, tako posajena, kot tudi namočena v tekočini, najdena v prisotnosti obeh solenitetnih prič B. B. in C. C. ter obtoženca, pri čemer je bila zasajena konoplja neposredno vidno zaznavna pri izstopu iz stanovanjske hiše, konoplja, namočena v tekočini, pa pri vstopu v zaklenjeno klet, ki jo je tekom oprave hišne preiskave odklenil sam obtoženec, so utemeljeni in omogočajo življenjsko logičen zaključek, da je bila zaznana s prostim očesom in povsem naključno.
Po presoji zakonskih določb in določb o zastaranju kazenskega pregona je za obtoženko milejši zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja tako glede naklepa kot tudi glede določb o zastaranju kazenskega pregona. Kaznivo dejanje po spremenjeni določbi tretjega odstavka 257. člena KZ-1 bi bilo dokončano šele z izplačilom plač posameznim zaposlenim. Po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, pa je bilo kaznivo dejanje dokončano 1. 9. 2015 z izdajo zadnjega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti. Glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje kazenski pregon po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 zastara v 10 letih od storitve kaznivega dejanja. Pri presoji zastaranja kazenskega pregona pa je potrebno upoštevati določbo drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ, ki je določala, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Glede na obrazloženo je kazenski pregon, upoštevajoč datum zadnje izdaje nezakonitega sklepa o odreditvi stalne pripravljenosti in rok 64 dni iz prej navedenega zakona, zoper obtoženo zastaral 5. 11. 2025, še pred predložitvijo predmetne kazenske zadeve Višjemu sodišču v Ljubljani, saj je bil predmetni kazenski spis predložen 17. 11. 2025.
Ali je tožena stranka tožniku dolžna vrniti zahtevani znesek, ker ga je s svojimi ravnanji "preslepila" oziroma "ogoljufala", sme pravdno sodišče avtonomno presojati v okviru pravnih pojmov obligacijskega prava, med njimi nemoralnosti. O tem lahko razsodi ne glede na vprašanje, ali iz takega dejanskega stanja morda izhajajo tudi znaki storitve kaznivega dejanja. Odločitev pravdnega sodišča torej ni odvisna od okoliščine, ali bo tožena stranka v kazenskem postopku pravnomočno obsojena ali ne. Povedano drugače: obstoj kaznivega dejanja ni predhodno vprašanje za odločitev o tožnikovi tožbi.
Ni vseeno, na kakšen način se obdolžencu prepreči razpolaganje s predmeti ali z denarjem; v konkretnem primeru bi ob podanem utemeljenem sumu na izvršitev kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1 odvzem denarja moral biti izveden po postopku, ki je predviden za odvzem oziroma zavarovanje premoženjske koristi.
Če gotovine ni mogoče neposredno povezati z nobenim kaznivim dejanjem, se ta brez pravilno izpeljanega postopka ne sme zaseči in hraniti več let zgolj zato, ker je oseba osumljena oziroma obdolžena več kaznivih dejanj zoper gospodarstvo.
Zakonskemu znaku poškodovanja tuje stvari ustreza sprememba na stvari, ki ni zanemarljiva, za lastnika neznatna in ki je ni mogoče odpraviti z neznatnim naporom. Glede na to, da je oškodovanec, čigar izpovedbe v tem delu pritožnik ne izpodbija, moral kupiti drugo stekleno šipo, ni mogoče govoriti o zanemarljivi oziroma neznatni poškodbi. Enako velja za raztrganino ponjave, pri čemer je moč ugotoviti pravno upošteven poseg v substanco stvari.