Že iz jezikovne razlage določbe petega odstavka 58. člena KZ-1 je razvidno, da morata biti za izrek pogojne obsodbe kumulativno izpolnjena dva pogoja: (i) da obtoženec prizna krivdo oziroma sklene sporazum o priznanju krivde in (ii) da državni tožilec predlaga izrek pogojne obsodbe za primer, če obtoženec prizna krivdo oziroma s tožilstvom sklene sporazum o priznanju krivde. Samo priznanje krivde, ne da bi državno tožilstvo hkrati predlagalo izrek pogojne obsodbe, sodišču ne omogoča, da obtožencu izreče pogojno obsodbo na podlagi petega odstavka 58. člena KZ-1.
Pritožbi pravilno izpostavljata, da je ostalo nerazjasnjeno vprašanje, kdaj točno je sploh prišlo do očitanega dogodka, kar pa neposredno vpliva tudi na čas za nastanek nekaterih poškodb pri oškodovancu. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 19. točki izpodbijane sodbe preuranjeno zaključilo, da obstaja resen dvom, da so oškodovančeve poškodbe nastale v obravnavanem dogodku, pri čemer je svojo presojo oprlo zgolj na podatek iz Obvestila zdravniku, da naj bi do napada prišlo približno 30 minut pred pregledom, torej okoli 20.00 ure (oškodovanec je bil pri zdravniku pregledan ob 20.27 uri) in da v tako kratkem času krasta na licu in podplutba na desni nadlahti, ne bi mogle nastati. Pri tem pa je prezrlo druge relevantne spisovne podatke, zlasti navedbo oškodovanca ob podaji ovadbe, da se je dogodek zgodil ob 18.40, ter izpovedbo priče Č. Č., ki je pred policijo čas dogodka ocenila na približno 19.00 uro.
Vprašanje točnega časa dogodka pa je odločilnega pomena, saj je izvedenec na glavni obravnavi pojasnil, da se določene poškodbe, kot sta podplutba in krasta, razvijejo z določenim časovnim zamikom, praviloma v razponu ene do dveh ur po poškodovanju.
Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sodiščem prve stopnje, da gre tudi v obravnavani zadevi za situacijo, ko je domače sodišče v priznanje in izvršitev prejelo tujo pravnomočno sodno odločbo, zato je pri odločanju o izvršitvi kazni vezano na določbe ZSKZDČEU-1. Na pravilnost odločitve in razloge izpodbijanega sklepa ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da bi bilo treba posebej obravnavati položaj, ko je bil predlog za alternativno izvršitev kazni podan šele po nastopu kazni zapora v državi izvršiteljic.
Glede na skladne navedbe prič ne more biti pomislekov, da je mladoletnik dal B. B. v uživanje substanco, ki vsebuje MDMA, ki je razglašena za prepovedano drogo.
Zoženi podvoz pod železniško progo ne predstavlja prehoda ceste čez železniško progo. Namen navedene določbe je, da se tudi z grožnjo izvršitve kaznivega dejanja varuje točno določena mesta, ki predstavljajo povečano tveganje za udeležence prometa in ne vsak prehod. V konkretnem primeru je šlo za zožen podvoz pod železniško progo, kar pomeni, da se cestni in železniški promet ne križata na istem nivoju, kar bi terjalo prilagoditev hitrosti, kršitev katere bi nato rezultirala v kaznivem dejanju.
Besedna zveza "pred prehodih" pod katero je državno tožilstvo kategoriziralo zoženi podvoz pod železniško progo se mora nanašati na eno izmed navedenih kategorij prehodov, pri čemer v konkretnem primeru ne gre za prehod ceste čez železniško progo, v opisu kaznivega dejanja pa umanjka konkretizacija morebitnih drugih znakov kaznivega dejanja iz iste ali kakšne druge alineje 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1.
Pri uradnem preizkusu sodbe, ki ga je opravilo po prvem odstavku 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, saj je bilo obdolžencu očitano ravnanje pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, storjeno v času trajanja družinske skupnosti, drugo, ki je bilo storjeno po njenem razpadu, pa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1, čeprav gre za ravnanje, ki je časovno enovito, izvrševano v neprekinjenem obdobju od aprila 2021 do 2. 11. 2022, izvrševano z istim obdolženčevim motivom in odnosom do podrejene oškodovanke, ki ga razmejuje le njena odselitev z otroki iz skupnega doma. Obdolžencu zato ne gre očitati izvršitve dveh kaznivih dejanj, temveč njegovo ravnanje predstavlja eno kaznivo dejanje nasilja v družini, storjeno v temeljni obliki po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika. Takšna pravna kvalifikacija pa pri odmeri kazenske sankcije zahteva upoštevanje dejstva, da v določenem času obdolženec kaznivega dejanja nasilja v družini ni izvrševal več v družinski skupnosti, temveč po njenem razpadu, za kar je v zakonu po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 predpisana nižja kazen kot za kaznivo dejanje po prvem odstavku tega člena.
Zagovornica zatrjuje kršitev kazenskega zakona z navajanji, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja velike tatvine zaradi višine škode, povzročene z očitanim dejanjem (60 EUR in poškodba aparata), s čimer po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Drži, da je višina odtujenega denarja majhna in da je povzročena majhna premoženjska škoda, vendar kljub temu ni mogoče pritrditi zagovornici, ki se skozi ta pritožbena izvajanja zavzema za milejšo pravno opredelitev. Prezre, da so obdolženci očitano kaznivo dejanje izvršili z vlomom v drug zaprt prostor, kar je zakonski znak kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1, pri katerem pa vrednost ukradene stvari ni relevantna, kot tudi ni relevantna višina povzročene premoženjske škode. Relevantno je zgolj to, da so obdolženci kot sostorilci s premagovanjem večjih ovir oziroma z vlomom prišli v drug zaprt prostor, saj so s silo odprli vrata avtomata za tople napitke. Vrednost ukradene stvari je relevantna le pri kaznivem dejanju tatvine po drugem odstavku 205. člena KZ-1 (t.i. mala tatvina), ki je podano le, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja: (1) vrednost ukradene stvari je majhna (objektivni pogoj); in (2) storilec si je hotel prilastiti stvar majhne vrednosti (subjektivni pogoj).
Tatvina stvari, katere vrednost ne presega 500,00 EUR, storilec pa si je hotel prilastiti stvar takšne vrednosti, glede na sedaj veljavni, za obdolženca milejši zakon (ZNUZJV), ni več kaznivo dejanje, zato pogojne obsodbe, ki je bila pred začetkom veljavnosti ZNUZJV izrečena za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, ni mogoče preklicati in v njej določene zaporne kazni upoštevati pri izreku enotne zaporne kazni in kazen izvršiti.
Ker do sedaj edinkrat obsojeni A. A. . sedaj (v času odločanja o alternativni izvršitvi kazni zapora) v svojem bivanjskem okolju živi zgledno in odgovorno, pritožbeno sodišče ne zaznava nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja na prostosti ter ocenjuje, da mu gre (zaenkrat) vendarle zaupati, da nadomestitve kazni zapora z delom v splošno korist ne bo zlorabil. Takšen drugostopenjski zaključek narekujejo zlasti dejstvo dosedanje nekaznovanosti za delo zmožnega in sposobnega obsojenca, njegova osebnostna urejenost ter način življenja, ki se kaže v socializiranosti in integriranosti v okolico, kritično in odgovorno sprejemanje posledic pravnomočne obsodbe ter prizadevanje za izvršitev prostostno omejitvene kazni z neodplačnim delom na alternativni, splošno koristen način. Ob navedenem pa ne gre zanemariti niti dejstva, na katerega razumno opozarja tudi zagovornik, da je za prvo obsodbo A. A. celo okrožni državni tožilec kot primerno predlagal izrek pogojne obsodbe, torej (zgolj) kazensko sankcijo opominjevalne narave, kar samo še dodatno utrjuje prepričanje pritožbenega sodišča o smiselnosti in primernosti obsojenčevega opravljanja dela v splošno korist.
V opisani pravni situaciji sodišče prve stopnje presodi le zakonitost dogovorjene kazenske sankcije, kar pomeni (zgolj) preverjanje, ali je kazenska sankcija dogovorjena v zakonsko predpisanih mejah, medtem ko pooblastila, da bi presojalo primernost dogovorjene kazenske sankcije, nima, saj je bila ta dogovorjena v skladu s svobodno voljo strank sporazuma, torej obdolženca in okrajne državne tožilke.
Poleg tega zagovornica prezre, da mora sodišče prve stopnje sporazum o priznanju krivde sprejeti kot celoto z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazensko sankcijo, zato drugačne kazenske sankcije od dogovorjene, kar velja tako za glavno kot za stranske kazni, ne more izreči. S pravkar navedenim je skladna tudi ureditev, da dogovorjene kazni v sporazumu o priznanju krivde ne gre več spreminjati niti v pritožbenem postopku.
Po oceni pritožbenega sodišča se očitek, ki izhaja iz konkretnega kazenskega postopka glede kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 nikakor ne ujema oz. ni identičen očitku prekrška po ZTuj-2, za katerega je bil storilec že obravnavan in je že poravnal globo.
Pritožbeno sodišče kot neutemeljene ocenjuje navedbe obrambe, da obdolženec ni mogel vedeti, da je vozilo ukradeno, ker je ključ deloval kot original in da poškodb na vozilu ni prepoznal kot tipičnih za vlom. Drugi dokazi, zlasti omenjene fotografije šasije, namreč izkazujejo, da je bil obdolženec seznanjen z nezakonitim izvorom vozila, kot omenjeno pa to dodatno utrjuje tudi dejstvo, da je posedoval ponarejen račun in kopijo prometnega dovoljenja.
Za razrešitev kolizije med pravico do časti in dobrega imena (zasebnega tožilca) ter pravico do svobode izražanja (obdolženke) v korist slednje morajo biti izjave, ki žalijo dostojanstvo, ustrezne in nujno potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti razpoznavne kot primerno in razmeroma najmilejše sredstvo po vsebini, obliki ter spremljevalnih okoliščinah, da je lahko izključena njihova protipravnost. Izjave, ki razžalijo čast, bi morale pripomoči k varstvu interesov, podana bi morala biti objektivna možnost zaščite upravičenega interesa ter vzročna zveza med ravnanjem in zasledovanim ciljem, tj. varstvom upravičenega interesa. V luči tretjega odstavka 158. člena KZ-1 pa protipravnost ne more biti izključena, če gre za blatenje ali čisto zmerjaško kritiko, pri kateri stopa v ospredje osebni napad na čast in dobro ime.
V zvezi s subjektivnim vidikom sostorilstva pa ne drži, da se ta odraža zgolj skozi vprašanje, ali je storilec dejanje štel za svoje ali tuje (v smislu cum animo auctoris).
Pri tem je jasno stališče teorije in sodne prakse, da v primeru izpolnitve sostorilca dela zakonskih znakov in torej izvršitve sostorilstva v ožjem pomenu (kot v obravnavani zadevi), ni pomembno, ali sostorilec dejanje šteje za svoje.
Ob tem velja dodati, da gre pri pritožbeno izpostavljenih okoliščinah iz devetega odstavka 86. člena KZ-1 za primeroma naštete okoliščine, ki naj jih sodišče pri odločitvi upošteva. To pa ne pomeni, da ne more sodišče ob ustreznih okoliščinah zadeve posameznim izmed njih pripisati večjega pomena ter jih zato kot ključne poudariti pri svoji odločitvi.
Poleg okoliščin, ki jih primeroma navaja določba devetega odstavka 86. člena KZ-1, je tako treba upoštevati in presoditi tudi okoliščine, povezane z osebnostjo storilca in dejanjem, za katerega je bil spoznan za krivega. Pri tej odločitvi mora sodišče upoštevati tudi vse tiste okoliščine, ki so bile odločilne že pri izbiri vrste in odmeri višine kazni.
Sodišče prve stopnje ni kršilo načela enakosti pred zakonom, čeprav je drugemu obsojencu, sostorilcu v tej zadevi, omogočilo, da zaporno kazen prestane na alternativni način, z delom v splošno korist.