kaznivo dejanje grožnje - dokazni standard gotovosti - in dubio pro reo
Sodišče prve stopnje je na podlagi povsem konkretnih okoliščin primera pravilno presodilo objektivno resnost grožnje, na katero je sklepalo iz vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena, ter odnosa med obdolžencem in oškodovanko. Zagovornik v pritožbi pravilno izpostavlja vrsto dvomov, ki ob pomanjkanju trdnih dokazov, kateri bi z vso gotovostjo ovrgli zagovor obdolženca, tudi po oceni višjega sodišča preprečujejo izdajo obsodilne sodbe in skladno z načelom in dubio pro reo narekujejo izrek oprostilne sodbe.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva - obligatorni odvzem predmetov
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1I) je bil v okviru kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 z osmim odstavkom tega člena določen obligatorni varnostni ukrep odvzema prevoznega sredstva, uporabljenega za prevoz ene ali več oseb, ki prepovedano prehajajo mejo ali ozemlje države, če je storilčeva last. Če prevozno sredstvo ni storilčeva last, se poleg primerov iz drugega odstavka 73. člena KZ-1 to odvzame tudi, če je posebej prirejeno, predelano ali prilagojeno za prevoz takih oseb, ali če je lastnik ali izročitelj prevoznega sredstva vedel ali bi bil mogel vedeti, da bo vozilo uporabljeno za tak namen.
Namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1 je onemogočiti nadaljnje izvrševanja tega kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi odvzem predmetov, ki so uporabljeni za izvršitev kaznivega dejanja, kar je eden od ustavno sprejemljivih posegov v lastninsko pravico.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072207
KZ-1 člen 49, 308, 308/3, 308/6.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odločba o kazenski sankciji zahteva za varstvo zakonitosti - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pritožbeno sodišče v Kopru je ob ponovnem odločanju o kazenskih sankcijah, izrečenih obtoženemu A. A. mnenja, da je potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti. Strinjati se je sicer z okrožno državno tožilko, da so bile razmere in pogoji, v katerih se je vršil prevoz 25 prebežnikov taki, da bi terjali višjo zaporno kazen, kakor pa jo je izreklo sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče pa prav tako v svoji zgoraj navedeni odločbi opozarja, da ni moč mimo dejstva, ki ga je obtoženec sicer prvič omenil šele v odgovoru na pritožbo višje državne tožilke in sicer, da sta v času trajanja obravnavanega kazenskega postopka obtožencu v prometni nesreči umrli žena in hči. Ob tehtanju vseh okoliščin, tako tistih, ki jih v pritožbi omenja višja državna tožilka in tistih, na katere v svoji razveljavitveni sodbi opozarja vrhovno sodišče, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ob vseh ostalih okoliščinah, ki jih je pravilno ugotovilo in ocenilo sodišče prve stopnje, triletna zaporna kazen primerna teži in načinu storitve obravnavanega kaznivega dejanja ter obtoženčevi osebnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072710
KZ-1 člen 308, 308/3. ZKP člen 304a.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - glavna obravnava - videokonferenca
Obramba je soglašala, da se glavna obravnava opravi preko video konference, ker se obtoženec težko premika in ZPKZ nima ustreznih pripomočkov za prevoz obtoženca. Sodišče prve stopnje je tudi na vsakem naroku za glavno obravnavo sklenilo, da se opravi narok preko video konference, pri čemer je za to navedlo upravičene razloge, kot izhaja iz zapisnikov o naroku. Nobena od strank ni imela pripombe na tako izvedene naroke za glavno obravnavo, zato izpostavljene pripombe šele v pritožbah niso utemeljene in so v nasprotju s spisovnimi podatki.
Pritožnika nimata prav, ko zatrjujeta, da je izrečena zaporna kazen prestroga ter da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati posebno olajševalne okoliščine, ki naj bi se kazale v dejstvu, da je šlo za prevoz družine z otroci, starosti obtoženca (71 let), njegovem fizičnem in psihičnem zdravju oziroma okoliščini, da je hudo bolan in hodi lahko le z berglami ter da je invalid iz udeležbe v ruski vojski v Afganistanu. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje vse pravno relevantne okoliščine (med katerimi so tudi v pritožbah izpostavljene) pri izreku zaporne kazni pravilno upoštevalo kot olajševalne okoliščine, saj je ravno zaradi teh sodišče prve stopnje obtožencu izreklo zaporno kazen v minimalno predpisanem trajanju treh let. Pritožnika pa nimata prav, da gre za posebno olajševalne okoliščine, ki bi terjale omilitev kazni.
zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje - nasilje v družini - huda telesna poškodba - enotna kazen - kršitev pravice do obrambe - zaslišanje mladoletne priče - zaslišanje mladoletnega oškodovanca - neposredno zaslišanje - zaslišanje obremenilne priče - ocena dokazov - sprememba veroizpovedi - prepoved reformatio in peius - kazenska sankcija
Ne glede na to, da je bil A. A. zaslišan v fazi preiskovalnih dejanj 12. 10. 2017, ko je bil star 15 let, je sodišče prve stopnje ob upoštevanju mnenja sodne izvedenke B. B. tehtno in prepričljivo utemeljilo, zakaj oškodovanca A. A., ki je vmes postal polnoleten, ni neposredno zaslišalo, temveč je v skladu s petim odstavkom 331. člena ZKP njegovo izpovedbo na glavni obravnavi 11. 4. 2023 prebralo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00069267
ZKP člen 129.a/1, 359, 359/3, 371, 371/1, 371/1-11.
alternativna izvršitev kazni zapora - hišni zapor
Vse navedeno zagovornik ponavlja tudi v pritožbi, ob tem pa prezre, da na naroku za izrek kazenske sankcije svojega predloga za izvršitev zaporne kazni na alternativni način ni ustrezno konkretiziral. Ob takšnem splošnem predlogu se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe tudi ni bilo dolžno konkretneje opredeljevati do zagovornikovega predloga, zato zadoščajo razlogi, ki jih je navedlo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obrazložilo je namreč, da je poleg obdolženčevega priznanja krivde, kar je štelo kot olajševalno okoliščino, upoštevalo tudi obdolženčevo predkaznovanost, tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja, nato pa sklenilo, da je predlagana kazen s strani tožilstva za izrek zaporne kazni tako po višini kot načinu izvršitve primerna. Sodišče prve stopnje je tako kazensko sankcijo sprejemljivo utemeljilo, pri čemer v skladu s tretjim odstavkom 359. člena ZKP sodišče o načinu izvršitve kazni lahko odloči v sodbi, ni pa to obligatorno. Pritožbeno zatrjevana procesna kršitev tako ni podana.
Obdolženca sta tako že zaradi funkcije direktorja tista, ki imata kot poslovodni organ vsa poslovodna upravičenja, ki se kažejo v organiziranju, vodenju in nadzoru delovnega procesa ter odločanju o vsebini delovnih razmerij. To pomeni tudi njuno delovnopravno odgovornost, da skrbita med drugim za pravilno politiko izplačevanja plačil za delo delavcem. Obravnavano kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje. Pri kolektivnem kaznivem dejanju namreč velja, da je dokončano takrat, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Če se je kolektivno kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v času veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj, oziroma četudi novi zakon za storilca ni milejši. Pri kolektivnem kaznivem dejanju začne zastaranje kazenskega pregona teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zagovornika neutemeljeno enačita kazenskopravno odgovornost obdolžencev kot fizičnih oseb z delovnopravno odgovornostjo gospodarske družbe kot pravne osebe. V takšnem primeru ima izrek o premoženjskopravnem zahtevku temelj v prvostopenjskem krivdnem izreku ter zavezuje obdolženca in ne njegovo družbo.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - pornografija - namen storilca - sprememba sodbe pred sodiščem druge stopnje - pritožbena obravnava - zadovoljevanje spolnega nagona
Časovni interval izvajanja teh ravnanj in sicer dobra tri leta v času, ko je bila oškodovanka stara med 10 in 13 let, dejstvo, da se je obtoženi oškodovanke s svojim telesom dotikal po praktično vseh intimnih delih ter fotografiranje gole oškodovanke, ko je šlo torej za navzven vidna spolna ravnanja, omogoča nedvomen zaključek, da je šlo pri tovrstnih ravnanjih obtoženca za spolno motivirana ravnanja, storjena z namenom potešitve spolne sle.
Kdaj točno otrok (katerikoli in ne zgolj oškodovanka), ki je žrtev spolne zlorabe, začne dojemati, da so izvajana ravnanja nad njim s strani storilca napačna ter na kakšen način se seznani z informacijami o spolnih zlorabah, posledično pa tudi kdaj se pri otroku začnejo kazati znaki spolne zlorabe, so vse okoliščine, ki v nobenem primeru ne zmanjšujejo pomena in nagibov storilčevih ravnanj.
Sodišče prve stopnje pritrjuje pritožniku, da je striptiz seksualna razvedrilna zabava za odrasle, ni pa primerna za otroke mlajše od petnajst let, fotografije, ki jih je obtoženi pokazal oškodovanki, pa niso zgolj seksualno gradivo, temveč pornografsko gradivo.
ZKP člen 35. KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 196, 196/1. ZOPOKD člen 22, 22/1.
zavrženje obtožnega predloga - zastaranje kazenskega pregona - tek zastaralnega roka - kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - prenos krajevne pristojnosti
V obravnavani zadevi ni nobenih razlogov za prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče, prav tako pa pritožbeno sodišče ni zasledilo pristranskega odločanja, saj okoliščina, da je sodnik, ki je odločal v obravnavani zadevi že odločal v nekih drugih zadevah, ne potrjuje v pritožbi uveljavljano pristranskost, pri čemer so ostale navedbe pritožnika, s katerimi skuša prepričati v pristranskost prvostopnega sodišča, nepodkrepljene in zato neupoštevne.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00084023
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 29. KZ člen 50, 51, 51/3, 234a, 234a/1, 234a/2. ZKP člen 17, 18, 18/1, 105, 105/2, 240, 240/2, 355, 355/1, 369, 369/4.
poslovna goljufija - zakonski znaki kaznivega dejanja - konkretizacija zakonskih znakov - preslepitev - opis kaznivega dejanja v izreku sodbe - zavrnitev dokaznih predlogov - obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov - nemogoča izvedba dokaza - uničen dokaz - priloga - izvedensko mnenje - povzemanje podatkov iz prilog - sestavni del kazenskega spisa - posredno izveden dokaz - kontradiktornost postopka - načelo neposrednosti - pravica do obrambe - zaslišanje izvedenca - razrešitev sodnega izvedenca - postavitev drugega izvedenca - obrazložitev izvedenskega mnenja - strokovna pravila - zaslišanje priče - sostorilstvo - sprememba obtožnice - opozorilo priči - predlog za ponovno zaslišanje priče - relevantnost predlaganih dokazov - pravica do poštenega sojenja - dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov - izvedba dokazov po uradni dolžnosti - navajanje novih dokazov v pritožbi - višina premoženjske škode - premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku - izbira kazenske sankcije - poseben pogoj v pogojni obsodbi
Pritožnik z navedbami, da v izreku izpodbijane sodbe ni konkretizirano domnevno preslepitveno ravnanje obtoženega, uveljavlja kršitev kazenskega zakona v povezavi s kršitvijo načela zakonitosti. Pri tem se sklicuje na spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča v zvezi s kaznivim dejanjem poslovne goljufije, sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je Vrhovno sodišče odstopilo od dotedanje sodne prakse o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije, vendar izpodbijana sodba po presoji pritožbenega sodišča ne obravnava enake procesne situacije. V citirani sodbi namreč opis dejanja ni bil konkretiziran do te mere, da bi bil z dejstvi in okoliščinami opisan tudi zakonski znak preslepitev drugega, tako da ni bilo mogoče ločiti med tem, ali gre za kazensko ali za civilnopravno razmerje.
V obravnavanem primeru je zakonski znak preslepitve drugega najprej zapisan v abstraktnem delu opisa dejanja, nato pa je v konkretnem delu opisa opredeljen še z navedbo konkretnega ravnanja obtoženca, in sicer: "da ne obtoženec ne C. C. tega namena [plačati računov] nikoli nista imela, marveč je bil njun namen le, da se v obdobju, dokler zloraba ne bo odkrita, preusmeri čim več klicev in dobi plačila od kličočih v drugi državi, oškodovano družbo kot posrednico pa da se oškoduje". Glede na navedeno torej ne drži pritožbeni očitek, da je v izreku sodbe zapisano zgolj, da naj bi obtoženi "preslepil drugega", drugega ravnanja, ki bi konkretiziralo njegovo preslepitveno ravnanje pa ne vsebuje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00070197
ZKP člen 293, 293/3, 357, 357-4, 451, 451/1, 451/2, 474. KZ člen 71, 72, 72/3, 89, 89/1, 90, 90/3, 92, 92/1, 93, 93/2. KZ-1 člen 173, 173/1, 375.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - mladoletni storilec - ustavitev kazenskega postopka - izrekanje kazenskih sankcij polnoletnemu za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot starejši mladoletnik - uporaba posebnih določb za mladoletnike
Ločena urejenost mladoletniku prilagojenega kazenskega postopka poudarja zlasti mladoletnikove največje koristi, pravice in interese, ob doslednem upoštevanju njegove starosti, duševne razvitosti in posebnih potreb na področju vzgoje, izobraževanja in zdravljenja, s čimer se preprečujejo škodljivi vplivi kazenskega postopka nanj. Navedeno posebno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zaradi njihove mladosti in ranljivosti po zakonski presumpciji traja do njihovega dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti, ko naj bi kot odrasle osebe dosegle pričakovano stopnjo razvoja, značilno za to obdobje, to je zrelost.
Iz omenjene določbe izhaja namen zakonodajalca, da je mladoletni storilec kaznivega dejanja pri enaindvajsetih letih kot odrasla, dozorela oseba, zmožen prestajati kazen zapora (namesto mladoletniškega zapora), zato je še toliko bolj (argumentum a fortiori) tako kazen zmožna prestajati oseba pri starosti višji od enaindvajset let.
Prvi odstavek 451. člena ZKP namreč določa zgolj, da se določbe postopka proti mladoletnikom kot lex specialis uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, vendar ob uvedbi postopka oziroma ob sojenju še niso stare enaindvajset let. Navedeno torej ne pomeni, da se mora tak postopek proti storilcu, ki je med postopkom dopolnil enaindvajset let oziroma je bil postopek zoper njega zaradi objektivnih okoliščin uveden ob njegovem dopolnjenem triindvajsetem letu, (vedno) ustaviti, temveč zgolj, da ga lahko sodišče vodi po določbah rednega kazenskega postopka, saj kazenski postopek zoper njega ne ugasne, starosti storilca ob izvršitvi kaznivega dejanja je treba prilagoditi zgolj kazensko sankcijo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00081588
KZ-1 člen 31, 31/2, 42, 57, 57/3, 204, 204/1, 205, 205/2. ZOPOKD člen 4, 4-3.
kaznivo dejanje tatvine - pravna zmota - zakonski znaki - pravna opredelitev - naravna vrednota - konkretizacija - odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje - prispevek pravne osebe h kaznivemu dejanju - povrnitev škode kot posebni pogoj v pogojni obsodbi
Po določbi drugega odstavka 31. člena KZ-1 ni upravičenih razlogov za pravno zmoto, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v širšem njegovem okolju, ali pa je moral glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila.
Za ugotovitev kazenske odgovornosti pravne osebe mora obstajati vzročna povezanost med prispevkom pravne osebe h kaznivemu dejanju in samim kaznivim dejanjem. Iz opisa dejanja pa ne izhaja kakršen koli prispevek pravne osebe k pridobitvi protipravne premoženjske koristi.
Ker z izpodbijano sodbo obtožencu protipravna premoženjska korist ni bila odvzeta, posebni pogoj v izrečeni pogojni obsodbi nima pravnega temelja. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se obtožencu v izrečeni pogojni obsodbi posebni pogoj ne določi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00070233
ZKP člen 278, 278/2, 277, 277/1, 277/1-4. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2.
kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - odločanje o ugovoru zoper obtožnico - pristojnost zunajobravnavnega senata - materialni preizkus obtožnice - ocenjevanje utemeljenosti suma - sklepanje o dokazanosti - sprememba sklepa
Čeprav je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe, pa se je v svojem bistvu, tudi po oceni pritožbenega sodišča, opredeljevalo do vsebine posameznih očitkov, ki bremenijo obdolženca, na način, da je odločalo o sami utemeljenosti obtožbe, s tem pa je preseglo pristojnosti iz faze materialnega preizkusa obtožbe. Poudariti je namreč, da se v ugovornem postopku ne odloča o utemeljenosti obtožbe (o tem bo odločal senat na glavni obravnavi), temveč o utemeljenosti ugovora zoper obtožnico.
Ni sicer treba, da so pravne norme sploh pripisane v izrek prvostopenjske sodbe, razen če nadomeščajo del opisa dejanja kot življenjskega dogodka (opis dejstev), vendar pa je utemeljeno pritožbeno izpostavljeno pričakovanje zagovornikov obdolženega, da je vsebina skupka norm, vsebovanih v izreku izpodbijane sodbe, ustrezno obrazložena. Pri tem se je prvostopenjsko sodišče dolžno opredeliti do vseh trditev, ki izhajajo iz opisa kaznivega dejanja po obtožbi, tako, da na podlagi izvedenih dokazov pojasni, ali zatrjevana dejstva šteje za dokazana ali ne. Razlogi sodbe morajo skladno s 17. členom ZKP zajeti vsa dejstva, ki so znak obravnavanega kaznivega dejanja, ali so odločilna zato, ker je od njih odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona oziroma z njim povezanega predpisa v primeru blanketne kazenske norme.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00072713
KZ-1 člen 220, 220/1. ZKP člen 242, 375, 445č.
kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari - sodba o kaznovalnem nalogu - sodna prepoznava
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bil šotor po pisanju z razpršilcem s strani obdolženca poškodovan, ker so v razpršilcu snovi, ki uničujejo impregnacijo platna, v posledici česar začne šotor prepuščati vodo ter da je bil s tem okrnjen funkcionalni namen šotora, ki je predvsem v zaščiti pred dežjem.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - zakonski znaki kaznivega dejanja - prilastitev - prilastitveni namen - subjektivni zakonski znak - naklep - izvršitvena ravnanja - zunanja manifestacija
Kazenskopravna teorija kakor tudi sodna praksa sta si enotni, da zakonski znak prilastitve pomeni, da storilec stvar rabi kot svojo. Ne zahteva pa se, da bi lastnik trajno izgubil oblast nad stvarjo oziroma bil trajno "razlaščen", kajti storilec sploh ne more postati lastnik stvari, ki jo je pridobil s kaznivim dejanjem. Zato je pomembno, da mora biti prilastitev podana zgolj v storilčevem naklepu, za izvršitveno ravnanje pa zadostuje zunanja manifestacija. Skladno s tem mora imeti storilec v naklepu, da lastniku trajno onemogoči izvrševanje oblasti nad stvarjo (negativni vidik prilastitve), ter da sam stvar vsaj začasno inkorporira v svoje premoženje (pozitivni vidik prilastitve). Izvršitveno ravnanje med drugim predstavlja tudi, da storilec stvari noče vrniti.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - opravljanje - izključitev protipravnosti - varstvo upravičenih koristi
Priznani interes ni omejen samo na lastne interese obdolženca, pač pa se razteza tudi na primer, ko je obdolženi tesno povezan z interesom, ki ga varuje (na primer bližnje sorodstvo, kot je to v obravnavanem primeru: ded - vnukinja).
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00069490
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-1.
absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - sojenje v nenavzočnosti obdolženca - pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženca
Formalnim predpostavkam pa sledi še presoja materialne predpostavke sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ki zadeva oceno, ali je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna. Sodišče ocenjuje nujnost obdolženčeve navzočnosti na glavni obravnavi glede na do tedaj razčiščeno dejansko stanje, ki ga presoja po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), ob tem pa mora tudi paziti, da s sojenjem v nenavzočnosti ne krši pravic strank v postopku. Sodišče prve stopnje je izpolnjenost pogoja nujnosti utemeljilo s tem, da obdolženčeva navzočnost ni bila nujna, ker je že bil zaslišan in ker sprememba obtožnega predloga ni bila bistvena, zato mu ni bilo treba dodeliti posebnega roka za pripravo obrambe. Navedena razloga pa za celovito presojo izpolnjenosti pogojev za sojenje v nenavzočnosti obdolženca ne zadoščata.
Zagovorničino polemiziranje o tem, kako se je oškodovanec tedaj počutil ter navedbe, da slednje ni konkretizirano, ni utemeljeno. Drži, da je v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navedeno, da se je oškodovanec počutil vznemirjeno in se zbal zase, vendar to ni bistveno, saj za izvršitev kaznivega dejanja grožnje ni nujno, da bi se oškodovanec dejansko počutil vznemirjeno ali prestrašeno (čeprav se je oškodovanec vsekakor tako počutil ob seznanitvi z obdolženčevimi besedami, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Ključna je namreč objektivna resnost grožnje, ki jo je treba presojati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju vsebine grožnje, konteksta, v katerem je bila izrečena, ter odnosa med obdolžencem in oškodovancem.