Opis je glede na očitano kaznivo dejanje ropa storjenega v sostorilstvu v celoti sklepčen, saj je opisan odvzem premične stvari z namenom protipravne prilastitve (odvzem mobitela iz žepa in strganje torbice iz oškodovanca med njegovim pretepanjem po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni uspel in je oškodovanec za kratek čas uspel pobegniti), opisana je uporaba sile in grožnje z neposrednim napadom na življenje in telo (sprva grožnja C. C. oškodovancu, da ne bo ostal živ, če ne bo plačal 100 EUR po glavi in kasneje uporabljena sila A. A. in B. B., ko sta oškodovanca ves čas trdno držala za roke, da ne bi pobegnil, ko sta ga hotela izvleči iz lokala in ko sta ga pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi ter iztrganje torbice na silo), prav tako pa so opisane posamezne vloge sostorilcev (začetna grožnja in ukaz C. C. preostalima dvema sostorilcema, da oškodovanca odpeljeta do bankomata, kjer bo dvignil denar ter ravnanji A. A. in B. B., ki sta oškodovanca res odpeljala na bankomat, ker pa dvig denarja ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se nanj spravila s silo in mu odtujila telefon in torbico). Res je sicer, da se je ukaz C. C. glasil na dvig denarja iz bankomata, kasneje pa do tega ni prišlo, kar posebej izpostavlja pritožnik, vendar ob tem spregleda, da sta soobtožena A. A. in B. B. glede na opis dejanja ukazu sledila in oškodovanca odpeljala na bankomat, ker pa dvig gotovine ni bil uspešen in je želel oškodovanec pobegniti, pa sta se oškodovanca fizično lotila in mu na silo odvzela druge vrednejše predmete.
Ravno zato, ker se obtožencem očita sostorilstvo, zadošča tudi navedba, da sta obtožena B. B. in A. A. po tem, ko jima je oškodovanec pobegnil in sta ga dohitela, slednjega pričela brcati po telesu in s pestmi udarjati po glavi, ob tem pa mu je eden od njiju odtujil telefon in eden od njiju iztrgal torbico, nato pa sta oba kraj dejanja zapustila. Pri večaktnih kaznivih dejanjih za sostorilstvo zadošča sodelovanje pri enem od aktov (na primer zgolj pri uporabi sile ali izrekanju grožnje pri ropu).
Obtoženi C. C. je sodeloval v teku izvrševanja kaznivega dejanja, torej v času uresničevanja njegovih zakonskih znakov (ob izrekanju grožnje in zahtevi po izročitvi denarja), hkrati pa so bili njegova grožnja, zahteva po izročitvi denarja in ukaz A. A. ter B. B., da oškodovanca odpeljeta na bankomat, da dvigne denar tudi neločljivo povezani z nadaljnjim izvrševanjem kaznivega dejanja s strani A. A. in B. B., ko sta oškodovancu po tem, ko dvig denarja na bankomatu ni bil uspešen, s silo vzela druge vrednejše predmete. Obtoženi C. C. zato ni bil zgolj napeljevalec.
V konkretnem primeru ne gre za eksces, ker sta obtožena A. A. in B. B. namesto dogovorjenega denarja iz bankomata vzela druge vredne stvari - telefon, ki ga je zlahka unovčiti in torbico, v kateri ljudje običajno hranijo denarnico z gotovino in plačilnimi karticami. "Kavza" dogovora C. C., A. A. in B. B. je bila doseči premoženjsko korist, zato takšna, sicer samovoljna sprememba predmeta tatvine ne pomeni ekscesa.
Res je prva predpostavka sostorilstva skupna odločitev za dejanje oziroma dogovor za dejanje (skupni načrt), vendar pritožnika napačno menita, da bi moralo iti za vnaprejšnji in izrecni dogovor sodelujočih. Zahteva, da mora med sostorilci obstajati "dogovor" je v teoriji in praksi precej zmehčana in ni potrebno, da bi bil dogovor izrecen, temveč je lahko tudi "tih", "konkludenten" in podobno.
Obljube, da in do katerega roka bo denar obdolženka oškodovancu vrnila, so sestavni del vsakega posojilnega razmerja ter ne povedo ničesar o tem, katere dejanske okoliščine (ki bi očitan preslepitveni namen konkretizirale nad ravnijo neizpolnitve civilnopravne obveznosti, opisane z dejstvom, da denarja naposled ni vrnila) naj bi obdolženka lažnivo prikazovala, zato tudi sklic na "prvotni namen, ko ji je šlo le za to, da si pridobi denar", izzveni v prazno.
Ker je kaznivo dejanje goljufije dokočano, ko oškodovanec ravna v škodo svojega premoženja, z naknadnimi ravnanji obdolženke oškodovanca nista mogla biti spravljena v zmoto.
Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna, pri čemer je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventiven (vplivanje na storilca) in generalno preventiven (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni.
Pri kaznivem dejanju goljufije mora biti storilcu dokazano, da je ravnal z goljufivim namenom že ob sklenitvi posla. V opisu dejanja morajo biti navedene konkretne okoliščine, iz katerih izhaja, da je imel storilec ob sklenitvi posla goljufivi namen. Teh okoliščin ni mogoče nadomestiti zgolj z navajanjem okoliščin, ki so nastopile kasneje, saj te za presojo obstoja goljufivega namena ob sklenitvi posla niso ključne. Navedbe, kot na primer "že plačanega blaga ni dobavil; niti delno ni vrnil prejetega denarja; je postal nedosegljiv", lahko sicer dodatno utrjujejo goljufivi namen storilca, ne morejo pa te okoliščine nadomestiti okoliščin, ki morajo biti ugotovljene v času sklenitve posla in biti v izreku sodbe v opisu dejanja jasno navedene. Šele v takšnem primeru lahko gre za kaznivo dejanje goljufije in ne zgolj za neizpolnitev civilnopravne zaveze.
Upoštevaje ustavnosodno prakso se nepristranskost sodnika (v tem primeru predsednice senata) domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem. Za izpodbijanje te domneve pa so potrebni trdnejši dokazi kot za obrambo neugodne procesne odločitve in vložitev kazenske ovadbe zoper razpravljajočo sodnico, kar izpostavlja pritožba. Pomembno je izpostaviti, da za izločitev sodnika iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP ne zadošča subjektivno prepričanje o pristranskosti sodnika, temveč morajo biti podane takšne okoliščine, ki bi lahko pri razumnem človeku ustvarile dvom o sodnikovi nepristranskosti. Okoliščina, da je obramba nezadovoljna z odločitvijo sodišča glede sojenja v nenavzočnosti obdolženca, ker ni bil sprejet ugovor absolutnega zastaranja kazenskega pregona in ker je sodišče samo zavrglo predlog za izločitev državnega tožilca (kar vse je v nadaljevanju glede na pritožbeno grajanje preizkušano in obrazloženo), ne zadostuje za sklep o kršitvi nepristranskosti sodnika. Nestrinjanje s sodničinim načinom vodenja postopka in argumentiranimi procesnimi odločitvami ni razlog za dvom v nepristranskost sodnice, temveč je lahko podlaga za vlaganje pravnih sredstev. Neutemeljena so tudi izvajanja pritožbe, ki poskušajo izločitev razpravljajoče sodnice doseči z vložitvijo kazenske ovadbe zoper njo in to ponovno zaradi nestrinjanja z njenimi procesnimi odločitvami. Zato so izvajanja pritožbe, ki tudi sicer okoliščin, ki bi vzbudile dvom v nepristranskost sodnice, z ničemer ne konkretizira, saj polemizira z razlogi oziroma dejanskimi zaključki prvostopenjske sodbe in se ne strinja s procesnim vodenjem razpravljajoče sodnice, neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je v točki 10 prepričljivo in zadostno pojasnilo tudi razloge za zavrženje ponovno podanega predloga za prenos krajevne pristojnosti, ki ga je obdolženi vložil skupaj s predlogom za izločitev razpravljajoče sodnice dne 16. 11. 2023. Pri tem je utemeljeno navajalo, da je obdolženi ob tem, da je vložil več kazenskih ovadb zoper osebe, ki so sodelovale v predkazenskem in kazenskem postopku, podal tudi več predlogov za prenos krajevne pristojnosti (pred tem z vlogo 15. 5. 2023) in v prvem sojenju (30. 8. 2019, 17. 9. 2019), v katerih navaja bistveno enake razloge, o katerih je bilo s strani Vrhovnega sodišča RS že večkrat odločeno in obdolžencu pojasnjeno, da razlogi, ki jih navaja, ne predstavljajo tehtne podlage za prenos krajevne pristojnosti. Takšno postopanje obdolženca je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo kot nedopustno in očitno usmerjeno zgolj v zavlačevanje postopka ter pomeni zlorabo procesnih pravic.
V pritožbi zatrjevane kršitve niso podane. Sodnik sme v skladu s prvim odstavkom 307. člena ZKP odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil pravilno vabljen, če svojega izostanka ni opravičil oziroma sodišče njegovega opravičila ni sprejelo kot utemeljenega, če je bil predhodno zaslišan, če je bil navzoč njegov zagovornik (formalni pogoji) in če njegova navzočnost ni bila nujna (materialni pogoj). Sodišče prve stopnje je v točkah 11 do 13 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj so bili izpolnjeni vsi navedeni zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti, ti pa po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo zaključek, da se je obdolženec pravici do aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi očitno odpovedal.
Drugi pogoj, ki ga pritožba neuspešno izpodbija, je, da je bila obdolženčeva navzočnost na narokih za glavno obravnavno dne 28. 9. 2023, 16. 11. 2023, 29. 11. 2023 in 5. 12. 2023 nujna. Tega standarda zakonsko besedilo dodatno ne opredeljuje, temveč napolnitev vsebine prepušča sodni praksi. Za oceno, da obdolženčeva navzočnost ni nujna je tako ključno, da je bil predhodno zaslišan na sodišču (ne glede na to, v katerih fazi postopka) in da mu je bila dana možnost aktivne obrambe z vidika, da se na glavni obravnavi izjavi o obtožnem aktu in dokazih, ki ga bremenijo, vsaj enkrat v postopku pa mora imeti možnost, da se sooči z zanj obremenilnimi pričami in jih zasliši, še posebej, če se obsodilna sodba izključno ali odločilno opira na njihove izjave.
Navedena dejstva, o katerih je oškodovanka prepričljivo izpovedala, tudi po oceni pritožbenega sodišča določno izkazujejo silo, manifestirano v fizični (pre)moči in nadvladi obtoženega A. A., ki jo je uporabil nasproti oškodovanki, s čimer jo je - v nasprotju z njeno voljo in pravico do spolne samoodločbe - prisilil k temu, da je trpela spolno dejanje.
Kvalificirana oblika kaznivega dejanja spolnega nasilja je med drugim podana, če je dejanje iz prvega odstavka 171. člena KZ-1 storilo več oseb zaporedoma, torej se zahteva udeležba najmanj treh oseb.