KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00089433
KZ-1 člen 20, 82, 82/3, 82/4, 82/4-3, 249, 249/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 3/1-2. ZKP člen 17, 148, 148/6, 178, 269, 371, 371/1, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-1. URS člen 27, 28, 28/1, 29. Pogodba med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (2010) člen 29, 29/1, 29/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-d.
davčna zatajitev - kaznivo dejanje davčne zatajitve - zakonski znaki kaznivega dejanja - dejanski poslovodja - pravica do obrambe - vsebina obtožnega akta - subjektivna in objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - sprememba opisa kaznivega dejanja s strani sodišča - načelo iskanja materialne resnice - načelo zakonitosti - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - vezanost na opis dejanja v obtožnem aktu - sostorilstvo - pravna opredelitev kaznivega dejanja - pravna jamstva v kazenskem postopku - zaslišanje soobdolženca - zaslišanje v tujini - dokazna vrednost uradnih zaznamkov - zaslišanje v preiskavi - pravica do poštenega postopka - pravica do zaslišanja obremenilne priče - zagovor soobdolženca kot dokaz - dokazi odločilnega pomena za odločitev - domneva nedolžnosti - opiranje odločitve sodišča na sodbo drugega sodišča - predkaznovanost - izbris obsodbe iz kazenske evidence - rok za izbris obsodbe - predmet obdavčitve - preprodaja rabljenih vozil - preslepitveni namen
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku poseglo v tožilski obtožni akt, ki je obema obtoženima (B. B. in A. A.) očital navedeni očitek kot sostorilcema, tako, da ga je pripisalo (le) obtoženemu A. A., kar pa je po oceni pritožbenega sodišče v skladu z določili ZKP, ki dajejo tudi sodišču možnost, kolikor na glavni obravnavi izvedeni dokazi pokažejo drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje tožilec, spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku in da ima le-ta spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja.
Abstrakten in konkreten del obtožnice sicer predstavlja celoto, a je sodišče vezano na dejstveni, torej konkreten opis zakonskih znakov kaznivega dejanja in ne na prepis abstraktnih zakonskih znakov. Povedano drugače, obtožnica bi bila sestavljena v skladu z zakonom (269. člen ZKP) tudi, kolikor bi abstraktni del v opisu kaznivega dejanja izostal, zato napačen zapis abstraktnih zakonskih znakov ne pomeni, da očitano kaznivo dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka.
V sodni praksi je sprejeto stališče, da je za uresničevanje pravice do poštenega sojenja oziroma pravice do učinkovite obrambe bistveno, da ima obtoženec vsaj enkrat v postopku možnost neposrednega zaslišanja obremenilne priče oziroma soobtoženega oziroma da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost oziroma verodostojnost njihovih izjav.
tatvina - kaznivo dejanje tatvine - nadaljevano kaznivo dejanje - sostorilstvo - pravna opredelitev kaznivega dejanja - način izvršitve kaznivega dejanja - namen prilastitve stvari - posnetki nadzornih kamer - prepoznava predmetov in oseb - mala tatvina - majhna vrednost ukradene stvari - predlog oškodovanca za pregon kaznivega dejanja - pooblastilo za vložitev predloga - pooblastila poslovodje - pogodba o zaposlitvi poslovodje - priglasitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku - inventurni primanjkljaj
Kot je sodišče prve stopnje pojasnilo v točki 39 obrazložitve, je dokazano, da je kaznivo dejanje pod točko I obdolžena A. A. v sostorilstvu izvršila z B. B. Okoliščina, da je obdolženi B. B. v vrečko dal več parfumov kot obdolžena A. A. na to presojo nima vpliva, saj je tudi A. A. v isto vrečko dala parfum, ki ga je odtujila, trgovino pa sta skupaj, ne da bi izdelke plačala, tudi zapustila, kar nedvomno izkazuje, da sta kaznivo dejanje storila v sostorilstvu. Glede na pojasnjeno kot neutemeljeno ocenjuje pritožbeno navedbo, da si obdolženka ni imela namen prilastiti vseh odtujenih artiklov, saj je sama vzela le dva. Skupno delovanje obdolžencev, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe in kot je bilo že pojasnjeno v tej odločbi, ne dovoljuje drugega zaključka kot to, da sta obdolženca dejanje štela za svoje, skupaj izvrševala zakonske znake, torej je utemeljena pravna kvalifikacija tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1.
Dejstvo, da priča H. H. ni bila upravičena podati predloga za pregon, saj ni bila pooblaščena oseba, spisovno ni izkazano. Iz odgovorov oškodovane družbe D. d.o.o. je razvidno, da H. H. ni imela konkretnega pooblastila zakonitih zastopnikov družbe za podajo predlogov za pregon, ker je bila zaposlena preko pogodbe o zaposlitvi kot poslovodja trgovine in ji je bilo pooblastilo za podajo predlogov za pregon dano posredno preko pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je razvidno, da so poslovodji upravljavci trgovin kot takšni zadolženi, da tudi skrbijo in varujejo ter upravljajo s premoženjem družbe v trgovini, ki jo vodijo, med drugim torej, da podajo predlog za pregon storilca kaznivega dejanja. Glede na vsebino navedenega sporočila je torej brezpredmetno, da sodišče prve stopnje ni vpogledalo v pogodbo o zaposlitvi H. H., pri čemer pritožnica takšnega dokaznega predloga niti ni podala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00084769
ZKP člen 148, 148/4, 220, 220/4, 285e, 285e/2. KZ-1 člen 186, 186/1. URS člen 29.
kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami - neposredna zaznava policistov - sum storitve kaznivega dejanja - osredotočenost suma - postopek pred policijo - privilegij zoper samoobtožbo - poziv za izročitev prepovedanih predmetov - pouk o privilegiju zoper samoobtožbo - izostanek pravnega pouka - edicijska dolžnost - prostovoljna izročitev predmetov - zaseg predmetov v predkazenskem postopku - zaseg droge - dokaz testimonialne narave - nedovoljen dokaz - izločitev dokazov
Dolžnost izročitve predmetov na zahtevo policista ne velja od trenutka, ko je zoper osebo osredotočen sum storitve kaznivega dejanja. Da postopek z izročitvijo predmeta ne pomeni kršitve privilegija zoper samoobtožbo, mora biti izročitev prostovoljna. Pogoj za prostovoljnost osumljenčeve odločitve je seznanjenost s pravicami iz četrtega odstavka 148. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00085523
KZ-1 člen 158, 158/1, 158/2, 158/3, 168/2. ZKP člen 371, 371/2. URS člen 34, 35, 39.
kaznivo dejanje razžalitve - pravica do časti in dobrega imena - pravica do svobode izražanja - namen zaničevanja - javna oseba - resna kritika - negativna vrednostna sodba - zavrnitev dokaznega predloga
Iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 izhaja, da resna kritika ni pridržana le stroki, temveč je kot tako mogoče šteti tudi kritično mnenje laične javnosti in njenih posameznikov, ki opozarjajo na neki družbeni pojav.
V obravnavani zadevi ni mogoče zanemariti niti sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022, iz katere izhaja, da je lahko kritika tudi zelo ostra, surova ali neusmiljena, pri čemer pa varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, katerih izključen namen je sramotitev ali zaničevaje prizadete osebe.
Epidemija COVID-19 ni bila le biomedicinski, temveč tudi družbeni pojav, zato je resnost podane kritike nedvomno mogoče ugotoviti glede na konkretne okoliščine in obdobje, ki je tako, kot vse druge državljane, zadevalo tudi obtoženca.
Ob upoštevanju celotnega komentarja obtoženca in vseh okoliščin, v katerih ga je slednji zapisal, objavljen zapis ne izraža izključnega namena zaničevanja oškodovancev, temveč ga je treba presojati v luči kritike oziroma nestrinjanja z ravnanjem policistov kot javnih uslužbencev, ki so podvrženi nadzoru javnosti.
Obtoženčeva kritika, katere resnost utemeljujejo konkretne okoliščine in obdobje, ni bila zapisana z izključnim namenom zaničevanja, zato so podane okoliščine iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1, ki izključuje kaznivost sicer žaljivih izjav.
spolni napad na osebo mlajšo od petnajst let - zloraba položaja - spolno dejanje - prepoved spremembe na slabše - reformatio in peius - novo sojenje - sprememba obtožbe - izvedenec - izločitev izvedenca - dokazni predlog
Očim je do pastorke "druga oseba", če je z zlorabo svojega položaja izvrševala spolna dejanja z oškodovanko.
Otipavanje po golih prsih in preko oblačil po mednožju (spolovila) ustreza zakonskemu znaku izvršitve spolnih dejanj.
Po razveljavitvi predhodne sodbe na pritožbo oškodovanke ni dopustna modifikacija obtožbe v obtoženčevo škodo glede dejanskega stanja.
Izločitev izvedenca iz razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP je treba zahtevati najkasneje do konca glavne obravnave.
Če se izvedenec med postopkom upokoji, ni zadržkov, da ga sodišče zapriseže in zasliši kot izvedenca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00084199
ZKP člen 10, 357, 357-3. KZ-1 člen 158, 158/1. ZJRM-1 člen 6, 6/1.
kaznivo dejanje razžalitve - zavrnilna sodba - opis kaznivega dejanja - opis prekrška - zakonski znaki kaznivega dejanja - znaki prekrška - razmejitev med prekrškom in kaznivim dejanjem - prekrivanje prekrška in kaznivega dejanja - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) - plačilni nalog prekrškovnega organa - zavrnitev pritožbe
Opis kaznivega dejanja vsebuje tudi znake prekrška, ne vsebuje pa dodatne okoliščine, ki bi bila značilna le za kaznivo dejanje, zato je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da se oba opisa sklicujeta na določeno ravnanje obdolženca, vidno v zunanjem svetu, pri čemer sta opisa identična glede časa, kraja, načina in sredstva storitve, nenazadnje tudi glede prepovedane posledice, torej je dejstvena podlaga, na katero se sklicujeta tako opis prekrška kot opis kaznivega dejanja v zasebni tožbi, v bistvenem enaka.
Predmetno izvedensko mnenje je bilo v času prvega naroka glavne obravnave staro že več kot dve leti. Takšno obdobje je tudi po oceni pritožbenega sodišča predolgo, da bi izdelano izvedensko mnenje zanesljivo izkazovalo aktualno zdravstveno stanje obdolženke in bi sodišče prve stopnje moralo še pred njenim zaslišanjem brez dvoma ugotoviti njeno procesno sposobnost na način, da bi odredilo psihiatrični pregled po določbi 265. člena ZKP.
Predloženo zdravniško opravičilo je potrebno obravnavati kot javno listino, saj je sestavljeno in podpisano s strani zdravnika, torej s strani osebe, ki je strokovno usposobljena za presojo zdravstvenega stanja posameznika. Če sodnik podvomi v pravilnost zdravnikovega mnenja, lahko vedno angažira za to strokovno usposobljene osebe, ne more pa samo ocenjevati obdolženčevega zdravstvenega stanja, saj za to nima ustreznega znanja.
Pravica obdolženca je, da se izjavi o izvedenskem mnenju in da z nasprotnimi argumenti tudi s strokovnim pomočnikom izpodbija pravilnost mnenja postavljenega izvedenca. Sodišče bi tako moralo, ker obramba nima strokovnega znanja, da bi lahko le na podlagi pisnih argumentov strokovnjakov izpodbijala mnenja sodnih izvedencev, dati obrambi možnost, da tudi z neposrednim zaslišanjem dr. E. E. na obravnavi in njegovim soočenjem s postavljeno izvedenko preizkusi njeno mnenje.
Ker sodišče dr. E. E. in izvedenke dr. D. D. ni soočilo, čeprav je bilo mnenje dr. E. E. ključno za dokazovanje procesne nesposobnosti obdolženke, je sodišče prve stopnje kršilo pravico obdolženke do obrambe in je tako podana kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00088055
KZ-1 člen 49, 49/2, 308, 308/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - kazenska sankcija - odmera kazni - obteževalne okoliščine - direktni naklep
Zagovornik upravičeno graja dejstvo, da je sodišče prve stopnje kot obteževalno okoliščino štelo, da je obtoženec dejanje izvršil z direktnim naklepom. Kot pravilno opozarja zagovornik, gre za znak kaznivega dejanja in ga kot takega ni mogoče upoštevati kot obteževalno okoliščino, saj se očitano dejanje lahko izvrši le z direktnim naklepom.
Ker gre za znak kaznivega dejanja, pridobitve premoženjske koristi ni mogoče upoštevati kot obteževalne okoliščine, še posebej glede na očitek najmanj 1,00 EUR plačila.
kaznivo dejanje umora - umor na grozovit način - umor na zahrbten način - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - dokazni predlog v pritožbi
Nadalje ni mogoče pritrditi pritožbi višje državne tožilke, ko navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo v tolikšni meri upoštevati okoliščin v korist obdolžene. Izpostavlja, da je v preveliki meri upoštevalo izpostavljeni olajševalni okoliščini, in sicer priznanje krivde obdolžene in njeno dosedanjo nekaznovanost.
Zagovornik v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino moralo upoštevati tudi prejšnje življenje obdolženke in njeno težko otroštvo, ko je šlo za zlorabo alkohola s strani njenih staršev, nasilje staršev nad otroci, njeno skrb za sorojence in strogost starih staršev. V zvezi s tem navaja, da je sodišče nekritično, brez strokovne pomoči izvedenca, kot neverodostojne zavrnilo okoliščine težkega otroštva obdolžene, ki so po oceni pritožbe imele vpliv na kaznivo dejanje.
Pri presoji višine kazni v konkretni zadevi se je strinjati z razlogi sodišča prve stopnje, katere zagovornik graja, da obžalovanje obdolženke za storjeno kaznivo dejanje ni mogoče šteti kot olajševalne okoliščine. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo ocenilo, da je bila obdolženka do trenutka, ko je bilo kaznivo dejanje odkrito, do storjenega povsem nekritična.
Odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo po oceni, da izrečene denarne kazni ni mogoče in je tudi v prihodnosti ne bo mogoče prisilno izterjati, kajti obsojenec je tujec brez premoženja v Sloveniji, je pravilna in zakonita.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00084764
KZ-1 člen 246, 246/2. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-4, 437, 437/1.
zavrženje obtožnega akta - zakonski znaki kaznivega dejanja - zloraba negotovinskega plačilnega sredstva - oškodovanec kot tožilec - utemeljen sum
Iz do sedaj zbranih dokazov izhaja, da je obdolženka opravila sporne dvige s kartico pokojnega, brez da bi bila za to pooblaščena, kakršni koli dogovor med njima, ki bi jo to dovoljeval, pa v tej fazi ni z ničemer izkazan. Brez nadaljnjega ugotavljanja relevantnih dejstev in brez izvedbe predlaganih dokazov, je zaključek sodišča prve stopnje o zavrženju obtožnega predloga nedvomno preuranjen. Po obrazloženem je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bila obdolženka utemeljeno sumljiva dejanja, ki je predmet obtožbe, zato je pritožbeno sodišče pritožbi oškodovanke kot tožilke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člen ZKP).
V predmetni zadevi, ko je sodišče prve stopnje izdalo sklep po 437. členu po tem, ko je odredilo vročanje obtožnega predloga, izdalo sodbo o kaznovalnem nalogu in po razveljavitvi le - te razpisalo več narokov glavne obravnave in le - to deloma tudi opravilo, je tako zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Med glavno obravnavo je nepravilno uporabilo določbo 437. člena ZKP. Omenjena kršitev določb kazenskega postopka je namreč vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Pritožnica ima namreč prav tudi, ko navaja, da je kaznivo dejanje grožnje v obtožnem predlogu konkretizirano v zadostni meri.
sila - protipravna premoženjska korist - vzročna zveza - protipravno ravnanje - ravnanje oškodovanca - kazenska sankcija - obteževalne in olajševalne okoliščine - enotna kazen zapora - kaznivo dejanje izsiljevanja - izsiljevanje - obsodilna kazenska sodba - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - grožnja
Bistvo kaznivega dejanja izsiljevanja je prav v tem, da 1) najprej storilec na določen način vpliva na voljo oškodovanca, 2) posledično pa zaradi vpliva na svojo voljo oškodovanec na določen način - ki je izsiljevalcu na neposreden ali posreden način v korist - ravna.
Ključno je zgolj to, da gre vedno za dve vsebinsko povezani celoti ravnanja, slednji pa morata biti v razmerju vzroka in posledice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00086778
KZ-1 člen 332, 332/1, 332/1-2. ZKP člen 167, 169, 169/7. ZVO-1 člen 68, 68/1, 70, 70/1. Uredba o odpadkih (2022) člen 19, 19/3.
obremenjevanje in uničevanje okolja - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - okoljska škoda
V opisu dejanja, ki ga je treba brati in razumeti kot celoto, je določno in v potrebni meri opisano izvršitveno ravnanje obdolžencev - nezakonito opravljanje dejavnosti ravnanja in skladiščenja z odpadki na dodatni površini vsaj 78.045,28 m2, na neutrjenih tleh in nenadkrito.
V opisu dejanja so navedene konkretne določbe s področja varstva okolja, ki naj bi jih obdolženca s svojimi ravnanji kršila, to so 68. člen ZVO-1, 70. člen ZVO-1 in 19. člen uredbe o odpadkih. Te določbe predstavljajo ustrezno dopolnilno normo blanketne določbe kaznivega dejanja po 332. členu KZ-1.
Opisan je tudi zakonski znak povzročitve (konkretne) nevarnosti nastanka dejanske škode kakovosti zraka, zemlje ali vode ali živalim in rastlinam.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084095
KZ-1 člen 57, 57/3, 58, 61, 74, 75, 204, 204/1. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 506. URS člen 29, 29/-1.
tatvina - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nejasen izrek - nejasni razlogi - pogojna obsodba - posebni pogoj - rok za izpolnitev naloženih obveznosti - odvzem premoženjske koristi - vrnitev premoženjske koristi - preklic pogojne obsodbe - premoženjskopravni zahtevek - pomanjkljivi razlogi o odločilnih dejstvih - razveljavitev sodbe - zakonski znaki kaznivega dejanja - odvzem stvari - dejanska oblast nad stvarjo - posest - pravna opredelitev dejanja - pravica do obrambe - pravica do obveščenosti
Predmet obravnavane zadeve je kaznivo dejanje tatvine iz prvega odstavka 204. člena KZ-1, katerega izvršitveno ravnanje je odvzem stvari. Gre za ravnanje, s katerim storilec proti volji dotedanjega imetnika pridobi dejansko (fizično) oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogoči dotedanjemu imetniku. Za odvzem se torej zahtevajo naslednji elementi: 1) stvar mora biti pred odvzemom v dejanski oblasti druge osebe, 2) storilec mora stvar pridobiti proti volji te osebe, 3) storilec mora pridobiti dejansko oblast nad stvarjo in jo hkrati onemogočiti prejšnjemu imetniku.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in popolno, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopenjski krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša, jih sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, pritožba pa ne prinaša ničesar novega in nič takega, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji sprejetih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov.
KZ člen 73, 77, 77/2, 77/2-6, 77/2-8. KZ-1 člen 296, 296/1.
kaznivo dejanje nasilništva - izrek vzgojnega ukrepa - navodila in prepovedi kot vzgojni ukrep - namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike - predkaznovanost
Pritožbeno pričakovanje večje teže in poudarka okoliščini, da je bil mladoletniku pred in po obravnavanem kaznivem dejanju izrečen vzgojni ukrep ukora pred prekrškovnim sodiščem, je zgrešeno.
Pritožbeno sodišče opozarja, da so vzgojni ukrepi po svoji naravi in prav iz razloga, da bi bilo z njimi lažje doseči njihov namen, gibčni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00083927
ZKP člen 257, 258, 371/2. URS člen 29. KZ-1 člen 29.
prištevnost - dvom v prištevnost - neprištevnost storilca - zavrnitev dokaznih predlogov - kršitev pravice do obrambe - izvedensko mnenje iz drugega postopka - psihiatrično izvedensko mnenje
Utemeljene so navedbe zagovornice, da je sodišče prve stopnje kršilo obtoženčevo pravico do obrambe, ker ni na glavni obravnavi neposredno zaslišalo izvedencev dr. Č. Č., dr. D. D. in dr. E. E., ki so izdelali izvedenska mnenja sicer v drugem kazenskem postopku, vendar pa so prišli do bistveno drugačnih zaključkov tako glede obstoja duševne motnje pri obtožencu, kakor tudi glede vpliva le-te na sposobnost razumevanja in obvladovanja njegovega ravnanja v času storitve kaznivega dejanja. Še posebej, ker so ta tri mnenja, ki jih je predložila obramba kot dokaz v tem kazenskem postopku, za obtoženca ugodnejša, torej gre za dokaze, ki so obtožencu v korist. Sodišče je popolnost in pravilnost izvedenskega mnenja dolžno presojati že samo, ne glede na predloge strank. Stranke pa imajo pravico opozarjati sodišče na nejasnosti, nepopolnosti, nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Sodišče bo ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca ali za dopolnitev izvedenskega mnenja takrat, ko bo stranka utemeljeno argumentirala dvom v strokovnost in pravilnost izvedenskega mnenja in sicer tako, da bo pomanjkljivosti in nasprotja sprva skušalo odpraviti s ponovnim zaslišanjem izvedenca, v primeru, da dvoma v pravilnost mnenja ali pomanjkljivosti na tak način ni mogoče odpraviti, pa bo odredilo izdelavo mnenja drugega izvedenca.
Pravica obdolženca je, da se izjavi o vsem dokaznem gradivu, še posebej, če je izvedensko mnenje zanj obremenilno, pa tudi, da z nasprotnimi argumenti izpodbija pravilnost in logičnost ter strokovnost mnenja odrejenega izvedenca v kazenskem postopku. Ni moč trditi, da obramba ni utemeljila pravne relevantnosti predlaganih dokazov glede na pomembnost ugotavljanja dejstev, to je obtoženčeve prištevnosti v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj. Obramba je zato glede na vsebino izvedenskih mnenj, ki so bila sicer odrejena v drugem kazenskem postopku zoper istega obtoženca zaradi kaznivega dejanja, storjenega zoper istega oškodovanca zgolj tri tedne po storitvi očitanih kaznivih dejanj v tem postopku, ki so nasprotna mnenjem obeh izvedencev, postavljenih v tem kazenskem postopku, utemeljeno zahtevala, da se vse tri izvedence na glavni obravnavi neposredno zasliši in tako razčisti nasprotujoča si stališča. Obramba je dovolj natančno utemeljila okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo z izvedbo predlaganih dokazov, torej z neposrednim zaslišanjem vseh treh izvedencev psihiatrov in s postavitvijo novega sodnega izvedenca, mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da je izvedba teh dokazov v korist obtoženca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00083467
KZ-1 člen 208, 208/1. ZKP člen 52, 52/2.
zatajitev - zakonski znaki - protipravna prilastitev stvari - pravočasnost predloga za pregon - finančni leasing
Šele tedaj, ko je bila oškodovana družba obveščena, da naj bi obdolženec predmet leasinga prepustil tretji osebi, je mogoče govoriti o pogoju, da je upravičenec za vložitev predloga za pregon izvedel za kaznivo dejanje in storilca.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00083969
ZKP člen 4, 4/1, 8, 15, 148, 148/6, 355, 355/2, 402, 402/3. URS člen 19, 19/3, 62.
razveljavitev sklepa - izločitev dokazov - uradna dolžnost - doktrina sadežev zastrupljenega drevesa - pravica tujca do uporabe svojega jezika - pravica do uporabe lastnega jezika - pravni pouk osumljencu (Miranda) - pravica do tolmača - znanje angleškega jezika - nasprotujoči si dokazi - pravica do obrambe - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Tolmačenje osumljencem v predkazenskem postopku je tako manj formalno od tistega, ki ga morajo biti osumljenci deležni pred sodiščem, in je bistveno, da razumejo prejeta obvestila in dane jim pravne pouke, naloga policistov oziroma drugih uradnih oseb pa je, da zagotovijo, da obvestila in pouke razumejo oziroma se prepričajo, da so jih zares razumeli.
Primarno se pravica do uporabe jezika zagotavlja s prevajanjem v materni jezik strank, ki so tujci oziroma ne razumejo jezika, v katerem teče postopek. Vendar pa pravica strank, da v kazenskem postopku uporabljajo svoj jezik in s tem povezano dolžnost sodišča, da zagotovi prevajanje, ne pomeni, da se mora procesno dejanje oziroma glavna obravnava prevajati izključno v njihov materni jezik, saj pred sodišči (in prej v predkazenskem postopku) ni mogoče zagotoviti prevajanja (tolmačenja) v vse svetovne jezike. Pravica do uporabe materinega jezika tako ni absolutna. Kadar tolmačenje v materni jezik ni zagotovljeno oziroma ga ni mogoče zagotoviti ali ga ni mogoče zagotoviti pravočasno (4. člen ZKP uporablja pojem "takoj", ki po sodni praksi pomeni v razumnem času - tako npr. sklep Višjega sodišča v Ljubljani V Kp 43549/2020 z dne 28. 10. 2020), zadošča, da se strankam prevaja v jezik, ki ga razumejo (tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 94/2009 z dne 4. 3. 2010 in I Ips 16114/2013 z dne 7. 7. 2016). Pomembno pri tem pa je, da organi v predkazenskem postopku oziroma sodišče v kazenskem postopku zanesljivo ugotovijo, da stranka (obtoženec) jezik, v katerem teče postopek, zares razume tako dobro, da lahko v polni meri uresničuje svojo pravico do obrambe oziroma da je zadoščeno pravici d0 poštenega sojenja (tako smiselno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 54257/2012 z dne 7. 11. 2019).