Ne gre prezreti, da je izvedenec finančne stroke dr. A. A. v izvedenskem mnenju zaključil, da nespornega zneska plačil z gotovino na podlagi listin, ki so v sodnem spisu, ni mogoče ugotoviti. To je pomembno, saj višina protipravno prilaščenega denarja v obravnavani zadevi predstavlja zakonski znak, ki mora biti kot tak nedvomno z gotovostjo ugotovljen. Ob tem tudi ni mogoče zaobiti zaključkov izvedenca dr. A. A., ki je pojasnil, da znesek potnih nalogov (za katere sicer po podatkih spisa ni mogel oceniti ali so dejanski ali fiktivni) v višini 34.564,40 EUR, ni zajet v znesku 65.665,55 EUR (kar bi naj po zaključkih izvedenca predstavljalo znesek "upravičenih" gotovinskih dvigov). Takšen zaključek izvedenca tako še dodatno ustvari dvom v višino zneska gotovine, ki bi si jo naj obdolženca neupravičeno zadržala, pri čemer je poudariti še, da bi se ob morebitni resničnosti in obstoju potnih nalogov, znesek neupravičeno zadržanih sredstev zmanjšal na manj kot 50.000 EUR, kar pomeni, da ne bi šlo za premoženje velike vrednosti (četrti v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1). Po obrazloženem okrožni državni tožilec ne more uspeti niti s subjektivno oceno o izkazanosti najmanj 58.625,46 EUR neupravičeno dvignjenega denarja, saj takšna njegova ocena predstavlja le neustrezno in selektivno razlago izvedenskega mnenja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084772
KZ-1 člen 20, 20/2, 308, 308/3. ZKP člen 391.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - zaporna kazen - stranska denarna kazen - izpodbijanje odločbe o kazenski sankciji - neutemeljena pritožba
Ko zagovornik skozi pritožbene poudarke vzporedno posplošeno izpostavlja, da sodišča po Sloveniji za nezakonit prevoz zgolj štirih oseb odmerjajo kazni zapora v trajanju od enega leta in šest mesecev do enega leta in osem mesecev, ter na ta način obdolženemu izrečeno kazen dveh let zapora ovrednoti kot previsoko, ne upošteva dejstva, da je za obravnavano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zagrožena kazen zapora do petih let, predpisana pa je tudi obligatorna stranska denarna kazen.
Čeravno je obdolženi obremenjen z neugodnimi družinskimi okoliščinami (dolžnosti preživljanja mladoletnega otroka, skrb za bolna starša), to nikakor ne pomeni, da lahko s prevozi prebežnikov na območju EU kot sostorilec v kakršnikoli obliki in na kakršen koli način dopustno soprispeva k izvrševanju obravnavanega kriminalnega početja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00085420
KZ člen 45a, 48a, 48a/1 49, 50, 51, 51/1. 51/2, 70, 70/2, 73, 73/1, 73/2,308, 308/3, 308/8,. ZKP člen 498.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - omilitev kazni - priznanje krivde - posebne olajševalne okoliščine - obteževalne in olajševalne okoliščine - koristoljubnost - zakonski znak kaznivega dejanja - izgon tujca iz države - namen kaznovanja - splošna pravila za odmero kazni - odvzem predmetov - fakultativni odvzem predmetov - skupno premoženje zakoncev
Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame.
Pri odločitvi je potrebno upoštevati namen določbe osmega odstavka 308. člena KZ-1, ki je v onemogočanju, da bi storilec vozilo uporabil za izvršitev novega kaznivega dejanja. Uporaba predmetov v skupni lastnini temelji na zaupanju med zakoncema, da bo vsak od njiju v času, ko predmet uporablja, to počel zakonito. Če to zaupanje eden od zakoncev zlorabi in pride do položaja, ko se predmet po njegovi krivdi uniči ali do položaja, ko s skupnim predmetom stori kaznivo dejanje, zaradi česar se posledično predmet z izrekom varnostnega ukrepa s sodno odločbo odvzame, ima to lahko za posledico zahtevek drugega zakonca zoper njega, ne more pa dejstvo, da gre za skupno premoženje imeti za posledico, da se ukrep, ki je po zakonu obvezen, ne bi izrekel.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00085995
ZKP člen 304.a. URS člen 23, 24. KZ-1 člen 191, 191/1, 191/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
narok za glavno obravnavo - videokonferenca - kaznivo dejanje nasilja v družini - kolektivno kaznivo dejanje - zavrnitev dokaznega predloga
Glavna obravnava se po določbi prvega odstavka 287. člena ZKP res praviloma opravi na sedežu sodišča, kamor se povabijo obtoženec in njegov zagovornik, tožilec, oškodovanec, zakoniti zastopniki in pooblaščenci, tolmači, priče in izvedenci (prvi odstavek 288. člena ZKP). Narok za glavno obravnavo pa se na podlagi 304.a člena ZKP lahko opravi tudi preko videokonference, kar predstavlja izjemo od pravila, določenega v 287. in 288. členu ZKP. Sodišče narok za glavno obravnavo preko videokonferenčne povezave lahko opravi le, če se s tem stranki strinjata ali če je glede na okoliščine zadeve to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka.
Zagovornica v pritožbi izpostavlja, da je predsednik senata oziroma senat sprejel sklep v nasprotju z drugim odstavkom 304. člena ZKP, ker sklepa ni vročal strankam pred samim narokom. S tem, da sodišče prve stopnje sklepa o opravi naroka preko videokonference strankam ni vročalo skupaj z vabilom na narok ter da je bil razglašen na samem naroku, je podana kršitev drugega odstavka 304.a člena ZKP. Ker pa je ta procesna kršitev relativno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, bi morala zagovornica v pritožbi izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Slednjega zagovornica v pritožbi niti ni zatrjevala, zato so pritožbene navedbe v zvezi z izvedbo narokov za glavno obravnavo preko videokonference v celoti neutemeljene.
Pri odločanju o utemeljenosti pritožbenih trditev glede kršitve obtoženčeve pravice do obrambe, pritožbeno sodišče najprej opozarja na ustaljeno ustavnosodno prakso, ki se je izoblikovala za zagotavljanje ustavnopravnih jamstev v kazenskem postopku v smislu 3. alineje 29. člena Ustave: 1.) glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2.) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; 3.), da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; 4.), da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in da je 5.) v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen. V skladu z načeli učinkovitosti in ekonomičnosti postopka po 15. členu ZKP sme sodišče zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. Je pa sodišče v skladu z določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP vsekakor dolžno v svoji odločbi ustrezno argumentirati, zakaj strankinemu dokaznemu predlogu ni ugodilo.
Kaznivo dejanje nasilja v družini po 191. členu KZ-1 je kolektivno kaznivo dejanje, ki ga je potrebno presojati celostno in ne posamično iz opisa dejanja iztrganih delov posameznih ravnanj. Sodišče prve stopnje se je do zagovorničinih trditev glede zastaranja kazenskega pregona opredelilo v točki 11 obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pravilno poudarilo, da obtožencu očitana ravnanja v opisu dejanja pod točko 1 tvorijo eno celovito dejanje, ki je trajalo skozi daljše časovno obdobje več let in je takšen opis dejanja treba presojati celostno, kot trajajoče kaznivo dejanje. Ker je kolektivno kaznivo dejanje eno kaznivo dejanje, je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je kaznivo dejanje dokončano, ko preneha protipravno stanje. Na dokončanje kaznivega dejanja je vezan tudi začetek teka roka zastaranja kazenskega pregona, zato kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ni zastaralo.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00085428
KZ-1 člen 49, 49/2, 73, 73/1, 308, 308/8.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - znižanje kazni - varnostni ukrep - odvzem predmetov - odvzem vozila - skupno premoženje
S tem, ko je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vozilo, s katerim je obtoženec prevažal tujce, skupna last obtoženca in njegove žene, je hkrati ugotovilo, da je izpolnjen zakonski pogoj za odvzem vozila obtožencu - da je vozilo obtoženčeva last. Tudi predmet, ki sodi v skupno premoženje zakoncev se na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 vzame.
Ko gre za fakultativni odvzem predmetov storilcu je potrebno ugotoviti, da tudi glede na lastnosti predmeta (in ne le storilca in kaznivo dejanje) nadaljnja posest predmeta predstavlja povečano nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. V kolikor predmet ni takšne vrste, da bi se z njegovim odvzemom učinkovito zmanjšala možnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil (in pri tem ponovno uporabil ta predmet za njegovo izvršitev), namena varnostnega ukrepa z odvzemom ni mogoče doseči.
kaznivo dejanje prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva - zakonski znaki kaznivega dejanja - poskus kaznivega dejanja - dokončano kaznivo dejanje - mladoletna oseba - izvršitvene oblike dejanja - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine
Pri nekaterih izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja po 176. členu KZ-1 se že sam poskus šteje za dokončano kaznivo dejanje, kar velja tudi za spodbujanje mladoletne osebe k izdelavi pornografskega gradiva. Navedeno pomeni, da je obtoženec kazniva dejanja dokončal tudi v tistih primerih, ko mu oškodovanke po njegovem nagovarjanju niso poslala golih fotografij. Glede na dikcijo drugega odstavka 176. člena KZ-1 je obtoženec že z nagovarjanjem k izdelavi in posredovanju golih fotografij izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja.
Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da mora biti nagovarjanje kot izvršitveni način iz drugega odstavka 176. člena KZ-1, ki implicira neko ponavljajoče, trajajoče in ne enkratno ravnanje, po teži primerljivo ostalim izvršitvenim načinom (z uporabo sile, grožnje ali preslepitve, prekoračitev ali zloraba pooblastil, novačenje, izkoriščanje)) in s posegom v spolno integriteto mladoletnih oškodovank dovolj intenzivno. Tudi enkraten poziv dekletom,, naj pošljejo gole fotografije, bi za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja zadoščal, če bi mu bile pridružene še drue obtoženčeve navedbe ali ravnanja v smeri prepričevanja, naj oškodovanke izdelajo in pošljejo gole fotografije ali pa če bi bil tak poziv uspešen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00084551
KZ-1 člen 70, 70/2, 73, 73/2, 308, 308/3. ZKP člen 498.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odmera kazni - obteževalne in olajševalne okoliščine - priznanje krivde - varnostni ukrep odvzema predmetov - fakultativni odvzem predmetov - nevarnost, da bo predmet ponovno uporabljen za kaznivo dejanje
Potencialna nevarnost telefona ni v sami elektronski napravi, temveč v podatkih, ki so v njej shranjeni. Obdolženec ima iz naslova pravice do obrambe (razen v izjemnih primerih)1, možnost zahtevati kopijo vseh podatkov (istovetne kopije telefona), torej tistih, ki se uporabljajo kot dokaz v kazenskem postopku in tudi tistih, ki s kaznivim dejanjem niso povezani in jih storilec hrani za zasebne namene (slike, sporočila, datoteke, imenik stikov...). Glede na to, da ima obtoženec v vsakem primeru dostop do podatkov telefona in ima pravico tudi do njihove kopije, razlog za odvzem telefona v obravnavanem primeru ne morejo biti podatki, ki so v telefonu vsebovani in ki bi jih obtoženec v bodoče lahko uporabil pri izvršitvi kaznivega dejanja. To pa pomeni, da namena varnostnega ukrepa z odvzemom telefona ni mogoče učinkovito uresničiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00084771
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11,371/2. KZ-1 člen 229, 229/1, 229/2, 230, 230/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih - odsotnost odločilnih razlogov - elementi kaznivega dejanja - stek kaznivih dejanj - preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti - goljufija na škodo Evropskih skupnosti - pravna kvalifikacija kaznivega dejanja - navidezni idealni stek - načelo inkluzije - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - kršitev pravice do obrambe - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga
Ker po drugem odstavku 354. člena ZKP glede pravne presoje dejanja sodišče prve stopnje na predloge tožilca ni vezano, pritožbeno sodišče opozarja, da je treba že v osnovi razmejiti krivdo kot subjektivni element posameznega kaznivega dejanja od steka kaznivih dejanj, tj. primera, ko posamezni obdolženec izpolni zakonske znake dveh ali več kaznivih dejanj, za katera se mu sodi hkrati, čemur skozi obrazložitev izpodbijane sodne odločbe ni bilo zadoščeno. Vprašanje morebitnega steka (poskusa) sostoritve kaznivih dejanj preslepitve pri pridobitvi posojila ali ugodnosti po prvem odstavku 230. člena KZ-1 in goljufije na škodo Evropske unije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1, je namreč vezano na opis dejanja in ne na naklep oziroma sploh ne na vprašanje krivde.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSC00085086
KZ-1 člen 86, 86/4, 86/9. ZIKS-1 člen 12, 12/1.
nadomestitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - osebnostna urejenost obsojenca - alternativna izvršitev kazni zapora - okoliščine za odmero kazni
Logično razumljivo in dopustno je, da neizogibno prihaja do prekrivanja vrednotenja okoliščin, ki so določene za nadomestitev kazni zapora, ter okoliščin, ki so relevantne že pri izbiri in odmeri kazni. Res pa je, da ne gre za povsem enako in ponovno presojo istih okoliščin, saj je presoja teh okoliščin pri odločanju o nadomestitvi izvršitve kazni usmerjena predvsem v sedanjost ter prihodnost. Pritožniku zato na izhodiščni ravni ni mogoče pritrditi pri izvajanjih, da teža in okoliščine kaznivega dejanja niso kriteriji, ki bi jih bilo moč upoštevati pri predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora, čeprav te okoliščine niso osrednjega pomena oziroma jih je treba vrednotiti glede na stanje stvari ob odločanju in v sledeči perspektivi ter v optiki smotrov nadomestnega izvrševanja prostostne zaporne kazni. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja prav to, torej da je sodišče prve stopnje podatke o izvršenem kaznivem dejanju in o obsojenčevi kaznovanosti (tudi specialnem povratništvu) usmerilo prav v prihodnost ter utemeljeno zaključilo, da pozitivna prognoza pri obsojencu (zaenkrat) ni podana, namenom kaznovanja (o katerih je prvo sodišče obširno razlogovalo) pa ne more biti zadoščeno drugače, kakor z efektivno izvršitvijo zaporne kazni.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089790
KZ-1 člen 308, 308/3, 308/6, 308/8. ZKP člen 16, 19, 371, 371/2, 450b, 450b/2, 498, 498/3.
kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države - odvzem predmetov - obvezen odvzem predmetov - obvezen odvzem prevoznih sredstev - izrekanje varnostnih ukrepov - pomanjkljiv izrek sodbe sodišča prve stopnje - poseben sklep - postopek po uradni dolžnosti - pogoji za izrek varnostnega ukrepa - nevezanost na predlog državnega tožilca - kontradiktornost postopka - vsebina izreka sklepa - identifikacija vozila
Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da pravnomočna sodba ne vsebuje odločbe o odvzemu zaseženega osebnega vozila, last obsojenca, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, skladno z določbo tretjega odstavka 498. člena ZKP to vozilo obsojencu odvzelo po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru gre namreč za obvezen odvzem predmetov, ki je predpisan v določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, zato sodišče prve stopnje za ta odvzem tudi ni potrebovalo predloga državnega tožilca. Kršitev določb 16. in 19. člena ZKP ni podana. Tudi dejstvo, da je ob podaji kaznovalnega predloga na predobravnavnem naroku 2. 10. 2024 državni tožilec izrecno izjavil, da ne predlaga odvzema osebnega vozila, nima vpliva na odločitev sodišča, saj je odvzem takega vozila obligatoren in se tudi v primeru, da bi bil v predmetni zadevi sklenjen sporazum o priznanju krivde, stranki postopka ne bi mogli sporazumeti, da se vozilo ne odvzame.
Ob tem pa je potrebno izpostaviti še, da je krivdorek pravnomočen, pritožnica pa tudi ne zatrjuje vpliva te izjave državnega tožilca na odločitev obtoženca, da prizna krivdo za očitano kaznivo dejanje. Obligatornost odvzema predmetov ne vpliva le na obseg preizkusa pogojev upravičenosti izreka tega varnostnega ukrepa pač pa ima za posledico tudi to, da je sodišče skladno z zakonom brez predloga tožilca in celo v primeru, če ta izjavi, da odvzema vozila ne predlaga, dolžno izreči ta varnostni ukrep, če obtoženca spozna za krivega tega kaznivega dejanja. Glede na postopanje po uradni dolžnosti pa tudi ni bilo potrebe po zagotavljanju kontradiktornosti postopka, saj je sodišče v izpodbijanem sklepu ugotovilo le dejstva, ki tako ali tako izhajajo že iz pravnomočne obsodilne sodbe in na ta dejstva apliciralo kogentno zakonsko določbo.
Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je proces individualizacije kazenskih sankcij vedno proces vrednotenja, kar je podlaga realnega pričakovanja, da različni akterji kazenskega postopka določeno isto okoliščino vrednotijo vsaj deloma različno oziroma kot bolj pomembno štejejo tisto, kar drugi ne, seveda v odvisnosti od svojih osebnih prepričanj in stališč. Ključno pri presoji v tem delu je zlasti, ali je sodišče prve stopnje pri odmeri določene zaporne kazni in preizkusne dobe znotraj izrečene pogojne obsodbe izhajalo iz meril povprečnega razumnega posameznika in v tej perspektivi upoštevalo vse relevantne okoliščine ter jim dalo ustrezen pomen in težo.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00092198
KZ-1 člen 235, 235/1. ZDDV-1 člen 81. ZKP člen 358, 358-3, 394, 394/1.
ponareditev ali uničenje poslovnih listin - obveznost izdajanja računov - račun - lažni podatki - izdaja fiktivnih računov - plačilo računa - dobava blaga - davek na dodano vrednost (DDV) - namen izognitve plačilu davka - zakonski znaki kaznivega dejanja - in dubio pro reo - v dvomu v korist obdolženca
Po oceni pritožbenega sodišča navedeno razlogovanje de facto potrjuje, da izhajajoč iz ugotovitev davčnega postopka, ki se je vodil zaradi izognitve plačila DDV (kar predstavlja tudi znaten del izpodbijane sodbe), navkljub drugačnemu stališču sodišča prve stopnje, ni mogoče z gotovostjo zaključiti glede obstoja v kazenskem postopku ključnega dejstva. To pa je, da blago po izstavljenih računih ni bilo nikoli dostavljeno hrvaškima družbama, kar se očita obdolženemu A. A. V konkretnem primeru namreč ni dvoma, da sta obe hrvaški družbi D. d.o.o. in E. d.o.o. (ki sta nastopali v svojstvu kupca) navedene račune plačali in s tem izpolnili svoj del obveznosti, ki izhaja iz računa (in v tem delu račun izkazuje resničen poslovni dogodek, ki se je zgodil), ni pa bilo z gotovostjo ugotovljeno, ali je bilo plačano blago tudi dostavljeno oziroma, če ne v celoti, v kakšni meri. Pri tem iz spisovnih podatkov, ki jih je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je določena količina blaga nedvomno obstajala in potovala v več držav EU. Tudi prvostopenjsko sodišče sámo ugotavlja, da je bilo blago dejansko prodano/dostavljeno naprej in sicer neznanim kupcem; ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da hrvaški družbi nista bili dejanska kupca tobaka, pa še ne pomeni, da plačano blago tudi ni bilo dostavljeno kupcema oziroma, da so vsi računi iz tega razloga fiktivni. Pomeni le, da je bil posel sklenjen v okoliščinah in na način, da se družba C. d. o. o. izogne plačilu davka na dodano vrednost in da ni znan dejanski/končni prejemnik tobaka. Takšna ugotovitev lahko predstavlja podlago za izdajo odločbe davčnega organa in naložitev plačila davkov družbi C. d. o. o., ne zadostuje pa za zaključek, da je bil tudi vsak od navedenih računov fiktiven.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00090290
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 29. KZ-1 člen 20, 20/2, 53, 53/2, 53/2-3, 54, 55, 55/1, 56, 56/1, 59, 59/2, 59/4, 75, 75/2, 82, 82/3, 82/4, 205, 205/1, 205/1-1. ZKP člen 84a, 84a/1, 200, 200/2, 304a, 304a/1, 304a/1-2, 378, 378/3, 378/4.
seja pritožbenega sodišča - navzočnost obdolženca - prestajanje zaporne kazni - privedba - ovira za opravo procesnega dejanja - dejanske ovire - naloge pravosodnih policistov - dolžnost posebno hitrega postopanja - pripor - videokonferenca - enako varstvo pravic - pravna jamstva v kazenskem postopku - pravica do poštenega sojenja - velika tatvina - nadaljevano kaznivo dejanje - sostorilstvo - prištevnost - dokazna ocena - odmera kazni - olajševalne in obteževalne okoliščine - predkaznovanost - zakonska rehabilitacija in izbris obsodbe - stek kaznivih dejanj - izrek enotne kazni z upoštevanjem druge sodbe - odmera enotne kazni - vštevanje pripora v izrečeno kazen - vštevanje časa pridržanja - preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja - fakultativni preklic - odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem
ZPKZ Dob, kjer obtoženi B. B. prestaja zaporno kazen, je z dopisom z dne 31. 3. 2025 pritožbeno sodišče obvestil, da spremstva obtoženca na pritožbeno sejo zaradi kadrovskih težav ne bodo mogli izvršiti. Sodišče druge stopnje je s sklepom z dne 31. 3. 2025 odločilo, da se obtoženemu B. B. udeležba na pritožbeni seji omogoči preko videokonferenčne povezave, saj je ocenilo, da so splošno znane kadrovske težave zavodov za prestajanje kazni zapora v Republiki Sloveniji, še zlasti pa v ZPKZ Dob, ki močno otežujejo oziroma onemogočajo privedbe obtožencev na sodišča, upravičen razlog za neizvršitev spremstva obtoženega B. B. in predstavljajo okoliščine, ki objektivno onemogočajo uspešno izvedbo pritožbene seje (2. točka prvega odstavka 304.a člena ZKP) ter posledično obtožencu prisotnosti na pritožbeni seji ni mogoče zagotoviti drugače kot z videokonferenco. Nadalje je upoštevalo, da je v predmetni kazenski zadevi zoper soobtoženega A. A. odrejen pripor in je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP).
Po oceni pritožbenega sodišča obtoženemu B. B. z izvedbo pritožbene seje preko videokonferenčne povezave nista bili kršeni ustavni pravici iz 29. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, saj mu je bilo z videokonferenco omogočeno nemoteno spremljanje poteka pritožbene seje, na kateri se ne izvajajo dokazi, temveč sodnik poročevalec poda poročilo o stanju stvari, na seji navzoče stranke, zagovornik in oškodovanec pa predstavijo bistvene poudarke vložene pritožbe (tretji odstavek 378. člena ZKP). Obtoženi B. B. je med podajanjem poročila o stanju stvari sejo na lastno željo zapustil, kar pa ni bila ovira za nadaljevanje seje, saj niti obtoženec niti navzoča zagovornica nista zahtevala njene preložitve.
Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča neizpolnitev posebnega pogoja posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, ne pa objektivnih okoliščin, ki bi obsojencu kljub njegovi pripravljenosti onemogočale izpolnitev obveznosti do svojega sina - oškodovanca. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in zakonita ter je pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo spremeniti.
goljufija na škodo EU - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - sestavine obtožnice - kršitev kazenskega zakona - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
V obravnavani zadevi abstraktni del izreka pod točko II/1 izpodbijane sodbe resda vsebuje navedbo, da je obtoženi A. A. pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente in je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti, vendar napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Kot že pojasnjeno se za izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zahteva pridobitev sredstev z alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov in iz proračunov iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje pritožnicama, da v primeru, ko so sredstva pridobljena nezakonito oziroma mimo pravil, ni mogoče govoriti o tem, da gre pri takšnih sredstvih, ki so že tako pridobljena v nasprotju s pravili, za neustrezno uporabo oziroma neupravičeno zadrževanje, zato je zapis v uvodnem (abstraktnem) delu izreka izpodbijane sodbe glede uporabe teh sredstev, povsem odveč.
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v točki 73 izpodbijane sodbe zmotno kot odločilna izpostavilo naslednja dejstva, (i) da dne 16. 9. 2010 sklenjeni dogovor o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin nikoli ni stopil v veljavo in (ii) da ni bil nikoli realiziran, (iii) da je javni partner zasledoval in zavaroval svoje interese z odložnim pogojem v 6. členu dogovora in (iv) da MO nikoli ni plačala dogovorjenih finančnih obveznosti 1.803.800,00 EUR po dogovoru o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin. Kot že povedano, je težišče obtožencem očitanih kaznivih dejanj v smeri razlogov za sestavo dogovora, ki je predstavljal izpolnitev pogoja iz kreditne pogodbe za financiranje izgradnje Športnega parka X., sklenjene 21. 7. 2010 med družbo I. d. o. o. in konzorcijem bank (z banko K. d. d. kot agentom), na podlagi katerega je bil v nadaljevanju izplačan družbi I. d. o. o. kredit.
KZ-1 člen 215, 215/2. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
kaznivo dejanje Izneverjenja - pooblastilo - namen pridobitve protipravne premoženjske koristi - namen storilca - prekoračitev pooblastila - višina premoženjske koristi
Pri kvalificirani obliki kaznivega dejanja po drugem odstavku 215. člena KZ-1 storilec kaznivo dejanje izneverjenja stori tako, da izrabi pooblastilo z namenom pridobiti premoženjsko korist sebi ali komu drugemu. Tudi v tem primeru ni nujno, da bi storilec sebi ali drugemu dejansko ustvaril premoženjsko korist, temveč le, da je imel tak namen. Izvršitveno ravnanje po 215.členu KZ-1 je zastopanje v smislu prekoračitve pooblastila, torej le tisto ravnanje, ki pomeni navzkrižje med upravičenostjo do zastopanja, ki ga opredeljuje zunanje razmerje do tretjih oseb in notranjim razmerjem, ki zastopniku nalaga konkretne dolžnosti v razmerju do zastopanega. Čeprav je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da računi, ki so povzeti v izrek sodbe, v skupnem znesku 6.502,68 EUR niso bili poravnani (navedeno tekom sojenja niti ni bilo sporno), pa tudi po oceni pritožbenega sodišča to dejstvo še ne dokazuje, da si je obdolženi pridobil premoženjsko korist ravno v višini neporavnanih šestih računov družbi C. d.d.. Na podlagi katerih dejstev in dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da si je obdolženi z zlorabo pooblastila pridobil na škodo oškodovanca premoženjsko korist v navedeni višini, sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razumno pojasnilo. Ker je premoženjska korist kvalifikatorna okoliščina pri kaznivem dejanju izneverjenja po drugem odstavku 215. člena KZ-1, mora biti njena višina natančno ugotovljena.
Ker sodba nima razlogov o tem odločilnem dejstvu (da si je obdolženi na škodo oškodovanca pridobil premoženjsko korist v višini 6.502,68 EUR), oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju, je utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je takšne narave, da terja razveljavitev sodbe.
kaznivo dejanje poskus umora - neprištevnost storilca - duševna motnja - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu - razlike med izvedenskimi mnenji - pripor neprištevnega storilca - vštevanje pripora - odločanje o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu
Varnostni ukrep se izvršuje po pravnomočnosti sklepa; do takrat ima obdolženec še vedno status pripornika, ne glede na dejstvo, kje se pripor dejansko izvaja. Šele ko je odločba o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pravnomočna in se varnostni ukrep izvaja, lahko sodišče ob preizkusu, ki ga mora po določbi drugega odstavka 70.a člena KZ-1 opraviti vsakih šest mesecev, znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00083919
ZPP člen 13, 13/1, 13/2, 14, 206. KZ-1 člen 74, 76, 76/1.
prekinitev postopka - predhodno vprašanje - reševanje predhodnega vprašanja - obstoj kaznivega dejanja - premoženjska korist - odvzem premoženjske koristi - identično dejansko stanje
Glede na opisane značilnosti instituta odvzema premoženjske koristi ni dvoma, da je odločanje o slednjem povezano z odločanjem o krivdi in sankciji oziroma da je obsodilna sodba predpostavka za odvzem premoženjske koristi. Vprašanje, ali gotovina, ki jo je toženka vzela iz sefa, pomeni premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, ne more predstavljati samostojnega predhodnega vprašanja. Obstoj kaznivega dejanja davčne zatajitve pa ne more predstavljati predhodnega vprašanja v obravnavani pravdi zaradi plačila odškodnine, saj ne gre za položaj iz drugega odstavka 206. člena ZPP oziroma za primer, ko bil bil obstoj kaznivega dejanja pogoj za nastanek civilnopravne posledice.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00087980
KZ-1 člen 173, 173/1, 173/4. ZKP člen 394, 394/1.
kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let - zakonski znaki kaznivega dejanja - drugo spolno dejanje - zadovoljevanje spolnega nagona - spolna nedotakljivost - privilegirana oblika kaznivega dejanja - sprememba oprostilne sodbe v obsodilno
V obravnavanem primeru je nedvomno šlo za dotike teles med obtožencem in vsemi tremi oškodovankami, vendar so bili ti dotiki storjeni preko oblačil ter rahli, prekratki in preblagi (ni šlo za dolgotrajno prijemanje, stiskanje, otipavanje ali božanje intimnih delov), da bi bilo moč zaključiti o spolnih dejanjih v smislu prvega odstavka 173. člena KZ-1. Takšne dotike gre zato šteti zgolj za privilegirano obliko kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po četrtem odstavku 173. člena KZ-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00089796
KZ-1 člen 211, 211/1.
goljufija - kaznivo dejanje goljufije - zakonski znaki kaznivega dejanja - lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin - dokazna ocena izpovedbe prič - izpovedba priče (oškodovanca) - ocena verodostojnosti izpovedbe - nezanesljivost izpovedbe - identiteta storilca - podatek o telefonskih klicih - prepoznava obdolženca - vožnja motornega vozila - lastništvo motornega vozila - obtoženčevo slabo zdravstveno stanje
Notranjih nasprotij ali protislovij v oškodovančevi izpovedbi ni zaznati, pa tudi v logičnost in sprejemljivost oškodovančeve izpovedbe ne gre dvomiti. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, kar izpostavlja obramba, da se je oškodovanec kot razsodna oseba in dolgoletni predsednik športnega društva zavedal tako dejstva, da je bil obdolženec v preteklosti že obsojen kaznivih dejanj, kot tudi tega, da je razumsko vedel, da denarja na sploh v nekaj minutah ni mogoče oplemenititi na način, kot mu je to zatrjeval obdolženec. Vendar pa je na podlagi izsledkov dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bil prav obdolženec ključen akter, ki je z načrtnim, ponavljajočim in vztrajnim prikazovanjem lažnivih okoliščin pri oškodovancu ustvaril zmoto o prisotnosti posla. Oškodovanec je namreč pred dogodkom obdolženca poznal kot vestnega in pridnega, s katerim v preteklosti ni imel težav. Kar je bil eden izmed razlogov, da mu je zaupal. Obdolženec ga je k vlaganju vztrajno spodbujal. Sprva ga je mamil s šopom bankovcev, s katerim je prikazoval donosnost posla, nato mu je dobičkonosnost vlaganja predstavil še z vabo, da mu je za prejetih 500 EUR nemudoma izročil 750 EUR. Ta denar je oškodovanec kasneje uspešno unovčil, kar ga je utrdilo v prepričanju, da gre nemara res za pristno investicijo, ki omogoča hiter zaslužek. Obdolženec je oškodovanca tudi večkrat klical in ga ponovno nagovarjal k izročitvi še večje vsote gotovine, kar je vodilo do tega, da je slednji lažnim navedbam podlegel in obdolžencu naposled izročil 12.000 EUR, obljubljenega vložka z donosom pa ni nikoli prejel. Dejanje oškodovanca se sicer lahko smatra za lahkomiselnega, a to v ničemer ne spremeni obdolženčeve vloge, čigar aktivnosti so bile usmerjene v to, da na goljufiv način iztrži od oškodovanca čim več. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji višjega sodišča ni dvoma, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije iz prvega odstavka 211. člena KZ-1, dejanje pa mu je dokazano tudi v subjektivnem smislu.