Ker je tožnik že pred uveljavitvijo ZPIZ-1 pridobil in uveljavil pravico do pokojnine pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v tuji državi in je bilo pri tem upoštevano tudi pokojninsko obdobje pri toženi stranki (Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije), na podlagi določb 2. odstavka 177. člena ZPIZ-1 ne more uveljaviti enake pravice pri toženi stranki. Navedena določba ZPIZ-1 lahko velja le za naprej, to je za primere, ko zavarovanec do uveljavitve ZPIZ-1 še ni pridobil in uveljavil pravice do pokojnine na podlagi istih pokojninskih obdobij v tuji državi.
Dokončna odločitev Komisije za kadrovske in administrativne zadeve Vlade RS o dolžnosti vrnitve določnega zneska štipendije pomeni odločitev državnega organa o pravicah in obveznostih posameznika v smislu odločanja v upravnem postopku, zoper katero prizadeti posameznik lahko vloži tožbo pred pristojnim delovnim sodiščem.
bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nadomestna izpolnitev - datio in solutum - odstop terjatve namesto izpolnitve - nejasni in sami sebi nasprotni razlogi o odločilnih dejstvih
Posebna značilnost odstopa namesto izpolnitve je, da odstopnikova prvotna obveznost do upnika ugasne do zneska odstopljene terjatve. Posebno pravilo se posebej prilega izpolnitvi denarne obveznosti z odstopom denarne obveznosti. Poudarjeni zapis je razumeti tako, da če je odstopnik sicer imetnik denarne terjatve do svojega dolžnika, toda ne v višini, ki izhaja iz njegovega sporazuma s prevzemnikom o odstopu terjatve namesto izpolnitve, je možno, da bo odstopnikova obveznost ugasnila do nižjega zneska. V takšnem položaju bi se zato za plačilo razlike lahko obrnil na odstopnika kot prvotnega dolžnika.
Ni se mogoče strinjati z nosilnim argumentom sodišča druge stopnje, da naj bi tožeča stranka s podpisom Pogodbe prevzela tudi tveganje neobstoja terjatev, ki naj bi se odstopile na njeni podlagi. Rezultat razlage in razumevanja dane pravne norme je zaključek, katera dejstva so pravno odločilna. Nosilni razlog izpodbijane sodbe o "prevzetih tveganjih" tožeče stranke kot prevzemnice terjatev bi vodil k zaključku, da dejanski obstoj terjatev tožene stranke kot odstopnice do njenih dolžnikov pravno sploh ni pomemben. Zato ni logično, da sodišče druge stopnje za dodatno utemeljitev izpodbijane odločitve ravno iz navedenega nosilnega argumenta izpelje, da sta v času sklenitve Pogodbe terjatvi tožene stranke do njenih dolžnikov obstajali.
ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2, 420, 420/2.URS člen 29, 29/1-3.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotja v razlogih sodbe - protispisnost - izvajanje dokazov v korist obdolženca - odločanje o dokaznem predlogu
Sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče, zlasti ob upoštevanju neformalne izjave predlagane priče, da o stvari ne more dati nobenega relevantnega pojasnila, ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist, saj obramba ni izkazala nobene verjetnosti, da bi priča lahko razjasnila vprašanja, ki jih je obramba nameravala z njo razjasniti.
ZUS člen 28, 34, 34/1-5.ZUS-1 člen 76, 82, 82/2, 107, 107/2.
prisilna izterjava - zavrženje tožbe
Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje na podlagi 5. točke 1. odstavka 34. člena ZUS pravilna, saj je bila zoper upravna akta, ki se s tožbo izrecno izpodbijata, mogoča pritožba, vendar pa ta ni bila vložena. 2. odstavek 4. člena v času odločanja veljavnega ZUS določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila ali jo je vložila prepozno.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila – podlage odškodninske odgovornosti – vzročna zveza – krivdna odgovornost – deljena odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode – višina denarne odškodnine – načelo individualizacije odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine
Odločitev o 20 %-ni sokrivdi tožnika, ki med vožnjo kolesa z motorjem ponoči, v času trčenja z avtomobilom zavarovanca tožene stranke, ni imel prižgane luči, temelji na določbah 178. in 192. člena ZOR in je materialnopravno pravilna. Tožnikove revizijske trditve, da je zavarovanec tožene stranke v križišču pred nameravanim zavijanjem v levo ustavil in pustil mimo iz nasprotne smeri pred tožnikom s prižganimi lučmi vozečega avtomobilista, takoj nato pa nadaljeval z zavijanjem in s tem zaprl pot za avtomobilistom vozečemu tožniku z neprižgano lučjo na kolesu z motorjem, ne preprečujejo sklepanja o vzročni zvezi med tožnikovo protipravno vožnjo (ponoči z neprižgano lučjo) in škodnim dejstvom, temveč ga nasprotno v celoti potrjujejo: da je zavarovanec tožene stranke nadaljeval z zavijanjem v levo, preden je pustil mimo (tudi) tožnika, je po naravi stvari mogoče pripisati le dejstvu, da je tožnika preprosto spregledal. V taki situaciji pa je tožnikovo zavzemanje za upoštevanje njegove vožnje z neprižgano lučjo kot dejstva, ki ni v vzročni zvezi s škodnim dejstvom trčenja in nastalo škodo, materialnopravno zgrešeno.
Z ugotovitvijo izida glasovanja o razrešitvi s funkcije so tudi nastopile pravne posledice izida glasovanja in ne šele z izdajo pisnega akta o razrešitvi, kot to zmotno meni prvostopno sodišče. Ker za imenovanje in razrešitev podžupana ne obstajajo predpisana objektivna merila in pogoji, temveč zgolj politična merila in gre tako pri razrešitvi podžupana za politično odločanje o notranji razdelitvi funkcij med člane političnega organa, ne pride v konkretnem primeru v poštev uporaba 4. člena ZUP v povezavi z določbo 210. člena ZUP. Uporaba določil o obliki in sestavnih delih odločbe je namreč v primeru čistega političnega odločanja nemogoča in nesmotrna.
ZST člen 4, 4/2-1, 26, 26/4, 27, 27/1.ZUS-1 člen 22, 22/1, 76.ZPP člen 324, 324/6, 328.
odmera sodnih taks
Sodišče prve stopnje je tožničino vlogo, s katero je ta zavrnila plačilo sodne takse za pritožbo, pravilno štelo kot zahtevo za izdajo sklepa o odmeri ter na podlagi 1. odstavka 27. člena ZST izdalo izpodbijani sklep.
ZKP člen 39, 39/1-5, 420, 420/2, 424, 424/1, 445, 445/1.
izločitev - sodelovanje v drugem kazenskem postopku - obvestilo o seji pritožbenega senata - skrajšani postopek - zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - odločba o kazenski sankciji
Sodelovanje sodnika pri izdaji sodbe v kazenski zadevi ter pri odločanju o priporu v drugi kazenski zadevi ni zakonski razlog za izločitev sodnika po 5. točki 39. člena ZKP.
ZKP člen 68, 68/1, 371, 371/2, 420, 420/2.URS člen 29.
pravica do obrambe z zagovornikom - zagovornik več obdolžencev - pooblastilo odvetniku - kršitev določb kazenskega postopka - vpliv na zakonitost - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Zgolj zaradi tega, ker je pooblastilo istemu odvetniku dal tudi soobdolženec, pravica do zagovornika obdolžencu ni bila kršena.
denacionalizacija - ugotavljanje državljanstva - podatki iz uradnih evidenc - nasprotni dokazi strank
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da, ker v uradnih evidencah ne obstajajo podatki, da je bila tožničina pravna prednica domovinsko pristojna na območju Kraljevine Jugoslavije oziroma da je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije in povojne FLR Jugoslavije, sta prvostopni upravni organ in tožena stranka, tudi po presoji revizijskega sodišča, ob izostanku nasprotnih dokazov, ki jih kljub pozivu ni predložil tožničin pooblaščenec, pravilno odločila, ko sta ugotovila, da tožničina pravna prednica ni bila jugoslovanska državljanka.
ZOR člen 178, 178/2, 200, 203.ZPP člen 39, 41, 41/2, 367, 367/2, 377.
odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - prehitra vožnja - izsiljevanje prednosti - obojestranska krivda - pravična denarna odškodnina - lažji zvin vratne hrbtenice - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - kumulacija tožbenih zahtevkov - zavrženje revizije
Obe sodišči sta sicer poudarili, da je voznica z nepravilnim zavijanjem povzročila nevarno situacijo, vendar sta hkrati povzeli tisti del izvedenskega mnenja, ki govori tudi o tožnikovih možnostih preprečiti trčenje. Kljub omejitvi hitrosti 40 km/h je tožnik pred začetkom zaviranja vozil s hitrostjo 61,6 km/h. Nesrečo bi tožnik lahko preprečil brez zaviranja, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo 40 km/h, saj bi v tem primeru šlo le za "precej tesno srečanje", do mesta trčenja pa bi lahko z zaviranjem ustavil tudi, če bi vozil s hitrostjo do 50/km/h. Zato je povsem napačno revizijsko stališče, da med tožnikovo prehitro vožnjo in trčenjem ni vzročne zveze. Ugotovljeni potek prometne nesreče in kršitve obeh udeležencev tudi po presoji revizijskega sodišča narekujejo porazdelitev krivde v razmerju 40 : 60 v korist tožnika, kot sta materialnopravno pravilno presodili obe sodišči.