povrnitev gmotne škode - obstoj škode - vzpostavitev prejšnjega stanja (naturalna restitucija ) - neupravičena pridobitev - pravila vračanja - uporaba tuje stvari v svojo korist - nadomestitev koristi
Neobstoj škode kot enega od štirih osnovnih elementov odškodninskega delikta ima ob pravilni uporabi materialnopravne določbe iz prvega odstavka 154. člena ZOR za posledico le zavrnitev tožbenega zahtevka. Dodatni materialnopravno pravilni razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka v obliki naturalne restitucije po določbi prvega odstavka 185. člena ZOR pa predstavlja dejstvo, da sta bili v upravnem izvršilnem postopku razstrupitev sodov in njihova odstranitev že opravljeni. Kljub temu tožnik svojega zahtevka ni spremenil. Ker vzpostavitev v prejšnje stanje ni več mogoča, je pravilen tudi razlog pritožbenega sodišča, da je tožnikov tožbeni zahtevek neizvršljiv. Tožnikovi sodi so bili v toženkini garaži tudi po izteku najemne pogodbe 3.6.1992 vse do njihove odstranitve v upravnem izvršilnem postopku v oktobru 1993. Tožnik je po izteku najemne pogodbe toženkino garažo neupravičeno uporabljal, zato mora na podlagi 219. člena ZOR toženki povrniti koristi, ki jih je imel od neupravičene uporabe tuje stvari.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kazniva dejanja, storjena po tisku - razžalitev - žaljiva obdolžitev
Iz opisa dejanja, za katero je bila obsojenka spoznana za krivo izhaja, da se je poleg govoric, ki jih je kot novinarka zapisala v spornem članku, očita tudi to, kar naj bi vsebina teh govoric dejansko pomenila. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče ugotovilo, da so se v članku opisane govorice dejansko širile, menilo pa je, da to ne izključuje kaznivosti novinarke, ker ji ni uspelo dokazati, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost vsebine oziroma pomena teh govoric. Sam obstoj govoric, ki so pomenile izvršitveno dejanje kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, torej ni bil neresničen. Sklep o pomenu teh govoric pa, po presoji vrhovnega sodišča, predstavlja žaljivo vrednostno oceno o oškodovanki. Zato obravnavano dejanje ni moglo pomeniti žaljive obdolžitve, temveč le razžalitev. Po oceni vrhovnega sodišča je torej bil v izpodbijani sodbi nepravilno uporabljen kazenski zakon, ker je bilo obsojenki očitano kaznivo dejanje opredeljeno kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 108. členu KZ-77, namesto kot kaznivo dejanje razžalitve po 106. členu KZ-77.
povrnitev negmotne škode - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - starost ob nezgodi - pomen prizadete dobrine in namen odškodnine
Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR mora povzročitelj škode povrniti oškodovancu pravično denarno odškodnino. Takšna odškodnina pa je tista, pri odmeri katere je bil ustrezno upoštevan pomen prizadete dobrine in namen same odškodnine. Odmera odškodnine mora tako upoštevati tudi širše okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, pa tudi vse specifične okolnosti posameznega oškodovanca, med drugim tudi starost ob nezgodi, ki predstavlja merilo za izračun trajanja škode. Pravilno upoštevanje vseh teh okoliščin utemeljuje po presoji sodišča odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti tožnika v višini 3,000.000,00 SIT kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Znižanje odškodnine za to obliko škode na sodišču druge stopnje ni imelo pravne podlage.
dolžnost preživljanja polnoletnih otrok - redno šolanje - pravni standard
Razlaga samega revidenta, da lahko pomeni izraz redno šolanje le reden vpis na fakulteto, je preozka in pretoga. Sodna praksa je sprejela stališče, da pravnega standarda o rednem šolanju iz 1. odst. 123. člena ZZZDR ni mogoče razlagati dobesedno in ga enačiti samo s formalnim statusom rednega študenta. Redno šolanje predstavlja predvsem redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti, kar pa ni odvisno od tega, ali je upravičenec formalno redni ali izredni študent.
privatizacija stanovanj - dolžnost prodaje - prenehanje oziroma odpoved stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov po ZSR
Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je prvi tožnik kot imetnik stanovanjske pravice s pismeno izjavo odstopil drugi tožnici kot svoji ženi pravico do odkupa spornega stanovanja, da je ta tožnik leta 1986 zaprosil delodajalca kot lastnika spornega stanovanja za stanovanjski kredit in ga tudi dobil, da se je tedaj zavezal stanodajalcu, da bo sporno stanovanje izpraznil v dveh letih, da je bila hiša tedaj, ko je zaprosil za stanovanjski kredit, v IV. fazi gradnje in da je glede na tako stanje obstajal razlog za odpoved stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov iz tretjega odstavka 60. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) že ob uveljavitvi stanovanjskega zakona (SZ). Glede na tako dejansko stanje sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili določilo drugega odstavka 128. člena SZ, po katerem lastnik stanovanja ni dolžan prodati stanovanje po določbah 117. člena SZ, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje oziroma mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov skladno z določbami ZSR.
Po določbi 1. odst. 1. tč. 19. člena ZDen nepremičnine ni mogoče vrniti, če služi za opravljanje dejavnosti, med drugim tudi s področja kulture, če se ta opravlja kot dejavnost javne službe.
Ker Zakon o odvetništvu nima posebnih določb postopka, se za odločanje o predlogu za vpis v imenik odvetniških kandidatov uporabljajo določbe ZUP. Če je o predlogu odločeno, ne da bi bil v skladu z ZUP izveden ugotovitveni postopek, je odločitev nezakonita.
Toženec je tožničine devize hranil zaradi nameravanega skupnega nakupa parcele za gradnjo. Ker je kasneje parcelo kupil sam, je naknadno odpadla podlaga za hrambo tožničinih deviz, zato je podana njegova obveznost vrnitve danega.
Ker kasneje z drugim najemnikom sklenjena najemna pogodba za isti poslovni prostor ni nadomestila prejšnje med pravdnima strankama sklenjene najemne pogodbe, je prejšnja pogodba v spornem obdobju še veljala. Zato je tožena stranka dolžna izpolniti svojo zakonsko in pogodbeno obveznost plačila najemnine.
Obrestne mere zamudnih obresti za obveznosti izražene v tuji valuti, ne določa noben predpis. Pravno praznino je zato potrebno napolniti z analogno uporabo 399. člena ZOR.
KZ 1977 člen 106, 106/3, 108, 108/1, 108/2, 108/6.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - kazniva dejanja, storjena s sredstvi javnega obveščanja - žaljiva obdolžitev - razžalitev
Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih. Obdolženka v obravnavanem prispevku ni raznašala dejstev v taki obliki, zato je višje sodišče z izpodbijano sodbo pravilno ugotovilo, da dejanje nima znakov kaznivega dejanja. Lahko bi šlo za kaznivo dejanje razžalitve, ki ga je mogoče storiti tudi z namigovanjem na domnevna žaljiva dejstva, čeprav v pogojni obliki, če je to storjeno z namenom zaničevanja, ali pa z izražanjem negativnih vrednostnih sodb. Vsebina komentarja obdolženke pa je bila kritika državnih organov, zasebni tožilec je bil omenjen le za izhodišče. Kritika je bila v javnem interesu in v skladu s funkcijo novinarskega dela. Poseg v zasebnosti in dostojanstvo zasebnega tožilca je bil glede na naravo komentarja kot zvrsti novinarskega prispevka, glede na pravico javnosti, da je o tem obveščena ter pravico novinarjev in medijev do izražanja svojih mnenj in do obveščanja, uravnotežen.
V tej zadevi je bilo v postopkih na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da tožeča stranka ob sklepanju poravnave (pogodbe) ni bila v nobenem takem stanju na katerem od področij, ki so pravno relevantna po določbah 141. člena ZOR in ki predstavljajo predpostavke za obstoj oderuške pogodbe. Na podlagi teh ugotovitev, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (glede na določilo tretjega odstavka 385. člena ZPP), sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zaključili, da v obravnavanem primeru ni bila podana katera od predpostavk subjektivne narave za uporabo 141. člena ZOR. Glede na take ugotovitve obravnavana poravnava ne more predstavljati oderuške pogodbe, ne glede na nadaljnjo predpostavko ali je res prišlo do očitnega nesorazmerja v dajatvah obeh pogodbenic.
Po stališčih pravne teorije in sodne prakse morajo obstajati vse potrebne predpostavke oderuštva v času sklenitve pogodbe (ker gre za sklenitveno napako), vse predpostavke morajo obstajati hkrati ter morebitno pozneje nastalo nesorazmerje ni pravno relevantno.
ZDSS člen 4, 6. ZPP (1977) člen 22, 33.ZSDU člen 33, 44, 53, 83, 102, 104, 106.ZS člen 101, 101-2.
stvarna pristojnost - spor o pristojnosti - pristojnost delovnega sodišča - pristojnost rednega sodišča - spor o pravici delavcev do sodelovanja pri upravljanju
Delovno in socialno sodišče ni stvarno pristojno za rešitev spora, ko je postopek sprožila skupina delavcev ter se spor nanaša na statusna vprašanja, delavci pa se čutijo prizadete pri uveljavljanju pravice do sodelovanja pri upravljanju. V obravnavanem primeru se zadeva ne nanaša na spor iz 4. in 6. člena ZDSS, pa tudi ZSDU ne določa sodnega varstva za spor, ki so ga sprožili delavci.
ZDen člen 63, 63/3. Zakon o državljanstvu FLRJ člen 35, 35/1, 35/2. ZUS (1977) člen 42, 42/2.
ugotovitev državljanstva - nelojalno ravnanje zoper interese narodov in države FLRJ (članstvo v "Kulturbundu")
Za osebe, ki po 2. odst. 35. čl. Zakona o državljanstvu FLRJ niso bile vpisane v evidenco o državljanih FLRJ in se zanje ugotavlja državljanstvo na podlagi 3. odst. 63. čl. ZDen, velja zakonska domneva, po kateri je ob izpolnjevanju ostalih dveh pogojev (da je oseba nemške narodnosti in je vsaj že ob uveljavitvi novele zakona 4.12.1948, živela v tujini), podan tudi razlog nelojalnega ravnanja. Organ ga zato ni dolžan posebej ugotavljati, prizadete stranke ga lahko le izpodbijajo in dokazujejo lojalnost oz. ravnanje nasprotno od tistega, ki izhaja iz članstva v navedenih organizacijah.
ZOR člen 12, 15, 15/1, 15/2, 18, 18/2, 133, 139, 139/1, 140, 141, 394, 942.
pogodbe o osebnem zavarovanju - enaka vrednost vzajemnih dajatev - inflacija - valorizacija zavarovalne vsote
Pri osebnem zavarovanju, če zavarovalni niti dodatni pogoji tega ne določajo, tudi zakonski predpisi ne omogočajo sodišču, da valorizira zavarovalno vsoto, in tudi ne na način, da se ne upošteva denominacija.
Sodišče izda nalog o izpraznitvi poslovnih prostorov tudi na podlagi zahteve za izpraznitev poslovnega prostora in ne samo na podlagi odpovedi najemodajalca.
V primeru ugovora šele v odločbi o glavni stvari izreče, ali ostane nalog o izpraznitvi poslovnega prostora v veljavi ali pa se razveljavi.
Zakon ne določa oblike opomina niti obveznosti najemodajalca, da opozori najemnika na pravne posledice nadaljnje protipogodbene uporabe poslovnega prostora.
ZOR člen 478, 478/1, 478/3, 479, 479/1-3, 485, 490, 490/2.
prodaja - odgovornost za stvarne napake - stvarne napake, za katere odgovarja prodajalec - kdaj gre za stvarne napake - pomen dejstva, da je prodajalec vedel za napako - kdaj lahko kupec razdre pogodbo - dodaten rok za izpolnitev
Stvarna napaka je podana, saj prodana stvar (avtomobil) ni imela lastnosti in odlik, ki so bile s strani prodajalca (toženca) izrecno zagotavljane (3. točka 479. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Pravilna je tudi materialnopravna presoja, da ne gre za neupoštevno neznatno stvarno napako (3. odstavek 478. člena ZOR). Ob upoštevanju ugotovitve, da je toženec kot prodajalec ves čas vedel za stvarno napako (tožeči stranki kot kupcu pa jo je po ugotovitvah sodišč zamolčal), sta obe sodišči tudi pravilno uporabili določbo 485. člena ZOR, ki želi omiliti težaven položaj, ki zadene kupca, kadar roke, v katerem je treba ugotoviti napako, zamudi, prodajalca (v obravnavanem primeru toženo stranko) pa zadene v zvezi z napako kakšna krivda nezadostnega varstva opravičenih kupčevih interesov. Končno sta obe sodišči materialnopravno pravilno uporabili tudi določbo 490. člena ZOR, saj je bilo ne le po sklenitvi pogodbe, ob odkritju napake in med pogajanji za njeno odpravo, ampak tudi ves čas pravdnega postopka več kot očitno, da toženec, ki še v reviziji zatrjuje, da je izpolnil prav vse, kar je bilo dogovorjeno in kakor je bilo dogovorjeno, dne 14.11.1991 sklenjene prodajne pogodbe na drugačen način ni pripravljen izpolniti.