Kadar upnik predlaga izvršbo s sredstvom izvršbe - prodajo nepremičnin, mora skladno z določbami 168. člena ZIZ predlogu za izvršbo priložiti dokaz o dolžnikovi lastnini predmeta izvršbe - nepremičnin. Če dolžnik ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin, mora upnik predlogu za izvršbo priložiti listino, ki je primerna za vpis lastninske pravice, izvršilno sodišče pa po ugotovitvi, da je listina v tem smislu primerna, samo po uradni dolžnosti poskrbi za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi na dolžnika. Če upnik take listine nima, pa mu (pred zavrnitvijo izvršilnega predloga) ostane (samo) še možnost tožbe za uveljavitev pravice do vpisa.
Upnik sam v pritožbi pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je bil zoper dolžnika M... d.o.o. T... s sklepom St 4/2000 začet in zaključen stečajni postopek, dolžnik kot pravna oseba pa tudi izbrisan iz sodnega registra, s tem pa pritrjuje tudi ugotovitvam sodišča o načinu prenehanja dolžnika. Zoper neobstoječega dolžnika pa izvršbe ni mogoče opraviti in dolžnik ne more biti več stranka izvršilnega postopka. Ker gre za situacijo, ko dolžnik nima pravnega naslednika, da bi se omenjena pomanjkljivost lahko odpravila, je sodišče imelo podlago za ustavitev izvršbe zoper navedenega dolžnika v 5. odst. 81. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ.
Cenitev nepremičnin tožene stranke, katere plačilo v tem postopku tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko, se je opravila za izdelavo otvoritvene bilance stanja podjetja Z. p.o. za potrebe njegovega lastninskega preoblikovanja in ne za potrebe lastninskega preoblikovanja tožene stranke. Čim pa je tako, je skladno s 4. odst. 17. čl. ZLPP stroške postopka preoblikovanja in torej tudi stroške cenitve odvisne družbe, nastale zaradi izdelave otvoritvene bilance stanja podjetja, ki se lastninsko preoblikuje, dolžno nositi podjetje Z. p.o., saj so ti stroški nastali za njegove potrebe.
SZ člen 8, 8/4, 12, 12/2, 40, 58, 147, 147/1, 147/2, 157, 157/2. ZSR (1982) člen 40, 63, 97. ZSR (1974) člen 16.
hišniško stanovanje - stanovanjska pravica - pravica do začasne uporabe - prenehanje opravljanja hišniških del - pravica do drugega primernega stanovanja - pravica do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas - tožba na izselitev iz stanovanja
Tožena stranka (nekdanja hišnica) ni upravičena do drugega primernega stanovanja v smislu 2.odstavka 157.člena SZ, saj je hišniška dela prenehala opravljati šele leta 1992, torej po uveljavitvi SZ, pri čemer ni pomembno, da je ta dela prenehala opravljati zaradi zdravstvenih razlogov. Prav tako nima pravice od tožeče stranke (etažnih lastnikov večstanovanjske stavbe, v kateri je sporno hišniško stanovanje) zahtevati sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas, saj ob uveljavitvi SZ na predmetnem stanovanju ni imela stanovanjske pravice, temveč le pravico do začasne uporabe. Njena stanovanjska pravica na hišniškem stanovanju, ki jo je pridobila s stanovanjsko pogodbo v skladu s 16.členom takrat veljavnega ZSR/74, se je namreč z uveljavitvijo ZSR/82 spremenila (preoblikovala) v pravico do začasne uporabe hišniškega stanovanja v smislu 40.člena ZSR/82. Pravico do začasne uporabe na službenem (hišniškem) stanovanju pa je tožena stranka imela, dokler je opravljala hišniška dela, torej do leta 1992. S trenutkom prenehanja opravljanja službene dolžnosti sta njena pravica do začasne uporabe hišniškega stanovanja in stanovanjska pogodba iz leta 1979 prenehali po samem zakonu. Ob takem stanju in ob tem, da je tožena stranka odklonila sklenitev najemne pogodbe za profitno najemnino s tožečo stranko, tožena stranka predmetno stanovanje zaseda nezakonito (58.člen SZ), zaradi česar se je iz njega dolžna izseliti.
določitev preživnine - preživljanje otrok - prosti preudarek
Možnost sodišča za prosti preudarek v smislu 216. člena ZPP, se veže predvsem na višino izdatkov za zadovoljevanje otrokovih potreb, ne pa tudi na njihov obseg. Tega se da posploševati glede nujnih življenjskih stroškov, ne pa nasploh, že zato ne, ker je vedno odvisen tudi od sposobnosti staršev za zadovoljevanje otrokovih potreb glede na njihove preživninske zmožnosti.
Sodišče prve stopnje bi narok moralo preložiti zaradi povečanja tožbenega zahtevka tožeče stranke, zaradi česar bi bila v skladu s 1. odst. 185. člena ZPP potrebna privolitev toženca za spremembo tožbe. Toženi stranki je bila odvzeta možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (prvi odstavek 5. člena ZPP). Z nezakonitim postopanjem ji tako ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).
ZOR člen 279, 279/2, 279, 279/2. ZIZ člen 40, 44, 55, 55/1, 55/1-6, 40, 44, 55, 55/1, 55/1-6.
sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova - ugovor - ugovorni razlogi - zapadlost - ugovor - skladnost izvršilnega naslova in predloga za izvršbo - obresti na obresti
Ob tem, da je upnikova terjatev zapadla v plačilo dne 31.12.1999, upnik pa je izvršilni predlog za izterjavo te terjatve podal julija 2000, ne morejo vzdržati dolžnikove ugovorne navedbe, da je upnikov izvršilni predlog preuranjen. Po izvršilnem naslovu je upnik upravičen terjati glavnico z obrestmi v višini 70 % temeljne obrestne mere od 16.1.1996 dalje do plačila, vendar pa je upnik, kot izhaja iz priloženega obračuna obresti, v izvršilnem predlogu predlagal, sodišče pa je to dovolilo, izterjavo zakonskih zamudnih obresti od 1/12 glavnice za čas od 16.1.1996 do 31.12.1999 oziroma je za navedeno glavnico obračunal zakonske zamudne obresti za predmetno obdobje in glavnici nato prištel 70% seštevek celotnih zakonskih zamudnih obresti za navedeni čas. To pa ni skladno z izvršilnim naslovom. Prav tako je upnik predlagal izterjavo obresti od obresti za čas od 1.1.2000 do plačila, kar po 2. odstavku 279.člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, ZOR) ni dovoljeno. Upnik je namreč izterjevani glavnici prištel znesek zgoraj navedenih obresti za čas od 16.1.1996 do 31.12.1999, nato pa od tega zneska predlagal izterjavo zakonskih zamudnih obresti za čas od 1.1.2000 do plačila.
ZGD člen 580, 580/6. ZIZ člen 270, 270/2, 270, 270/2. ZFPPod člen 37, 37.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - subjektivna nevarnost
Dejstvo, da toženca kot družbenika družbe X nista uskladila družbe z določili ZGD, zaradi česar je bila ta izbrisana iz sodnega registra, ne kaže, da razpolagata na tak način s svojim premoženjem, kot je opisan v 2. odst. 270. čl. ZIZ. Izbris družbe iz sodnega registra je pač zakonska posledica neuskladitve družbe z določili ZGD (37. čl. ZFPPod), njen izbris pa toženca ne odvezuje odgovornosti za obveznosti družbe (37. čl. ZFPPod in 6. odst. 580. čl. ZGD). Ustanovitev druge družbe pa ne more biti odraz njune namere otežiti uveljavitev terjatve tožeče stranke, saj se s tem njuno premoženje ne zmanjšuje.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložitev ugovora - ugovor
Ker je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 06.11.2001 izvršbo za del glavnice v višini 90.393,50 SIT ustavilo, dolžnica z ugovorom v tem delu ne more doseči boljšega pravnega varstva, kot ji ga daje sklep o delni ustavitvi izvršbe.
Predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks je bil nepopoln (ni bilo dohodninske odločbe za leto 2000 oz. leto 1999 zanjo in za družinske člane, potrdila o dohodkih v zadnjih treh mesecih zanjo in za družinske člane ter potrdila o premoženjskem stanju). Zato sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti okoliščin na strani tožene stranke, ki opravičujejo oprostitev plačila taks.
Z odstopom terjatve nastane sprememba le v materialnem, ne pa tudi v procesnopravnem razmerju. Do spremembe oz. zamenjave tožeče stranke, torej do procesnopravnega nasledstva, lahko pride le s privoljenjem tožene stranke, ko tožnik (cedent) izstopi, novi tožnik (cesionar) pa stopi na njegovo mesto.
Če oškodovanec predlaga izvršilnemu sodišču vložitev kazenske ovadbe zoper obdolženca, sam pa predloga za kazenski pregon ne vloži niti na policiji niti na tožilstvu, takega predloga ni mogoče šteti kot predlog za kazenski pregon. Osebnega upravičenja do predloga za kazenski pregon ni mogoče prenesti na državni organ.
Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zanikala, da bi blago prejela. Ker je navedla tim. negativno dejstvo, za katerega po naravi stvari dokazov ne more predložiti, je po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu tožeča stranka tista, ki mora dokazati, da je blago izročila toženi stranki.
KZ člen 215, 215/1, 215, 215/1. ZKP člen 52, 52/1, 52, 52/1.
začetek teka zastaranja - kazenska ovadba - zatajitev
Kaznivo dejanje zatajitve po I. odst. 215. čl. KZ je storjeno najkasneje tedaj, ko obdolženec seznani oškodovanca, da posojene stvari ne bo vrnil. Od tega dne teče tudi rok za vložitev predloga za kazenski pregon.
Upnica predloga za izdajo začasne odredbe ni vložila pred začetkom spora, o katerem naj bi sodišče odločalo po pravilih v gospodarskih sporih, ampak po zaključku takšnega spora. Zato za izdajo predlagane začasne odredbe ni podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, ampak okrajnega, saj gre za postopek zavarovanja denarne terjatve po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju.
Sodišče prve stopnje je kot dokaz upoštevalo in se nanj oprlo poročilo tajnega policijskega sodelavca, ki je deloval po 19 a členu ZoNZ. Ker pa je leta 1996 že veljal Zakon o kazenskem postopku, ki je v 2. točki I. odstavka 150. člena določal ukrep tajnega policijskega sodelovanja, ki ga lahko odredi le preiskovalni sodnik, je šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki I. odstavka 371. člena ZKP.
ZOR člen 372, 372/1, 387, 387/2, 372, 372/1, 387, 387/2.
zastaranje - pretrganje zastaranja
Plačilo obresti bi lahko bilo razlog za pretrganje zastaranja glavnega dolga, ne pa obratno. Ker stranske terjatve zastarajo, ko zastara glavna terjatev, ne bi bilo logočno, če bi plačilo glavnice uvrstili med okoliščine, ki pretrgajo zastaranje terjatve na plačilo zamudnih obresti. Glede zastaranja zamudnih obresti je treba ločiti, ali glavna terjatev še obstaja ali ne več. V primeru, če glavna terjatev še obstaja (in ni zastarala) ali če je bila že izpolnjena, je treba uporabiti določbo o zastaranju občasnih terjatev.
Pomanjkljivega izreka sodbe, s katerim o stroških postopka ni bilo odločeno, ni mogoče dopolnjevati s popravnim sklepom. Vlogo tožeče stranke oz. predlog o popravi bi bilo zato mogoče obravnavati kot predlog za izdajo dopolnilne odločbe, zato je bilo treba izpodbijani popravni sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Če se delavec po prenehanju delovnega razmerja zaradi disciplinskega ukrepa odloči za upokojitev, ker izpolnjuje pogoje za polno pokojnino po 39. členu ZPIZ, mu ne pripada razlika med prejeto pokojnino in plačo, ki bi jo prejemal, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo in se še ne bi upokojil, saj je s svojim dejanjem prekinil vzročno zvezo, ki je potrebna za nastanek odškodninske odgovornosti delodajalca zaradi očitanih nepravilnosti pri vodenju disciplinskega postopka, zaradi katerih je bil disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja v sodnem sporu razveljavljen.
Odpravnina ob upokojitvi je nagrada delavcu za celotno delovno obdobje oz. delovnoaktivni življenjski ciklus. Zato je potrebno kot osnovo za določitev odpravnine upoštevati polno plačo, kot bi jo moral prejemati po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, ne pa nadomestilo plače, ki ga je delavec prejemal v zadnjih treh mesecih pred upokojitvijo zaradi izrečenega suspenza.
ZOR člen 60, 60/2, 60, 60/2. ZDR člen 100, 100/1, 100/1-2.
sporazum o prenehanju delovnega razmerja - napake volje - grožnja
Seznanitev delavca z možnostjo disciplinskega oz. kazenskega postopka zaradi nepravilnosti pri delu ni nedopustna grožnja, saj gre za postopke, ki jih je delodajalec v takšnih primerih upravičen in celo dolžan sprožiti. Ker ni podan element nedopustnosti ravnanja delodajalca, tožnica ne more uspešno uveljavljati napak volje po določbi 60. člena ZOR.