Posestno varstvo uporabe električne energije se uresničuje na način, da se zahteva varstvo posesti na stvareh, v katerih se električna energija uporablja - v konkretnem primeru na sobah tožnikov. Tudi pritožbeno sodišče motilnost ravnanj tožene stranke vidi v njenih opustitvenih ravnanjih. Ta namreč denarja za porabljeno električno energijo, ki so ji ga nakazali tožniki kot najemniki stavbe, ni nakazala pooblaščenemu distributerju (česar v pritožbi niti ne zanika), zato je ta izvršil (v razmerju do toženca sicer zakoniti) odklop električne energije. Takšno opustitveno ravnanje tožene stranke pa tudi po oceni pritožbenega sodišča (ob izpolnjenih ostalih pogojih) objektivno predstavlja motilno dejanje. Za motilno ravnanje se namreč ne zahteva zgolj in le aktivnosti motilca, temveč se lahko stori tudi z opustitvenimi ravnanji. Dejstvo, da so imeli tožniki od podpisa dogovora s pooblaščenim distributerjem nemoteno oskrbo z elektriko, ne predstavlja samopomoči v smislu 76. člena ZTLR, saj ni bila naperjena neposredno proti tožencu, torej neposredno proti tistemu, ki je tožnike motil v nihovi posesti. Takšna rešitev mimo volje lastnika (toženca) tudi ne predstavlja (trajne) vzpostavitve v prejšnje posestno stanje, ki se sicer doseže z zakonom dovoljeno samopomočjo. Samovoljnost je podana tudi v primeru, če motilec ni imel namena, da bi si pridobil posest, saj zadošča, da se je zavedal, da posega v tuje posestno stanje, česar pa se je s svojim opustitvenim ravnanjem toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zavedal.
Vendar se pritožnik s tem, ko je oporočni dedni delež (po njegovem zatrjevanju manjši od nujnega) sprejel, ni že avtomatično odrekel pravici uveljavljati še njegovo dopolnitev do izpolnjenega nujnega deleža. Le kolikor bi se tej pravici, ki je dedna pravica, izrecno odrekel, bi na ta način postala njegova izjava nepreklicna in dopolnitve nujnega deleža ne bi mogel več s pritožbo uveljavljati.
Drugi odstavek 24. člena ZDEN je izjema od načelnega varstava najemnih, zakupnih in tem podobnih razmerij iz 1. odst. navedenega zakona je določen v korist denacionalizacijskem upravičencu. Navedena določba se nanaša le na najemna razmerja, sklenjena za določen čas, ki je daljši od desetih let.
kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
VSL21277
KZ člen 299, 299/1, 299, 299/1. ZKP člen 373, 373/1, 373, 373/1.
nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - neupravičena proizvodnja in promet z mamili
Ker se je sodišče prve stopnje ob izdaji obsodilne sodbe obtožencu za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 196/I KZ oprlo izključno na izpoved priče v preiskavi ter je zagovornik obtoženca v pritožbi utemeljeno opozoril, da je navedena priča o istem dogodku doslej štirikrat različno izpovedala, tudi po oceni sodišča druge stopnje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno ter ji zato izpodbijano sodbo razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje trditve priče preiskusiti še z izpovedbo priče, ki je bila ob dogodku prisotna in je sodišče prve stopnje ni zaslišalo zaradi njene daljše odsotnosti zaradi zdravljenja odvisnosti v komuni v I.
Opis ravnanja obdolženca v izreku sodbe, da je poleti 1997 v Novem mestu v centralnem skladišču nadomestnih delov podjetja R. vzel in nato za drugega obdolženca v boksu, kjer se je pripravljalo rezervne dele za Avtohišo X pripravil nosilni most motorja, pomeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku tatvine po I.
odstavku 211. člena KZ in ne pomoči k temu kaznivemu dejanju po členu 211/I KZ v zvezi s členom 27 KZ, kakor je napačno pravno opredelilo ravnanje storilca sodišče prve stopnje.Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi državne tožilke ter sodbo spremenilo tako, da je temu obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ ter mu nato izreklo novo kazensko sankcijo.
ZOR člen 403, 403. ZIKS člen 145a, 145a. ZDEN člen 42, 42.
odškodnina - izbirna pravica - upravičenec
Iz sklepa sodišča prve stopnje na podlagi cenitve izvedenca gradbene stroke dipl.ing.J.B. izhaja, da znaša neizpodbijana odškodnina za zaplenjeno premoženje 4.477.089,00 SIT. Sporna pa je oblika plačila navedene odškodnine. Iz člena 42 ZDEN izhaja, da če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice, gre upravičencu odškodnina v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Zavezanec za plačilo odškodnine je Republika Slovenija, ki je dolžna plačati odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga oz. jih ima v lasti. Pomembno je predvsem to, da gre predlagateljici torej pravica do izplačila v delnicah, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala na dan izplačila. V skladu z 42. členom ZDEN v zvezi z 403. členom ZOR pa gre pravica izbire vrste delnic dolžniku, ki bo na dan izplačila predlagateljici izročil ustrezno število delnic, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala in katerih vrednost bo znašala točno 4.477.089,00 SIT na dan plačila odškodnine.
Kadar upnik predlaga, naj sodišče izda sklep o izvršbi na premičnine, ne da bi navedel, kje so stvari, je za odločitev o tem predlogu izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče. Zato je dogovor o krajevni pristojnosti, ki obstaja med upnikom in dolžnikom, da je za primer spora med njima krajevno pristojno drugo sodišče, pravno neupošteven.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo pogodbeno voljo pravdnih strank. Pisno pogodbo, s katerima je bila dogovorjena nižja kupnina, je prikrivala pravo pogodbo.
Čeprav je upnik šele pritožbi priložil potrdilo o tem, da je sodno takso za predlog za izvršbo in sklep plačal v 15-dnevnem roku po prejemu opomina, je bila taksa plačana pravočasno in je zato sklep o končanju postopka zaradi fikcije umika predloga za izvršbo potrebno razveljaviti.
Sklep o domiku nepremičnine bi bilo mogoče izpodbijati le zaradi kršitev predpisov o dražbi, vendar dolžnica konkretnih kršitev teh določb v pritožbi ne zatrjuje.
Izjava dediča, da sodedinji prepušča svoj delež na določenih nepremičninah zaradi sporazuma o njihovi obnovi, dediča ne veže v zvezi z naknadno najdenim zapustničinem premoženjem.
V zapuščinskem postopku se dedič, ki v danem roku ni sprožil pravdnega postopka, na spornost obsega zapuščine ne more več sklicevati pač pa mu daje 5. odstavek 213. člena ZD možnost uveljavljati svoje pravice v pravdi.
Pooblaščenec, ki ga je po pogodbi dobavitelj toplotne energije pooblastil za pobiranje stroškov ogrevanja, v tožbi proti uporabnikom ogrevanja ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov ogrevanja. Aktivno legitimiran je le, če je sam zalagal stroške ogrevanja za uporabnike in to na podlagi določb ZOR o obogatitvi.
Glede nepremičnine, na dolžničin delež katere je predlagana izvršba, teče med istima strankama postopek za delitev solastne stvari, kar pa ne more biti razlog za odlog izvršbe, češ, da bo upnik dosegel poplačilo v nepravdnem postopku s pobotanjem medsebojnih terjatev, potem ko bo kupil dolžničin delež na nepremičnini.
Pogoji za ustavitev izvršbe po drugem odstavku 141. člena ZIZ niso podani le tedaj, kadar v enem letu od prejema sklepa o izvršbi na dolžnikovem računu ni nobenega priliva sredstev, ampak tudi tedaj, če na dolžnikovem računu po prejemu sklepa o izvršbi pritekajo sredstva na njegov račun, pa prilivi presahnejo, še preden je terjatev poplačana, in od zadnjega priliva poteče eno leto.
odškodnina za negmotno škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zajema oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka (tako na psihičnem kot na telesnem področju). Te prizadetosti laho obsegajo različne izvore duševnih bolečin (npr. nezmožnost za delo, povečanje potreb, povečanje telesnih naporov, zmanjšanje ali uničenje možnosti za nadaljni razvoj ali napredovanje...). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da ima tožnik določene težave zaradi poškodbe, ki mu jo je povzročil toženec še danes; pojavljajo se mu občasne bolečine v nosu; prisotna je lažja stopnja oviranega dihanja skozi nos ter občutek pečenja v nosu, kar pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Iz izpodbijane sodbe, niti tožnikovega zahtevka ter njegove izpovedbe pa v ničemer ne izhaja, da bi bile zaradi omenjenih posledic tožnikove življenjske aktivnosti kakorkoli zmanjšanje oz., da bi bile pri tožniku zaradi tega prisotne duševne bolečine; zato je treba tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zavrniti.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL22503
ZKP člen 109, 133. KZ RS člen 125.
izvršitev tuje sodne odločbe - kazenska sodba - italijansko pravo - prenos izvršitve kazni - predčasno izpustitev s prestajanja kazni
Naše pravo (Kazenski zakonik - Uradni list RS 63/94 in 23/99 in Zakon o izvrševanju kazenski sankcij - Uradni list RS 22/2000) takšnega načina odobritve predčasnega odpusta s prestajanja kazni v takšni obliki kot ga to pozna italijansko pravo ne pozna, pozna pa institut pogojnega odpusta (109. člen KZ), pri izreku katerega pa se upoštevajo enaki razlogi (vedenje obsojenca med prestajanjem kazni). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na 125. člen KZ, pri tem pa ni upoštevalo, da je do spremenjenih okoliščin prišlo še v času v izvrševanja zaporne kazni v tujini - Republiki Italiji, ko je bila obsojencu z odločbami italijanskih sodišč odobreno predčasno izpustitev s prestajanja kazni. Dejstvo, da naše pravo takšnega instituta predčasne izpustitve na prostost ne pozna, pa ne more biti v škodo pravic obsojenca, saj bi to bilo v nasprotju tudi s temeljnimi načeli kazenskega prava. Prav to pa bi se zgodilo, če bi obsojencu, ki mu je bila postopku prenosa izvršitve kazni sicer izrečena enaka kazen kot v Republiki Italiji, ne bi pa domače sodišče upoštevalo tudi tistih odločb tujega sodišča, ki so obsojencu v postopku izvrševanja kazni omogočile pridobitev ugodnosti predčasne izpustitve.