Kadar upnik predlaga, naj sodišče izda sklep o izvršbi na premičnine, ne da bi navedel, kje so stvari, je za odločitev o tem predlogu izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče. Zato je dogovor o krajevni pristojnosti, ki obstaja med upnikom in dolžnikom, da je za primer spora med njima krajevno pristojno drugo sodišče, pravno neupošteven.
ZIZ omogoča vložitev ugovora tudi po poteku roka (56. člen ZIZ), vendar ob dveh omejitvah. Če ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev (t.i. opozocijski ugovori, 1. odst. 59. člena ZIZ, toke 8., 9., 11., 1. odst. 55. člena ZIZ), ter če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo mogoče več navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (člen 56 ZIZ). Za vse druge ugovore, torej tudi za ugovor iz 2. točke 55. člena ZIZ, pa je dolžnik s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi prekludiran.
Glede nepremičnine, na dolžničin delež katere je predlagana izvršba, teče med istima strankama postopek za delitev solastne stvari, kar pa ne more biti razlog za odlog izvršbe, češ, da bo upnik dosegel poplačilo v nepravdnem postopku s pobotanjem medsebojnih terjatev, potem ko bo kupil dolžničin delež na nepremičnini.
Po prepričanju pritožbenega sodišča je telefonski priključek zaradi nujnosti naročniškega razmerja species in ne genus. Tožnica lahko s posestno tožbo zahteva nazaj le tisto stvar, ki jo je imela v posesti in glede katere je bila njena posest motena, torej lahko zahteva ponovno priključitev toženčevega telefonskega priključka, tistega, ki je bil priključen pred motilnim dejanjem.
Zmotno je stališče tožeče stranke v pritožbi, ko meni, da izvršljivost pravnomočnega sklepa ni stvar prvega sodišča, pač pa vprašanje drugega postopka. Sodišče je dolžno paziti na izvršljivost sodne odločbe in zato lahko ugodi samo takemu zahtevku, ki je tudi izvršljiv, sicer zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP.
Zahtevek dajalca socialne pomoči po 1. odst. 128. člena Zakona o dedovanju ni denarna terjatev do zapuščine. S tem zahtevkom dajalec pomoči izloča iz zapuščine del premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje oziroma oskrbo. Omejitev se izvede tako, da del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete denarne pomoči, postane last dajalca pomoči in se mu izroči. Vrednost dane pomoči se ugotavlja po vrednostnih merilih, ki so veljala v tistem trenutku, po katerem se ugotovi obseg (vrednost) zapuščine.
odškodnina za negmotno škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zajema oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka (tako na psihičnem kot na telesnem področju). Te prizadetosti laho obsegajo različne izvore duševnih bolečin (npr. nezmožnost za delo, povečanje potreb, povečanje telesnih naporov, zmanjšanje ali uničenje možnosti za nadaljni razvoj ali napredovanje...). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da ima tožnik določene težave zaradi poškodbe, ki mu jo je povzročil toženec še danes; pojavljajo se mu občasne bolečine v nosu; prisotna je lažja stopnja oviranega dihanja skozi nos ter občutek pečenja v nosu, kar pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Iz izpodbijane sodbe, niti tožnikovega zahtevka ter njegove izpovedbe pa v ničemer ne izhaja, da bi bile zaradi omenjenih posledic tožnikove življenjske aktivnosti kakorkoli zmanjšanje oz., da bi bile pri tožniku zaradi tega prisotne duševne bolečine; zato je treba tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zavrniti.
Če tožeča stranka šele pritožbi priloži potrdilo o tem, da je sodno takso plačala v 15-dnevnem roku od prejema opomina, niso izpolnjeni pogoji za fikcijo umika tožbe po določbi 4. odst. 180. člena ZPP.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL22503
ZKP člen 109, 133. KZ RS člen 125.
izvršitev tuje sodne odločbe - kazenska sodba - italijansko pravo - prenos izvršitve kazni - predčasno izpustitev s prestajanja kazni
Naše pravo (Kazenski zakonik - Uradni list RS 63/94 in 23/99 in Zakon o izvrševanju kazenski sankcij - Uradni list RS 22/2000) takšnega načina odobritve predčasnega odpusta s prestajanja kazni v takšni obliki kot ga to pozna italijansko pravo ne pozna, pozna pa institut pogojnega odpusta (109. člen KZ), pri izreku katerega pa se upoštevajo enaki razlogi (vedenje obsojenca med prestajanjem kazni). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na 125. člen KZ, pri tem pa ni upoštevalo, da je do spremenjenih okoliščin prišlo še v času v izvrševanja zaporne kazni v tujini - Republiki Italiji, ko je bila obsojencu z odločbami italijanskih sodišč odobreno predčasno izpustitev s prestajanja kazni. Dejstvo, da naše pravo takšnega instituta predčasne izpustitve na prostost ne pozna, pa ne more biti v škodo pravic obsojenca, saj bi to bilo v nasprotju tudi s temeljnimi načeli kazenskega prava. Prav to pa bi se zgodilo, če bi obsojencu, ki mu je bila postopku prenosa izvršitve kazni sicer izrečena enaka kazen kot v Republiki Italiji, ne bi pa domače sodišče upoštevalo tudi tistih odločb tujega sodišča, ki so obsojencu v postopku izvrševanja kazni omogočile pridobitev ugodnosti predčasne izpustitve.
Ni verjetno izkazana terjatev kot predpostavka za začasno odredbo, če zahteva zakonec od drugega zakonca vrnitev denarnega zneska, ki izvira iz prodaje skupnega premoženja, deleži na skupnem premoženju pa niso ugotovljeni in skupno premoženje ni razdeljeno.
ZPP (1977) člen 333, 338, 338/3, 354, 354/2, 354/2-13, 333, 338, 338/3, 354, 354/2, 354/2-13. ZOR člen 336, 336.
pobotanje - procesni ugovor pobota - absolutna bistvena kršitev
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče (preostali) tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je sledilo "pobotni izjavi", ki jo je podala tožena stranka med pravdo, tj. v pripravljalni vlogi z dne 1.10.1998, in pri tem presodilo, da je pobotni ugovor utemeljen. Ker izreka ni oblikovalo v skladu s 3. odst. 338. čl. ZPP/77, bi bilo moč sklepati, da je sodišče prve stopnje "pobotno izjavo" presojalo kot materialnopravni ugovor pobota. Toda takšna pravna kvalifikacija bi prišla v poštev le, če bi bila pobotna izjava podana pred obravnavanim gospodarskim sporom Če pa je sodišče prve stopnje "pobotno izjavo", podano v pripravljalni vlogi z dne 1.10.1998, upoštevalo zato, ker je presodilo, da gre za procesni ugovor pobota, takšno razlogovanje ni prišlo do izraza v izreku izpodbijane sodbe. V izreku namreč ni ugotovljen obstoj glavne terjatve, pobotne terjatve in ni odrejeno pobotanje med terjatvama, kar bi šele lahko imelo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka. Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve, ki jo predpisuje 3. odst. 338. čl. ZPP/77.
Ker obsojenec svoji prošnji za obročno plačilo stroškov kazenskega postopka ni predložil nikakršnega dokazila o spremenjenih razmerah, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegovo prošnjo za obročno plačilo stroškov kazenskega postopka zavrnilo kot neutemeljeno.
Čeprav je upnik šele pritožbi priložil potrdilo o tem, da je sodno takso za predlog za izvršbo in sklep plačal v 15-dnevnem roku po prejemu opomina, je bila taksa plačana pravočasno in je zato sklep o končanju postopka zaradi fikcije umika predloga za izvršbo potrebno razveljaviti.
Sklep o domiku nepremičnine bi bilo mogoče izpodbijati le zaradi kršitev predpisov o dražbi, vendar dolžnica konkretnih kršitev teh določb v pritožbi ne zatrjuje.
1/ Zaključek sodišča prve stopnje, da je način oranja, pri katerem se zapelje na sosednjo njivo, v kraju kjer živita pravdni stranki, običajen, je pravilen in prepričljiv. Glede na to je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da takšno dejanje toženca ni motilno dejanje. Opisano dejanje namreč ne predstavlja pravno upoštevnega posega v posest tožnika. 2/ Pritožbena navedba, da je v toženčevem ravnanju podano motenje posesti tožnikovih zemljišč - torej parcel št. 1724 in 1725 pomeni pritožbeno novoto oz. spremembo dejanske podlage tožbe v pritožbenem postopku. Tožnik je namreč v tožbi ter njeni dopolnitvi in ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bilo motenje storjeno na "pasu travne ruše, ki predstavlja mejo med parcelami". Ker sme pritožnik v skladu z določbo prvega odstavka 184. člena ZPP tožbo spremeniti le do konca glavne obravnave, se pritožbeno sodišče s pritožbeno trditvijo, da je toženec motil tožnika v posesti parcel št. 1724 in 1725, ni moglo ukvarjati.
Izjava dediča, da sodedinji prepušča svoj delež na določenih nepremičninah zaradi sporazuma o njihovi obnovi, dediča ne veže v zvezi z naknadno najdenim zapustničinem premoženjem.
Drugi odstavek 24. člena ZDEN je izjema od načelnega varstava najemnih, zakupnih in tem podobnih razmerij iz 1. odst. navedenega zakona je določen v korist denacionalizacijskem upravičencu. Navedena določba se nanaša le na najemna razmerja, sklenjena za določen čas, ki je daljši od desetih let.