Opis ravnanja obdolženca v izreku sodbe, da je poleti 1997 v Novem mestu v centralnem skladišču nadomestnih delov podjetja R. vzel in nato za drugega obdolženca v boksu, kjer se je pripravljalo rezervne dele za Avtohišo X pripravil nosilni most motorja, pomeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku tatvine po I.
odstavku 211. člena KZ in ne pomoči k temu kaznivemu dejanju po členu 211/I KZ v zvezi s členom 27 KZ, kakor je napačno pravno opredelilo ravnanje storilca sodišče prve stopnje.Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi državne tožilke ter sodbo spremenilo tako, da je temu obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ ter mu nato izreklo novo kazensko sankcijo.
Izjava dediča, da sodedinji prepušča svoj delež na določenih nepremičninah zaradi sporazuma o njihovi obnovi, dediča ne veže v zvezi z naknadno najdenim zapustničinem premoženjem.
Vabilo za sklic skupščine gospodarske družbe je treba presojati tako, kot ga morejo razumeti povabljenci na skupščino in ne po subjektivni volji tistega, ki ga je izdal.
denacionalizacija - napake volje - prodaja nepremičnine - pravni posel, sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti - plačilo davčnega dolga
Samo dejstvo, da je bil v teku izvršilni postopek zaradi izterjave zapadlega davčnega dolga, ne izključuje obstoja sile, grožnje ali zvijače državnega organa. Vendar pa mora predlagatelj v vsakem primeru dokazati, da je bil ob sklepanju konkretnega pravnega posla izpolnjen kateri od zgoraj naštetih pogojev iz 5. člena ZDen.
razveza pogodbe - rok - izpolnitev - čas izpolnitve - zamuda - bistvena sestavina pogodbe
Tožeča stranka (prireditelj) je lahko svojo obveznost izpolnila le v času 19. Slovenskaga avtomobilskega salona, t.j. v času od 20. do 29. aprila 1995. Zato je bila izpolnitev njene in ne toženčeve obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo pogodbeno voljo pravdnih strank. Pisno pogodbo, s katerima je bila dogovorjena nižja kupnina, je prikrivala pravo pogodbo.
Posestno varstvo uporabe električne energije se uresničuje na način, da se zahteva varstvo posesti na stvareh, v katerih se električna energija uporablja - v konkretnem primeru na sobah tožnikov. Tudi pritožbeno sodišče motilnost ravnanj tožene stranke vidi v njenih opustitvenih ravnanjih. Ta namreč denarja za porabljeno električno energijo, ki so ji ga nakazali tožniki kot najemniki stavbe, ni nakazala pooblaščenemu distributerju (česar v pritožbi niti ne zanika), zato je ta izvršil (v razmerju do toženca sicer zakoniti) odklop električne energije. Takšno opustitveno ravnanje tožene stranke pa tudi po oceni pritožbenega sodišča (ob izpolnjenih ostalih pogojih) objektivno predstavlja motilno dejanje. Za motilno ravnanje se namreč ne zahteva zgolj in le aktivnosti motilca, temveč se lahko stori tudi z opustitvenimi ravnanji. Dejstvo, da so imeli tožniki od podpisa dogovora s pooblaščenim distributerjem nemoteno oskrbo z elektriko, ne predstavlja samopomoči v smislu 76. člena ZTLR, saj ni bila naperjena neposredno proti tožencu, torej neposredno proti tistemu, ki je tožnike motil v nihovi posesti. Takšna rešitev mimo volje lastnika (toženca) tudi ne predstavlja (trajne) vzpostavitve v prejšnje posestno stanje, ki se sicer doseže z zakonom dovoljeno samopomočjo. Samovoljnost je podana tudi v primeru, če motilec ni imel namena, da bi si pridobil posest, saj zadošča, da se je zavedal, da posega v tuje posestno stanje, česar pa se je s svojim opustitvenim ravnanjem toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zavedal.
Predpostavka odškodninske obveznosti po 3. odst. 433. čl. ZOR je vzročna zveza med stvarno napako in škodo na drugih dobrinah (v konkretnem primeru na elektromotorju). To pa pomeni, da je za pravilno uporabo tega pravnega pravila najprej treba ugotoviti, v čem naj bi bila pomanjkljivost prodane stvari. Ne zadostuje zgolj sklicevanje na abstraktno pravno pravilo iz 479. čl. ZOR, češ da stvar npr. ni imela lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo. Nato pa sledi ugotovitev, ali je ta pomanjkljivost vzrok uveljavljani škodi. Trditveno in dokazno breme glede pravkar opredeljenih odločilnih dejstev je na tisti stranki, ki refleksno škodo uveljavlja.
ZOR člen 403, 403. ZIKS člen 145a, 145a. ZDEN člen 42, 42.
odškodnina - izbirna pravica - upravičenec
Iz sklepa sodišča prve stopnje na podlagi cenitve izvedenca gradbene stroke dipl.ing.J.B. izhaja, da znaša neizpodbijana odškodnina za zaplenjeno premoženje 4.477.089,00 SIT. Sporna pa je oblika plačila navedene odškodnine. Iz člena 42 ZDEN izhaja, da če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice, gre upravičencu odškodnina v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Zavezanec za plačilo odškodnine je Republika Slovenija, ki je dolžna plačati odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga oz. jih ima v lasti. Pomembno je predvsem to, da gre predlagateljici torej pravica do izplačila v delnicah, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala na dan izplačila. V skladu z 42. členom ZDEN v zvezi z 403. členom ZOR pa gre pravica izbire vrste delnic dolžniku, ki bo na dan izplačila predlagateljici izročil ustrezno število delnic, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala in katerih vrednost bo znašala točno 4.477.089,00 SIT na dan plačila odškodnine.
Čeprav je upnik šele pritožbi priložil potrdilo o tem, da je sodno takso za predlog za izvršbo in sklep plačal v 15-dnevnem roku po prejemu opomina, je bila taksa plačana pravočasno in je zato sklep o končanju postopka zaradi fikcije umika predloga za izvršbo potrebno razveljaviti.
Pooblaščenec, ki ga je po pogodbi dobavitelj toplotne energije pooblastil za pobiranje stroškov ogrevanja, v tožbi proti uporabnikom ogrevanja ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov ogrevanja. Aktivno legitimiran je le, če je sam zalagal stroške ogrevanja za uporabnike in to na podlagi določb ZOR o obogatitvi.
kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
VSL21277
KZ člen 299, 299/1, 299, 299/1. ZKP člen 373, 373/1, 373, 373/1.
nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - neupravičena proizvodnja in promet z mamili
Ker se je sodišče prve stopnje ob izdaji obsodilne sodbe obtožencu za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 196/I KZ oprlo izključno na izpoved priče v preiskavi ter je zagovornik obtoženca v pritožbi utemeljeno opozoril, da je navedena priča o istem dogodku doslej štirikrat različno izpovedala, tudi po oceni sodišča druge stopnje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno ter ji zato izpodbijano sodbo razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje trditve priče preiskusiti še z izpovedbo priče, ki je bila ob dogodku prisotna in je sodišče prve stopnje ni zaslišalo zaradi njene daljše odsotnosti zaradi zdravljenja odvisnosti v komuni v I.
Sodišče prve stopnje je opravilo narok na kraju samem v skladu z določbami 134. in 135. člena ZNP in s pomočjo izvedenca geodetske stroke so bile opravljene potrebne izmere in napravljena skica, iz katere je razviden sporni prostor ter meja, ki jo je sodišče določilo v skladu s pravili iz 136. člena ZNP.
ZPP (1977) člen 354, 354/2, 354/2-13, 354, 354/2, 354/2-13.
absolutna bistvena kršitev - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti
Trditvena podlaga spora ni nudila opore za izpodbijano odločitev, ki temelji na pogodbi. Ali so resnične trditve tožeče ali tožene stranke, bi bilo tako moč preveriti z zapisom te pogodbe. Tega pa v spisovnem gradivu pritožbeno sodišče ni našlo. Zato izpodbijane sodbe ni moč ne preizkusiti ne odgovoriti na pritožbene trditve.
Odgovornost prve tožene stranke za zdrs snega s strehe stavbe, ki je njena last, je potrebno presojati po načelu krivdne odgovornosti. Materialnopravna podlaga je v tem primeru 1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.
Zmotno je stališče tožeče stranke v pritožbi, ko meni, da izvršljivost pravnomočnega sklepa ni stvar prvega sodišča, pač pa vprašanje drugega postopka. Sodišče je dolžno paziti na izvršljivost sodne odločbe in zato lahko ugodi samo takemu zahtevku, ki je tudi izvršljiv, sicer zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP.