Ker je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi navedb tožeče stranke, ne da bi zaslišalo obe stranki o tem, da je bila pogodba fiktivna, ni zadosti ugotovilo dejansko stanje, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
Vabilo za sklic skupščine gospodarske družbe je treba presojati tako, kot ga morejo razumeti povabljenci na skupščino in ne po subjektivni volji tistega, ki ga je izdal.
Opis ravnanja obdolženca v izreku sodbe, da je poleti 1997 v Novem mestu v centralnem skladišču nadomestnih delov podjetja R. vzel in nato za drugega obdolženca v boksu, kjer se je pripravljalo rezervne dele za Avtohišo X pripravil nosilni most motorja, pomeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku tatvine po I.
odstavku 211. člena KZ in ne pomoči k temu kaznivemu dejanju po členu 211/I KZ v zvezi s členom 27 KZ, kakor je napačno pravno opredelilo ravnanje storilca sodišče prve stopnje.Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi državne tožilke ter sodbo spremenilo tako, da je temu obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ ter mu nato izreklo novo kazensko sankcijo.
Kadar upnik predlaga, naj sodišče izda sklep o izvršbi na premičnine, ne da bi navedel, kje so stvari, je za odločitev o tem predlogu izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče. Zato je dogovor o krajevni pristojnosti, ki obstaja med upnikom in dolžnikom, da je za primer spora med njima krajevno pristojno drugo sodišče, pravno neupošteven.
ZOR člen 403, 403. ZIKS člen 145a, 145a. ZDEN člen 42, 42.
odškodnina - izbirna pravica - upravičenec
Iz sklepa sodišča prve stopnje na podlagi cenitve izvedenca gradbene stroke dipl.ing.J.B. izhaja, da znaša neizpodbijana odškodnina za zaplenjeno premoženje 4.477.089,00 SIT. Sporna pa je oblika plačila navedene odškodnine. Iz člena 42 ZDEN izhaja, da če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice, gre upravičencu odškodnina v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Zavezanec za plačilo odškodnine je Republika Slovenija, ki je dolžna plačati odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga oz. jih ima v lasti. Pomembno je predvsem to, da gre predlagateljici torej pravica do izplačila v delnicah, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala na dan izplačila. V skladu z 42. členom ZDEN v zvezi z 403. členom ZOR pa gre pravica izbire vrste delnic dolžniku, ki bo na dan izplačila predlagateljici izročil ustrezno število delnic, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala in katerih vrednost bo znašala točno 4.477.089,00 SIT na dan plačila odškodnine.
Posestno varstvo uporabe električne energije se uresničuje na način, da se zahteva varstvo posesti na stvareh, v katerih se električna energija uporablja - v konkretnem primeru na sobah tožnikov. Tudi pritožbeno sodišče motilnost ravnanj tožene stranke vidi v njenih opustitvenih ravnanjih. Ta namreč denarja za porabljeno električno energijo, ki so ji ga nakazali tožniki kot najemniki stavbe, ni nakazala pooblaščenemu distributerju (česar v pritožbi niti ne zanika), zato je ta izvršil (v razmerju do toženca sicer zakoniti) odklop električne energije. Takšno opustitveno ravnanje tožene stranke pa tudi po oceni pritožbenega sodišča (ob izpolnjenih ostalih pogojih) objektivno predstavlja motilno dejanje. Za motilno ravnanje se namreč ne zahteva zgolj in le aktivnosti motilca, temveč se lahko stori tudi z opustitvenimi ravnanji. Dejstvo, da so imeli tožniki od podpisa dogovora s pooblaščenim distributerjem nemoteno oskrbo z elektriko, ne predstavlja samopomoči v smislu 76. člena ZTLR, saj ni bila naperjena neposredno proti tožencu, torej neposredno proti tistemu, ki je tožnike motil v nihovi posesti. Takšna rešitev mimo volje lastnika (toženca) tudi ne predstavlja (trajne) vzpostavitve v prejšnje posestno stanje, ki se sicer doseže z zakonom dovoljeno samopomočjo. Samovoljnost je podana tudi v primeru, če motilec ni imel namena, da bi si pridobil posest, saj zadošča, da se je zavedal, da posega v tuje posestno stanje, česar pa se je s svojim opustitvenim ravnanjem toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zavedal.
Če tožeča stranka šele pritožbi priloži potrdilo o tem, da je sodno takso plačala v 15-dnevnem roku od prejema opomina, niso izpolnjeni pogoji za fikcijo umika tožbe po določbi 4. odst. 180. člena ZPP.
Pogoji za ustavitev izvršbe po drugem odstavku 141. člena ZIZ niso podani le tedaj, kadar v enem letu od prejema sklepa o izvršbi na dolžnikovem računu ni nobenega priliva sredstev, ampak tudi tedaj, če na dolžnikovem računu po prejemu sklepa o izvršbi pritekajo sredstva na njegov račun, pa prilivi presahnejo, še preden je terjatev poplačana, in od zadnjega priliva poteče eno leto.
ZOR člen 479, 482, 482/1, 485, 488, 488/1, 488/1-1, 488/2, 479, 482, 482/1, 485, 488, 488/1, 488/1-1, 488/2.
jamčevanje za napake - odprava napak
Ker toženec skrite napake ni odpravil, jo je odpravil tožnik sam in sedaj zahteva plačilo stroškov postopka torej gre za obliko odprave napake v smislu 1. točke 1. odstavka 488. člena ZOR oziroma za pokrivanje odškodnine z enim od jamčevalnih zahtevkov.
Čeprav je upnik šele pritožbi priložil potrdilo o tem, da je sodno takso za predlog za izvršbo in sklep plačal v 15-dnevnem roku po prejemu opomina, je bila taksa plačana pravočasno in je zato sklep o končanju postopka zaradi fikcije umika predloga za izvršbo potrebno razveljaviti.
lastninska pravica na nepremičnini - omejitev lastninske pravice - stvarna služnost - ustanovitev stvarne služnosti - javna korist - javna pot - prestavitev poti
Služnostne poti brez soglasja lastnika zemljišča, na katerega bi se prestavila, ni mogoče prestaviti. Zgolj s prestavitijo javne poti v naravi v svet v zasebni lasti, slednji ne postane javno dobro.
1/ Zaključek sodišča prve stopnje, da je način oranja, pri katerem se zapelje na sosednjo njivo, v kraju kjer živita pravdni stranki, običajen, je pravilen in prepričljiv. Glede na to je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da takšno dejanje toženca ni motilno dejanje. Opisano dejanje namreč ne predstavlja pravno upoštevnega posega v posest tožnika. 2/ Pritožbena navedba, da je v toženčevem ravnanju podano motenje posesti tožnikovih zemljišč - torej parcel št. 1724 in 1725 pomeni pritožbeno novoto oz. spremembo dejanske podlage tožbe v pritožbenem postopku. Tožnik je namreč v tožbi ter njeni dopolnitvi in ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bilo motenje storjeno na "pasu travne ruše, ki predstavlja mejo med parcelami". Ker sme pritožnik v skladu z določbo prvega odstavka 184. člena ZPP tožbo spremeniti le do konca glavne obravnave, se pritožbeno sodišče s pritožbeno trditvijo, da je toženec motil tožnika v posesti parcel št. 1724 in 1725, ni moglo ukvarjati.
Sodišče prve stopnje je opravilo narok na kraju samem v skladu z določbami 134. in 135. člena ZNP in s pomočjo izvedenca geodetske stroke so bile opravljene potrebne izmere in napravljena skica, iz katere je razviden sporni prostor ter meja, ki jo je sodišče določilo v skladu s pravili iz 136. člena ZNP.
Ker obsojenec svoji prošnji za obročno plačilo stroškov kazenskega postopka ni predložil nikakršnega dokazila o spremenjenih razmerah, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegovo prošnjo za obročno plačilo stroškov kazenskega postopka zavrnilo kot neutemeljeno.
Izjava dediča, da sodedinji prepušča svoj delež na določenih nepremičninah zaradi sporazuma o njihovi obnovi, dediča ne veže v zvezi z naknadno najdenim zapustničinem premoženjem.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL22503
ZKP člen 109, 133. KZ RS člen 125.
izvršitev tuje sodne odločbe - kazenska sodba - italijansko pravo - prenos izvršitve kazni - predčasno izpustitev s prestajanja kazni
Naše pravo (Kazenski zakonik - Uradni list RS 63/94 in 23/99 in Zakon o izvrševanju kazenski sankcij - Uradni list RS 22/2000) takšnega načina odobritve predčasnega odpusta s prestajanja kazni v takšni obliki kot ga to pozna italijansko pravo ne pozna, pozna pa institut pogojnega odpusta (109. člen KZ), pri izreku katerega pa se upoštevajo enaki razlogi (vedenje obsojenca med prestajanjem kazni). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na 125. člen KZ, pri tem pa ni upoštevalo, da je do spremenjenih okoliščin prišlo še v času v izvrševanja zaporne kazni v tujini - Republiki Italiji, ko je bila obsojencu z odločbami italijanskih sodišč odobreno predčasno izpustitev s prestajanja kazni. Dejstvo, da naše pravo takšnega instituta predčasne izpustitve na prostost ne pozna, pa ne more biti v škodo pravic obsojenca, saj bi to bilo v nasprotju tudi s temeljnimi načeli kazenskega prava. Prav to pa bi se zgodilo, če bi obsojencu, ki mu je bila postopku prenosa izvršitve kazni sicer izrečena enaka kazen kot v Republiki Italiji, ne bi pa domače sodišče upoštevalo tudi tistih odločb tujega sodišča, ki so obsojencu v postopku izvrševanja kazni omogočile pridobitev ugodnosti predčasne izpustitve.