V zapuščinskem postopku se dedič, ki v danem roku ni sprožil pravdnega postopka, na spornost obsega zapuščine ne more več sklicevati pač pa mu daje 5. odstavek 213. člena ZD možnost uveljavljati svoje pravice v pravdi.
odškodnina za negmotno škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zajema oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka (tako na psihičnem kot na telesnem področju). Te prizadetosti laho obsegajo različne izvore duševnih bolečin (npr. nezmožnost za delo, povečanje potreb, povečanje telesnih naporov, zmanjšanje ali uničenje možnosti za nadaljni razvoj ali napredovanje...). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da ima tožnik določene težave zaradi poškodbe, ki mu jo je povzročil toženec še danes; pojavljajo se mu občasne bolečine v nosu; prisotna je lažja stopnja oviranega dihanja skozi nos ter občutek pečenja v nosu, kar pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Iz izpodbijane sodbe, niti tožnikovega zahtevka ter njegove izpovedbe pa v ničemer ne izhaja, da bi bile zaradi omenjenih posledic tožnikove življenjske aktivnosti kakorkoli zmanjšanje oz., da bi bile pri tožniku zaradi tega prisotne duševne bolečine; zato je treba tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zavrniti.
ZIZ omogoča vložitev ugovora tudi po poteku roka (56. člen ZIZ), vendar ob dveh omejitvah. Če ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev (t.i. opozocijski ugovori, 1. odst. 59. člena ZIZ, toke 8., 9., 11., 1. odst. 55. člena ZIZ), ter če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo mogoče več navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (člen 56 ZIZ). Za vse druge ugovore, torej tudi za ugovor iz 2. točke 55. člena ZIZ, pa je dolžnik s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi prekludiran.
Zakon o notariatu na novo ureja le t.i. obličnostne pogoje sklepanja pogodbe (čl. 47 in 51), ki sta jim stranki sicer zadostili, vendar je to dejstvo kljub temu nepomembno in nima nobenega vpliva na veljavnost pogodbe, ki, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, sploh ni nastala. S tem, ko je Zakon o notariatu na novo sicer uredil pogoje glede oblike in načina sklenitve, seveda ni derogiral vsebinskih materialno pravnih pogojev sklenitve obravnavanega pravnega posla, ki jih torej do sprejema ustreznega zakona še vedno ureja Pravno pravilo paragrafa 956 ODZ. Eden od teh, sicer kumulativno naštetih, je tudi izrecen odrek pravici preklicati darilo, česar tožnica darovalka ni storila, zato pogodba med pogodbenima strankama ni nastala in je torej neobstoječa, kot pravilno zaključi prvostopno sodišče, velja pa kot volilo.
Sodišče prve stopnje je opravilo narok na kraju samem v skladu z določbami 134. in 135. člena ZNP in s pomočjo izvedenca geodetske stroke so bile opravljene potrebne izmere in napravljena skica, iz katere je razviden sporni prostor ter meja, ki jo je sodišče določilo v skladu s pravili iz 136. člena ZNP.
Kadar pritožbeno sodišče nima dovolj podatkov, da bi lahko presodilo o utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi, razveljavi sklep o neutemeljenosti ugovora in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da vnovič odloči o ugovoru potem, ko bo pridobilo zahtevane podatke.
Predpostavka odškodninske obveznosti po 3. odst. 433. čl. ZOR je vzročna zveza med stvarno napako in škodo na drugih dobrinah (v konkretnem primeru na elektromotorju). To pa pomeni, da je za pravilno uporabo tega pravnega pravila najprej treba ugotoviti, v čem naj bi bila pomanjkljivost prodane stvari. Ne zadostuje zgolj sklicevanje na abstraktno pravno pravilo iz 479. čl. ZOR, češ da stvar npr. ni imela lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo. Nato pa sledi ugotovitev, ali je ta pomanjkljivost vzrok uveljavljani škodi. Trditveno in dokazno breme glede pravkar opredeljenih odločilnih dejstev je na tisti stranki, ki refleksno škodo uveljavlja.
Zmotno je stališče tožeče stranke v pritožbi, ko meni, da izvršljivost pravnomočnega sklepa ni stvar prvega sodišča, pač pa vprašanje drugega postopka. Sodišče je dolžno paziti na izvršljivost sodne odločbe in zato lahko ugodi samo takemu zahtevku, ki je tudi izvršljiv, sicer zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP.
Zahtevek dajalca socialne pomoči po 1. odst. 128. člena Zakona o dedovanju ni denarna terjatev do zapuščine. S tem zahtevkom dajalec pomoči izloča iz zapuščine del premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje oziroma oskrbo. Omejitev se izvede tako, da del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete denarne pomoči, postane last dajalca pomoči in se mu izroči. Vrednost dane pomoči se ugotavlja po vrednostnih merilih, ki so veljala v tistem trenutku, po katerem se ugotovi obseg (vrednost) zapuščine.
ZPP (1977) člen 333, 338, 338/3, 354, 354/2, 354/2-13, 333, 338, 338/3, 354, 354/2, 354/2-13. ZOR člen 336, 336.
pobotanje - procesni ugovor pobota - absolutna bistvena kršitev
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče (preostali) tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je sledilo "pobotni izjavi", ki jo je podala tožena stranka med pravdo, tj. v pripravljalni vlogi z dne 1.10.1998, in pri tem presodilo, da je pobotni ugovor utemeljen. Ker izreka ni oblikovalo v skladu s 3. odst. 338. čl. ZPP/77, bi bilo moč sklepati, da je sodišče prve stopnje "pobotno izjavo" presojalo kot materialnopravni ugovor pobota. Toda takšna pravna kvalifikacija bi prišla v poštev le, če bi bila pobotna izjava podana pred obravnavanim gospodarskim sporom Če pa je sodišče prve stopnje "pobotno izjavo", podano v pripravljalni vlogi z dne 1.10.1998, upoštevalo zato, ker je presodilo, da gre za procesni ugovor pobota, takšno razlogovanje ni prišlo do izraza v izreku izpodbijane sodbe. V izreku namreč ni ugotovljen obstoj glavne terjatve, pobotne terjatve in ni odrejeno pobotanje med terjatvama, kar bi šele lahko imelo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka. Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve, ki jo predpisuje 3. odst. 338. čl. ZPP/77.
Kadar lastnik stanovanja zahteva izpraznitev stanovanja zoper toženca, ki trdi, da mu gre podobna stanovanjska zaščita kot imetniku stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ in to dokazuje, mora tožnik dokazati, da obstajajo pogoji po 148. čl. SZ, zaradi katerih ni dolžan s tožencem skleniti najemne pogodbe.
Šesti odstavek 443. čl. ZKP pride v poštev samo, če iz samega obtožnega predloga izhaja pristojnost okrožnega sodišča glede istega kaznivega dejanja. Če okrajno sodišče ugotovi, da gre za drugo kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča, mora o obtožbi odločiti s sodbo.
Ker je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi navedb tožeče stranke, ne da bi zaslišalo obe stranki o tem, da je bila pogodba fiktivna, ni zadosti ugotovilo dejansko stanje, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
Posestno varstvo uporabe električne energije se uresničuje na način, da se zahteva varstvo posesti na stvareh, v katerih se električna energija uporablja - v konkretnem primeru na sobah tožnikov. Tudi pritožbeno sodišče motilnost ravnanj tožene stranke vidi v njenih opustitvenih ravnanjih. Ta namreč denarja za porabljeno električno energijo, ki so ji ga nakazali tožniki kot najemniki stavbe, ni nakazala pooblaščenemu distributerju (česar v pritožbi niti ne zanika), zato je ta izvršil (v razmerju do toženca sicer zakoniti) odklop električne energije. Takšno opustitveno ravnanje tožene stranke pa tudi po oceni pritožbenega sodišča (ob izpolnjenih ostalih pogojih) objektivno predstavlja motilno dejanje. Za motilno ravnanje se namreč ne zahteva zgolj in le aktivnosti motilca, temveč se lahko stori tudi z opustitvenimi ravnanji. Dejstvo, da so imeli tožniki od podpisa dogovora s pooblaščenim distributerjem nemoteno oskrbo z elektriko, ne predstavlja samopomoči v smislu 76. člena ZTLR, saj ni bila naperjena neposredno proti tožencu, torej neposredno proti tistemu, ki je tožnike motil v nihovi posesti. Takšna rešitev mimo volje lastnika (toženca) tudi ne predstavlja (trajne) vzpostavitve v prejšnje posestno stanje, ki se sicer doseže z zakonom dovoljeno samopomočjo. Samovoljnost je podana tudi v primeru, če motilec ni imel namena, da bi si pridobil posest, saj zadošča, da se je zavedal, da posega v tuje posestno stanje, česar pa se je s svojim opustitvenim ravnanjem toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zavedal.
Ni verjetno izkazana terjatev kot predpostavka za začasno odredbo, če zahteva zakonec od drugega zakonca vrnitev denarnega zneska, ki izvira iz prodaje skupnega premoženja, deleži na skupnem premoženju pa niso ugotovljeni in skupno premoženje ni razdeljeno.
ZPP (1977) člen 354, 354/2, 354/2-13, 354, 354/2, 354/2-13.
absolutna bistvena kršitev - preizkus sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti
Trditvena podlaga spora ni nudila opore za izpodbijano odločitev, ki temelji na pogodbi. Ali so resnične trditve tožeče ali tožene stranke, bi bilo tako moč preveriti z zapisom te pogodbe. Tega pa v spisovnem gradivu pritožbeno sodišče ni našlo. Zato izpodbijane sodbe ni moč ne preizkusiti ne odgovoriti na pritožbene trditve.