Kadar upnik predlaga, naj sodišče izda sklep o izvršbi na premičnine, ne da bi navedel, kje so stvari, je za odločitev o tem predlogu izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče. Zato je dogovor o krajevni pristojnosti, ki obstaja med upnikom in dolžnikom, da je za primer spora med njima krajevno pristojno drugo sodišče, pravno neupošteven.
Če tožeča stranka šele pritožbi priloži potrdilo o tem, da je sodno takso plačala v 15-dnevnem roku od prejema opomina, niso izpolnjeni pogoji za fikcijo umika tožbe po določbi 4. odst. 180. člena ZPP.
Šesti odstavek 443. čl. ZKP pride v poštev samo, če iz samega obtožnega predloga izhaja pristojnost okrožnega sodišča glede istega kaznivega dejanja. Če okrajno sodišče ugotovi, da gre za drugo kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča, mora o obtožbi odločiti s sodbo.
Ker obsojenec svoji prošnji za obročno plačilo stroškov kazenskega postopka ni predložil nikakršnega dokazila o spremenjenih razmerah, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njegovo prošnjo za obročno plačilo stroškov kazenskega postopka zavrnilo kot neutemeljeno.
1/ Zaključek sodišča prve stopnje, da je način oranja, pri katerem se zapelje na sosednjo njivo, v kraju kjer živita pravdni stranki, običajen, je pravilen in prepričljiv. Glede na to je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da takšno dejanje toženca ni motilno dejanje. Opisano dejanje namreč ne predstavlja pravno upoštevnega posega v posest tožnika. 2/ Pritožbena navedba, da je v toženčevem ravnanju podano motenje posesti tožnikovih zemljišč - torej parcel št. 1724 in 1725 pomeni pritožbeno novoto oz. spremembo dejanske podlage tožbe v pritožbenem postopku. Tožnik je namreč v tožbi ter njeni dopolnitvi in ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bilo motenje storjeno na "pasu travne ruše, ki predstavlja mejo med parcelami". Ker sme pritožnik v skladu z določbo prvega odstavka 184. člena ZPP tožbo spremeniti le do konca glavne obravnave, se pritožbeno sodišče s pritožbeno trditvijo, da je toženec motil tožnika v posesti parcel št. 1724 in 1725, ni moglo ukvarjati.
Ni verjetno izkazana terjatev kot predpostavka za začasno odredbo, če zahteva zakonec od drugega zakonca vrnitev denarnega zneska, ki izvira iz prodaje skupnega premoženja, deleži na skupnem premoženju pa niso ugotovljeni in skupno premoženje ni razdeljeno.
Izjava dediča, da sodedinji prepušča svoj delež na določenih nepremičninah zaradi sporazuma o njihovi obnovi, dediča ne veže v zvezi z naknadno najdenim zapustničinem premoženjem.
Vabilo za sklic skupščine gospodarske družbe je treba presojati tako, kot ga morejo razumeti povabljenci na skupščino in ne po subjektivni volji tistega, ki ga je izdal.
Zakon o notariatu na novo ureja le t.i. obličnostne pogoje sklepanja pogodbe (čl. 47 in 51), ki sta jim stranki sicer zadostili, vendar je to dejstvo kljub temu nepomembno in nima nobenega vpliva na veljavnost pogodbe, ki, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, sploh ni nastala. S tem, ko je Zakon o notariatu na novo sicer uredil pogoje glede oblike in načina sklenitve, seveda ni derogiral vsebinskih materialno pravnih pogojev sklenitve obravnavanega pravnega posla, ki jih torej do sprejema ustreznega zakona še vedno ureja Pravno pravilo paragrafa 956 ODZ. Eden od teh, sicer kumulativno naštetih, je tudi izrecen odrek pravici preklicati darilo, česar tožnica darovalka ni storila, zato pogodba med pogodbenima strankama ni nastala in je torej neobstoječa, kot pravilno zaključi prvostopno sodišče, velja pa kot volilo.
V zapuščinskem postopku se dedič, ki v danem roku ni sprožil pravdnega postopka, na spornost obsega zapuščine ne more več sklicevati pač pa mu daje 5. odstavek 213. člena ZD možnost uveljavljati svoje pravice v pravdi.
Ker je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi navedb tožeče stranke, ne da bi zaslišalo obe stranki o tem, da je bila pogodba fiktivna, ni zadosti ugotovilo dejansko stanje, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
lastninska pravica na nepremičnini - omejitev lastninske pravice - stvarna služnost - ustanovitev stvarne služnosti - javna korist - javna pot - prestavitev poti
Služnostne poti brez soglasja lastnika zemljišča, na katerega bi se prestavila, ni mogoče prestaviti. Zgolj s prestavitijo javne poti v naravi v svet v zasebni lasti, slednji ne postane javno dobro.
Glede nepremičnine, na dolžničin delež katere je predlagana izvršba, teče med istima strankama postopek za delitev solastne stvari, kar pa ne more biti razlog za odlog izvršbe, češ, da bo upnik dosegel poplačilo v nepravdnem postopku s pobotanjem medsebojnih terjatev, potem ko bo kupil dolžničin delež na nepremičnini.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo pogodbeno voljo pravdnih strank. Pisno pogodbo, s katerima je bila dogovorjena nižja kupnina, je prikrivala pravo pogodbo.
ZPP (1977) člen 333, 338, 338/3, 354, 354/2, 354/2-13, 333, 338, 338/3, 354, 354/2, 354/2-13. ZOR člen 336, 336.
pobotanje - procesni ugovor pobota - absolutna bistvena kršitev
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče (preostali) tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je sledilo "pobotni izjavi", ki jo je podala tožena stranka med pravdo, tj. v pripravljalni vlogi z dne 1.10.1998, in pri tem presodilo, da je pobotni ugovor utemeljen. Ker izreka ni oblikovalo v skladu s 3. odst. 338. čl. ZPP/77, bi bilo moč sklepati, da je sodišče prve stopnje "pobotno izjavo" presojalo kot materialnopravni ugovor pobota. Toda takšna pravna kvalifikacija bi prišla v poštev le, če bi bila pobotna izjava podana pred obravnavanim gospodarskim sporom Če pa je sodišče prve stopnje "pobotno izjavo", podano v pripravljalni vlogi z dne 1.10.1998, upoštevalo zato, ker je presodilo, da gre za procesni ugovor pobota, takšno razlogovanje ni prišlo do izraza v izreku izpodbijane sodbe. V izreku namreč ni ugotovljen obstoj glavne terjatve, pobotne terjatve in ni odrejeno pobotanje med terjatvama, kar bi šele lahko imelo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka. Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve, ki jo predpisuje 3. odst. 338. čl. ZPP/77.
Kadar lastnik stanovanja zahteva izpraznitev stanovanja zoper toženca, ki trdi, da mu gre podobna stanovanjska zaščita kot imetniku stanovanjske pravice ob uveljavitvi SZ in to dokazuje, mora tožnik dokazati, da obstajajo pogoji po 148. čl. SZ, zaradi katerih ni dolžan s tožencem skleniti najemne pogodbe.
Kadar uveljavlja stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (1. odstavek 41. člena ZPP).