Kadar vstopi v pravdo namesto tožnika drug tožnik in prevzema pravdo v stanju v kakršnem je, je potrebna privolitev toženca. Ker pa privolitve ni dal, sodišče pa njegovega dovoljenja ne more suplirati, takšna sprememba tožbe na strani tožeče stranke ni dovoljena.
V zapuščinskem postopku se dedič, ki v danem roku ni sprožil pravdnega postopka, na spornost obsega zapuščine ne more več sklicevati pač pa mu daje 5. odstavek 213. člena ZD možnost uveljavljati svoje pravice v pravdi.
Pooblaščenec, ki ga je po pogodbi dobavitelj toplotne energije pooblastil za pobiranje stroškov ogrevanja, v tožbi proti uporabnikom ogrevanja ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov ogrevanja. Aktivno legitimiran je le, če je sam zalagal stroške ogrevanja za uporabnike in to na podlagi določb ZOR o obogatitvi.
1/ Zaključek sodišča prve stopnje, da je način oranja, pri katerem se zapelje na sosednjo njivo, v kraju kjer živita pravdni stranki, običajen, je pravilen in prepričljiv. Glede na to je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da takšno dejanje toženca ni motilno dejanje. Opisano dejanje namreč ne predstavlja pravno upoštevnega posega v posest tožnika. 2/ Pritožbena navedba, da je v toženčevem ravnanju podano motenje posesti tožnikovih zemljišč - torej parcel št. 1724 in 1725 pomeni pritožbeno novoto oz. spremembo dejanske podlage tožbe v pritožbenem postopku. Tožnik je namreč v tožbi ter njeni dopolnitvi in ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bilo motenje storjeno na "pasu travne ruše, ki predstavlja mejo med parcelami". Ker sme pritožnik v skladu z določbo prvega odstavka 184. člena ZPP tožbo spremeniti le do konca glavne obravnave, se pritožbeno sodišče s pritožbeno trditvijo, da je toženec motil tožnika v posesti parcel št. 1724 in 1725, ni moglo ukvarjati.
Vabilo za sklic skupščine gospodarske družbe je treba presojati tako, kot ga morejo razumeti povabljenci na skupščino in ne po subjektivni volji tistega, ki ga je izdal.
ZIZ omogoča vložitev ugovora tudi po poteku roka (56. člen ZIZ), vendar ob dveh omejitvah. Če ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev (t.i. opozocijski ugovori, 1. odst. 59. člena ZIZ, toke 8., 9., 11., 1. odst. 55. člena ZIZ), ter če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo mogoče več navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (člen 56 ZIZ). Za vse druge ugovore, torej tudi za ugovor iz 2. točke 55. člena ZIZ, pa je dolžnik s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi prekludiran.
denacionalizacija - napake volje - prodaja nepremičnine - pravni posel, sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti - plačilo davčnega dolga
Samo dejstvo, da je bil v teku izvršilni postopek zaradi izterjave zapadlega davčnega dolga, ne izključuje obstoja sile, grožnje ali zvijače državnega organa. Vendar pa mora predlagatelj v vsakem primeru dokazati, da je bil ob sklepanju konkretnega pravnega posla izpolnjen kateri od zgoraj naštetih pogojev iz 5. člena ZDen.
Tožbeni zahtevek se nanaša na denarni znesek, saj vsebuje ugotovitev njegove višine in zahtevo za poravnavo, zato ni mogoče kot odločilno upoštevati vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.
Zakon o notariatu na novo ureja le t.i. obličnostne pogoje sklepanja pogodbe (čl. 47 in 51), ki sta jim stranki sicer zadostili, vendar je to dejstvo kljub temu nepomembno in nima nobenega vpliva na veljavnost pogodbe, ki, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, sploh ni nastala. S tem, ko je Zakon o notariatu na novo sicer uredil pogoje glede oblike in načina sklenitve, seveda ni derogiral vsebinskih materialno pravnih pogojev sklenitve obravnavanega pravnega posla, ki jih torej do sprejema ustreznega zakona še vedno ureja Pravno pravilo paragrafa 956 ODZ. Eden od teh, sicer kumulativno naštetih, je tudi izrecen odrek pravici preklicati darilo, česar tožnica darovalka ni storila, zato pogodba med pogodbenima strankama ni nastala in je torej neobstoječa, kot pravilno zaključi prvostopno sodišče, velja pa kot volilo.
kazensko procesno pravo - kazensko materialno pravo
VSL21277
KZ člen 299, 299/1, 299, 299/1. ZKP člen 373, 373/1, 373, 373/1.
nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - neupravičena proizvodnja in promet z mamili
Ker se je sodišče prve stopnje ob izdaji obsodilne sodbe obtožencu za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po členu 196/I KZ oprlo izključno na izpoved priče v preiskavi ter je zagovornik obtoženca v pritožbi utemeljeno opozoril, da je navedena priča o istem dogodku doslej štirikrat različno izpovedala, tudi po oceni sodišča druge stopnje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno ter ji zato izpodbijano sodbo razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje trditve priče preiskusiti še z izpovedbo priče, ki je bila ob dogodku prisotna in je sodišče prve stopnje ni zaslišalo zaradi njene daljše odsotnosti zaradi zdravljenja odvisnosti v komuni v I.
Ker je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi navedb tožeče stranke, ne da bi zaslišalo obe stranki o tem, da je bila pogodba fiktivna, ni zadosti ugotovilo dejansko stanje, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
Opis ravnanja obdolženca v izreku sodbe, da je poleti 1997 v Novem mestu v centralnem skladišču nadomestnih delov podjetja R. vzel in nato za drugega obdolženca v boksu, kjer se je pripravljalo rezervne dele za Avtohišo X pripravil nosilni most motorja, pomeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku tatvine po I.
odstavku 211. člena KZ in ne pomoči k temu kaznivemu dejanju po členu 211/I KZ v zvezi s členom 27 KZ, kakor je napačno pravno opredelilo ravnanje storilca sodišče prve stopnje.Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi državne tožilke ter sodbo spremenilo tako, da je temu obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ ter mu nato izreklo novo kazensko sankcijo.
ZOR člen 403, 403. ZIKS člen 145a, 145a. ZDEN člen 42, 42.
odškodnina - izbirna pravica - upravičenec
Iz sklepa sodišča prve stopnje na podlagi cenitve izvedenca gradbene stroke dipl.ing.J.B. izhaja, da znaša neizpodbijana odškodnina za zaplenjeno premoženje 4.477.089,00 SIT. Sporna pa je oblika plačila navedene odškodnine. Iz člena 42 ZDEN izhaja, da če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice, gre upravičencu odškodnina v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Zavezanec za plačilo odškodnine je Republika Slovenija, ki je dolžna plačati odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga oz. jih ima v lasti. Pomembno je predvsem to, da gre predlagateljici torej pravica do izplačila v delnicah, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala na dan izplačila. V skladu z 42. členom ZDEN v zvezi z 403. členom ZOR pa gre pravica izbire vrste delnic dolžniku, ki bo na dan izplačila predlagateljici izročil ustrezno število delnic, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala in katerih vrednost bo znašala točno 4.477.089,00 SIT na dan plačila odškodnine.
Kadar upnik predlaga, naj sodišče izda sklep o izvršbi na premičnine, ne da bi navedel, kje so stvari, je za odločitev o tem predlogu izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče. Zato je dogovor o krajevni pristojnosti, ki obstaja med upnikom in dolžnikom, da je za primer spora med njima krajevno pristojno drugo sodišče, pravno neupošteven.
Če tožeča stranka šele pritožbi priloži potrdilo o tem, da je sodno takso plačala v 15-dnevnem roku od prejema opomina, niso izpolnjeni pogoji za fikcijo umika tožbe po določbi 4. odst. 180. člena ZPP.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL22503
ZKP člen 109, 133. KZ RS člen 125.
izvršitev tuje sodne odločbe - kazenska sodba - italijansko pravo - prenos izvršitve kazni - predčasno izpustitev s prestajanja kazni
Naše pravo (Kazenski zakonik - Uradni list RS 63/94 in 23/99 in Zakon o izvrševanju kazenski sankcij - Uradni list RS 22/2000) takšnega načina odobritve predčasnega odpusta s prestajanja kazni v takšni obliki kot ga to pozna italijansko pravo ne pozna, pozna pa institut pogojnega odpusta (109. člen KZ), pri izreku katerega pa se upoštevajo enaki razlogi (vedenje obsojenca med prestajanjem kazni). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na 125. člen KZ, pri tem pa ni upoštevalo, da je do spremenjenih okoliščin prišlo še v času v izvrševanja zaporne kazni v tujini - Republiki Italiji, ko je bila obsojencu z odločbami italijanskih sodišč odobreno predčasno izpustitev s prestajanja kazni. Dejstvo, da naše pravo takšnega instituta predčasne izpustitve na prostost ne pozna, pa ne more biti v škodo pravic obsojenca, saj bi to bilo v nasprotju tudi s temeljnimi načeli kazenskega prava. Prav to pa bi se zgodilo, če bi obsojencu, ki mu je bila postopku prenosa izvršitve kazni sicer izrečena enaka kazen kot v Republiki Italiji, ne bi pa domače sodišče upoštevalo tudi tistih odločb tujega sodišča, ki so obsojencu v postopku izvrševanja kazni omogočile pridobitev ugodnosti predčasne izpustitve.
Predpostavka odškodninske obveznosti po 3. odst. 433. čl. ZOR je vzročna zveza med stvarno napako in škodo na drugih dobrinah (v konkretnem primeru na elektromotorju). To pa pomeni, da je za pravilno uporabo tega pravnega pravila najprej treba ugotoviti, v čem naj bi bila pomanjkljivost prodane stvari. Ne zadostuje zgolj sklicevanje na abstraktno pravno pravilo iz 479. čl. ZOR, češ da stvar npr. ni imela lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno rabo. Nato pa sledi ugotovitev, ali je ta pomanjkljivost vzrok uveljavljani škodi. Trditveno in dokazno breme glede pravkar opredeljenih odločilnih dejstev je na tisti stranki, ki refleksno škodo uveljavlja.
odškodnina za negmotno škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zajema oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka (tako na psihičnem kot na telesnem področju). Te prizadetosti laho obsegajo različne izvore duševnih bolečin (npr. nezmožnost za delo, povečanje potreb, povečanje telesnih naporov, zmanjšanje ali uničenje možnosti za nadaljni razvoj ali napredovanje...). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da ima tožnik določene težave zaradi poškodbe, ki mu jo je povzročil toženec še danes; pojavljajo se mu občasne bolečine v nosu; prisotna je lažja stopnja oviranega dihanja skozi nos ter občutek pečenja v nosu, kar pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Iz izpodbijane sodbe, niti tožnikovega zahtevka ter njegove izpovedbe pa v ničemer ne izhaja, da bi bile zaradi omenjenih posledic tožnikove življenjske aktivnosti kakorkoli zmanjšanje oz., da bi bile pri tožniku zaradi tega prisotne duševne bolečine; zato je treba tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zavrniti.