ZOR člen 479, 482, 482/1, 485, 488, 488/1, 488/1-1, 488/2, 479, 482, 482/1, 485, 488, 488/1, 488/1-1, 488/2.
jamčevanje za napake - odprava napak
Ker toženec skrite napake ni odpravil, jo je odpravil tožnik sam in sedaj zahteva plačilo stroškov postopka torej gre za obliko odprave napake v smislu 1. točke 1. odstavka 488. člena ZOR oziroma za pokrivanje odškodnine z enim od jamčevalnih zahtevkov.
Pogoji za ustavitev izvršbe po drugem odstavku 141. člena ZIZ niso podani le tedaj, kadar v enem letu od prejema sklepa o izvršbi na dolžnikovem računu ni nobenega priliva sredstev, ampak tudi tedaj, če na dolžnikovem računu po prejemu sklepa o izvršbi pritekajo sredstva na njegov račun, pa prilivi presahnejo, še preden je terjatev poplačana, in od zadnjega priliva poteče eno leto.
Posestno varstvo uporabe električne energije se uresničuje na način, da se zahteva varstvo posesti na stvareh, v katerih se električna energija uporablja - v konkretnem primeru na sobah tožnikov. Tudi pritožbeno sodišče motilnost ravnanj tožene stranke vidi v njenih opustitvenih ravnanjih. Ta namreč denarja za porabljeno električno energijo, ki so ji ga nakazali tožniki kot najemniki stavbe, ni nakazala pooblaščenemu distributerju (česar v pritožbi niti ne zanika), zato je ta izvršil (v razmerju do toženca sicer zakoniti) odklop električne energije. Takšno opustitveno ravnanje tožene stranke pa tudi po oceni pritožbenega sodišča (ob izpolnjenih ostalih pogojih) objektivno predstavlja motilno dejanje. Za motilno ravnanje se namreč ne zahteva zgolj in le aktivnosti motilca, temveč se lahko stori tudi z opustitvenimi ravnanji. Dejstvo, da so imeli tožniki od podpisa dogovora s pooblaščenim distributerjem nemoteno oskrbo z elektriko, ne predstavlja samopomoči v smislu 76. člena ZTLR, saj ni bila naperjena neposredno proti tožencu, torej neposredno proti tistemu, ki je tožnike motil v nihovi posesti. Takšna rešitev mimo volje lastnika (toženca) tudi ne predstavlja (trajne) vzpostavitve v prejšnje posestno stanje, ki se sicer doseže z zakonom dovoljeno samopomočjo. Samovoljnost je podana tudi v primeru, če motilec ni imel namena, da bi si pridobil posest, saj zadošča, da se je zavedal, da posega v tuje posestno stanje, česar pa se je s svojim opustitvenim ravnanjem toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zavedal.
Čeprav je upnik šele pritožbi priložil potrdilo o tem, da je sodno takso za predlog za izvršbo in sklep plačal v 15-dnevnem roku po prejemu opomina, je bila taksa plačana pravočasno in je zato sklep o končanju postopka zaradi fikcije umika predloga za izvršbo potrebno razveljaviti.
Plačilo se določi s pogodbo, če le to ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom (1. odst. 623. čl. ZOR). Le če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (2. odstavek 623. člena ZOR).
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo pogodbeno voljo pravdnih strank. Pisno pogodbo, s katerima je bila dogovorjena nižja kupnina, je prikrivala pravo pogodbo.
Kadar uveljavlja stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (1. odstavek 41. člena ZPP).
Zmotno je stališče tožeče stranke v pritožbi, ko meni, da izvršljivost pravnomočnega sklepa ni stvar prvega sodišča, pač pa vprašanje drugega postopka. Sodišče je dolžno paziti na izvršljivost sodne odločbe in zato lahko ugodi samo takemu zahtevku, ki je tudi izvršljiv, sicer zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP.
Zahtevek dajalca socialne pomoči po 1. odst. 128. člena Zakona o dedovanju ni denarna terjatev do zapuščine. S tem zahtevkom dajalec pomoči izloča iz zapuščine del premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje oziroma oskrbo. Omejitev se izvede tako, da del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete denarne pomoči, postane last dajalca pomoči in se mu izroči. Vrednost dane pomoči se ugotavlja po vrednostnih merilih, ki so veljala v tistem trenutku, po katerem se ugotovi obseg (vrednost) zapuščine.
Ker je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi navedb tožeče stranke, ne da bi zaslišalo obe stranki o tem, da je bila pogodba fiktivna, ni zadosti ugotovilo dejansko stanje, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.
V zapuščinskem postopku se dedič, ki v danem roku ni sprožil pravdnega postopka, na spornost obsega zapuščine ne more več sklicevati pač pa mu daje 5. odstavek 213. člena ZD možnost uveljavljati svoje pravice v pravdi.
odškodnina za negmotno škodo - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti
Škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zajema oškodovančevo duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka (tako na psihičnem kot na telesnem področju). Te prizadetosti laho obsegajo različne izvore duševnih bolečin (npr. nezmožnost za delo, povečanje potreb, povečanje telesnih naporov, zmanjšanje ali uničenje možnosti za nadaljni razvoj ali napredovanje...). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da ima tožnik določene težave zaradi poškodbe, ki mu jo je povzročil toženec še danes; pojavljajo se mu občasne bolečine v nosu; prisotna je lažja stopnja oviranega dihanja skozi nos ter občutek pečenja v nosu, kar pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Iz izpodbijane sodbe, niti tožnikovega zahtevka ter njegove izpovedbe pa v ničemer ne izhaja, da bi bile zaradi omenjenih posledic tožnikove življenjske aktivnosti kakorkoli zmanjšanje oz., da bi bile pri tožniku zaradi tega prisotne duševne bolečine; zato je treba tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zavrniti.
Izjava dediča, da sodedinji prepušča svoj delež na določenih nepremičninah zaradi sporazuma o njihovi obnovi, dediča ne veže v zvezi z naknadno najdenim zapustničinem premoženjem.
Odgovornost prve tožene stranke za zdrs snega s strehe stavbe, ki je njena last, je potrebno presojati po načelu krivdne odgovornosti. Materialnopravna podlaga je v tem primeru 1. odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.
Pooblaščenec, ki ga je po pogodbi dobavitelj toplotne energije pooblastil za pobiranje stroškov ogrevanja, v tožbi proti uporabnikom ogrevanja ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov ogrevanja. Aktivno legitimiran je le, če je sam zalagal stroške ogrevanja za uporabnike in to na podlagi določb ZOR o obogatitvi.
Vendar se pritožnik s tem, ko je oporočni dedni delež (po njegovem zatrjevanju manjši od nujnega) sprejel, ni že avtomatično odrekel pravici uveljavljati še njegovo dopolnitev do izpolnjenega nujnega deleža. Le kolikor bi se tej pravici, ki je dedna pravica, izrecno odrekel, bi na ta način postala njegova izjava nepreklicna in dopolnitve nujnega deleža ne bi mogel več s pritožbo uveljavljati.