Vabilo za sklic skupščine gospodarske družbe je treba presojati tako, kot ga morejo razumeti povabljenci na skupščino in ne po subjektivni volji tistega, ki ga je izdal.
Zmotno je stališče tožeče stranke v pritožbi, ko meni, da izvršljivost pravnomočnega sklepa ni stvar prvega sodišča, pač pa vprašanje drugega postopka. Sodišče je dolžno paziti na izvršljivost sodne odločbe in zato lahko ugodi samo takemu zahtevku, ki je tudi izvršljiv, sicer zagreši bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odst. 339. čl. ZPP.
Zahtevek dajalca socialne pomoči po 1. odst. 128. člena Zakona o dedovanju ni denarna terjatev do zapuščine. S tem zahtevkom dajalec pomoči izloča iz zapuščine del premoženja, ki ga zapustnik zaradi prejete pomoči ni porabil za lastno preživljanje oziroma oskrbo. Omejitev se izvede tako, da del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete denarne pomoči, postane last dajalca pomoči in se mu izroči. Vrednost dane pomoči se ugotavlja po vrednostnih merilih, ki so veljala v tistem trenutku, po katerem se ugotovi obseg (vrednost) zapuščine.
Izjava dediča, da sodedinji prepušča svoj delež na določenih nepremičninah zaradi sporazuma o njihovi obnovi, dediča ne veže v zvezi z naknadno najdenim zapustničinem premoženjem.
Pooblaščenec, ki ga je po pogodbi dobavitelj toplotne energije pooblastil za pobiranje stroškov ogrevanja, v tožbi proti uporabnikom ogrevanja ni aktivno legitimiran za izterjavo stroškov ogrevanja. Aktivno legitimiran je le, če je sam zalagal stroške ogrevanja za uporabnike in to na podlagi določb ZOR o obogatitvi.
Tožbeni zahtevek se nanaša na denarni znesek, saj vsebuje ugotovitev njegove višine in zahtevo za poravnavo, zato ni mogoče kot odločilno upoštevati vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.
Šesti odstavek 443. čl. ZKP pride v poštev samo, če iz samega obtožnega predloga izhaja pristojnost okrožnega sodišča glede istega kaznivega dejanja. Če okrajno sodišče ugotovi, da gre za drugo kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča, mora o obtožbi odločiti s sodbo.
Opis ravnanja obdolženca v izreku sodbe, da je poleti 1997 v Novem mestu v centralnem skladišču nadomestnih delov podjetja R. vzel in nato za drugega obdolženca v boksu, kjer se je pripravljalo rezervne dele za Avtohišo X pripravil nosilni most motorja, pomeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku tatvine po I.
odstavku 211. člena KZ in ne pomoči k temu kaznivemu dejanju po členu 211/I KZ v zvezi s členom 27 KZ, kakor je napačno pravno opredelilo ravnanje storilca sodišče prve stopnje.Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi državne tožilke ter sodbo spremenilo tako, da je temu obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ ter mu nato izreklo novo kazensko sankcijo.
ZOR člen 403, 403. ZIKS člen 145a, 145a. ZDEN člen 42, 42.
odškodnina - izbirna pravica - upravičenec
Iz sklepa sodišča prve stopnje na podlagi cenitve izvedenca gradbene stroke dipl.ing.J.B. izhaja, da znaša neizpodbijana odškodnina za zaplenjeno premoženje 4.477.089,00 SIT. Sporna pa je oblika plačila navedene odškodnine. Iz člena 42 ZDEN izhaja, da če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice, gre upravičencu odškodnina v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Zavezanec za plačilo odškodnine je Republika Slovenija, ki je dolžna plačati odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga oz. jih ima v lasti. Pomembno je predvsem to, da gre predlagateljici torej pravica do izplačila v delnicah, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala na dan izplačila. V skladu z 42. členom ZDEN v zvezi z 403. členom ZOR pa gre pravica izbire vrste delnic dolžniku, ki bo na dan izplačila predlagateljici izročil ustrezno število delnic, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala in katerih vrednost bo znašala točno 4.477.089,00 SIT na dan plačila odškodnine.
Kadar upnik predlaga, naj sodišče izda sklep o izvršbi na premičnine, ne da bi navedel, kje so stvari, je za odločitev o tem predlogu izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče. Zato je dogovor o krajevni pristojnosti, ki obstaja med upnikom in dolžnikom, da je za primer spora med njima krajevno pristojno drugo sodišče, pravno neupošteven.
Če tožeča stranka šele pritožbi priloži potrdilo o tem, da je sodno takso plačala v 15-dnevnem roku od prejema opomina, niso izpolnjeni pogoji za fikcijo umika tožbe po določbi 4. odst. 180. člena ZPP.
Pogoji za ustavitev izvršbe po drugem odstavku 141. člena ZIZ niso podani le tedaj, kadar v enem letu od prejema sklepa o izvršbi na dolžnikovem računu ni nobenega priliva sredstev, ampak tudi tedaj, če na dolžnikovem računu po prejemu sklepa o izvršbi pritekajo sredstva na njegov račun, pa prilivi presahnejo, še preden je terjatev poplačana, in od zadnjega priliva poteče eno leto.
Kadar pritožbeno sodišče nima dovolj podatkov, da bi lahko presodilo o utemeljenosti ugovora zoper sklep o izvršbi, razveljavi sklep o neutemeljenosti ugovora in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da vnovič odloči o ugovoru potem, ko bo pridobilo zahtevane podatke.
ZIZ omogoča vložitev ugovora tudi po poteku roka (56. člen ZIZ), vendar ob dveh omejitvah. Če ugovor temelji na dejstvu, ki se nanaša na terjatev (t.i. opozocijski ugovori, 1. odst. 59. člena ZIZ, toke 8., 9., 11., 1. odst. 55. člena ZIZ), ter če je to dejstvo nastopilo po nastanku izvršilnega naslova oziroma v času, ko ga ni bilo mogoče več navesti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (člen 56 ZIZ). Za vse druge ugovore, torej tudi za ugovor iz 2. točke 55. člena ZIZ, pa je dolžnik s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi prekludiran.
Po prepričanju pritožbenega sodišča je telefonski priključek zaradi nujnosti naročniškega razmerja species in ne genus. Tožnica lahko s posestno tožbo zahteva nazaj le tisto stvar, ki jo je imela v posesti in glede katere je bila njena posest motena, torej lahko zahteva ponovno priključitev toženčevega telefonskega priključka, tistega, ki je bil priključen pred motilnim dejanjem.
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo pogodbeno voljo pravdnih strank. Pisno pogodbo, s katerima je bila dogovorjena nižja kupnina, je prikrivala pravo pogodbo.
lastninska pravica na nepremičnini - omejitev lastninske pravice - stvarna služnost - ustanovitev stvarne služnosti - javna korist - javna pot - prestavitev poti
Služnostne poti brez soglasja lastnika zemljišča, na katerega bi se prestavila, ni mogoče prestaviti. Zgolj s prestavitijo javne poti v naravi v svet v zasebni lasti, slednji ne postane javno dobro.
1/ Zaključek sodišča prve stopnje, da je način oranja, pri katerem se zapelje na sosednjo njivo, v kraju kjer živita pravdni stranki, običajen, je pravilen in prepričljiv. Glede na to je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da takšno dejanje toženca ni motilno dejanje. Opisano dejanje namreč ne predstavlja pravno upoštevnega posega v posest tožnika. 2/ Pritožbena navedba, da je v toženčevem ravnanju podano motenje posesti tožnikovih zemljišč - torej parcel št. 1724 in 1725 pomeni pritožbeno novoto oz. spremembo dejanske podlage tožbe v pritožbenem postopku. Tožnik je namreč v tožbi ter njeni dopolnitvi in ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bilo motenje storjeno na "pasu travne ruše, ki predstavlja mejo med parcelami". Ker sme pritožnik v skladu z določbo prvega odstavka 184. člena ZPP tožbo spremeniti le do konca glavne obravnave, se pritožbeno sodišče s pritožbeno trditvijo, da je toženec motil tožnika v posesti parcel št. 1724 in 1725, ni moglo ukvarjati.
Sodišče prve stopnje je opravilo narok na kraju samem v skladu z določbami 134. in 135. člena ZNP in s pomočjo izvedenca geodetske stroke so bile opravljene potrebne izmere in napravljena skica, iz katere je razviden sporni prostor ter meja, ki jo je sodišče določilo v skladu s pravili iz 136. člena ZNP.