Posestno varstvo uporabe električne energije se uresničuje na način, da se zahteva varstvo posesti na stvareh, v katerih se električna energija uporablja - v konkretnem primeru na sobah tožnikov. Tudi pritožbeno sodišče motilnost ravnanj tožene stranke vidi v njenih opustitvenih ravnanjih. Ta namreč denarja za porabljeno električno energijo, ki so ji ga nakazali tožniki kot najemniki stavbe, ni nakazala pooblaščenemu distributerju (česar v pritožbi niti ne zanika), zato je ta izvršil (v razmerju do toženca sicer zakoniti) odklop električne energije. Takšno opustitveno ravnanje tožene stranke pa tudi po oceni pritožbenega sodišča (ob izpolnjenih ostalih pogojih) objektivno predstavlja motilno dejanje. Za motilno ravnanje se namreč ne zahteva zgolj in le aktivnosti motilca, temveč se lahko stori tudi z opustitvenimi ravnanji. Dejstvo, da so imeli tožniki od podpisa dogovora s pooblaščenim distributerjem nemoteno oskrbo z elektriko, ne predstavlja samopomoči v smislu 76. člena ZTLR, saj ni bila naperjena neposredno proti tožencu, torej neposredno proti tistemu, ki je tožnike motil v nihovi posesti. Takšna rešitev mimo volje lastnika (toženca) tudi ne predstavlja (trajne) vzpostavitve v prejšnje posestno stanje, ki se sicer doseže z zakonom dovoljeno samopomočjo. Samovoljnost je podana tudi v primeru, če motilec ni imel namena, da bi si pridobil posest, saj zadošča, da se je zavedal, da posega v tuje posestno stanje, česar pa se je s svojim opustitvenim ravnanjem toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zavedal.
Plačilo se določi s pogodbo, če le to ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom (1. odst. 623. čl. ZOR). Le če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (2. odstavek 623. člena ZOR).
razveza pogodbe - rok - izpolnitev - čas izpolnitve - zamuda - bistvena sestavina pogodbe
Tožeča stranka (prireditelj) je lahko svojo obveznost izpolnila le v času 19. Slovenskaga avtomobilskega salona, t.j. v času od 20. do 29. aprila 1995. Zato je bila izpolnitev njene in ne toženčeve obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe.
Po prepričanju pritožbenega sodišča je telefonski priključek zaradi nujnosti naročniškega razmerja species in ne genus. Tožnica lahko s posestno tožbo zahteva nazaj le tisto stvar, ki jo je imela v posesti in glede katere je bila njena posest motena, torej lahko zahteva ponovno priključitev toženčevega telefonskega priključka, tistega, ki je bil priključen pred motilnim dejanjem.
Vendar se pritožnik s tem, ko je oporočni dedni delež (po njegovem zatrjevanju manjši od nujnega) sprejel, ni že avtomatično odrekel pravici uveljavljati še njegovo dopolnitev do izpolnjenega nujnega deleža. Le kolikor bi se tej pravici, ki je dedna pravica, izrecno odrekel, bi na ta način postala njegova izjava nepreklicna in dopolnitve nujnega deleža ne bi mogel več s pritožbo uveljavljati.
Ni verjetno izkazana terjatev kot predpostavka za začasno odredbo, če zahteva zakonec od drugega zakonca vrnitev denarnega zneska, ki izvira iz prodaje skupnega premoženja, deleži na skupnem premoženju pa niso ugotovljeni in skupno premoženje ni razdeljeno.
Glede nepremičnine, na dolžničin delež katere je predlagana izvršba, teče med istima strankama postopek za delitev solastne stvari, kar pa ne more biti razlog za odlog izvršbe, češ, da bo upnik dosegel poplačilo v nepravdnem postopku s pobotanjem medsebojnih terjatev, potem ko bo kupil dolžničin delež na nepremičnini.
Tožbeni zahtevek se nanaša na denarni znesek, saj vsebuje ugotovitev njegove višine in zahtevo za poravnavo, zato ni mogoče kot odločilno upoštevati vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.
1/ Zaključek sodišča prve stopnje, da je način oranja, pri katerem se zapelje na sosednjo njivo, v kraju kjer živita pravdni stranki, običajen, je pravilen in prepričljiv. Glede na to je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da takšno dejanje toženca ni motilno dejanje. Opisano dejanje namreč ne predstavlja pravno upoštevnega posega v posest tožnika. 2/ Pritožbena navedba, da je v toženčevem ravnanju podano motenje posesti tožnikovih zemljišč - torej parcel št. 1724 in 1725 pomeni pritožbeno novoto oz. spremembo dejanske podlage tožbe v pritožbenem postopku. Tožnik je namreč v tožbi ter njeni dopolnitvi in ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bilo motenje storjeno na "pasu travne ruše, ki predstavlja mejo med parcelami". Ker sme pritožnik v skladu z določbo prvega odstavka 184. člena ZPP tožbo spremeniti le do konca glavne obravnave, se pritožbeno sodišče s pritožbeno trditvijo, da je toženec motil tožnika v posesti parcel št. 1724 in 1725, ni moglo ukvarjati.
Izjava dediča, da sodedinji prepušča svoj delež na določenih nepremičninah zaradi sporazuma o njihovi obnovi, dediča ne veže v zvezi z naknadno najdenim zapustničinem premoženjem.
Če iz sporazuma o zastavni pravici, sklenjenega po 251.c členu ZIP ni nedvomno razvidna višina in zapadlost terjatve, je pred dovolitvijo izvršbe s prodajo nepremičnin to potrebno s strankama razjasniti.
ZOR člen 88, 88/1, 88, 88/1. ZASP člen 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94, 85, 86, 87, 88, 89, 90, 91, 92, 93, 94.
zastopanje - pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba
Izdaja dela je tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno tisto konkludentno dejanje, iz katerega je moč sklepati, da je prva tožena stranka odobrila sporno založniško pogodbo. Zato jo ta pogodba zavezuje, čeprav jo je druga tožena stranka sklenila v imenu prve tožene stranke brez njenega pooblastila.
Kadar vstopi v pravdo namesto tožnika drug tožnik in prevzema pravdo v stanju v kakršnem je, je potrebna privolitev toženca. Ker pa privolitve ni dal, sodišče pa njegovega dovoljenja ne more suplirati, takšna sprememba tožbe na strani tožeče stranke ni dovoljena.
Sodišče prve stopnje je opravilo narok na kraju samem v skladu z določbami 134. in 135. člena ZNP in s pomočjo izvedenca geodetske stroke so bile opravljene potrebne izmere in napravljena skica, iz katere je razviden sporni prostor ter meja, ki jo je sodišče določilo v skladu s pravili iz 136. člena ZNP.
Opis ravnanja obdolženca v izreku sodbe, da je poleti 1997 v Novem mestu v centralnem skladišču nadomestnih delov podjetja R. vzel in nato za drugega obdolženca v boksu, kjer se je pripravljalo rezervne dele za Avtohišo X pripravil nosilni most motorja, pomeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku tatvine po I.
odstavku 211. člena KZ in ne pomoči k temu kaznivemu dejanju po členu 211/I KZ v zvezi s členom 27 KZ, kakor je napačno pravno opredelilo ravnanje storilca sodišče prve stopnje.Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi državne tožilke ter sodbo spremenilo tako, da je temu obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ ter mu nato izreklo novo kazensko sankcijo.
ZOR člen 403, 403. ZIKS člen 145a, 145a. ZDEN člen 42, 42.
odškodnina - izbirna pravica - upravičenec
Iz sklepa sodišča prve stopnje na podlagi cenitve izvedenca gradbene stroke dipl.ing.J.B. izhaja, da znaša neizpodbijana odškodnina za zaplenjeno premoženje 4.477.089,00 SIT. Sporna pa je oblika plačila navedene odškodnine. Iz člena 42 ZDEN izhaja, da če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice, gre upravičencu odškodnina v delnicah, ki jih ima Republika Slovenija ali na njegovo zahtevo v obveznicah, izdanih v ta namen. Zavezanec za plačilo odškodnine je Republika Slovenija, ki je dolžna plačati odškodnino v delnicah, s katerimi razpolaga oz. jih ima v lasti. Pomembno je predvsem to, da gre predlagateljici torej pravica do izplačila v delnicah, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala na dan izplačila. V skladu z 42. členom ZDEN v zvezi z 403. členom ZOR pa gre pravica izbire vrste delnic dolžniku, ki bo na dan izplačila predlagateljici izročil ustrezno število delnic, s katerimi bo Republika Slovenija razpolagala in katerih vrednost bo znašala točno 4.477.089,00 SIT na dan plačila odškodnine.
Kadar upnik predlaga, naj sodišče izda sklep o izvršbi na premičnine, ne da bi navedel, kje so stvari, je za odločitev o tem predlogu izključno krajevno pristojno sodišče, na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče. Zato je dogovor o krajevni pristojnosti, ki obstaja med upnikom in dolžnikom, da je za primer spora med njima krajevno pristojno drugo sodišče, pravno neupošteven.
Če tožeča stranka šele pritožbi priloži potrdilo o tem, da je sodno takso plačala v 15-dnevnem roku od prejema opomina, niso izpolnjeni pogoji za fikcijo umika tožbe po določbi 4. odst. 180. člena ZPP.