Če je bilo med pogodbenima strankama dogovorjeno, da mora dolžnik obročno odplačevati upniku kupnino, jo je dolžnik dolžan plačati ob času dospelosti posamičnih obrokov, ki je razviden iz kupnine pogodbe.
1. V postopku delitve stvari in skupnega premoženja morajo sodelovati vsi skupni lastniki (v konkretnem primeru dediči parcele). Gre namreč za nujne sospornike. 2. Pravdni postopek se je začel s tožbo tožeče stranke po napotitvenem sklepu nepravdnega sodišča, v katerem je nastal spor o delitvi parcele št. X. Tožeča stranka je vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice tožencev na določenem delu parcele št. X. To isto vprašanje - vprašanje razdelitve parcele št. X - se med istimi strankami že obravnava v nepravdnem postopku pred nepravdnim sodiščem. To pa pomeni, da teče pravda (postopek) o istem zahtevku, o katerem se (že) odloča v nepravdnem postopku, kar pa ni dopustno (3. odst. 194. čl. ZPP/77) in predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77), na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77). 3. Tožena stranka je vložila nasprotno tožbo, s katero je uveljavila svoj predlog (zahtevek) za razdelitev parcele št. X in ki ga je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo. Tožena stranka se zoper sodbo ni pritožila. Kljub temu pa je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo tudi v tem delu in tudi nasprotno tožbo zavrglo. Gre namreč za delitev (pravzaprav eno od možnosti delitve) iste parcele, ki se bo izvršila v nepravdnem postopku. Materialnopravna narava tožbe in nasprotne tožbe onemogoča ločeno obravnavanje predlogov (zahtevkov) posameznih solastnikov ali skupnih lastnikov (189. čl. ZPP/77 v zvezi s 37. čl. ZNP, 122. čl. ZNP v zvezi s 130. čl. ZNP). Ne glede na to kateri izmed njih vloži predlog (zahtevek), izrek sodne odločbe vedno vsebuje odločitev o razdelitvi solastne ali skupne stvari in torej odločitev o vseh njihovih predlogih. To pa pomeni, da ni mogoče o nasprotni tožbi odločiti neodvisno od tožbe, kot sicer velja za nasprotno tožbo po ZPP (189. čl. ZPP/77). Zato pritožbeno sodišče šteje, da je treba istočasno z razveljavitvijo odločitve o zahtevku iz tožbe razveljaviti tudi odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe (analogno pravno mnenje občne seje VSS, Poročilo VSS 2/92). Tudi nasprotno tožbo je zato zavrglo iz enakega razloga (2. odst. 369. čl. v zvezi z 11. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77).
ZPP (1977) člen 352, 352/1, 355, 355/2, 352, 352/1, 355, 355/2. ZOR člen 142, 142/2, 142/3, 142, 142/2, 142/3.
splošni pogoji pogodbe - nova dejstva in novi dokazi v pritožbi
1. Splošni pogoji pogodbe res zavezujejo pogodbeno stranko pod pogojem, da so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (3. odst. 142. čl. ZOR), vendar pa toženec pri tem prezre, da so natisnjeni na hrbtni strani najemne pogodbe in je nanje posebej opozorjen že na prvi strani pogodbe na mestu, kjer se je moral tudi podpisati. Če jih ni prebral, je bil sam premalo skrben ob sklepanju pogodbe. Zato se na nepoznavanje določil splošnih pogojev pogodbe ne more uspešno sklicevati. 2. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov je po določilu 1. odst. 352. čl. ZPP/77 dopustno, po presoji pritožbenega sodišča pa so tudi takšna, da kažejo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (2. odst. 355. čl. ZPP/77).
Delitev hiše se mora opraviti tako, da se kar najbolj dosledno upošteva načelo fizične delitve, tako da je potrebnih karseda malo skupnih (to je solastnih) prostorov, s čimer se tudi omeji možnost sporov, ki izvirajo iz skupnosti, kar predvsem tudi je namen delitvenega postopka.
Če upnik kljub opozorilu v pravnem pouku izpodbijanega sklepa pritožbo vloži po pooblaščencu, ki ni oseba iz 3. odst. 87. člena ZPP, je potrebno tako pritožbo kot nedovoljeno zavreči.
Novi dokazi, predloženi v pritožbi, so razlog za razveljavitev prvostopne sodbe, če je njihova izvedba potrebna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.
Po določbi 62. člena ZD je veljavna le oporoka, ki je napravljena v eni od oblik, določenih z zakonom, in ob pogojih, ki jih postavlja zakon. V drugem delu citirane določbe ima zakon v mislih pogoje glede možnosti, napraviti veljavno oporoko v določeni obliki (kar v obravnavani zadevi ni bilo problematično); ne pa pogojev možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke. O pogojih možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke ZD namreč nima nobene splošne določbe, zato je treba analogno uporabljati predpise ZOR. Če je torej sodišče prve stopnje štelo, da vsebina oporoke oz. njenega dela ni dopustna, bi moralo v skladu z določbo 49. člena ZOR ugotavljati, ali je vsebina oporoke v nasprotju z ustavnimi načeli, moralo ali prisilnimi predpisi. Če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oporoka deloma nedopustna, pa bi moralo tudi glede sankcije zaradi neizpolnjevanja tega pogoja, uporabiti določbe ZOR.
Pogodba, ki jo je podpisal nekdo drug (sin za očeta) in ne pogodbenik je veljavna, če je pogodbenik s konkludentnimi dejanji dal vedeti, da je primerna.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - neobrazložen ugovor
Dolžnik je v ugovoru navedel, da je v letu 1998 upniku po svoji evidenci preplačal 2.000,00 SIT. Vendar zatrjevanega preplačila kljub opozorilu v pravnem pouku izpodbijanega sklepa ni podkrepil z dokazi. Dolžnikov ugovor je zato v tem delu ostal neobrazložen.
sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - postopek pri ugovoru
Glede na to, da je dolžnikov ugovor obrazložen, kar ugotavlja tudi upnik v svoji pritožbi, je odločitev sodišča prve stopnje, povsem v skladu z 2. odst. 62. člena ZIZ. O utemeljenosti ugovornih navedb in s tem o utemeljenosti zahtevka ter o stroških pa bo v nadaljevanju odločalo pristojno sodišče v pravdnem postopku.
Če tožena stranka mnenju izvedenca, ki ga je izdelal pred pravdo, ni oporekala in je sodišče ta dokaz izvedlo tako, da je mnenje prebralo, bi ga moralo oceniti skupaj z ostalimi dokazi, ki jih je glede obstoja nematerialne škode tudi izvedlo.
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodiščih (ZS-C Ur.l. RS št. 28/2000) ki je stopil v veljavo 14.4.2000 v čl. 48 spreminja čl. 101 Zakona o sodiščih toliko, da so okrožna sodišča samo pristojna odločati o predlogih za izdajo začasnih odredb, vloženih pred začetkom spora o katerem bo sodišče odločalo po merilih v gospodarskih spisih oz. zadevah, v katerih je dogovorjena arbitraža.