Če je tretji vložil ugovor zoper izvršbo v času veljavnosti ZIP, je potrebno o tem ugovoru odločati po določilih ZIP, čeprav se odloča v času, ko je že pričel veljati ZIZ.
Predlog za oprostitev plačila sodnih taks je predlog procesne narave, njegova utemeljenost pa je odvisna od dejanskih okoliščin. V kolikor so se med (četudi pravnomočno) zavrnitvijo prvega predloga in vložitvijo novega dejanske okoliščine, pomembne za odločitev o predlogu, bistveno spremenile, ne gre za razsojeno stvar, zato mora sodišče prve stopnje o predlogu, ki temelji na drugih dejanskih okoliščinah kot pravnomočno zavrnjeni, ponovno odločati.
izterjava neplačane takse - zastaranje - tuj državljan
Določilo o zastaranju pravice zahtevati plačilo sodne takse v roku 2 let po poteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, ne velja za tujca kot taksnega zavezanca, ker v takšnem primeru prihaja v poštev specialno določilo 28. člena ZST o načinu izterjave neplačane takse.
Pravila o predkupni pravici so uporabna pri menjalni pogodbi le takrat, ko ta pogodba pomeni ali je vsaj zelo blizu simulirani pogodbi, ki prikriva prodajo.
začasna odredba - izvršba za uveljavitev nedenarne terjatve - ugovor zoper sklep o izvršbi - ugovorni razlog - izvršitelj - izvršilni naslov - pravnomočnost odločbe
Med ugovorne razloge, ki preprečujejo izvršbo v smislu 55. čl. ZIZ je šteti tudi dejanske ovire, zaradi katerih je izvršitev sklepa o izvršbi objektivno nemogoča. Začasne odredbe se, četudi so izdane v pravdnem postopku, presojajo po pravilih izvršilnega prava in ker v ZIZ ni določeno, da bi ugovor zoper sklep o začasni odredbi zadržal njeno izvršitev (prim. 5. odst. 9. čl. ZIZ), je izvršilni naslov je tudi nepravnomočna začasna odredba, saj ima sklep o začasni odredbi naravo sklepa o izvršbi (268. čl. ZIZ).
Upnika sta zoper dolžnico vložila tožbo zaradi ugotovitve prenehanja služnostne pravice. Če bosta s svojim zahtevkom uspela bo sodba, ki pa bo sodišča izdalo, deklaratorna. Deklaratorne sodbe pa se ne izvršujejo (1. odst. 1. čl. ZIZ). Začasne odredbe so namreč sredstva časovno omejenega zavarovanja bodoče uresničitve upnikove terjatve, za katere izpolnitev v izvršilnem postopku bi bilo pristojno izvršilno sodišče. Izvršujejo pa se le kondemnatorne, ne pa tudi konstitutivne in deklaratorne odločbe. To pa pomeni, da terjatev, ki so predmet slednjih dveh, z začasno odredbo res ni mogoče zavarovati. V skladu s tem ZIZ sploh ne vsebuje določb o načinu izvršitve ugotovitvenih in konstitutivnih odločb.
ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - obrazložitev ugovora
V ugovoru je navedel, da do upnika nima nobenih obveznosti. Na podlagi pogodbe št. 303/94 mu je bil dne 21.8.1995 izstavljen račun, ki ga je dne 20.10.1995 plačal v višini 1.551.984,00 SIT, preostanek pa je zadržal, ker je na delo upnika prejel več reklamacij. Upnik je kršil pogodbo št. 303/94, zato je zoper njega vložil tožbo. Dolžnik je torej navedel razloge, zaradi katerih nasprotuje izvršbi, torej zaradi prenehanja terjatve. V dokaz svojih trditev pa je predložil tožbo z dne 1.7.1998 (priloga B3).
predlog za izvršbo - prehod terjatve ali obveznosti - izvršba proti družbeniku
Izvršilni naslov je bil izdan zoper dolžnika M... d.o.o., to je družbo z omejeno odgovornostjo. Zato v konkretnem primeru ni bilo pogojev za uporabo 25. člena ZIZ, kot zmotno meni upnik, saj izvršilni naslov ni bil izdan proti družbi z neomejeno odgovornostjo ali komanditni družbi. Le v tem primeru pa bi bilo mogoče predlagati in dovoliti izvršbo neposredno proti družbenici, ki je osebno odgovorna, če ob tem upnik z izpiskom iz sodnega registra izkaže njen status družbenika.
Sodišče prve stopnje je napačno izračunalo potek zastaralnega roka in na podlagi tega napačno sklepalo, da tožnikova terjatev ni verjetno izkazana v smislu 1. odst. 270. čl. ZIZ. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče sploh ni ocenjevalo drugih pogojev za izdajo začasne odredbe (nevarnosti oz. dejstva, ali bi toženec z izdajo začasne odredbe pretrpel le neznatno škodo).
Pobot nastane, ko ena stranka drugi izjavi, da pobotava svojo vzajemno terjatev. Enostranski predlog tožene stranke, na kateri manjka podpis tožeče stranke, ni zadostna osnova za zaključek, da nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji. V zvezi s to kompenzacijo je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 11.5.1998 pod točko VI. navedla le, da je ni sprovedla (ne pa, da nasprotna terjatev tožene stranke ne obstoji).
ZIZ člen 97, 97. ZPP člen 103, 104, 104/1, 146, 103, 104, 104/1, 146.
poplačilo upnika - začasni zastopnik - jezik v postopku
Po 146. členu ZPP (enako ZPP/77) v zvezi s 15. členom ZIZ postavi sodišče stranki ali njenemu zakonitemu zastopniku, ki sta v tujini, pa nimata pooblaščenca, začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj. Skladno s 103. členom ZPP (enako ZPP/77) se vabila, odločbe in druga sodna pisanja pošiljajo strankam v jeziku, ki je v uradni rabi pri sodišču. Tudi tožbe, pritožbe in druge vloge se sodišču podajajo v jeziku, ki je pri sodišču v uradni rabi (1. odst. 104. člena ZPP).
ZST člen 22, 22/4, 22, 22/4. ZPP člen 44, 44/2, 45, 108, 44, 44/2, 45, 108.
vrednost spornega predmeta
Če je tožeča stranka v pravdi uveljavljala ugotovitev obstoja svoje (denarne) terjatve do tožene stranke, v tožbi pa ni navedla vrednosti spornega predmeta, sodišče pa s tožbo tudi ni postopalo kot z nepopolno vlogo, ne more v pritožbi uspešno izpodbijati odmere stroškov postopka, ki jo je sodišče izvedlo tako, da je za ugotovitev vrednosti spornega predmeta uporabilo določilo 4. točke 22. člena ZST.
Plačilo se določi s pogodbo, če le to ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom (1. odst. 623. čl. ZOR). Le če plačilo ni določeno, ga določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (2. odstavek 623. člena ZOR).
Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo pogodbeno voljo pravdnih strank. Pisno pogodbo, s katerima je bila dogovorjena nižja kupnina, je prikrivala pravo pogodbo.
V zapuščinskem postopku se dedič, ki v danem roku ni sprožil pravdnega postopka, na spornost obsega zapuščine ne more več sklicevati pač pa mu daje 5. odstavek 213. člena ZD možnost uveljavljati svoje pravice v pravdi.
Posestno varstvo uporabe električne energije se uresničuje na način, da se zahteva varstvo posesti na stvareh, v katerih se električna energija uporablja - v konkretnem primeru na sobah tožnikov. Tudi pritožbeno sodišče motilnost ravnanj tožene stranke vidi v njenih opustitvenih ravnanjih. Ta namreč denarja za porabljeno električno energijo, ki so ji ga nakazali tožniki kot najemniki stavbe, ni nakazala pooblaščenemu distributerju (česar v pritožbi niti ne zanika), zato je ta izvršil (v razmerju do toženca sicer zakoniti) odklop električne energije. Takšno opustitveno ravnanje tožene stranke pa tudi po oceni pritožbenega sodišča (ob izpolnjenih ostalih pogojih) objektivno predstavlja motilno dejanje. Za motilno ravnanje se namreč ne zahteva zgolj in le aktivnosti motilca, temveč se lahko stori tudi z opustitvenimi ravnanji. Dejstvo, da so imeli tožniki od podpisa dogovora s pooblaščenim distributerjem nemoteno oskrbo z elektriko, ne predstavlja samopomoči v smislu 76. člena ZTLR, saj ni bila naperjena neposredno proti tožencu, torej neposredno proti tistemu, ki je tožnike motil v nihovi posesti. Takšna rešitev mimo volje lastnika (toženca) tudi ne predstavlja (trajne) vzpostavitve v prejšnje posestno stanje, ki se sicer doseže z zakonom dovoljeno samopomočjo. Samovoljnost je podana tudi v primeru, če motilec ni imel namena, da bi si pridobil posest, saj zadošča, da se je zavedal, da posega v tuje posestno stanje, česar pa se je s svojim opustitvenim ravnanjem toženec tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zavedal.
Opis ravnanja obdolženca v izreku sodbe, da je poleti 1997 v Novem mestu v centralnem skladišču nadomestnih delov podjetja R. vzel in nato za drugega obdolženca v boksu, kjer se je pripravljalo rezervne dele za Avtohišo X pripravil nosilni most motorja, pomeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja tatvine po I. odstavku tatvine po I.
odstavku 211. člena KZ in ne pomoči k temu kaznivemu dejanju po členu 211/I KZ v zvezi s členom 27 KZ, kakor je napačno pravno opredelilo ravnanje storilca sodišče prve stopnje.Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi državne tožilke ter sodbo spremenilo tako, da je temu obdolžencu očitano kaznivo dejanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ ter mu nato izreklo novo kazensko sankcijo.