Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da prodaja nepremičnin tožeče stranke ni bila zgolj vabilo k dajanju ponudb temveč ponudba, saj gre za kmetijska zemljišča, upoštevaje 17.a člen ZKZ pa je predmet prodaje v primeru, če je zemljišče le delno kmetijsko, za celotno zemljišče velja, da je potrebno izvesti postopek prodaje po ZKZ. Stranka, ki je v zmoti lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).
Vsi stanovanjski prostori, torej obe sobi, kopalnica in kuhinja, so se nahajali v isti etaži stanovanje hiše in so že na prvi pogled delovali kot celota oziroma enotni stanovanjski prostor. Spalnica A. A. je bila tako sestavi del zaključene stanovanjske celote in ni predstavljala povsem ločenega prostora, v katerem bi lahko bila njena zasebnost posebej varovana.
ZZZDR člen 59, 59/1.. ZGD-1 člen 471, 471/2, 475, 475/1, 475/2.. ZPP člen 257, 286.
skupno premoženje bivših zakoncev - poslovni delež kot skupno premoženje - pojem skupnega premoženja - skupno premoženje kot enovit materialnopravni pojem - domneva o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju - določitev deležev na skupnem premoženju - povezanost trditvenega in dokaznega bremena - res iudicata - tožbeni predlog
Zakonec, ki ni družbenik, lahko namreč s tožbo zahteva ugotovitev, da je poslovni delež družbe skupno premoženje zakoncev, in da naj se določita deleža zakoncev v zahtevanem razmerju oziroma da se poslovni delež razdeli na dva nova poslovna deleža z ustrezno vrednostjo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL00059937
KZ-1 člen 24, 45a, 49, 49/1, 49/2, 86, 86/4, 86/5, 86/9, 99, 99/9, 241, 241/1, 241/2, 242, 242/2. KZ-1B člen 44. KZ-1E člen 5. ZIKS-1 člen 12, 12/1, 24. ZKP člen 129.
kazen zapora - način izvršitve kazni zapora - nadomestna izvršitev kazni zapora - zapor ob koncu tedna - delo v splošno korist - individualizacija kazenske sankcije - namen kaznovanja - resocializacija obsojenca - generalna prevencija - specialna prevencija - retribucija - človekovo dostojanstvo - reintegracija - izbira kazenske sankcije - odmera kazenske sankcije - splošna pravila za odmero kazni - teža kaznivega dejanja - krivda - olajševalne in obteževalne okoliščine - stopnja krivde - osebnostna urejenost obsojenca - pozitivna prognoza - ponovitvena nevarnost - koristoljubnost - opravljanje poklica - družinsko življenje
Metoda (poglobljena in celovita preveritev ter ocena) in nabor upoštevnih okoliščin (okoliščine povezane tako z osebnostjo storilca kot tudi z njegovim dejanjem, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni) sta pri odločanju o odmeri kazni in o nadomestni izvršitvi kazni (NIK) podobna. Prav tako pride namen reintegracije v poštev pri obeh. Ključna razlika so splošni in posamezni nameni nadomestnih oblik izvršitve kazni. Iz njih izhaja zahteva po presoji sicer podobnih okoliščin z drugimi merili, v drugačni luči. Presoja okoliščin je usmerjena predvsem v sedanjost in prihodnost.
Poseben pogoj osebnostne urejenosti je določen le za NIK na način zapora ob koncu tedna, za druga dva načina pa ne. Osebnostno urejenost obsojenca je pri odločitvi o NIK z zaporom ob koncu tedna treba presojati z vidika zaupanja, ne pa neke splošne ocene osebnosti storilca.
Presoja upravičenosti NIK sicer lahko temelji tudi na okoliščinah, ki so bile upoštevane ob izreku kazni, torej tudi okoliščinah v času storitve kaznivih dejanj, saj je prekrivanje neizogibno, vendar tudi zanje velja, da se jih presoja v novi luči, z vidika njihovega pomena v času predvidenega izvrševanja kazni.
Pravilno je sicer, da se upošteva tudi stanje socializiranosti in integriranosti storilca v družbo v času storitve kaznivega dejanja, saj je na ta način mogoče ugotoviti bodisi pozitivne bodisi negativne spremembe na osnovi katerih je mogoče sklepati o stanju v trenutku odločanja o NIK, vendar gre le za en vidik presoje, ki pa je pretežno usmerjena na stanje v trenutku odločanja in predvidevanje bodočega ravnanja obsojenca. Zaključek, da ugotovitev o nespremenjenem stanju socializiranosti in integriranosti (ali posamezne subjektivne okoliščine) vodi v zavrnitev nadomestnega načina izvršitve kazni, je očitno napačen. Na ta način bi vsem obsojencem, pri katerih v času storitve kaznivega dejanja ni bilo negativnih subjektivnih okoliščin, bilo to v škodo, saj ne bi mogli izkazati, da so kasneje bile odpravljene, v korist pa bi bilo le tistim obsojencem, ki so dejanje storili v obdobju osebnostnih težav (npr. odvisnosti).
Zakon kot osnovno pravilo odmere kazni določa težo storjenega kaznivega dejanja in storilčevo krivdo, med olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami pa med drugim navaja stopnjo storilčeve krivde (prvi odstavek in drugi 49. člena KZ-1). Pojem krivde kot del splošnega pojma kaznivega dejanja, kot podlaga za kazen (24. člena KZ-1), ni enak pojmu krivde upoštevne pri odmeri kazni, krivdi kot merilu za kazen. Pri krivdi kot podlagi za kazen stopnjevanje ni mogoče. Pri krivdi kot merilu za kazen pa je stopnjevanje, kvantifikacija, možna in se razlikuje od primera do primera. Tudi pri odločanju o nadomestni izvršitvi kazni pride v poštev le krivda v smislu krivde kot merila kazni.
Pri pojmu krivde kot merila za kazen je tudi teža dejanja del krivde. Teža izvršenega kaznivega dejanja je izražena v nevrednosti posledice, v stopnji ogrožanja ali kršitve zavarovane pravne dobrine. Merilo nevrednosti posledice je predvsem tipična posledica predvidena za kaznivo dejanje. Teža kaznivega dejanja je izražena tudi v nevrednost ravnanja storilca, kakor izhaja iz načina, na katerega je bilo kaznivo dejanje storjeno (npr. intenzivnost nasilja).
Opiranje na zgolj večjo ali manjšo koristnost izvršitve kazni zapora na nadomestni način bi vodilo v "razredno pravico", ko bi nadomestni način bil dostopen le življenjsko privilegiranim obsojencem. Ocena koristnosti lahko pomembno vpliva na presojo utemeljenosti nadomestnega načina izvršitve kazni, ne more pa biti edina, niti odločilna.
Družinske razmere, skrb za otroka, in poslabšanje socialnih in finančnih razmer same po sebi ne morejo biti razlog za ugoditev predlogu za NIK. To pa ne pomeni, da ta dva kriterija sploh nista upoštevna, vendar le izjemoma oziroma je njun vpliv na odločitev omejen, odvisen od celote upoštevnih okoliščin.
Za pravilno odločitev v predmetni zadevi je odločilna okoliščina, ali obsojenec ni mogel izpolniti posebnega pogoja zaradi objektivnih ovir ali pa zato, ker se je tako odločil zaradi nespoštovanja sodišča in naložene mu obveznosti iz pogojne obsodbe.
Tisti, ki je na podlagi nične pogodbe svojo obveznost že izpolnil, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj. To uveljavlja s kondikcijskim zahtevkom. Aktivno legitimacijo za postavitev tega zahtevka ima izpolnitelj (prikrajšanec), ne pa vsaka oseba, ki v zvezi s tem izkazuje določen pravni interes. Tožnik ni stranka tega kondikcijskega razmerja, ni niti solvens niti accipiens. Z dajatvenim zahtevkom ne uveljavlja varstva svojih (zatrjevanih) pravic, temveč varstvo pravic tretjih oseb. Zaradi pomanjkanja procesne legitimacije njegova tožba v tem delu ni dopustna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00060035
ZFPPIPP člen 14, 33, 35, 42, 42/1, 42/1-1, 42/2, 44, 44/6, 60, 60/2, 60/2-3, 151, 151/1, 151/3, 289, 289/2, 296, 296/1, 296/5, 354, 354/1. ZGD-1 člen 55, 55/8, 55/8-4, 263, 263/1, 397, 397/1. ZPP člen 3, 3/3, 163, 163/4. OZ člen 132.
odškodninska odgovornost poslovodstva - izključitev odškodninske odgovornosti - insolventnost - trajnejša nelikvidnost - stečajni postopek - nastanek terjatve - stroški pravdnega postopka - stroški stečajnega postopka - nastanek škode - zmotna uporaba materialnega prava
Obravnavana terjatev je samostojna terjatev iz naslova pravdnih stroškov, ki so nastali zaradi tega, ker je toženec v vlogi poslovodnega organa družbe A., d. d. zoper tožečo stranko in družbo B., d. d. vložil očitno neutemeljeno tožbo za izpodbijanje sklepov skupščine, s čimer je ravnal v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Ker gre torej za samostojno terjatev, je odločilni trenutek pri presoji, ali gre za terjatev, nastalo pred ali po začetku stečajnega postopka, trenutek nastanka te terjatve. Ta terjatev tožeče stranke do družbe A., d. d. pa je nastala, ko je sodišče družbi A., d. d. naložilo obveznost povrnitve stroškov pravdnega postopka tožeče stranke, kar pa se je zgodilo z izdajo delne sodbe Pg 608/2013 dne 26. 3. 2015. Ker se je nad družbo A., d. d. stečajni postopek začel (že) 23. 12. 2013, je torej terjatev tožeče stranke nastala po začetku stečajnega postopka, kar pomeni, da zanjo ne velja obveznost prijave terjatve iz prvega odstavka 296. člena ZFPPIPP in se v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP plača kot strošek stečajnega postopka.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - kršitev pravice stranke do izjave - zavrnitev dokaznih predlogov - dokazovanje z izvedencem
Prav tako je zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju dr. C. C. kot priče ter pri tem upoštevalo, da je mogoče dokazni predlog stranke zavrniti le izjemoma (zaradi varovanja pravice do izjave iz 22. člena Ustave RS – v nadaljevanju URS), med drugim tudi tedaj, če "sodišče ne bi odločilo drugače, četudi bi predlagana priča izpovedala natančno tako, kot trdi stranka, ki je to pričo predlagala", kot je bilo tudi v konkretnem primeru.
Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi oprlo na izvedensko mnenje dr. A. A. v zvezi z odgovorom na vprašanje o tem kaj je dr. C. C. povedal tožnici v zvezi s tveganjem ponovne operacije, prav tako pa je upoštevalo izpovedbo tožnice v tej smeri in se pri odločitvi oprlo tudi na ambulantni izvid dr. C. C. iz katerega izhaja njegovo mnenje o ponovni operaciji, kar pomeni, da je bilo dejansko stanje v tej smeri raziskano in tožnici ni bila kršena pravica do izjave iz 22. člena URS ter posledično očitana bistvena kršitev postopka ni podana.
spor o pristojnosti - krajevna pristojnost - spor o krajevni pristojnosti - odločanje v sporu o pristojnosti - okrajno sodišče - predhodni preizkus tožbe - izrek o krajevni nepristojnosti po uradni dolžnosti - obstoj izključne krajevne pristojnosti
Še pred vročitvijo tožbe toženi stranki je odrek krajevne pristojnosti utemeljen le tedaj, kadar je ob predhodnem preizkusu tožbe kakšno drugo sodišče izključno krajevno pristojno za odločanje.
NEPRAVDNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00059741
SPZ člen 271, 271/2, 271/4. ZZK-1 člen 79, 79/1-1. ZFPPIPP člen 342, 342/5. ZNP-1 člen 40, 40/3.
stavbna pravica - stvarna pravica na nepremičnini - vknjižba stavbne pravice - zaznamba spora - zemljiška knjiga - zemljiškoknjižni lastnik - načelo zaupanja v zemljiškoknjižne podatke - postopek za ureditev medsebojnih razmerij - garaža - geodetska izmera - stečajni postopek - izločitvena pravica - prodaja nepremičnine v stečajnem postopku - nesklepčnost predloga - ugotovitvena tožba - predhodno vprašanje - stroški v nepravdnem postopku
Če rešitev predhodnega vprašanja ne zahteva dolgotrajnejšega postopka in če ne gre za vprašanje, ki ga sodišče zaradi varstva ustavne pravice do presumpcije nedolžnosti ali zaradi narave razmerij načeloma ne sme reševati samo, sme nepravdno sodišče upoštevaje načelo smotrnosti predhodno vprašanje rešiti samo, če o njem še ni bilo odločeno na matičnem področju.
S prodajo nepremičnine v stečajnem postopku je prenehala izločitvena stvarna pravica, to je morebitna stavbna pravica, tudi, če je ta nastala in obstajala po zakonu ob uveljavitvi SPZ. V primeru nevknjižene stvarne pravice na v stečaju kupljeni nepremičnini slednja preneha ob upoštevanju načela zaupanja v podatke zemljiške knjige ter ob odsotnosti zlorabe stečajnega postopka na strani kupca.
vzpostavitev etažne lastnine na večstanovanjskem objektu - posebni skupni del - posamezni del stavbe - etažni načrt - izvedensko mnenje - primerna strokovna podlaga za izvedbo katastrskega vpisa - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - določitev solastniških deležev na skupnih delih stavbe - manjša površina nepremičnine - sporno lastništvo nepremičnine
Evidentiranje stavbe in njenih posameznih delov v prostorske evidence je del sodnega postopka za vzpostavitev etažne lastnine na stavbah, na katerih je etažna lastnina nastala pred 1. januarjem 2003, in ki je namenjen uskladitvi nepremičninskih evidenc z dejanskim stvarnopravnim položanjem nepremičnin. Tudi v tem delu postopka, v katerem so se ugotavljala tehnična dejstva o legi in površini posameznih delov stavbe in posebnih skupnih delov stavbe, pritožnici ni bila kršena pravica do izjave in do kontradiktornosti. Vse listine, na katere se je sodišče oprlo pri svojem odločanju, so ji bile vročene. Njene pripombe na izvedeniško mnenje izvedenca geodetske stroke, ki je izdelal etažni načrt, in k odločbi GURS o evidentiranju sprememb v zemljiškem katastru, katastru stavb in registru nepremičnin na podlagi sodnih postopkov, so bile obravnavane in upoštevane.
Ob podatkih spisa ni bilo ovir za ugotovitev sodišča, da je elaborat izvedenca geodetske stroke primerna podlaga za evidentiranje sprememb v katastru in za izdajo sklepa na redni številki 145 spisa. Zoper sklep o primernosti strokovne podlage za vpis sprememb v zemljiškem katastru in katastru stavb je dopustna posebna pritožba (šesti odstavek 13. člena ZVEtL-1). Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno. Pritožnica je bila o pravici do pritožbe izrecno poučena, a je ni izkoristila. Če stranka ne izkoristi pravice do pritožbe zoper sodno odločbo, se na kršitev pravice do izjave ne more sklicevati.
Pri določitvi višine solastniških deležev na posebnih skupnih delih je pravilno uporabilo določilo šestega odstavka 23. člena ZVEtL-1, ki je pravno relevantno v postopkih za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL-1. Gre za pravno domnevo, po kateri se šteje, da je idealni delež solastnine vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe na skupnih delih stavbe enak razmerju med površino posameznega dela stavbe in skupno površino vseh posameznih delov stavbe. Zatrjevano oziroma navedeno odstopanje v površini (3,87 m2) od pogodbenega zapisa torej ne omaje pravilnosti sklepa.
Pritožničin očitek nezakonitega posega v njeno lastninsko pravico zaradi „izgube“ določene površine prostorov je neutemeljen. Zatrjevano (so)lastninsko pravico bo kljub pravnomočnosti tega sklepa lahko uveljavljala v pravdi ali v drugih postopkih. Izpodbijana odločba namreč ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju. Po vzpostavitvi etažne lastnine v postopku za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL-1 lahko udeleženci in druge osebe svoje pravice na skupnih in posameznih delih uveljavljajo še v pravdi oziroma v drugih postopkih (35. člen ZVEtL-1).
izvedensko mnenje - pritožba zoper sklep o odmeri nagrade izvedencu - upravičenost izvedenca do povrnitve stroškov - upravičenost izvedenca do nagrade - pristranskost izvedenca - razlogi za izločitev izvedenca
Upravičenje izvedenca do plačila je odvisno od vprašanja, ali je opravil nalogo, ki jo je določilo sodišče, in ali je podano mnenje skladno s pravili znanosti in stroke. Izvedencu je mogoče odreči plačilo, v kolikor ne odgovori na (v sklepu o postavitvi) postavljena vprašanja oziroma v primeru, da očitno neskrbno oziroma nestrokovno izdela mnenje, za kar v obravnavanem primeru ne gre.
Če je tožeča stranka menila, da je bil izvedenec zaradi prisotnosti B. B. (ali kakšnega drugega razloga) nepristranski, bi v zvezi s tem lahko podala predlog za izločitev izvedenca v skladu z 247. členom ZPP.
V zvezi s pritožbenimi očitki o vsebini izvedenskega mnenja (tožeča stranka se ne strinja s priznanjem nagrade izvedencu, saj sporni opremi pripisuje ničelno vrednost) pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vsebinsko grajanje izvedenskega mnenja za odločanje o pravici izvedenca do nagrade in stroškov ni pravno relevantno, temveč je lahko upoštevno kvečjemu v postopku vsebinskega obravnavanja izvedenskega mnenja.
poškodba pri izvajanju športne aktivnosti - nevarna dejavnost - odškodninska odgovornost organizatorja potovanja - nevarna športna dejavnost - objektivna odgovornost organizatorja izleta - nadzor nad otroki - konkretiziranost pritožbene navedbe
Pod pogojem, da se izvaja pravilno, veslanje oziroma vožnja s kajaki na mirnem morju, ki jo izvajajo 9 oziroma 10 letni otroci, v sebi ne nosi tveganja za nastanek take škode, ki jo je utrpela tožnica. Gre za športno aktivnost, ki v primerjavi z drugimi športi, ne odstopa po pogostnosti poškodb. Da bi bile v konkretnem primeru podane kakšne posebne (objektivne) okoliščine, zaradi katerih bi veslanje postalo nevarno, pa tožnica ni trdila.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00059749
OZ člen 190, 190/3, 333, 616. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15.
postopek v sporu majhne vrednosti - zakupna (najemna) pogodba - odpoved najemne (zakupne) pogodbe - prenehanje pogodbe - prejem izjave o odpovedi pogodbe - enostranska izjava volje - konkludentna ravnanja - pisni poziv - elektronska pošta - ponarejanje listin - upravičenost za zastopanje - neupravičena pridobitev - privolitev v prikrajšanje - trditveno in dokazno breme - protispisnost - sodba presenečenja - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Dokazno breme glede odpovedi najemne pogodbe je prvostopenjsko sodišče pravilno naložilo toženi stranki, ki se je nanjo sklicevala. V nasprotju s pritožbenim razlogovanjem tožeče stranke je bila torej tožena stranka tista, ki je skladno s svojimi ugovornimi navedbami v konkretnem gospodarskem sporu morala dokazati, da je tožeča stranka odpoved prejela in ne tožeča stranka tista, ki bi morala dokazati dejstvo, da ji odpoved ni bila vročena.
V izkazu dejstev, da sporno elektronsko sporočilo obstaja, da je bilo poslano tožeči stranki na pravilen naslov in tudi da iz predložene zaslonske slike ne izhaja kakšno avtomatsko generirano elektronsko sporočilo o tem, da elektronsko sporočilo z dne 30. 5. 2018 tožeči stranki na naslov info@... ni bilo dostavljeno, pa je glede na običajno delovanje elektronske pošte konzumirano tudi dejstvo prejema. V dokaz nasprotnega, tj. da omenjenega elektronskega sporočila ni prejela, tožeča stranka namreč ni zatrjevala in dokazovala, da naslov, na katerega ji je bilo poslano, ne obstaja, da ni pravilen ali pa kakšno drugo okoliščino, na podlagi katere bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da je bilo pošiljanje oziroma prejemanje elektronske pošte v kritičnem času onemogočeno (npr. začasne tehnične težave).
Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, t. i. protispisnost, je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je torej napaka tehnične narave. Gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče v nobenem pogledu ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, tako da bi ocenjevalo vrednost posameznega dokaza. V primeru, ko protislovje ni posledica prenosa podatkov iz spisa v sodbo, ampak je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za protispisnost, ampak eventuelno za zmotno dokazno oceno.
Stranka pogodbo odpove z enostransko izjavo volje, iz katere izhaja, da želi prenehanje zakupnega razmerja. Če ni določeno drugače, za odpoved zadošča izjava v kakršnikoli obliki. Volja doseči prenehanje zakupne (oziroma najemne) pogodbe je lahko izjavljena tudi s konkludentnimi dejanji. Tako se za odpoved pogodbe šteje zahteva zakupodajalca, da naj mu zakupnik vrne zakupljeno stvar. Z enakim sklepanjem bi lahko šteli za izkaz odpovedi, če zakupnik sam od sebe vrne stvar zakupodajalcu. Ne moremo pa šteti za znak odpovedi prenehanje plačevanja zakupnine.
Za sodbo presenečenja ne gre takrat, ko je stranka presenečena zato, ker je sodišče odločilo drugače kot je sama dejansko pričakovala oziroma je sodišče svojo odločitev oprlo na presojo, s katero se stranka ne strinja. Sodba presenečenja je izraz kršitve pravice do izjave, ko sodišče ne razkrije svojega pravnega stališča in strankam s tem ne da možnosti, da se glede tega izjavijo tj. navajajo dejstva, ki so pomembna za to drugačno pravno podlago. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je torej v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek bodisi kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00060228
OZ člen 10.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - podlage odškodninske odgovornosti - objektivna odgovornost - škoda od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti - nevarna dejavnost - nevarna stvar - načelo prepovedi povzročanja škode - nepredvidljive posledice - krivdna odgovornost - protipravnost ravnanja oz. opustitve - delo na domu - zaščitna oprema - uporaba zaščitnih očal - zavarovalna pogodba - splošni zavarovalni pogoji
Dejstvo je, da med tožnikom in toženkinim zavarovancem ni šlo za podrejeno razmerje delodajalca in delavca, v katerem je delavec dolžan opraviti odrejeno mu delo, delodajalec pa je dolžan zagotoviti varne delovne pogoje v skladu z zakonodajo. Pravil in materialnopravnih določb, ki bi predpisovale in urejale delo posameznikov (z ročnim električnim vrtalnikom) na domu, ni. Velja le splošno pravilo o prepovedi povzročanja škode po 10. členu OZ.
Nastanek škodne posledice za tožnika in toženkinega zavarovanca v konkretnem primeru ni bil predvidljiv, zato ni podana protipravnost (opustitvenega) ravnanja toženkinega zavarovanca. Objektivno predvidljiva posledica vrtanja v kovino so opilki, ki pri tem nastanejo, zlom svedra ročnega električnega vrtalnika, ki je namenjen prav takšnemu vrtanju, pa ne. Pomembno je, da pri delu z ročnim električnim vrtalnikom ne gre za izpostavljenost neobičajni škodni nevarnosti, ki je imetnik oziroma obratovalec kljub ustrezni skrbnosti ali natančnim pravilom za izvajanje ne more imeti vedno pod nadzorom. Tožnikova poškodba torej ni posledica uporabe nevarne stvari, oziroma dejavnosti, iz katere bi izhajala večja škodna nevarnost.
ZIZ člen 55, 55/1, 55/1-8, 71, 71/1, 71/1-5, 71/2, 71/2-1. OZ člen 260.
odlog izvršbe na predlog dolžnika - paulijanska tožba (actio pauliana) - tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe - izpolnjevanje objektivnega pogoja - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - neupravičena izvršba - očitno nesorazmerje med denarno terjatvijo in vrednostjo nepremičnine - izvršba zaradi izterjave bagatelne terjatve - ugovorni razlog prenehanja terjatve - denarna terjatev - aktivno ravnanje dolžnika
Tožba dolžnikov ni naperjena zoper izvršilni naslov in s tem upravičenost dane izvršbe od samega začetka, ampak bo morebitna ugotovitev ničnosti notarskega zapisa, iz katerega izvira izterjevana terjatev do upnikovega osebnega dolžnika, na izvršbo vplivala zgolj tako, da bo izterjevana terjatev naknadno prenehala. Navedeno pomeni, da bo šlo lahko zgolj za ugovorni razlog za ugovor po izteku roka in ne za podlago za ustavitev izvršbe že po uradni dolžnosti. Po povedanem drži tako to, da dolžnika nista izkazala pogoja vložitve enega od pravnih sredstev iz prvega odstavka 71. člena ZIZ, niti z verjetnim izkazovanjem uspeha v njuni pravdi nista zatrjevala in izkazovala škode zaradi (od samega začetka) neupravičene izvršbe.
Očitno nesorazmerje med višino terjatve in vrednostjo nepremičnine ne pomeni matematičnega nesorazmerja, temveč je odlog v teh primerih dovoljen, kadar gre za izterjavo bagatelnih terjatev.
Dajatveni zahtevek v sodbi na podlagi paulijanske tožbe nastane z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima izguba učinka izpodbitega dejanja proti upniku za posledico obveznost tožene stranke dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je predmet izpodbitega pravnega dejanja. Iz teh razlogov izhaja, da ne gre za izvršbo nedenarne terjatve, temveč za izvršbo denarne terjatve (glede katere je izdana oblikovalna sodba), dolžnik je le dolžan dopustiti, da se izvršba opravi iz njegovega premoženja.
Namen odloga izvršbe je v tem, da dolžnik s svojo aktivnostjo doseže spremembo v svoji dejanski situaciji oziroma glede razlogov za odlog izvršbe, ali terjatev v tem času na drug način tudi poplača. Zato ni zadostovalo golo zatrjevanje, da dolžnika drugega stanovanja nimata in si ga zaradi finančne situacije zase ter za svoje mladoletne otroke tudi ne moreta privoščiti. Dolžnika bi morala namreč zatrjevati in izkazati, da sebi in svoji družini do trenutne faze postopka bivanja nista mogla zagotoviti drugje.
Zmote ali prevare ni mogoče uveljavljati z ugovorom, ampak s tožbo, ki vsebuje oblikovalen zahtevek.
Osnovna skrbnost terja, da se človek seznani z vsebino listine, ki jo podpisuje. V poroštveni izjavi je bilo v jasnem in vsakomur razumljivem jeziku napisano, da tožnik s to izjavo jamči banki za plačilo obveznosti po kreditni pogodbi z vsem svojim premoženjem in bo banki na njen poziv obveznost, ki je dolžnik ne bo poravnal, tudi plačal.