preklic naroka - odsotnost tožene stranke z naroka - pogoji za preložitev naroka - pravica do sojenja v navzočnosti - pravica do sojenja v razumnem roku - pravovarstveni interes - pravni interes (pravna korist) za tožbo
Pogoji za preklic naroka niso bili izpolnjeni, saj toženka ni izkazala upravičenega razloga za njeno odsotnost, na naroku pa je bila zastopana po pooblaščencu.
Iz trditvene podlage toženke ne izhaja, o čem bi glede na listinske dokaze in neprerekano višino terjatve izpovedovala ob svojem zaslišanju, česar tudi v pritožbi ne konkretizira, zato z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza, ki trditev ne more nadomestiti, ni bila kršena njena pravica do izvedbe dokazov.
URS člen 22, 29, 34. ZKP člen 5, 5/2, 104, 104/1, 105, 392, 392/6.
premoženjskopravni zahtevek - izvedba naroka za glavno obravnavo - načelo kontradiktornosti postopka - odločitev o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca - razveljavitev sodbe
Prvostopenjsko sodišče ni izvedlo naroka za glavno obravnavo, na katerem bi ugotavljalo, ali so uveljavljani premoženjskopravni zahtevki oškodovancev po višini utemeljeni, s čimer obsojencu ni dalo možnosti, da se izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki se nanaša na njegovo odgovornost povrniti oškodovancem škodo, posledično pa je bilo poseženo v njegovo pravico do obrambe.
bančna garancija na prvi poziv - neodvisna bančna garancija - pogoji za izplačilo - unovčitev bančne garancije - predložitev dokumentov - pogoj - dokumentarni pogoj - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava
Pritožbeno sodišče sledi presoji prvostopenjskega sodišča, da gre pri izdani bančni garanciji za neodvisno bančno garancijo. To pomeni, da obveznost banke garanta ni odvisna od obstoja, veljavnosti ali izpolnitve katerekoli obveznosti iz temeljnega posla. Neodvisne bančne garancije se delijo na nepogojne in pogojne. Razlika med njimi je ta, da mora pri prvih upravičenec za unovčitev bančne garancije podati le zahtevo za njeno unovčitev, pri drugih pa mora poleg podaje zahteve izpolniti še dodatne pogoje, določene v garanciji. Ti pogoji morajo biti takšni, da ne nasprotujejo naravi instituta, to je neodvisnosti zavarovanja glede na temeljni posel. V nasprotnem primeru bančna garancija izgubi svojo neodvisno naravo.
V neodvisni bančni garanciji so kot pogoj za njeno unovčitev, ki ne spremenijo narave garancije v odvisno, lahko določeni pogoji dokumentarne narave (izjava upravičenca, v kateri mora navesti, kako je naročnik kršil obveznost iz temeljnega posla, izjava tretje osebe npr. nadzornega inženirja, da dela niso dokončana v roku, predložitev dokumenta, listine itd.). Pri teh garancijah banke ne preverjajo resničnosti vsebine izjav, dokumentov in listin, temveč za izplačilo garantirane vsote zadostuje že, da se banki predložene izjave, dokumenti in listine po obliki in vsebini skladajo z garancijskimi pogoji. Zato takšna bančna garancija kljub pogojem ohrani svojo neodvisno naravo.
zahtevek za plačilo odškodnine za škodo - poslovna odškodninska odgovornost - izgubljeni dobiček - obstoj vzročne zveze - teorija o naravni vzročnosti - teorija o adekvatni vzročnosti - teorija o ratio legis vzročnosti - predvidljivost škode - okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe - odškodnina za nepremožensko škodo - pomanjkljiva trditvena podlaga
Morebitna škoda je tožnici nastala zaradi uničenih kefirnih zrn, do česar je prišlo med postopkom liofilizacije. To predstavlja naravni vzrok škode. Sodišče prve stopnje se je na drugi strani postavilo na stališče, da je vzrok nastale škode okoliščina, da se tožnica ni prepričala, ali ima toženka vsa potrebna dovoljenja za izvajanje storitev liofilizacije. Pri tem iz prvostopenjske sodbe tudi ne izhaja jasno, ali je navedeno dejstvo štelo kot izključni razlog nastale škode ali pa kot okoliščino, ki je pomenila prekinitev naravne vzročne zveze, ki izhaja iz uničenja kefirnih zrn med procesom. V vsakem primeru je takšna presoja zmotna. Okoliščina, da toženka ni obrat za predelovanje živil oziroma da se tožnica o tem ni prepričala, ne more predstavljati vzročne zveze nastali škodi v naravnem pomenu.
Sodišče prve stopnje je prehitro začelo obravnavati vprašanje predvidljivosti škode (prvi odstavek 243. člen OZ), preden je sploh ugotavljalo, ali je tožnici nastala škoda in s kakšno stopnjo krivde je ravnala toženka v smislu 243. člena OZ. Ta omogoča razbremenitev odgovornosti stranke za povračilo „nepredvidljive“ škode le, če ta ni ravnala iz naklepa ali hude malomarnosti.
V skladu s 183. členom OZ sodišče prisodi pravni osebi za okrnitev ugleda ali dobrega imena pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Odškodnina po tem pravilu predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo. Med dejanja, ki spadajo v domet tega člena teorija navaja predvsem primere neresničnih trditev v sredstvih javnega obveščanja in dejanja nelojalne konkurence. Zaradi povezanosti gospodarskih subjektov v gospodarski verigi bi sicer bila mogoča tudi okrnitev ugleda, kjer predhodna kršitev pogodbe enega udeleženca povzroči nemožnost izpolnitve naslednjega udeleženca tretjemu in posledična izguba ugleda ali dobrega imena. Vendar okoliščine obravnavnega primera kaj takšnega ne utemeljujejo, saj je bila trditvena podlaga tožnice v tem delu preskopa, pa tudi sam dokazni postopek (sicer skromnih) trditev o izgubi poslovnega ugleda ni potrdil.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - zavrnitev ugovora - povračilo stroškov dolžnika - odvetniška tarifa - vrednost spornega predmeta - višina dolga
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravno določbo 1. točke tarifne številke 37 OT, ko je kot znesek, za katerega je dolžnik prezadolžen (in od katerega je odvisna višina nagrade), upoštevalo zgolj vsoto priznanih terjatev obeh upnikov, ki sta vložila ugovor proti odpustu obveznosti. Ugovor proti odpustu obveznosti je namreč uperjen proti nastopu pravnih učinkov odpusta obveznosti - to je proti prenehanju upnikove pravice sodno uveljavljati plačilo terjatev upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, celo ne glede na to, ali je upnik terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja. Učinki morebitne uveljavitve ugovora proti odpustu obveznosti se ne raztezajo zgolj na terjatve upnika, ki je ugovor vložil, na kar pravilno opozarja pritožnik, pač pa na vse upnike.
razlika v plači - dodatek k plači - nadpovprečna delovna uspešnost - ustni dogovor - ničnost dogovora - obseg dela - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Zgolj na podlagi splošne ugotovitve, da je tožnica opravljala dodatno nalogo s področja plačilnega prometa poleg rednega dela oziroma izven delokroga svojega delovnega mesta, ni mogoče zaključiti, da je bil zaradi tega obseg njenega dela bistveno povečan, zaradi česar bi lahko bila upravičena do izplačila dodatka za izredno delovno uspešnost v vtoževanem obdobju.
Odločitev sodišča prve stopnje o tožničini upravičenosti do dodatka za izredno delovno uspešnost je zmotna tudi iz razloga, ker zaključek o opravljanju povečanega obsega dela temelji na napačni presoji, da dodatna zadolžitev priprave plačilnega naloga pomeni opravljanje dela izven delokroga njenega delovnega mesta.
Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno opozorilo na dejstvo, da imajo obsojenci na prestajanju zaporne kazni pravico do zagotavljanja potrebnih zdravstvenih storitev, ki se izvršujejo v zavodih za prestajanje kazni zapora. Ob tem se lahko zdravstvena oskrba za obsojence opravlja tudi v ustreznih zdravstvenih ustanovah zunaj zavoda, zaradi česar je povsem utemeljen zaključek, da morebitno nadaljnje zdravljenje obsojenca na prestajanju zaporne kazni ne bo ogroženo.
ZPP-UPB3 člen 111, 111/2, 145, 280, 280/2.. ZIZ-UPB4 člen 181, 181/6.
izvršilni postopek - štetje rokov - nezakonita javna dražba - odredba o prodaji na javni dražbi - kršitev pravice do izjave v postopku - spletna javna dražba v izvršilnem postopku - vročitev s pritrditvijo na sodno desko
V ZIZ vprašanje štetja rokov ni posebej urejeno, zato je treba uporabiti določbe ZPP. Če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan (drugi odstavek 111. člena ZPP). To pomeni, da do začetka dražbe 4.3.2022 še ni poteklo 30 dni od objave odredbe o prodaji, kot to pravilno opozarja pritožba in da so bile torej pri izvedbi dražbe nepravilnosti.
terjatve iz delovnega razmerja - delo preko polnega delovnega časa - nesreča pri delu - odškodninska odgovornost delodajalca - zadostna trditvena podlaga - sklepčnost tožbe - nepopolna tožba - poziv k popravi tožbe - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - razveljavitev sodbe
Izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da iz tožbenega zahtevka ne izhaja znesek, ki naj bi ga bila toženka dolžna plačati tožniku za posamezen vtoževani mesec iz naslova plačila za delo in plačila dnevnic. Čeprav navedena ugotovitev pomeni, da tožba v tem delu ni bila popolna, sodišče prve stopnje ni tožnika s sklepom pozvalo k popravi tožbe na podlagi 108. člena ZPP (ki izrecno zahteva tudi opozorilo stranki, da bo v primeru nepoprave tožbe sodišče to zavrglo). Ker tožba v navedenem delu ni bila popolna, ni bila sposobna za vsebinsko presojo in sodišče prve stopnje njene (ne)sklepčnosti niti ni moglo presojati.
Okoliščine, ki jih je sodišče izpostavilo kot ključne za zaključek o nesklepčnosti tožbe za plačilo odškodnine zaradi nesreče pri delu, tj. da ni jasno, zakaj je tožnik delal v temi, zakaj je skočil s kamiona, s kakšne višine ter ali je toženka (oziroma kako) za to odgovorna, so po presoji pritožbenega sodišča predmet ugotavljanja v nadaljnjem dokaznem postopku, seveda ob upoštevanju tudi trditev in dokaznih predlogov nasprotne stranke.
ZDR-1 člen 155, 156, 179.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZJU člen 140.. ZPP člen 7, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
vojska - misija - neizkoriščen tedenski počitek - dnevni počitek - premoženjska škoda - sklepčnost tožbe - dokazna ocena
Ena od pravic delavca iz delovnega razmerja, vzpostavljenega s pogodbo o zaposlitvi, je število ur dela, ki jih mora opraviti v določenem časovnem obdobju. V primeru, da delodajalec te pravice ne spoštuje in mora delavec opraviti večje število ur, krši svojo pogodbeno obveznost. Če ima to za posledico škodo, jo je delodajalec dolžan delavcu povrniti po splošnih pravilih civilnega prava (140. člen ZJU; 179. člen ZDR-1), pri čemer je Vrhovno sodišče RS kot zmotno opredelilo določitev odškodnine v višini 11 ur in pojasnilo, da je delavec upravičen do zneska glede na dejanske ure opravljenega dela, ki mu ni bilo plačano.
sklep o dedovanju - zapuščinski postopek - način delitve zapuščine - izločitev iz zapuščine - dedni dogovor - dedič - odgovornost za zapustnikove dolgove - dedičeva odgovornost za dolgove - upravnik večstanovanjske stavbe - obratovalni stroški - razdelilni ključ - aktivna in pasivna legitimacija - stvarnopravni zahtevek - obligacijski zahtevek
V primeru izločitve premoženja zaradi lastništva toženke zapuščinsko sodišče (izločenega) premoženja ne bi zajelo v obsegu zapuščine. V takšnem primeru zapuščinsko sodišče tudi ne bi navajalo toženke kot upnice v postopku. Prav tako toženki in zakonitima dedičema ne bi bilo treba skleniti sporazuma o delitvi zapuščine. Toženka ne bi prejela solastniškega deleža zapuščine, saj bi že bila lastnica izločenega premoženja, ki ne sodi v zapuščino.
pogodbena kazen zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbene obveznosti - pogoji za uveljavljanje - vsebina tožbenega zahtevka - neizpolnjena dvostranska pogodba - neodpravljiva nesklepčnost
Določbo četrtega odstavka 251. člena OZ je treba razlagati, tako da je mogoče uveljavljati pogodbeno kazen zaradi zamude v izpolnitvi samo in le v naslednjih primerih: (1) ko je dolžnik pogodbeno obveznost izpolnil z zamudo ali (2) ko upnik kumulativno uveljavlja tudi izpolnitveni zahtevek. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje (točka 10 obrazložitve), toženka prevzetih del ni izvedla oziroma dokončala (zadnje dejstvo med strankama ni sporno), ampak jih je (po drugem podizvajalcu) izvedla oziroma dokončala tožnica, zato slednja v tem postopku tožbenih navedb v smeri zahteve po izpolnitvi zahtevka s strani toženke ne more dopolniti na način, da bi lahko v skladu s četrtim odstavkom 251. člena OZ od nje zahtevala plačilo pogodbene kazni. Gre za položaj (s strani toženke) neizpolnjene pogodbe, ne pa za položaj zamude z izpolnitvijo. Glede na navedeno ni dvoma, da je tožba, s katero tožnica zahteva plačilo pogodbene kazni zaradi zamude z izpolnitvijo, neodpravljivo nesklepčna.
ZKP člen 76, 76/3, 147, 277, 277/1, 277/1-1, 434, 434/1, 437, 437/1. KZ-1 člen 283, 283/1.
kaznivo dejanje krive ovadbe - zavrženje obtožnega predloga - formalni preizkus obtožnega akta - materialni vsebinski preizkus obtožnega akta - poziv na dopolnitev - konkretizacija zakonskih znakov - opisano dejanje ni kaznivo dejanje - naznanitev kaznivega dejanja
Formalni preizkus obtožnega akta, ki se nanaša na njegove obvezne sestavine iz prvega odstavka 434. člena ZKP, obsega presojo, ali ima obtožni akt morebitne formalne pomanjkljivosti. Če pri tem preizkusu sodnik ugotovi, da formalne napake obstajajo, v skladu s tretjim odstavkom 76. členom ZKP pozove vložnika, da jih popravi oziroma vlogo dopolni in mu za to določi primeren rok. Materialni oziroma vsebinski preizkus pa je faza, ki sledi predhodnemu formalnemu preizkusu in obsega presojo, ali je podan kakšen od razlogov za ustavitev kazenskega postopka po prvem odstavku 437. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 277. člena ZKP, kamor spada tudi preverjanje konkretizacije zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. V tej fazi sodišče sprejme svojo odločitev, ne da bi tožilca pozvalo k dopolnitvi oziroma vsebinski popravi pomanjkljivega obtožnega predloga.
Za naznanitev kaznivega dejanja je mogoče v osnovi šteti pisno ovadbo, podajo ustne ovadbe na zapisnik ali podajo ovadbe v okviru katerega drugega postopka, v katerem sodelujejo osebe, ki so pooblaščene za sprejem ovadbe (policija, tožilec, sodišče - 147. člen ZKP), pri čemer se upoštevajo tudi vse druge oblike podaje ovadbe (ustno po telefonu ali z uporabo elektronskih telekomunikacijskih sredstev). Ker pa oškodovanec kot tožilec izvršitvene oblike ni konkretiziral v tej smeri, ni podan zakonski znak naznanitev kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00060288
ZPP člen 458, 458/1.
gospodarski spor majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - nedovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dejanskega stanja
Kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče zagreši takrat, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali so v njej navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Z nasprotovanjem dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, pa pritožnica tega pritožbenega razloga ni utemeljila.
ZFPPIPP člen 47, 104, 104/6. Pravilnik o spremembah Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2022) člen 3.
nagrada upravitelju za vnovčenje stečajne mase in razdelitev - konstitutiven sklep - uporaba meril za določanje nagrade stečajnim upraviteljem - načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - javni interes
Za stanje, ki je sicer nastalo v preteklosti, učinki pa še trajajo, je treba uporabiti novelirani pravilnik. Določila novele v konkretnem primeru niso bila uporabljena retroaktivno, kot zmotno zatrjuje pritožnik. Po mnenju pritožbenega sodišča ne gre niti za t.i. nepravo retroaktivnost, pri kateri gre za poseg v pravni položaj, ki je nastal v preteklosti v času veljavnosti prvotne ureditve, pa v tem času še ni zaključen. Načelo varstva zaupanja v pravo posamezniku ne zagotavlja nespremenljivosti predpisov, pač pa da mu država pravnega položaja ne bo arbitrarno poslabšala, to je brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. V konkretnem primeru pa je pravladujoč legitimen javni interes utemeljen v znižanju nekaterih previsokih tarif za odmero nagrad upraviteljem v insolvenčnih postopkih zaradi uresničitve načela zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP). S tem tudi ni bil prestopljen okvir prostora lastne presoje o koliziji načela zaupanja v nadaljnji obstoj pravnih norm in načela prilagajanja prava družbenim spremembam.
ugotavljanje stopnje invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca
Tako sodna izvedenka MDPŠ kot izvedenski organ sta skozi pisna izvedenska mnenja in njihove dopolnitve pri tožnici ugotovila preostalo delovno zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti. Bistvena značilnost dokaza z izvedencem je zagotoviti sodišču znanje, ki ga to nima in brez katerega odločitev v sporu ni mogoča in objektivizacija preostalih dokazov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00060286
ZVPot člen 21b, 21b/2. OZ člen 468, 468/1, 468/1-2.
prodajna pogodba - garancija za brezhibno delovanje stvari - znižanje kupnine - oblikovalni zahtevek
Posebna pravila o povrnitvi neposredne škode (manjše vrednosti stvari z napako), ki veljajo za odgovornost prodajalca za brezhibno delovanje stvari, izključujejo uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti glede zahtevkov (pravic) kupca v primeru neposredne škode, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti stvari, ki ne deluje brezhibno. Kupec lahko povrnitev te neposredne škode zahteva samo z zahtevki za odpravo okvare oziroma za zamenjavo stvari in z uveljavljanjem pravice do sorazmernega znižanja kupnine in pravice odstopiti od prodajne pogodbe.
Ker tudi določba drugega odstavka 21.b člena ZVPot določa, da lahko potrošnik zahteva znižanje kupnine, gre po presoji pritožbenega sodišča tudi pri zahtevku za znižanje kupnine v okviru garancije za tožbeno oblikovalno pravico.
NEPRAVDNO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - USTAVNO PRAVO
VSL00061202
ZDZdr člen 39, 39/1, 48, 48/2, 52, 74, 75.
socialno varstvo - predlog centra za socialno delo - sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda - pogoji za sprejem v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - prostorska stiska - pravice varovancev zavoda - poseg v ustavno varovane pravice - nujna oskrba - namestitev v psihiatrično bolnišnico - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve - bolnišnično zdravljenje - končano zdravljenje - začasnost ukrepa
Določitev začasnega nadomestnega zavoda ni izrecno predvidena v zakonu. Vendar je imelo sodišče za tako odločitev oporo v pravnih izhodiščih odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-477/18-19, Up-93/18-37 z dne 23. 5. 2019, ki je ugotovilo, da je nameščanje oseb v prezasedene socialnovarstvene zavode neustavno, in v sklepu VS RS II Ips 51/2019 z dne 25. 4. 2019. Z njim je Vrhovno sodišče RS odstopilo od dotedanje sodne prakse, ki prostorske stiske socialnovarstvenih zavodov ni štela za pravnorelevanten odklonitveni razlog za sprejem osebe z duševno motnjo. Opozorilo je na ustavnopravno vrednotenje vseh kolidirajočih vrednot in pravic v zvezi s tem ter na ustavno vzdržno in hkrati ustavno nujno razlago določb ZDZdr. Ob ugotovitvi, da je utemeljen odvzem prostosti osebi z duševno motnjo, pri kateri akutno bolnišnično zdravljenje ni (več) potrebno, in ob ugotovljeni prezasedenosti ustreznih socialnovarstvenih zavodov, je treba ZDZdr razlagati tako, da se lahko odredi začasna namestitev osebe v druge – za osebo primerljive zavode, med drugim tudi v psihiatrične bolnišnice, tako da bodo (začasno) zavarovane dobrine, ki jih ščiti 39. člen ZDZdr. Ta izhodišča so bila sprejeta ob zavedanju Vrhovnega sodišča RS, da psihiatrične bolnišnice niso namenjene dolgoročnemu bivanju oseb po končanem zdravljenju, in da nameščanje oseb, ki zdravljenja ne potrebujejo, v bolnišnice, lahko pripelje do njihovega prekomernega obremenjevanja.
Nadaljnja sodna praksa se je zavzela za restriktivni pristop pri izrekanju začasnih namestitev oseb z duševno motnjo, ki ne potrebujejo (več) bolnišničnega zdravljenja, v psihiatrične bolnišnice. Gre za skrajni ukrep, ko so izčrpane vse druge možnosti. Pri odločitvi o izbiri ustreznega zavoda in trajanju namestitve (drugi odstavek 48. člena ZDZdr) mora sodišče upoštevati tudi različen namen oddelkov pod posebnim nadzorom v psihiatričnih bolnišnicah, ki so namenjeni zdravljenju duševno bolnih oseb, od namena nastanitvenih varovanih oddelkov socialnovarstvenih zavodov.