Tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru tajski carinski organi niso vedeli in tudi niso mogli vedeti, da so jim bili posredovani napačni podatki o poreklu blaga.
Neživljenjsko je pričakovati, da bi deklarant preverjal vse okoliščine v zvezi z uvoženim blagom, je pa po presoji sodišča od njega mogoče zahtevati, da preveri vsaj ključne okoliščine poslovanja, še zlasti zato, ker se je blago pretovarjalo in je to lahko v konkretnem primeru razbral iz k tovoru priloženih listin.
Zastaralni roki ne tečejo le v času odločanja o pritožbi, ampak tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 220.
carina - odmera uvoznih dajatev - naknadna vknjižba uvoznih dajatev - poročilo OLAF - poreklo blaga - potrdilo o poreklu blaga - dobra vera - odgovor na tožbo
Tožnik se v obravnavani zadevi ne more sklicevati na svojo dobrovernost. Tožbene navedbe, da tožnik nima znanj in pooblastil, kakršna ima OLAF, in da zato napake carinskih organov ni mogel odkriti, ne prestanejo resnega preizkusa. Preverba vseh okoliščin uvoza in pridobitev dodatnih podatkov pri izvoznikih je na deklarantu, torej tožniku, še toliko bolj, kolikor obstajajo kakšni razlogi za sum ali druge okoliščine, ki narekujejo povečano opreznost. Ravno deklarant ima neposredno možnost preverjanja vseh okoliščin, zato je prvenstveno na deklarantu tudi zavrnitev sprejema mandata, kolikor ni gotov v vse okoliščine, v nasprotnem primeru pač nosi odgovornost.
ZCS-1 člen 21, 21a. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 13, 92, 220, 221, 239. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 365, 366.
carina - obračun uvoznih dajatev - nezakonita odstranitev blaga izpod carinskega nadzora - zaključek tranzitnega postopka - udeležba drugih oseb - odgovornost glavnega izvajalca - skrbnost dobrega gospodarstvenika
Po prvem odstavku člena 220 CZS se mora v primeru, če znesek dajatev, ki izhaja iz carinskega dolga, ni bil vknjižen v skladu s členoma 218 in 219 ali je bil vknjižen nižji znesek od zakonsko dolgovanega, vknjižba zneska izterjevanih dajatev ali preostalega izterjevanega zneska dajatev, opraviti v roku dveh dni, ki se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko izračunajo zakonsko dolgovni znesek ter določijo dolžnika (naknadna vknjižba). Se pa po drugem odstavku tega člena, razen v primerih iz drugega in tretjega pododstavka člena 217(1), naknadna vknjižba ne opravi (med drugim) v primeru, če zakonsko dolgovani znesek dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo (točka b).
Pri prevozu in nadzoru prevoza blaga tožnik ni spoštoval pravil obveznosti izvedbe prevoza za blago, v pogledu nadzora pa se je, v odsotnosti zagotavljanja visokih standardov varnosti na strani prevoznika, zadovoljil zgolj s telefonskimi obvestili zastopnika naročnika E.E., ki, zaslišan na naroku izpove, da je prevoz nadziral le v Romuniji, medtem ko naj bi transport na območju Madžarske nadziral M.M., pa še to le po telefonu. Ob ugotovitvi, da so bila vozila prazna že ob vstopu v Romunijo, ki temelji na pridobljenih informacijah s strani pristojnih carinskih organov na podlagi mednarodnega upravnega sodelovanja, in nadaljnji izpovedbi priče E.E., da je prevoz kontroliral telefonsko in da je tovornjake preveril 20 do 30 kilometrov pred romunsko - ukrajinsko mejo ter da ob prehodu meje ni bil nikoli navzoč, po presoji sodišča ni mogoče slediti tožbenemu zatrjevanju, da se je dogovorjeni nadzor o osebnem spremstvu tranzita dejansko in v celoti izvajal. Spoštovanja visokih standardov varnosti pa tožnika tudi ne odvezuje zatrjevani test resnosti poslovnega partnerja ter verodostojnosti in resnosti naročnika ter prevoznika, ki naj bi ga opravil s prvim tranzitom.
ZDDV-1 člen 77, 77-6 138, 138/2. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 204, 204/1, 204/1-b.
carina - naknadni obračun dajatev - doplačilo ddv - oprostitev plačila DDV - napačna uporaba materialnega prava - objektivni element - subjektivni element
V okoliščinah, v katerih je bil davčni zavezanec, ki je uvoznik in dobavitelj, upravičen do oprostitve DDV pri uvozu na podlagi odobritve, ki so jo pristojni carinski organi izdali po predhodnem preverjanju na podlagi dokazov, ki jih je predložil ta davčni zavezanec, slednji ni zavezan naknadno plačati DDV, čeprav se ob naknadnem preverjanju izkaže, da vsebinski pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni razen, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je navedeni davčni zavezanec „vedel ali bi moral vedeti“, da so bile dobave, ki so sledile zadevnim uvozom, del utaje, ki jo je storil pridobitelj, in da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi to utajo preprečil (subjektivni element).
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 204, 204/1, 204/1-b.
uvozne dajatve - obračun uvoznih dajatev - naknadna odmera ddv - napačna uporaba materialnega prava
Carinski organ je pri svoji dokazni oceni, da tožnik ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV izhajal prvenstveno iz listin. Ugotovil je namreč, da listine, ki jih je v konkretni zadevi predložil tožnik, ne dokazujejo, da je bilo blago odposlano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV.
Upoštevajoč sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 320/2015 z dne 30. 1. 2019 in sodbo Sodišča EU C-528/17 z dne 25. 10. 2018 tak zaključek carinskega organa ni pravilen. Carinski organ bo moral v ponovnem postopku, ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč, ki jih je podalo Sodišče EU v sodbi C-528/17 z dne 25. 10. 2018, ponovno odločiti o zadevi. Dopolniti bo moral ugotovitveni postopek in popolno ugotoviti dejansko stanje zadeve glede tožnikovega subjektivnega elementa. Ob upoštevanju vseh možnih objektivnih okoliščin na strani tožnika in celoviti presoji vseh elementov in okoliščin dejanskega stanja bo moral ugotoviti, ali je tožnik ravnal v dobri veri in ali je sprejel vse ukrepe, ki se lahko od njega razumno zahtevajo, da bi se prepričal, da opravljene transakcije ne vodijo do njegovega sodelovanja pri davčni utaji. Pri tem pa tudi upoštevati, da je bilo sporno blago najprej uvoženo iz tretje države, kar ne utemeljuje strožjega pristopa v zvezi s presojo tožnikove odgovornosti od tistega, ki bi se uporabil v okviru transakcije znotraj EU, kot je urejena v prvem odstavku 138. člena Direktive o DDV.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/1, 23/1-c.
carinski postopek - carinski ukrep zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine - uničenje blaga - molk - domneva, da je soglasje dano
Sodišče meni, da sedaj veljavna ureditev carinskim organom ne daje prostega preudarka kdaj lahko molk imetnika blaga štejejo kot soglasje k uničenju in kdaj ne. Razumeti je, da se molk šteje kot soglasje, razen kolikor okoliščine primera ne kažejo na drugačno razlago takega molka. Tega pa za obravnavani primer ni mogoče trditi.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 214, 236. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 145.
carina - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - povezane osebe - vrnitev preveč plačane carine - carinska vrednost - naknadna uskladitev transakcijske cene - transferne cene
V obravnavanem primeru gre za vprašanje dopustnosti naknadne uskladitve transakcijske cene s sklicevanjem na novo transferno ceno in ne za uveljavljanje vračila preveč plačane carine zaradi nepravilne carinske vrednosti v carinskih deklaracijah ob sprostitvi v prost promet. Carinske deklaracije, na katere se nanaša obravnavani zahtevek, so bile namreč vložene kot redne deklaracije. Iz njih ne izhaja, da bi bila deklarirana vrednost določena kot začasna vrednost, kot to zatrjuje tožnica, pač pa so bili v deklaracijah navedeni dokončni podatki, skladno s temi podatki se je tudi določila carinska vrednost blaga. Popravek dejansko plačane ali plačljive cene prodajalca blaga v prid kupca bi bilo zato dopustno upoštevati pri določitvi carinske vrednosti v skladu z 29. členom CZS zgolj pod pogoji 145. člena Izvedbene uredbe, ki pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, kot sta pojasnila oba upravna organa.
Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 558, 559.
V primeru komercialne uporabe prevoznega sredstva na carinskem območju Skupnosti tudi za osebe, ki imajo sedež na carinskem območju Skupnosti oziroma v primerih, ki jih določa 559. člen Izvedbene uredbe, veljata za oprostitev (preostala) splošna pogoja iz 588. člena in s tem tudi omejitev, ki jo vsebuje točka (c) prvega odstavka tega člena, to je, da se prevozno sredstvo, ki je v režimu začasnega uvoza, uporablja izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti. Takšna uporaba Izvedbene uredbe je tudi logična in skladna z opredelitvijo začasnega uvoza blaga iz 137. člena CZ in ki je v tem, da se neskupnostno blago v nespremenjenem stanju ponovno izvozi, ter pri tem uporablja (v komercialne namene) le toliko, kolikor je to potrebno za realizacijo ponovnega izvoza.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 236.
carina - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - povezane osebe - transferne cene - dokazovanje
Med povezanima družbama je mogoče sprejeti s pravnim poslom določeno transakcijsko vrednost kot carinsko vrednost le, kolikor je s predvidenimi načini vrednotenja mogoče ugotoviti, da povezanost med družbama ni vplivala na transakcijsko vrednost, torej da je ta približno enaka vrednosti cene na enoto blaga, po kateri se blago proda nepovezanim osebam, kar pa vse mora dokazati deklarant.
carina - carinska deklaracija - sprostitev blaga v prost promet - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Organ prve stopnje se do zavezujoče razvrstitve Evropske komisije ni opredelil, zato sodišče ne more kot nespornega sprejeti zaključka organa prve stopnje, da se sporna matična plošča (tiskano vezje) uvršča kot televizijski sprejemnik pod tarifno številko 8528 KN in ne kot del, ki je izključno ali pretežno namenjen za uporabo z aparati iz tarifnih številk 8525 do 8528, ki se ga uvrsti pod tarifno številko 8529 KN. Posledično sodišče ne more preizkusiti zaključka organa prve stopnje, ki je štel, da obravnavana matična plošča (tiskano vezje) predstavlja barvni LCD televizor z razmerjem stranic 16:9.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 13, 24, 78, 220. Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) člen 9.
V zvezi s poročili OLAF-a, ki državam zagotavlja pomoč Komisije pri delovanju za zaščito interesov Evropske skupnosti pred goljufijami, izdelanimi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. 3. 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje je v 9. členu določeno, da po zaključku preiskave, ki jo izvede urad, ta pod vodstvom direktorja pripravi poročilo, v katerem navede ugotovljena dejstva, morebitno finančno izgubo in ugotovitve preiskave vključno s priporočili direktorja urada o ukrepih, ki jih je treba sprejeti. Tako pripravljena poročila so dopustni dokazi v upravnih in sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kakor upravna poročila, ki jih pripravljajo nacionalni upravni inšpektorji. Za ta poročila veljajo ista pravila ocenjevanja, kakor veljajo za upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji, in so tem poročilom enakovredna. O dokazni vrednosti poročil OLAF se je Vrhovno sodišče že izreklo in ugotovilo, da so po navedenih predpisih Poročila OLAF-a dopustni dokazi v postopkih pred nacionalnimi organi, vendar pa morajo ti organi po stališču Vrhovnega sodišča v okoliščinah konkretnih primerov presoditi, ali so ti dokazi zadostni za odločitev. Po sodni praksi SEU morajo namreč nacionalni organi, če poročilo OLAF-a vsebuje le splošen opis zadevnega položaja, svoje zaključke utemeljiti še z dodatnimi dokazi.
V zvezi z navedbami, da je naknadni vknjižbi carinskega dolga na podlagi b. točke drugega odstavka 220. člena Carinskega zakonika lahko nasprotovala s sklicevanjem, da je ravnala v dobri veri, da napake carinskih organov ni mogla ugotoviti in da je ravnala skladno s predpisi v zvezi s carinsko deklaracijo, sodišče dodaja, da potrdila organov tretjih držav o nepreferencialnem poreklu blaga nimajo pri uporabi protidampinških pravil EU nobene vloge in da na njihovi podlagi zavezanec za plačilo carinskega dolga ne more graditi legitimnega pričakovanja za nasprotovanje naknadni vknjižbi carinskega dolga.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 220, 220/2, 220/2-b, 239.
carina - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - poreklo blaga - potrdilo o poreklu blaga - lažni podatki
Potrdilo o malezijskem poreklu spornega blaga je bilo izdano na podlagi lažnih podatkov, saj je blago, ki je predmet zadevnih deklaracij in odločb, prispelo iz Republike Kitajske (zgolj) z vmesnim pretovorom v "Free comercal zone" v pristanišču Port Klang, zato se šteje, da je poreklo blaga Kitajska. Stranka, ki zahteva vračilo uvoznih dajatev pa je tista, ki mora dokazati, da je pristojni organ vedel ali bi moral vedeti, da blago ni ustrezalo pogojem za preferencialno obravnavo.
carina - vračilo dela uvoznih dajatev - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Kljub načeloma široki opredelitvi aktov, ki so lahko predmet presoje v upravnem sporu, je ZUS-1 natančneje določil pogoje, ki jih mora izpolnjevati posamezna odločba, sklep ali drug akt ter dejanje, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Po materialnem kriteriju so to le tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta in so utemeljeni na normi javnega prava, ki organ pooblašča za enostransko oblastveno posamično dejanje v javnem interesu. Po povedanem se za upravni akt po ZUS-1 lahko šteje le zgolj tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta.
Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 558, 559. Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 204.
V 559. členu Izvedbene uredbe sicer res ni izrecno navedeno, da oprostitev ne velja za notranji promet, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Vendar pa gre za sporni določbi 558. člena in 559. člena Izvedbene uredbe, ki spadata v oddelek, ki določa pogoje za popolno oprostitev, v pododelek prevozna sredstva in ju ni mogoče razlagati neodvisno ena od druge, kar izhaja iz sistemske razlage. Določba 558. člena Izvedbene uredbe vsebuje splošne pogoje za oprostitev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno (kar jasno sledi iz besedila te določbe Izvedbene uredbe), torej vključno s pogojem iz točke (c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe. Za ta pogoj pa pristojni organ utemeljeno in skladno s spisi ter hkrati neprerekano ugotavlja, da v konkretnem primeru ni bil izpolnjen. Tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bil izpolnjen pogoj, da je šlo za prevozno sredstvo v primeru komercialne uporabe, ki se je uporabljalo izključno za prevoz, ki se je začel in končal zunaj carinskega območja Skupnosti. Čim pa je temu tako, davčni organ pravilno ugotavlja tudi, da s pričetkom izvajanja notranjega prometa (kot ga določa točka (c) prvega odstavka 555. člena Izvedbene uredbe) pogoji za popolno oprostitev iz naslova začasnega uvoza predmetnega polpriklopnika niso bili več izpolnjeni in je tudi po presoji sodišča podana podlaga za uporabo določb točke (a) prvega odstavka 204. člena CZ, ki glede na nastali carinski dolg narekuje odmero uvoznih dajatev. Po presoji sodišča razlaga carinskega organa določb točke (c) prvega odstavka 558. člena Izvedbene uredbe ni bila zmotna oziroma napačna, kot to zatrjuje tožnik v tožbi. Tudi sodišče, enako kot tožena stranka, razume določbi točke (c) prvega odstavka 558. člena in točke (b) prvega odstavka 559. člena Izvedbene uredbe.
ZDavP-2 v določbi 141. člena daje podlago za izdajo ugotovitvene odločbe, vendar le za izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. V obravnavanem primeru pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v postopku niso bile ugotovljene nepravilnosti takšne vrste, ampak nepravilnosti, ki imajo vpliv na višino davčne obveznosti in zaradi katerih bi nastal carinski oziroma davčni dolg, ki pa ga prvostopenjski organ ni obračunal oziroma odmeril izključno zato, ker je potekel predpisani rok, v katerem bi to lahko storil. Glede na navedeno (obrazložitev) po presoji tega sodišča prvostopenjski organ ni izkazal podlage za izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti v smislu prvega odstavka 141. člena ZDavP-2.
Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 558, 559. Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 204.
Sodišče razume Izvedbeno uredbo tako, da le-ta v 599. členu določa izjemo od splošnih pogojev za odobritev popolne oprostitve iz predhodnega, 588. člena, in sicer konkretno od tistega iz točke (b) prvega odstavka, ki pogojuje oprostitev z uporabo prevoznega sredstva s strani osebe s sedežem zunaj območja Skupnosti, ter na ta način omogoča popolno oprostitev tudi v primeru, ko gre za uporabo prevoznega sredstva s strani osebe, ki ima sedež na carinskem območju Skupnosti. To pa pomeni, da v primeru komercialne uporabe prevoznega sredstva na carinskem območju Skupnosti tudi za osebe, ki imajo sedež na carinskem območju Skupnosti oziroma v primerih, ki jih določa 559. člen Izvedbene uredbe, veljata za oprostitev (preostala) splošna pogoja iz 588. člena in s tem tudi omejitev, ki jo vsebuje točka (c) prvega odstavka tega člena, to je, da se prevozno sredstvo, ki je v režimu začasnega uvoza, uporablja izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 14, 78. ZDavP-2 člen 130. Uredba Sveta (ES) št. 1207/2001 z dne 11. junija 2001 o postopkih za olajšanje izdajanja potrdil o gibanju blaga EUR.1, izdelave izjav na računih in obrazcev EUR.2 ter izdaje nekaterih dovoljenj za pooblaščenega izvoznika v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 3351/83 člen 2.
Izjavo dobavitelja v smislu 2. člena Uredbe 1207/2001 ne more nadomestiti izjava proizvajalca novega vozila, ki jo je tožnik predložil v postopku naknadnega preverjanja. Za dokazovanje preferencialnega porekla je treba upoštevati določbe Uredbe 1207/2001. Sklicevanje tožnika na uporabo 16. člena pojasnjevalnih opomb, ki govorijo o dokumentarnih dokazilih za rabljeno blago, in ki med drugim navajajo deklaracijo proizvajalca ali kateregakoli drugega trgovca, oznake na blagu, in da ni nobenih indikacij, da blago ne ustreza zahtevam pravil o poreklu, ni materialno pravno pravilno.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 239. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 899.
carina - tranzitni postopek - nezakonita odstranitev blaga izpod carinskega nadzora - carinski dolg pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - povračilo ali odpust carinskega dolga - pogoji za odpust obveznosti - malomarnost
Glavni zavezanec se lahko izogne odgovornosti za plačilo carinskega dolga le v posebej določenih primerih, ko je treba skladno z 239. členom Carinskega zakonika povrniti oziroma odpustiti preveč plačan oziroma obračunan carinski dolg. Ob presoji zahtevka za odpust dajatev je potrebno ugotavljati obstoj posebne situacije in obenem odsotnost goljufije oziroma očitne malomarnosti, pri čemer je dokazno breme na strani glavnega zavezanca. Sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa, da je tožnik s svojim lastnim, samoiniciativnim ravnanjem povzročil odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, saj ni postopal v sodelovanju oziroma dogovoru s carino. Z nespoštovanjem predpisov je sam omogočil, da je bilo blago odstranjeno izpod carinskega nadzora, tudi ni dokazal, da je do zapletov prišlo zaradi ravnanja poljskih carinskih uslužbencev. Tožnik kot izkušen gospodarski subjekt bi moral ravnati v smeri namena tranzitnega postopka, ki je v tem, da se zagotovi prevoz blaga pod carinskim nadzorom od enega kraja do drugega, medtem ko je zaradi spremenjenih okoliščin med potekom tranzitnega postopka napotil oziroma usmeril blago izven predpisane tranzitne poti proti drugemu uradu brez sodelovanja oziroma dogovora s carinskim organom.Odstranitev blaga izpod carinskega nadzora, kar pomeni vsako dejanje ali opustitev, ki pristojnim carinskim organom preprečuje, četudi začasno, dostop do blaga pod carinskim nadzorom in izvajanje nadzora, vedno povzroči nastanek carinskega dolga na podlagi prvega odstavka 203. člena Carinskega zakonika.
trošarina - vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - povezane družbe - družba mati - hčerinska družba
Okoliščina, da so tožnik in hčerinski družbi bili dogovorjeni, da je plačnik goriva tožnik, torej kupec energentov, ne vpliva na status upravičenca do vračila trošarine, saj gre za obligacijsko-pravni dogovor, ki ne more vplivati na status upravičenca po ZTro. Zato je po presoji sodišča pravilna razlaga prvostopenjskega organa, da tožnik nima položaja upravičenca za vračilo trošarine glede vozil, ki jih je dal v najem svojim hčerinskim družbam.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 29.
carina - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - povezane osebe - transferne cene - dokazovanje
Pri prodaji med povezanima družbama je mogoče sprejeti s tem poslom določeno transakcijsko vrednost kot carinsko vrednost le, kolikor je s prej predvidenimi načini vrednotenja mogoče ugotoviti, da povezanost med družbama ni vplivala na transakcijsko vrednost, torej da je ta približno enaka vrednosti cene na enoto blaga, po kateri se blago proda nepovezanim osebam, kar vse pa mora dokazati deklarant.