trošarina - vračilo trošarine za komercialni namen - pogoji za vračilo - dejansko opravljanje dejavnosti
Ko gre za stroje v gradbeništvu, je pravica do vračila trošarine pogojena oziroma omejena že z zakonsko definicijo strojev v gradbeništvu kot strojev, ki se uporabljajo v dejavnosti, ki se uvrša v področje „Gradbeništvo“. Vendar pa sama registracija gradbene dejavnosti pravice do vračila trošarine ne zagotavlja. Pravica je namreč pogojena z dejanskim opravljanjem dejavnosti, ki se uvršča v področje „Gradbeništvo“, ter z zahtevo, da je predpisana namenska poraba goriva dokazana oziroma dokazljiva.
Tožnica je s svojim TRO-K-EN zahtevkom, ki ga je prvostopenjski organ prejel dne 23. 4. 2015 in ki se po izrecni tam vsebovani navedbi nanaša na prvi kvartal leta 2015, skladno s četrtim odstavkom 54.č člena ZTro za koledarsko leto 2015 izbrala trimesečni način uveljavljanja vračila, s tem pa izključila možnost mesečnega in letnega uveljavljanja vračila trošarine za to leto.
Tožnici je bila v dovoljenju dovoljena nabava polletne količine etilnega alkohola, za leto 2015 pa ji je bila na podlagi 17. 12. 2014 vloženega zahtevka, ki se je nanašal na leto 2015 (torej je bil vložen za bodoče obdobje, vnaprej), dne 18. 12. 2014 odobrena količina pol milijona litrov. Tožnica je naknadno, torej po poteku leta 2015, vložila obravnavani zahtevek in zahtevala povečanje odobrene količine za obdobje leta 2015 za dodatnih 184.935 litrov etilnega alkohola, za katero je že predhodno poročala prekoračitev. Po sami naravi stvari takšnemu zahtevku ni mogoče ugoditi, saj se zahtevki po petem odstavku 27. člena ZTro nanašajo na zahtevke za odobritev nabave (in ne na odobritev že porabljenih izdelkov), poleg tega pa je zakonski režim poslovanja oproščenih uporabnikov zastavljen na način, da se najprej (tj. pred izvedbo aktivnosti) pridobi tako status oproščenega uporabnika kot tudi dovoljenje za nabavo vsakokratnih količin.
Iz tožnikovih navedb o napačni vročitvi odločbe, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, torej izhaja, da tožnik pritožbe zoper izpodbijano odločbo, zaradi domnevno napačne vročitve, sploh ni vložil. Nevložitev pritožbe pa je procesna ovira za dopustnost upravnega spora. Iz prvega odstavka 6. člena ZUS-1 namreč izhaja, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Iz povedanega izhaja, da se v dvostopenjskem upravnem postopku upravni akt lahko izpodbija v upravnem sporu le, če je pritožba zoper njega zavrnjena. Zato tožnik v tem upravnem sporu ne more izpodbijati zakonitosti navedene odločbe, saj zoper njo pritožba ni bila vložena.
Tožbene navedbe, da tožnik nima znanj in pooblastil, kakršna ima OLAF, in da zato napake carinskih organov ni mogel odkriti, ne prestanejo resnega preizkusa. Preverba vseh okoliščin uvoza in pridobitev dodatnih podatkov pri izvoznikih sta na deklarantu, torej tožniku, še toliko bolj, kolikor obstajajo kakšni razlogi za sum ali druge okoliščine, ki narekujejo povečano opreznost; ravno deklarant ima neposredno možnost preverjanja vseh okoliščin, zato je prvenstveno na deklarantu tudi zavrnitev sprejema mandata, kolikor ni gotov v vse okoliščine, v nasprotnem primeru pač nosi odgovornost.
Preverba vseh okoliščin uvoza in pridobitev dodatnih podatkov pri izvoznikih, sta na deklarantu, torej tožniku, še toliko bolj, kolikor obstajajo kakšni razlogi za sum ali druge okoliščine, ki narekujejo povečano opreznost. Ravno deklarant ima neposredno možnost preverjanja vseh okoliščin, zato je prvenstveno na deklarantu tudi zavrnitev sprejema mandata, kolikor ni gotov v vse okoliščine, saj v nasprotnem primeru nosi odgovornost. Tožnik bi moral preveriti vse okoliščine uvoza in pridobiti dodatne podatke pri izvoznikih v vsakem primeru. Informativni dokument o uporabi členov 220(2)(b) in 239 Carinskega zakonika Skupnosti, na katerega se sklicuje tožnik, jasno izpostavlja, da je pri presoji, ali bi zavezanec za plačilo lahko odkril napako, kolikor je do napake prišlo, treba poleg same vrste napake upoštevati tudi poklicne izkušnje zavezanca in stopnjo njegove skrbnosti.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 220.
naknaden obračun uvoznih carinskih dajatev - naknadna vknjižba uvoznih dajatev - potrdilo o poreklu blaga - dobrovernost - Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF)
Na podlagi člena 220(2)(b) CZS se naknadna vknjižba ne opravi, če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Kot to po presoji sodišča pravilno navajata prvostopenjski in pritožbeni organ so predhodno navedeni trije pogoji predpisani kumulativno. Že če ni izkazan eden od navedenih pogojev, pride do naknadne vknjižbe zakonsko dolgovanih dajatev. Po presoji sodišča je finančni organ pravilno ugotovil, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo iz 220(2)(b) CZS.
Že ugotovitev, da v zadevi ni bilo napake carinskih organov po presoji sodišča narekuje odločitev, da se naknadna vknjižba ne opusti. V danem primeru pa tožnik tudi ni izkazal, da je ravnal v dobri veri, kar sta pravilno pojasnila prvostopenjski in drugostopenjski organ.
Na podlagi člena 220(2)(b) CZS se naknadna vknjižba ne opravi če znesek zakonsko dolgovanih dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo. Kot to po presoji sodišča pravilno navajata prvostopenjski in pritožbeni organ so predhodno navedeni trije pogoji predpisani kumulativno. Že če ni izkazan eden od navedenih pogojev, pride do naknadne vknjižbe zakonsko dolgovanih dajatev. Po presoji sodišča je finančni organ pravilno ugotovil, da v predmetni zadevi ne gre za situacijo iz 220(2)(b) CZS.
Tudi po presoji sodišča v konkretnem primeru tajski carinski organi niso vedeli in tudi niso mogli vedeti, da so jim bili posredovani napačni podatki o poreklu blaga.
Neživljenjsko je pričakovati, da bi deklarant preverjal vse okoliščine v zvezi z uvoženim blagom, je pa po presoji sodišča od njega mogoče zahtevati, da preveri vsaj ključne okoliščine poslovanja, še zlasti zato, ker se je blago pretovarjalo in je to lahko v konkretnem primeru razbral iz k tovoru priloženih listin.
Zastaralni roki ne tečejo le v času odločanja o pritožbi, ampak tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 220.
carina - odmera uvoznih dajatev - naknadna vknjižba uvoznih dajatev - poročilo OLAF - poreklo blaga - potrdilo o poreklu blaga - dobra vera - odgovor na tožbo
Tožnik se v obravnavani zadevi ne more sklicevati na svojo dobrovernost. Tožbene navedbe, da tožnik nima znanj in pooblastil, kakršna ima OLAF, in da zato napake carinskih organov ni mogel odkriti, ne prestanejo resnega preizkusa. Preverba vseh okoliščin uvoza in pridobitev dodatnih podatkov pri izvoznikih je na deklarantu, torej tožniku, še toliko bolj, kolikor obstajajo kakšni razlogi za sum ali druge okoliščine, ki narekujejo povečano opreznost. Ravno deklarant ima neposredno možnost preverjanja vseh okoliščin, zato je prvenstveno na deklarantu tudi zavrnitev sprejema mandata, kolikor ni gotov v vse okoliščine, v nasprotnem primeru pač nosi odgovornost.
ZCS-1 člen 21, 21a. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 13, 92, 220, 221, 239. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 365, 366.
carina - obračun uvoznih dajatev - nezakonita odstranitev blaga izpod carinskega nadzora - zaključek tranzitnega postopka - udeležba drugih oseb - odgovornost glavnega izvajalca - skrbnost dobrega gospodarstvenika
Po prvem odstavku člena 220 CZS se mora v primeru, če znesek dajatev, ki izhaja iz carinskega dolga, ni bil vknjižen v skladu s členoma 218 in 219 ali je bil vknjižen nižji znesek od zakonsko dolgovanega, vknjižba zneska izterjevanih dajatev ali preostalega izterjevanega zneska dajatev, opraviti v roku dveh dni, ki se šteje od dneva, ko carinski organi to ugotovijo in lahko izračunajo zakonsko dolgovni znesek ter določijo dolžnika (naknadna vknjižba). Se pa po drugem odstavku tega člena, razen v primerih iz drugega in tretjega pododstavka člena 217(1), naknadna vknjižba ne opravi (med drugim) v primeru, če zakonsko dolgovani znesek dajatev ni bil vknjižen kot posledica napake carinskih organov, ki je oseba, zavezana plačilu, ni mogla ugotoviti ter je sama ravnala v dobri veri in v skladu z vsemi predpisi, določenimi z veljavno zakonodajo v zvezi s carinsko deklaracijo (točka b).
Pri prevozu in nadzoru prevoza blaga tožnik ni spoštoval pravil obveznosti izvedbe prevoza za blago, v pogledu nadzora pa se je, v odsotnosti zagotavljanja visokih standardov varnosti na strani prevoznika, zadovoljil zgolj s telefonskimi obvestili zastopnika naročnika E.E., ki, zaslišan na naroku izpove, da je prevoz nadziral le v Romuniji, medtem ko naj bi transport na območju Madžarske nadziral M.M., pa še to le po telefonu. Ob ugotovitvi, da so bila vozila prazna že ob vstopu v Romunijo, ki temelji na pridobljenih informacijah s strani pristojnih carinskih organov na podlagi mednarodnega upravnega sodelovanja, in nadaljnji izpovedbi priče E.E., da je prevoz kontroliral telefonsko in da je tovornjake preveril 20 do 30 kilometrov pred romunsko - ukrajinsko mejo ter da ob prehodu meje ni bil nikoli navzoč, po presoji sodišča ni mogoče slediti tožbenemu zatrjevanju, da se je dogovorjeni nadzor o osebnem spremstvu tranzita dejansko in v celoti izvajal. Spoštovanja visokih standardov varnosti pa tožnika tudi ne odvezuje zatrjevani test resnosti poslovnega partnerja ter verodostojnosti in resnosti naročnika ter prevoznika, ki naj bi ga opravil s prvim tranzitom.
ZDDV-1 člen 77, 77-6 138, 138/2. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 204, 204/1, 204/1-b.
carina - naknadni obračun dajatev - doplačilo ddv - oprostitev plačila DDV - napačna uporaba materialnega prava - objektivni element - subjektivni element
V okoliščinah, v katerih je bil davčni zavezanec, ki je uvoznik in dobavitelj, upravičen do oprostitve DDV pri uvozu na podlagi odobritve, ki so jo pristojni carinski organi izdali po predhodnem preverjanju na podlagi dokazov, ki jih je predložil ta davčni zavezanec, slednji ni zavezan naknadno plačati DDV, čeprav se ob naknadnem preverjanju izkaže, da vsebinski pogoji za oprostitev niso bili izpolnjeni razen, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je navedeni davčni zavezanec „vedel ali bi moral vedeti“, da so bile dobave, ki so sledile zadevnim uvozom, del utaje, ki jo je storil pridobitelj, in da ni sprejel vseh razumnih ukrepov, ki bi jih lahko, zato da bi to utajo preprečil (subjektivni element).
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 204, 204/1, 204/1-b.
uvozne dajatve - obračun uvoznih dajatev - naknadna odmera ddv - napačna uporaba materialnega prava
Carinski organ je pri svoji dokazni oceni, da tožnik ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV izhajal prvenstveno iz listin. Ugotovil je namreč, da listine, ki jih je v konkretni zadevi predložil tožnik, ne dokazujejo, da je bilo blago odposlano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV.
Upoštevajoč sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 320/2015 z dne 30. 1. 2019 in sodbo Sodišča EU C-528/17 z dne 25. 10. 2018 tak zaključek carinskega organa ni pravilen. Carinski organ bo moral v ponovnem postopku, ob upoštevanju materialnopravnih izhodišč, ki jih je podalo Sodišče EU v sodbi C-528/17 z dne 25. 10. 2018, ponovno odločiti o zadevi. Dopolniti bo moral ugotovitveni postopek in popolno ugotoviti dejansko stanje zadeve glede tožnikovega subjektivnega elementa. Ob upoštevanju vseh možnih objektivnih okoliščin na strani tožnika in celoviti presoji vseh elementov in okoliščin dejanskega stanja bo moral ugotoviti, ali je tožnik ravnal v dobri veri in ali je sprejel vse ukrepe, ki se lahko od njega razumno zahtevajo, da bi se prepričal, da opravljene transakcije ne vodijo do njegovega sodelovanja pri davčni utaji. Pri tem pa tudi upoštevati, da je bilo sporno blago najprej uvoženo iz tretje države, kar ne utemeljuje strožjega pristopa v zvezi s presojo tožnikove odgovornosti od tistega, ki bi se uporabil v okviru transakcije znotraj EU, kot je urejena v prvem odstavku 138. člena Direktive o DDV.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/1, 23/1-c.
carinski postopek - carinski ukrep zaradi kršitev pravic intelektualne lastnine - uničenje blaga - molk - domneva, da je soglasje dano
Sodišče meni, da sedaj veljavna ureditev carinskim organom ne daje prostega preudarka kdaj lahko molk imetnika blaga štejejo kot soglasje k uničenju in kdaj ne. Razumeti je, da se molk šteje kot soglasje, razen kolikor okoliščine primera ne kažejo na drugačno razlago takega molka. Tega pa za obravnavani primer ni mogoče trditi.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 214, 236. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 145.
carina - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - povezane osebe - vrnitev preveč plačane carine - carinska vrednost - naknadna uskladitev transakcijske cene - transferne cene
V obravnavanem primeru gre za vprašanje dopustnosti naknadne uskladitve transakcijske cene s sklicevanjem na novo transferno ceno in ne za uveljavljanje vračila preveč plačane carine zaradi nepravilne carinske vrednosti v carinskih deklaracijah ob sprostitvi v prost promet. Carinske deklaracije, na katere se nanaša obravnavani zahtevek, so bile namreč vložene kot redne deklaracije. Iz njih ne izhaja, da bi bila deklarirana vrednost določena kot začasna vrednost, kot to zatrjuje tožnica, pač pa so bili v deklaracijah navedeni dokončni podatki, skladno s temi podatki se je tudi določila carinska vrednost blaga. Popravek dejansko plačane ali plačljive cene prodajalca blaga v prid kupca bi bilo zato dopustno upoštevati pri določitvi carinske vrednosti v skladu z 29. členom CZS zgolj pod pogoji 145. člena Izvedbene uredbe, ki pa v obravnavanem primeru niso izpolnjeni, kot sta pojasnila oba upravna organa.
Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 558, 559.
V primeru komercialne uporabe prevoznega sredstva na carinskem območju Skupnosti tudi za osebe, ki imajo sedež na carinskem območju Skupnosti oziroma v primerih, ki jih določa 559. člen Izvedbene uredbe, veljata za oprostitev (preostala) splošna pogoja iz 588. člena in s tem tudi omejitev, ki jo vsebuje točka (c) prvega odstavka tega člena, to je, da se prevozno sredstvo, ki je v režimu začasnega uvoza, uporablja izključno za prevoz, ki se začne ali konča zunaj carinskega območja Skupnosti. Takšna uporaba Izvedbene uredbe je tudi logična in skladna z opredelitvijo začasnega uvoza blaga iz 137. člena CZ in ki je v tem, da se neskupnostno blago v nespremenjenem stanju ponovno izvozi, ter pri tem uporablja (v komercialne namene) le toliko, kolikor je to potrebno za realizacijo ponovnega izvoza.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 236.
carina - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - povezane osebe - transferne cene - dokazovanje
Med povezanima družbama je mogoče sprejeti s pravnim poslom določeno transakcijsko vrednost kot carinsko vrednost le, kolikor je s predvidenimi načini vrednotenja mogoče ugotoviti, da povezanost med družbama ni vplivala na transakcijsko vrednost, torej da je ta približno enaka vrednosti cene na enoto blaga, po kateri se blago proda nepovezanim osebam, kar pa vse mora dokazati deklarant.
carina - carinska deklaracija - sprostitev blaga v prost promet - obrazložitev odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Organ prve stopnje se do zavezujoče razvrstitve Evropske komisije ni opredelil, zato sodišče ne more kot nespornega sprejeti zaključka organa prve stopnje, da se sporna matična plošča (tiskano vezje) uvršča kot televizijski sprejemnik pod tarifno številko 8528 KN in ne kot del, ki je izključno ali pretežno namenjen za uporabo z aparati iz tarifnih številk 8525 do 8528, ki se ga uvrsti pod tarifno številko 8529 KN. Posledično sodišče ne more preizkusiti zaključka organa prve stopnje, ki je štel, da obravnavana matična plošča (tiskano vezje) predstavlja barvni LCD televizor z razmerjem stranic 16:9.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 13, 24, 78, 220. Uredba (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. maja 1999 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) člen 9.
V zvezi s poročili OLAF-a, ki državam zagotavlja pomoč Komisije pri delovanju za zaščito interesov Evropske skupnosti pred goljufijami, izdelanimi na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 515/97 z dne 13. 3. 1997 o medsebojni pomoči med upravnimi organi držav članic o sodelovanju med njimi in Komisijo zaradi zagotavljanja pravilnega izvajanja carinske in kmetijske zakonodaje je v 9. členu določeno, da po zaključku preiskave, ki jo izvede urad, ta pod vodstvom direktorja pripravi poročilo, v katerem navede ugotovljena dejstva, morebitno finančno izgubo in ugotovitve preiskave vključno s priporočili direktorja urada o ukrepih, ki jih je treba sprejeti. Tako pripravljena poročila so dopustni dokazi v upravnih in sodnih postopkih države članice, v katerih se njihova uporaba izkaže za potrebno, na isti način in pod istimi pogoji kakor upravna poročila, ki jih pripravljajo nacionalni upravni inšpektorji. Za ta poročila veljajo ista pravila ocenjevanja, kakor veljajo za upravna poročila, ki jih pripravijo nacionalni upravni inšpektorji, in so tem poročilom enakovredna. O dokazni vrednosti poročil OLAF se je Vrhovno sodišče že izreklo in ugotovilo, da so po navedenih predpisih Poročila OLAF-a dopustni dokazi v postopkih pred nacionalnimi organi, vendar pa morajo ti organi po stališču Vrhovnega sodišča v okoliščinah konkretnih primerov presoditi, ali so ti dokazi zadostni za odločitev. Po sodni praksi SEU morajo namreč nacionalni organi, če poročilo OLAF-a vsebuje le splošen opis zadevnega položaja, svoje zaključke utemeljiti še z dodatnimi dokazi.
V zvezi z navedbami, da je naknadni vknjižbi carinskega dolga na podlagi b. točke drugega odstavka 220. člena Carinskega zakonika lahko nasprotovala s sklicevanjem, da je ravnala v dobri veri, da napake carinskih organov ni mogla ugotoviti in da je ravnala skladno s predpisi v zvezi s carinsko deklaracijo, sodišče dodaja, da potrdila organov tretjih držav o nepreferencialnem poreklu blaga nimajo pri uporabi protidampinških pravil EU nobene vloge in da na njihovi podlagi zavezanec za plačilo carinskega dolga ne more graditi legitimnega pričakovanja za nasprotovanje naknadni vknjižbi carinskega dolga.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 220, 220/2, 220/2-b, 239.
carina - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - poreklo blaga - potrdilo o poreklu blaga - lažni podatki
Potrdilo o malezijskem poreklu spornega blaga je bilo izdano na podlagi lažnih podatkov, saj je blago, ki je predmet zadevnih deklaracij in odločb, prispelo iz Republike Kitajske (zgolj) z vmesnim pretovorom v "Free comercal zone" v pristanišču Port Klang, zato se šteje, da je poreklo blaga Kitajska. Stranka, ki zahteva vračilo uvoznih dajatev pa je tista, ki mora dokazati, da je pristojni organ vedel ali bi moral vedeti, da blago ni ustrezalo pogojem za preferencialno obravnavo.