nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije
V zadevi ni sporno, da je tožnik prejel preko avstrijskega špediterja navedeno blago, ki je bilo v Avstriji deklarirano kot blago pod carinskim nadzorom, sporno pa je ali je bilo blago ob vnosu na slovensko carinsko območje res ustno deklarirano pri pristojnem carinskem organu in zanj plačane uvozne dajatve ali pa gre za nezakonit vnos blaga. Tožnik je bil v predhodnem postopku v celoti seznanjen z ugotovitvami carinskega organa v zvezi s fakturami in avstrijskimi tranzitnimi deklaracijami in tudi pozvan, da predloži dokazila o tem, da je izvedel ustrezen carinski postopek, vendar tožnik ni imel v tej zvezi nobenih dokazil. Tako ni niti dokazal, da je za blago plačal carino, oz. da je bilo blago oproščeno plačila carine. Glede na povedano, so tudi po oceni sodišča podani pogoji za naknaden obračun uvoznih dajatev.
Za presojo pravilnosti izpodbijane odločbe okoliščina, ali je bila tožnica dobroverna lastnica, ni pomembna, saj je to, da je sporno vozilo carinsko blago in tožnica carinska dolžnica, že pravnomočno ugotovljeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS.
Carinski zakon (CZ) določa, da se carinsko upravni postopek začne na podlagi vložene carinske deklaracije (2. odstavek 45. člena CZ). Isti zakon v 3. členu določa, da pomeni carinska deklaracija vlogo, s katero oseba v predpisani obliki in na predpisan način zahteva izvedbo določenega carinskega postopka. Drugače kot v splošnem upravnem postopku, ki se sicer na podlagi določbe 6. člena CZ uporablja tudi v carinskem postopku, če ni s tem zakonom drugače določeno, je v CZ urejena sprememba zahteve, torej carinske deklaracije. V 3. točki 2. odstavka 50. člena CZ je določeno, da spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je blago sproščeno izpod carinskega nadzora.
CZ člen 43, 57. ZUP člen 235, 42, 142, 229, 235, 42, 142, 229.
stranka v postopku - nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije
Po presoji sodišča je za odločitev, ali je tožnik lahko stranka v postopku, treba uporabiti določbo 229. člena ZUP. Po določbi 142. člena ZUP lahko zahteva oseba vstop v postopek le med postopkom na prvi stopnji. Po izdaji odločbe lahko zahteva vstop v postopek s pritožbo, sicer pa le s predlogom za obnovo postopka (5. odstavek 235. člena ZUP).
ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4, 34, 34/1, 34/1-4. ZCUKPIL člen 6, 11, 15.
intelektualna lastnina - blagovne znamke - carina
Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, niti ne predstavlja nujno nadaljevanje postopka po predhodnem začasnem zadržanju blaga. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL, to je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Upravni spor je dopusten le, če je za tožnika nastala posledica le zaradi upravnega akta oziroma če je zaradi upravnega akta prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Ker z izpodbijano odločbo odločbo Generalnega carinskega urada (drugotožene stranke) sploh ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici ali o kakšni njegovi na zakon oprti neposredni koristi, saj se ta odločba na tožnika ne nanaša, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS tožbo v tem delu zavrglo.
CZ člen 148/1-c, 148/1-c, 148/1-c. OZ člen 153, 153.
nepredvidljiv dogodek - tranzit blaga
Tatvine blaga med carinskim postopkom ni mogoče šteti za nepredvidljiv dogodek ali za višjo silo v smislu določbe točke c prvega odstavka 148. člena CZ.
ZCS-1 člen 12, 12. ZUP člen 263/1, 267, 267/1, 260, 260-1, 263.
carina - obnova postopka
Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski urad, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Po mnenju sodišča so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanje, ali okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstaja (okoliščina, ki predstavlja razlog za obnovo postopka, mora biti samo verjetno izkazana - 1. odstavek 267. člena ZUP), temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej, ali bi navedena okoliščina, če bi obstajala in bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari.
Po presoji sodišča je treba pri uvrstitvi baznih postaj v carinsko tarifo gledati celoten mobilni telefonski sistem kot integralno celoto, ki je sestavljena iz medsebojno povezanih delov, in ugotoviti njeno funkcijo v smislu določil opomb 3, 4 ter 2 (b) k XVI. oddelku Uredbe ter Temeljnih pravil 1, 4 in 6. Funkcija baznih postaj kot eden izmed gradnikov, brez katerih nesporno GSM sistem ne more delovati, hkrati pa bazne postaje same zase ne morejo delovati kot prenosni sistem informacij, je nedvomno v tem, da skupaj z ostalimi gradniki omogoča vzpostavljanje telefonske veze med uporabniki (telefoniranje). To pa je tudi funkcija centrale žičnega (fiksnega) telefonskega sistema, ki pa je - za razliko od baznih postaj - izrecno poimenovana v KNCT in z ostalimi elementi žičnega sistema tvori svojo celoto. Zato je carinski organ glede na navedeno dejansko in pravno podlago utemeljeno uvrstil bazne postaje med druge telefonske centrale za telefonijo, čeprav se tarifna številka 8517 nanaša na žično telefonijo.
V kolikor tožeča stranka ne poseduje pisnih dokazov, da je reprodukcijski material, uvožen s carinsko oprostitvijo dejansko izvozila (tega dokaza v upravnem postopku ni predložila), tega dejstva ne more izkazati in dokazati z zaslišanjem strank.
CZ (1976) člen 24, 50, 50/2, 56, 254, 254/2, 255. CZ člen 182. ZUP člen 39, 295, 295/2. Pravilnik o vlaganju listin v carinskem postopku.
uvoz zaradi izvoza - carinski zavezanec
Zmotno je stališče tožeče stranke, da gre v obravnavanem primeru za naknadno kontrolo carinske deklaracije na podlagi 274. člena CZ/SFRJ, katere posledica bi bil naknaden obračun carinskih dajatev, ampak gre za plačilo carinskih dajatev na podlagi drugega odstavka 50. člena CZ/SFRJ, ki je posledica neizpolnitve zahtevnih pogojev za oprostitev plačila carinskih dajatev. Zato se tudi pogoji za izpolnjevanje pravice do carinske oprostitve in plačilo carinskih dajatev presojajo po določilih 50. člena CZ/SFRJ in ni mogoče uporabiti določil novega CZ. Po določbi 8. točke 4. člena Pravilnika se v rubriko 8 UCD (carinski zavezanec) vpišeta ime in naslov osebe, ki je po 24. členu CZ/SFRJ carinski zavezanec. Glede na navedeno določbo je torej tožeča stranka z izpolnitvijo polja 8 UCD z navedbo, da je carinski zavezanec, prevzela tveganje, da bo nosila breme plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če uporabnik blaga svoje obveznosti izvoza predelanega blaga ne bo izpolnil.
CZ člen 3, 3/1, 3/1-11. ZUS člen 34, 34/1-4, 34, 34/1-4.
carina
Vložnik carinske deklaracije iz polja 54, ki ni hkrati naveden tudi v polju 14 kot deklarant oziroma zastopnik, ne more biti nosilec pravic in obveznosti, ki gredo po CZ tistim osebam, ki so lahko stranke v carinskem postopku. Tožeča stranka zgolj kot vložnik carinske deklaracije ne more nastopati kot stranka v carinskem postopku, zato izpodbijana odločba očitno ne posega v njeno pravico ali v neposredno, na zakon oprto korist in je treba tožbo zavreči.
Odlog izvršbe se ne dovoli, ker niso izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 281. člena ZUP. Iz vsebine pritožbe, predvsem pa iz vsebine tožbe je razvidno, da tožeča stranka predvsem napada (spet le zgolj kot pravno vprašanje) pravilnost odločbe, ki (bo) predstavlja izvršilni naslov, kar pa je lahko predmet drugih postopkov in ne obravnavanega, in dejanskega stanja ugotovljenega v upravnem postopku pravzaprav sploh ne izpodbija. Le uvodoma, ko v tožbi navaja iz katerih razlogov izpodbija upravni akt, navaja (pavšalno) razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
ugotovitev carinske obveznosti v stečajnem postopku
Tožena stranka je izpodbijano odločbo izdala v izvrševanju uvodoma navedene pravnomočne sodbe tega sodišča. Pri tem je bila glede na določbo 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje: ZUS) vezana na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ob ponovnem reševanju pritožbe tožeče stranke v celoti upoštevala stališče sodišča o uporabi določb ZPPSL in na tej podlagi vsebinsko pritožbi tožeče stranke deloma ugodila tako, da je izpodbijano prvostopno odločbo odpravila in nadomestila z odločbo o ugotovitvi obstoja in višine carinske obveznosti v enaki višini, kot jo je ugotovila v prvotnem postopku.
CZ člen 145/3-4, 154, 154/5-a, 6, 51, 145. ZDavP člen 15, 15. ZTro člen 65/1, 13, 13/1-1, 65, 65/1, 13, 13/1-1, 65.
carina
Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih, ko so izpolnjeni vsi v tem členu navedeni pogoji, carinski dolg pa se nanaša na veljavne carinske predpise v zvezi s carinskimi deklaracijami. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Z umikom že sprejete carinske deklaracije se šteje, kot da deklaracija sploh ni bila vložena. Določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje na uporabo določb CZ le glede vprašanj postopka in pristojnosti, ne pa tudi glede uporabe materialnih določb.
CZ člen 154/1, 154/5, 97, 145, 154, 71, 71/5, 89, 29, 31, 51, 3, 3/4, 6. ZDavP člen 15, 112, 15, 112. ZTro člen 13/2, 65, 65/1, 4, 13, 13/1, 13/2, 65, 65/1, 4, 13, 13/1. ZDDV člen 31, 31. ZUP člen 237, 237/2-3, 237, 237/2-3.
carina
Po presoji sodišča je imel carinski organ zadostno podlago za ugotovitev, da je v obravnavanem primeru nastal carinski dolg z odstranitvijo blaga, ki je zavezano plačilu carine in trošarine, izpod carinskega nadzora. Tožnik v postopku, razen zatrjevanja, da je ravnal v dobri veri, da je bilo blago izvozno ocarinjeno, niti ni poskušal dokazati, da je blago dejansko prispelo v Republiko Hrvaško, oziroma da je izstopilo iz carinskega območja Republike Slovenije. Po mnenju sodišča so vpisi v carinsko deklaracijo (upoštevajoč prilogo 19 Uredbe - Navodila za uporabo in izpolnjevanje ECL) in TD (upoštevajoč Pravilnik o izvajanju ZTro) bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika po 4. alinei 3. odstavka 145.člena CZ, v smislu obveznosti, ki iz njih izhajajo. Po presoji sodišča je sklicevanje tožeče stranke na točko a) 5. odstavka 154. člena CZ neutemeljeno. Gre za izjemo od pravila o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki po presoji sodišča pride v poštev le v redkih primerih. Ni prišlo do napake carinskega organa, kolikor je šlo za ponarejanje žigov in neresničnega potrjevanja izvoza blaga, je mogoče govoriti le o sumu kaznivega dejanja, za katerega pa se niti ne ve ali je bilo storjeno v sferi carinske službe. Tudi ni mogoče očitati carinskemu organu, da ni ravnal v okviru carinskega nadzorstva, ki je določeno z zakonom. Podlaga za umik carinske deklaracije je določa 51. člen CZ, ki predvsem daje možnost deklarantu, da umakne že sprejeto carinsko deklaracijo. Po 4.a točki 1. odstavka 137. člena Uredbe je v primeru, če je za izvozno deklarirano blago določeno, da mora v določenem roku zapustiti carinsko območje, lahko carinski organ šteje takšno deklaracijo za umaknjeno, če blago v tem roku ne zapusti carinskega območja. Potrjena izvozna carinska deklaracija namreč služi kot dokaz, da je blago oproščeno plačila DDV (31.člen Zakona o davku na dodano vrednost) in tudi razdolžuje uvozno blago, ki je namenjeno pridobljenim proizvodom, zato je pomembno, da se umakne, kolikor je izvoz neresničen. Zmotno je stališče tožnika, da je šteti umik deklaracije kot ustavitev postopka skladno z določbami ZUP. Po določbi 1. odstavka 13. člena ZTro obveznost za obračun trošarine nastane takrat, ko se trošarinski izdelki sprostijo v porabo. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da določba 1. odstavka 65. člena ZTro napotuje na uporabo določb CZ le glede vprašanj postopka in pristojnosti, ne pa tudi glede uporabe materialnih določb.
CZ člen 155, 155/1, 153, 153/5, 154. ZDavP člen 46, 47, 51, 40, 42, 45, 51, 42, 40, 45, 46, 47. ZUP člen 292, 282/2, 282/2-3, 282/2-4.
DDV - prisilna izterjava
Ker je tožnica predmetno tožbo vložila zoper odločbo v upravnem izvršilnem postopku, v katerem v skladu z 292. členom ZUP in 46. členom ZDavP, ni možno izpodbijati odločb, ki se izvršujejo oziroma so dovoljeni samo tisti ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo.
Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe skušala navedene nepravilnosti sanirati tako, da je navajala predpise Občine B. (odlok in pravilnik), ki so podlaga za odmero obveznosti, pri čemer pa uporabljenih določb odloka in pravilnika ni navedla. V izpodbijani odločbi tudi ni obrazloženo, kako se obračuna delež k primarni kanalizaciji. Po presoji sodišča zato taka obrazložitev ni zadostna. Vsaka odločba, ki stranki nalaga obveznost plačila, mora temeljiti na ustreznem predpisu, obenem pa mora biti ta odločba obrazložena tako, da jo zavezanec lahko preveri in ugotovi, kaj se mu zaračunava. Sklicevanje na predpis, brez podrobne obrazložitve, je pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno varstvo.
nezakonito vneseno blago na carinsko območje Slovenije - carina
Carinski organ je v obrazcih za povračilo davka, ki so jih potrdili italijanski carinski organi, imel zadostno podlago za ugotovitev, da je bilo blago nezakonito vneseno v Republiko Slovenijo, tožniku pa je bila dana možnost, da dokaže nasprotno, česar pa ni storil.
Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da je blago v tranzitu in ne more kršiti v Republiki Sloveniji zavarovanih pravic družbe. Iz določb ZCUKPIL izhaja dolžnost ukrepanja v carinskih postopkih tudi v primerih, če se začne katerikoli odložni carinski postopek, če bi se z blagom kršilo pravice intelektualne lastnine (1. odstavek 2. člena), tranzitni postopek pa je po izrecni določbi postavke (a), 9.a točke 3. člena CZ opredeljen kot odložni postopek.
ZSUKPIL člen 3, 3/1, 3/1-a, 14, 15, 15/2. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-3.
carinski ukrep pri kršitvi pravic intelektualne lastnine - zadržanje blaga
Ponarejeno blago je po določbi točke a) prvega odstavka 3. člena ZCUKPIL blago, vključno z embalažo, ki je brez dovoljenja označeno z znakom, ki je enak znamki, veljavni za enako vrsto blaga, ali znakom, ki ga po njegovih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od te znamke, s čimer to blago krši pravice imetnika zadevne znamke, veljavne v Republiki Sloveniji. Po navedenih zakonskih določbah carinski organ začasno zadrži blago za tri delovne dni, čim ugotovi, da je blago brez dovoljenja imetnika pravice določene znamke označeno s to znamko, ta pa je veljavna v Republiki Sloveniji. Navedeni dopis torej nima učinka odločbe, temveč je z njim Generalni carinski organ prvotoženo stranko samo obvestil, da je imetnik pravice vložil zahtevo po 5. členu ZCUKPIL, to pa pomeni, da je do odločitve Generalnega carinskega urada blago zadržano že na podlagi samega zakona (prvi stavek drugega odstavka 15. člena ZCUKPIL). Iz obrazloženega izhaja, da dopis Generalnega carinskega urada nima značaja upravnega akta in takega dopisa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče tožbo zoper dopis zavrglo (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).