trošarine - vračilo trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - vračilo trošarine za plinsko olje - pogonsko gorivo za komercialni namen - verodostojna listina - evidenca - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Davčni organ se je v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa je nedovoljena.
Ta status je veljal že na podlagi samega zakona (ex lege), zato so na dan uveljavitve ZDOsk vse osebe, ki so izpolnjevale pogoj iz 51. člena ZDOsk, pridobile tudi lastnost zavarovane osebe po tem zakonu. Ta lastnost pa v nobeni določbi ZDOsk ni pogojevana s plačilom prispevka za DO. ZDOsk je veljal od 18. 12. 2021 do 2. 8. 2023, uporabljal pa se je od 18. 1. 2022 do 2. 8. 2023. Dejstvo, da sistem zavarovanja v praksi ni zaživel, za vprašanje statusa zavarovane osebe po 51. členu ZDOsk ni relevantno, saj je ta status veljal ex lege, to je na podlagi samega zakona.
Toženka je v odgovoru na tožbo, po presoji sodišča, razumno pojasnila povezanost potreb po zdravstvenih storitvah z DO in da zagotovljena DO zmanjšuje potrebo starejših po določenih zdravstvenih storitvah, saj se le - te izvajajo v okviru DO oziroma je z DO za starejše ustrezno poskrbljeno. Zato sodišče ne sledi tožniku v zatrjevanju, da vezanost statusa zavarovane osebe za DO s statusom zavarovanca za obvezno zdravstveno zavarovanje ni smiselna.
Sporni prispevek je plačilo za protistoritev države in ni zgolj davek za kritje potreb države, kot to trdi tožnik. Prispevek za DO pa višino obremenitve dohodkov iz zaposlitve ne zvišuje v tolikšni meri, da bi sama višina, četudi je visoka, predstavljala poseg v pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in po 1. členu Protokola h EKČP.
trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - gradbeništvo - delovni stroj
Statičnost bagrov je tisti ključni razlog, zaradi katerega je organ zahtevkom za vračilo trošarine v tem delu ugodil, in ne morebiti njihova uporaba. Zato nasprotja v razlogih izpodbijane odločbe sodišče ne vidi, predvsem pa ne vidi, da bi bilo mogoče na tej podlagi sklepati, da so bager in tudi ostali delovni stroji dejansko opravljali gradbena dela. Statičnost je namreč po zgoraj citirani določbi ZTro-1 poseben oziroma samostojen razlog za priznanje vračila, ki se ga z delovanjem oziroma uporabo stroja v gradbeništvu ne pogojuje.
trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - pogonsko gorivo za komercialni namen - gradbeništvo - kamnolom - delovni stroj
Pojem "statični delovni stroji" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji.3 Posledično tožnik neutemeljeno trdi, da je davčni organ kršil dolžnost primarne in neposredne uporabe prava EU oziroma načelo lojalne razlage prava EU.
Po presoji sodišče gre pri navedenih pojmih (statični delovni stroji, omejeno mobilni delovni stroji) za nedoločne pravne pojme, katerih uporaba v predpisih po ustavnosodni praksi ni prepovedana.7 Stopnja nedoločnosti ob tem ne sme biti previsoka, ampak mora pristojni organ oziroma sodišče z uporabo ustaljenih metod razlage pravnih norm nedoločnemu pravnemu pojmu dati vsebino, ki je skladna z Ustavo in zakonom. Prav to je storilo Vrhovno sodišče v že omenjeni sodbi X Ips 79/2020 z dne 17. 2. 2021, enako pa izhaja tudi iz obrazložitve te sodbe zgoraj.
trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - gradbeništvo - kamnolom
Davčni organ je glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno zatrjuje izvajanje gradbenih del, pri tem pa ne pojasni, katera konkretna gradbena dela naj bi njegovi stroji opravljali. Storitev oddajanja gradbene mehanizacije z upravljavcem v najem naročnikom po tožnikovem mnenju sodi v področje gradbeništva, kar naj bi izhajalo iz pojasnil SKD. Sodišče se s tako razlago ne strinja, ampak nasprotno pritrjuje toženki, da to ne velja v situaciji, ko se gradbena mehanizacija uporablja za negradbene namene, kot je to v tožnikovem primeru. Tudi po presoji sodišča namreč dela, ki so se izvajala z naročnikovimi stroji v kamnolomih, peskokopu in v A. ne sodijo v nobeno področje dejavnosti "Gradbeništvo" po SKD.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZTro-1 člen 93, 93/1. Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije člen 8.
trošarine - vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - pogoji za vračilo - gradbeništvo - delovni stroj - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik odločbo davčnega organa izpodbija tudi v delu 1. točke izreka, s katerim je davčni organ njegovemu zahtevku za vračilo trošarine ugodil. Ker je tožnik v tem delu s svojim zahtevkom uspel, si s tožbo v navedenem obsegu ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zato v tem delu ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor.
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji.
Po presoji sodišča je davčni organ glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva.
Davčni organ bi moral izvesti ugotovitveni postopek ob upoštevanju vseh načel upravnega in davčnega postopka (7. člen in 9. člen ZUP, 5. člen ZDavP-2). V navedenem obsegu bi zato davčni organ moral tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih dokazno presoditi, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta.
Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora upravni organ do predlaganih dokazov stranke opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe.
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 52, 56. ZICZEU člen 16, 16/2.
poštne storitve - carinjenje blaga - carinska kontrola - stroški - javno pooblastilo
Dovoljenje, ki ga je tožnici izdala FURS, torej tožnice ne pooblašča za storitev "carinskega posredovanja" oziroma za izvajanje carinske kontrole. Po 121. členu Ustave lahko namreč pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave le z zakonom ali na njegovi podlagi. Podlaga je lahko tudi evropska uredba, saj je ta predpis na podlagi 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije zavezujoč v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Vendar pa FURS ni izdala pravnega akta, s katerim bi v skladu s členom 185 Carinskega zakonika dovolila, da njene naloge carinske kontrole opravlja tožnica. O tem, da tožnica te naloge izvaja, namreč govori zgolj Navodilo. Navodilo FURS pa ni predpis niti upravni akt. Zato ni veljavna podlaga za obračunavanje stroškov, ki so ji nastali v zvezi s carinsko kontrolo oziroma za "postopek preverjanja; e-poslovanje".
Tožnica tako kontrole podatkov v poštni dokumentaciji ne opravlja na podlagi javnega pooblastila ampak na podlagi dogovora s FURS. Dogovor s FURS pa ne more biti veljavna pravna podlaga za zaračunavanje storitev javnopravne dajatve carinskega posredovanja osebam, ki niso stranke tega dogovora, tj. prejemnikom poštnih pošiljk.
FURS si ne more sama določiti nadomestila za stroške (višine in načina pobiranja) za posebne carinske storitve, ampak ga določi Ministrstvo za finance, pri čemer se ti stroški lahko nanašajo le na posebne storitve, med katere po presoji sodišča ne sodi preverjanje poštne deklaracije in spremljajoče dokumentacije. Če FURS nima navedene pristojnosti, pa je tudi ne bi mogel prenesti na tožečo stranko, saj organ z javnim pooblastilom ne more prenesti več pristojnosti, kot jih ima sam.
Ugotovitev, da je stranka z interesom sklenila posebni dogovor s tožnico, bi bila mogoča le, če bi vedela za možnost obstoja splošnih pogojev poslovanja, po katerih lahko tožnica zaračuna tudi za izvedbo postopkov, ki sicer niso zajeti v že plačani poštnini, v času, ko je oddala naročilo za nakup blaga, pa bi ga kljub temu naročila. Le tedaj bi bila namreč lahko njena prava volja taka, da skupaj z blagom naroči in plača tudi te postopke. Stranka z interesom pa je pojasnila, da ob naročilu ni imela možnosti, da bi izbrala, na kakšen način bo pošiljka dostavljena, tj., izbrala je edino ponujeno možnost dostave in sploh ni vedela, katero od podjetij, ki dostavljajo blago, jo bo dostavilo. Sodišče sodi, da že zato, ker ni vedela, kdo ji bo pošiljko dostavil, ni mogla pristati na dogovor s tožnico v zvezi s carinsko kontrolo, vključno s plačilom te storitve in ni mogla biti seznanjena z njenimi Splošnimi pogoji.
poštne storitve - javno pooblastilo - carinski postopek
Pridobivanje manjkajočih podatkov, ki so potrebni za izvedbo carinskih in drugih postopkov, s strani upravnih organov ne sme biti predmet zaračunavanja kakršnihkoli dodatnih stroškov postopka.
V pogledu spornih izračunov vsebnosti alkohola ni spora o tem, da gre pri omenjenih pijačah za trošarinske izdelke in za obračun trošarine zaradi njihove sprostitve v porabo. Sporni tudi niso podatki, ki so navedeni na etiketah oziroma deklaracijah zadevnih likerjev kot končnih izdelkov, in sicer nazivna količina izdelka ter vsebnost alkohola kot delež od nazivne količine izdelka, kakršne je tožeča stranka sama deklarirala na končnih izdelkih. Sporen niti ni način izračunavanja količine alkohola v končnem izdelku, kakršen sledi iz podatkov na etiketi. To pa pomeni, da so bili zadevni trošarinski izdelki kot predpakirani ustrezno označeni in je zato vsebnost alkohola, kakršna je označena na končnem izdelku, tudi po presoji sodišča, enako kot ugotavlja tožena stranka, ustrezna podlaga za izračun količine alkohola v izdelku in s tem za obračun trošarine, ki se v skladu z določbami 6. člena ZTro-11 obvezno opravi ob sprostitvi izdelkov v porabo.
Sodišče na osnovi izvedeniškega mnenja ugotavlja, da zgolj na podlagi pravil metalurške stroke in brez analize večje količine vzorcev, tožnikove teze, da je v postopkih prečiščevanja na Tajvanu prišlo do odstranitve 80 % relevantnih nečistoč, ni mogoče preveriti. Posledično ta trditev ostaja nedokazana.
poštne storitve - javno pooblastilo - carinski postopek
Carinsko posredovanje ni del izvrševanja javnega pooblastila, zaračunavanje stroškov "postopka preverjanja" v zvezi s tem pa ne del stroškov carinskega postopka.
ZTro-1 člen 95. ZUP člen 67, 67/2. Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (2017) člen 4, 9.
Obstoj oziroma navedba veljavnega transakcijskega računa upravičenca, na katerega bo nakazan morebiten znesek vračilo, je obvezna sestavina zahtevka za vračilo trošarine.
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 48, 77. ZDDV-1 člen 50, 51.
carina - carinska deklaracija - uvozne dajatve - obračun uvoznih dajatev - tarifna uvrstitev - zaščitna maska - epidemija - naravne in druge nesreče - solidarni dolžnik - oprostitev plačila - pogoji - nepopolno dejansko stanje
Prvostopenjski in pritožbeni organ sta se pri naložitvi dajatev sklicevala na 77. člen CZU, ki določa pravila o nastanku carinskega dolga pri sprostitvi v prost promet, v tretjem odstavku pa tudi, da je dolžnik v takšnem primeru deklarant ter, v primeru posrednega zastopanja, tudi oseba, za račun katere je carinska deklaracija izdelana. Pri tem pa ni bilo predmet ugotovitvenega postopka, kdo glede na specifiko konkretnega primera je sploh mogel biti deklarant v primeru uvoza blaga ob hkratni oprostitvi carinskih dajatev po Uredbi ter oprostitvi DDV po Direktivi, glede na to, da oba omenjena predpisa in tudi ZDDV-1 v 51. členu določajo, da je uvoznik takšnega oproščenega blaga lahko lahko le državni organ oz. državna organizacija.
Pravilnik o vračilu trošarine za komercialni prevoz (2013) člen 4. Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (2017) člen 6. ZDavP-2 člen 89, 89/5. ZTro-1 člen 95.
trošarine - vračilo trošarine za plinsko olje - pogonsko gorivo za komercialni namen - obnova postopka - rok za obnovo postopka - nezakonit podzakonski akt - exceptio illegalis
Pravilnik kot podzakonski predpis ne sme določati dodatnih pogojev za uveljavljanje pravice do vračila trošarine poleg tistih, ki jih vsebuje zakon.
Tožnik plačuje trošarino za količine trošarinskih izdelkov, ki so bile v davčnem obdobju sproščene v uporabo. Ostali izdelki na zalogi pa predstavljajo morebitni trošarinski dolg, ki ga je potrebno zavarovati, kar pravilno pojasnita davčni organ in toženka. Ker se trošarinski izdelki proizvajajo na zalogo, zavarovanje trošarinskega dolga samo na proizvedene količine, ni pravilno.
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 18, 77, 173.
naknaden obračun uvoznih carinskih dajatev - uvozne dajatve - carinska deklaracija - sprememba podatkov v carinski deklaraciji - zastopanje v carinskih postopkih
Carinski organ je družbo glede na okoliščine konkretne zadeve (glede na vsebino pooblastila, dotedanjo poslovno prakso strank ter njihova ravnanja v postopku izdaje izpodbijane odločbe) na podlagi določb CZU upravičeno štel za carinskega zastopnika tožnika.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17.
Napačno je namreč po presoji sodišča tožničino stališče, da ni mogoče razlikovati med originalnimi proizvodi, proizvedenimi s strani imetnika pravice, in proizvodi, proizvedenimi s soglasjem imetnika pravice, ter da besedna zveza ''proizvedeno s soglasjem imetnika pravice'' upošteva tudi originalne proizvode, ki jih je proizvedel imetnik pravice sam. Gre za dve različni dejanski in pravni situaciji, kot je tožnici pravilno pojasnila že toženka, na njene razloge pa se sodišče po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu tudi sklicuje.
Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije člen 48.
carinska dajatev - tarifna informacija - uvrstitev blaga v tarifno oznako - carinska deklaracija - uvozne dajatve - davek na dodano vrednost (DDV) - obrazložitev - bistvena kršitev določb postopka - TARIC koda
Po določbi 2(a) se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, ima pa bistvene značilnosti kompletnega ali končnega proizvoda, uvršča v isto tarifno številko kot končni proizvod. Prav njihovo prepoznanje kot bistvenih delov oziroma kot delov, ki imajo bistvene lastnosti kompletnega ali končnega izdelka, je torej pogoj za to, da se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, uvrsti pod isto tarifno številko kot končni izdelek, in je zato pomanjkanje ustreznih (vsebinskih) razlogov, iz katerih carinski organ ni sledil opredelitvi delov kot bistvenih in s tem uvrstitvi, kakršno uveljavlja tožeča stranka v zahtevi, po presoji sodišča šteti za bistveno pomanjkljivost obrazložitve.
Tožena stranka je postopek, kljub vmesnemu ugotavljanju dejstev in pozivu stranki postopka na dopolnitev vloge, izvedla brez ustne obravnave, kar pomeni, da se tožeča stranka ni mogla neposredno pred organom izjaviti o svojih navedbah in tudi ne izraziti o očitno drugačnih stališčih organa. Vendar tudi, če se postopek izvede brez obravnave, navedeno ne pomeni, da v takšnem postopku ni treba upoštevati vseh pravil, skladno z določilom načela zakonitosti iz 6. člena ZUP in varstva pravic strank iz 7. člena ZUP. Izpodbijano odločbo je namreč izdal davčni organ, na katerega so s strani države prenesena pooblastila za odločanje, zaradi česar je dolžan spoštovati pravila poštenega postopka kot velja za upravni postopek, saj gre za javnopravno stvar. Zato odsotnost konkretizirane obrazložitve za točno določen primer, zgolj z navedbo členov določil Izvedbene uredbe EU in odsotnostjo argumentiranega in konkretiziranega odgovora na navedbe strank, ne zadošča za ustrezno obrazloženo odločbo.