ZFU člen 11. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/4.
Postopek za uničenje blaga implicira, da mora deklarant ali imetnik blaga sporočiti svoje morebitno nasprotovanje o uničenju. V obravnavani zadevi je bila podlaga za začetek postopka odločba o začasnem zadržanju blaga. Tožena stranka je izdala na zahtevo pooblaščenca imetnika pravice sklep v zadevi varstva pravic intelektualne lastnine in odločila, da se zavrne zahteva tožnika za uničenje blaga zadržanega na podlagi odločbe o začasnem zadržanju blaga.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 221, 221/4.
carina - naknaden obračun carinskega dolga - rok za odmero carinskega dolga - kazenski pregon
V obravnavanem primeru, ko je element kaznivega dejanja iz prvega odstavka 254. člena KZ tudi določen namen, to pomeni, da bi morala toženka za zatrjevanje, da gre za kaznivo dejanje iz prvega odstavka 254. člena KZ, ugotoviti tudi okoliščine, iz katerih je ugotovila, da je družba B. oziroma v njenem imenu direktor C.C. storil očitano mu dejanje dajanja lažnih podatkov oziroma preslepitve toženke prav z namenom, da bi se sam ali kdo drug izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb.
Vodja podjetja B. je navedel, da so uvozili silicij iz LR Kitajske in ga shranili v njihovem skladišču. Skladno z naročilom so ponovno izvozili pošiljke evropskim strankam bodisi nepredelane bodisi po drobljenju v manjše kose oziroma čiščenju, da bi zadostili zahtevam evropskih strank. Iz navedene izjave torej izhaja, da je podjetje B., od katerega je tožeča stranka uvozila silicij, nekaterim naročnikom silicij tudi zdrobila v manjše kose in ga očistila glede na zahteve evropskih strank. Iz sodbe Sodišča EU št. C 373/08 pa izhaja, da se na podlagi čiščenja in drobljenja proizvoda lahko dodeli poreklo proizvoda, če se proizvod čisti v fazi izdelave proizvoda in je izločenih najmanj 80% obstoječih nečistoč. Iz izjave vodilnega v podjetju B. pa ni razvidno, kakšno je bilo čiščenje oziroma drobljenje v njihovem podjetju in ali je dosegalo tisti prag, zaradi katerega se lahko dodeli tajvansko poreklo. Ker to ni bilo ugotovljeno, nesporno pa se je podjetje B. ukvarjalo tudi z drobljenjem in čiščenjem silicija iz LR Kitajske, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku skupnosti člen 78. ZTro člen 47, 50, 51, 51/8, 62, 62/2.
carina - naknadni obračun carinskih dajatev - sprostitev blaga v prost promet - evidentiranje poslovnih dogodkov - carinska vrednost blaga
Carinski organ je ugotovil, da tožnik ni imel evidentiranih poslovnih dogodkov v zvezi z dobavitelji in tudi ne v zvezi s kupci predmetnega tobaka. Na podlagi 78. člena CZS je organ pri tožniku opravil naknadno kontrolo, in sicer zaradi dvoma v pravilno vrednost predloženih računov predmetnim carinskim deklaracijam glede na cene tobaka na trgu, pa tudi zato, ker so bili predmetni računi različnih izdajateljev iz Indije večinoma enake oblike.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/4. ZFU člen 11.
carinski ukrep - kršitev pravic intelektualne lastnine - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok - podaljšanje roka
Po tretjem in četrtem odstavku 23. člena Uredbe 608/2013 gre za materialni rok prekluzivni roka, katerega zamuda pomeni tudi izgubo materialne pravice, ki izhaja iz Uredbe 608/2013, in sicer pravice imetnika odločbe za začetek postopka za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine. V nasprotnem primeru bi carinski organi v skladu s prvim pododstavkom prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 morali odobriti prepustitev blaga, s čimer bi lahko nastala imetniku odločbe (pravice) precejšnja škoda, ki jo lahko povzroči trženje blaga, za katerega se ugotovi, da krši pravice intelektualne lastnine, kot izhaja tudi iz 2. točke uvodnih določb navedene Uredbe. Ukrepi pri kršitvah pravice intelektualne lastnine, ki jih ugotavljajo carinski organi so naravnani tako, da so vse vpletene strani dolžne ravnati hitro, ne da bi prihajalo do nepotrebnega zadrževanja spornega blaga in do nepotrebnega zavlačevanja postopka in da gre za nujne ukrepe, pri katerih je ravnanje carinskega organa vezano na zakonsko določene roke, katerih tek je odvisen od nedejavnosti oziroma molka lastnika blaga ali imetnika odločbe, vendar pa sodišče v obravnavanem primeru ne dvomi o utemeljenost podaljšanja navedenega roka za vložitev tožbe zaradi priprave dokazil k tožbi.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/3, 23/4. ZFU člen 11.
carinski ukrep - kršitev pravic intelektualne lastnine - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok - podaljšanje roka
Na podlagi tretjega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 imetnik odločbe začne postopek za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju, pri pokvarljivem blagu pa v 3 delovnih dneh. Na podlagi četrtega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 lahko carinski organ na podlagi ustrezno utemeljene zahteve imetnika odločbe v ustreznih primerih podaljšajo rok iz tretjega odstavka za največ 10 delovnih dni. Gre za materialni rok, ki je določen na podlagi zakona oz. Uredbe. Zamuda materialnega roka ima za posledico izgubo pravice. Carinski organ je menil, da je vloga za podaljšanje roka za pripravo dokazil k tožbi, ki jo je podal imetnik pravice, zaradi varstva pravic intelektualne lastnine, upravičena. Podaljšanje roka v trajanju 10 dni je primerno, zato je carinski organ vlogi imetnika pravice za podaljšanje roka za vložitev tožbe za ugotavljanje obstoja kršitev pravic intelektualne lastnine po presoji sodišča pravilno in zakonito ugodil.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 78.
naknadni obračun dajatev - doplačilo DDV - sprostitev blaga v prost promet - carinska deklaracija - netočni podatki v carinski deklaraciji
V obravnavani zadevi je carinski organ opravil naknadno preverjanje točnosti navedb v carinskih deklaracijah na podlagi prvega odstavka 78. členu CZS. Pri naknadnem preverjanju carinske deklaracije se preverja resničnost navedb v carinski deklaraciji. Pri tem je carinski organ ugotovil, da ima tožnik v poslovnih knjigah evidentirane druge račune z drugimi vrednostmi za dobave dobavitelja, kot jih je predložil in deklariral carinskemu organu. Dobavitelj je tožniku izdal drug račun, ki ga je evidentiral v svojih poslovnih knjigah in tudi plačal. Tako so bili za isto dobavo izdani različni računi.
Vprašanje vročitve carinske deklaracije in ugovor, da tožeča stranka ni bila stranka carinskega postopka, nista pravno pomembna za odločitev v tej zadevi. Pogoj za odgovornost prevoznika po drugem odstavku 96. člena CZS je namreč seznanitev prevoznika s tranzitnim postopkom, za kar zadostuje že začasna posest deklaracije. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je voznik tožeče stranke carinsko deklaracijo prejel pred izstopom iz proste cone v Kopru in bil tako seznanjen s carinskim postopkom. Carinski organ je navedeno dejstvo ugotovil na podlagi odgovora Carinskega urada Koper z dne 17. 4. 2013, v katerem je natančno obrazložen ustaljen postopek carinskega nadzora v prosti coni pristanišča v Kopru in iznosa blaga iz nje. Iz opisanega ustaljenega ravnanja izhaja, da je voznik, tudi v konkretnem primeru, prejel carinsko deklaracijo, saj sicer iz proste cone ne bi mogel izstopiti. Sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo navedeni presoji tožene stranke, saj tožeča stranka niti tekom upravnega postopka niti v tožbi ni podala drugačne trditvene podlage, s katero bi utemeljila izvedbo predlaganih dokazov, ki bi lahko izkazali nasprotno.
Glede tožbenih navedb, da je tožnik od naročnika prejel le mednarodni tovorni list in ne tranzitne deklaracije in sam ni bil udeležen pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora, sodišče pojasnjuje, da iz določila drugega odstavka 96. člena CZ ne izhaja, da bi prevoznik imel v posesti deklaracijo ali da bi neposredno bil udeležen pri odstranitvi blaga, ampak zadostuje že zgolj to, da blago prejme in da ve, da je v skupnostnem tranzitu, predstavnik tožeče stranke pa je vedel za deklaracijo in torej tudi to, kam bi moralo iti blago, ker ga je o tem obvestil voznik.
Tudi če bi bil predstavnik tožeče stranke prisoten pri zaslišanju svojega voznika, to ne more spremeniti dejstva, da je voznik s carinsko deklaracijo razpolagal, saj je postopek v Luki Koper tak, da voznik ne bi prišel skozi zadnjo carinsko zapornico, če ne bi imel v posesti deklaracije, kar pomeni, da je voznik tožeče stranke z deklaracijo razpolagal, zato je prvostopenjski organ utemeljeno sklepal, da je tudi tožeča stranka vedela, kateri je namembni carinski urad pri konkretnem prevozu glede na carinsko deklaracijo.
trošarina - vračilo trošarine - plačilo trošarine pri uporabi energentov - bistvena kršitev pravil postopka
V obravnavanem primeru gre za kršitev pravil postopka, saj v konkretnem primeru tožena stranka ni podala svoje opredelitve glede poročila, ki ga je tožnik predložil v pritožbenem postopku. Tožnik je tudi utemeljil razloge, zakaj tega poročila ni mogel predložiti v postopku na prvi stopnji in sodišče njegovim razlogom sledi. Tožnik pa je pravočasno že v pritožbenem postopku predložil poročilo, s katerimi je dokazoval svoje navedbe, katere je že ves čas postopka na prvi stopnji zatrjeval in tudi podrobno opisoval. Tožena stranka bi se bila dolžna do tega poročila opredeliti in ga oceniti, česar pa ni storila. Ker gre za relevantno vprašanje, od katerega je odvisno, ali konkreten postopek tožnika sodi v okviru namena, za katerega se ne plača trošarine pri uporabi energentov v smislu 55. člena ZTro, je posledično v obravnavani zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršena pa so tudi pravila postopka.
carinski nadzor - določitev uradnih mest - ureditev uradnih mest - obveznost upravljalca do nudenja pomoči - stroški
Sodišče ugotavlja, da je sporna točka II izreka izpodbijane odločbe v vsebinskem pogledu enaka zakonskemu določilu prvega odstavka 22. člena ZICPES, zato že iz tega razloga ne more biti nezakonita, ker predstavlja le povzetek zakonskega člena. Nanaša se izključno na to, kaj je tožeča stranka dolžna zagotoviti uradnim osebam, stroški dostave blaga pa sploh niso predmet te odločbe, zato so brezpredmetne tiste tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, kdo je dolžan trpeti manipulativne stroške dostave blaga.
trošarina - zahtevek za vračilo trošarine - odpust plačila in vračilo trošarine - trošarinsko dovoljenje - trošarinsko skladišče
V skladu s 5. točko drugega odstavka 12. člena ZTro se imetniku trošarinskega dovoljenja plačilo trošarine od trošarinskih izdelkov, ki so bili skladiščeni v njegovem trošarinskem skladišču, odpusti, če so bili uničeni pod nadzorom carinskega organa. V skladu s petim odstavkom 12. člena ZTro se imetniku trošarinskega dovoljenja plačilo odpusti pod pogojem, da pridobi dovoljenje carinskega organa. Takšnega dovoljenja pa tožnik ni pridobil. Tožnik za predmetne trošarinske izdelke za mesec december 2009 ni obračunal trošarine in tudi ni vložil zahtevka za odpust plačila trošarine zaradi uničenja blaga. Zato mu je bilo plačilo trošarine naloženo z inšpekcijsko odločbo. Tožnik je trošarino v celoti plačal. Ker je bilo plačilo trošarine že izvedeno, odlog plačila trošarine tudi po mnenju sodišča že po sami naravi stvari ni možen. Tožnik je v predmetni zadevi vložil tudi zahtevek za vračilo plačane trošarine na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro. Ko je odpremil trošarinske izdelke iz skladišča z namenom uničenja pod carinskim nadzorom, bi lahko tožnik v tistem trenutku (21. 12. 2009) zanje zahteval odpust plačila trošarine ali pa je bil zanje dolžan plačat trošarino, česar pa ni storil. Posledično je bila tožniku odmerjena trošarina z inšpekcijsko odločbo, zoper katero se ni pritožil in je na podlagi te odločbe trošarino tudi plačal. Vračilo tako plačane trošarine pa na podlagi 1. točke prvega odstavka 30. člena ZTro ni možno, saj za to ni zakonske podlage.
V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali je carinski organ pravilno in zakonito zavrnil zahtevek tožnika za odpust dajatev, naloženih z odmerno odločbo, na podlagi drugega odstavka 236. člena v zvezi z b) točko drugega odstavka 220. člena CZS. V postopku inšpekcijskega nadzora je bilo ugotovljeno, da je tožnik pri prvih 10 carinskih deklaracijah pravilno obračunaval dajatve od celotne vrednosti uvoženih vozil. Pri preostalih 91 carinskih deklaracijah pa je dajatve obračunaval od nižje vrednosti uvoženih vozil, brez upoštevanja vrednosti predhodno na oplemenitenje izvoženega blaga – motorja in katalizatorja, kar pa ni bilo pravilno. Tožnik ugovarja, da je prišlo do napake carinskega organa v smislu b) točke drugega odstavka 220. člena CZS. Predložitev napačne deklaracije je v prvi vrsti napaka, posledično pa tudi odgovornost deklaranta. To izhaja iz prvega odstavka 199. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. junija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti, ki določa, da je deklarant odgovoren za točnost navedb v deklaraciji in pristnost predloženih dokumentov. Da sprejetje napačne deklaracije oz. dokumentacije in prepustitev carinskega blaga v prost promet na njihovi podlagi ni napaka carinskega organa logično izhaja iz 73. člena CZS. Slednji omogoča carinskemu organu, da dovoli prepustitev blaga tudi brez preverjanja navedb v deklaraciji. Določba 78. člena CZS pa carinskim organom dovoljuje naknadno preverjanje podatkov v deklaraciji ter jih zavezuje, da v primeru ugotovljene nepravilnosti sprejmejo potrebne ukrepe.
Zavezanec za plačilo okoljske dajatve je oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami, oseba, ki povzroča onesnaževanje okolja z odpadki ali oseba, ki proizvaja ali uporablja ali daje na trg surovine, polizdelke ali izdelke, ki vsebujejo okolju škodljive snovi. Iz Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida izhaja, da so subjekti in primeri, v katerih pripada pravica do vračila plačane okoljske dajatve zaradi zgorevanja goriva, taksativno navedeni, kar pomeni, da jih ni mogoče širiti na druge subjekte, ki niso izrecno določeni.
V obravnavani zadevi je carinski organ opravil naknadno preverjanje točnosti navedb v predmetnih carinskih deklaracijah na podlagi prvega odstavka 78. členu CZS. Pri tem se preverja resničnost navedb v carinski deklaraciji. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ ugotovil odstopanje podatkov, deklariranih v predmetnih carinskih deklaracijah, od podatkov, evidentiranih v poslovnih knjigah tožnika (število računov, vrednost, številka računa itd.). Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je z izpodbijano odločbo prvostopenjski organ za naknadni obračun DDV kot carinsko dajatev upošteval pravilno davčno osnovo. Carinski organ je kot davčno osnovo upošteval transakcijsko vrednost blaga, ki jo je tožnik kot kupec dobavitelju tudi plačal in izhaja iz računov, ki jih je imel tožnik evidentirane v svojih poslovnih knjigah.
Tožnik povsem konkretno obrazloži svoj tehnološki proces z navedbo razlogov, zaradi katerih meni, da gre v konkretni zadevi za predelovalno dejavnost ter za proizvodnjo nekovinskih mineralnih izdelkov in so tako izpolnjeni pogoji iz 4. točke drugega odstavka 55. člena ZTro, na podlagi katere se trošarina ne plačuje od električne energije, ki se uporablja za proizvodnjo nekovinskih mineralnih izdelkov. Gre za povsem konkretna navajanja razlogov, do katerih se upravna organa ne opredelita. Upravni akt tako ne izpolnjuje pogojev iz 214. člena ZUP. Če pa obrazložitev upravnega akta nima konkretno podane obrazložitve, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji ni dano učinkovito pravno varstvo.
Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida člen 15, 15/1, 16, 16/5.
okoljska dajatev - obračun okoljske dajatve zaradi izgorevanja goriva - inšpekcijski nadzor - pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve
Prvostopenjski organ je tožniku naložil plačilo okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida v zrak pri izgorevanju goriva ali drugih gorljivih organskih snovi in z emisijo drugih toplogrednih plinov. Podlaga za naložitev navedene dajatve je ugotovitev, da tožnik v spornem obdobju ni imel dovoljenja za oproščenega proizvajalca (OP) po 15. členu Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je tožnik pred in po tem datumu imel dovoljenje za OP. V zadevi pa ni sporno, da je imel tožnik (oz. njegov pravni prednik) ves čas kot upravljavec za obratovanje naprav dovoljenje za izpuščanje toplogrednih plinov po predpisih o varstvu okolja (prvi odstavek 15. člena Uredbe). Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je prvostopenjski organ zaključil, da niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve, ker ni izpolnjen pogoj iz 4. točke prvega odstavka 11. člena Uredbe. Ker iz dejanskega stanja izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni imel dovoljenja za OP, je po presoji sodišča prvostopenjski organ utemeljeno zaključil, da niso podani pogoji za oprostitev plačila okoljske dajatve.
Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 365, 365/2, 365/3. Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 215, 215/1, 215/1-1, 218, 218/3, 220, 239.
carina - tranzitni postopek - nezakonita odstranitev blaga izpod carinskega nadzora - kraj nastanka carinskega dolga - odpust uvoznih dajatev
Tožena stranka je imela pravico in dolžnost prevzeti krajevno pristojnost za vknjižbo predmetnega carinskega dolga, saj tožnica ni predložila nobenega od dokazil o zakonitem končanju tranzitnega postopka, kot so določena v drugem in tretjem odstavku 365. člena Izvedbene uredbe, niti dokazil v smislu 1. in 2. alineje prvega odstavka 215. člena CZS o kraju oziroma državi v kateri domneva, da so se zgodili dogodki, ki so povzročili nastanek carinskega dolga. Pravilno je namreč štela, da kraja nastanka carinskega dolga v obravnavanem primeru ni mogoče določiti, zato je v skladu z zaporedji v prvem odstavku 215. člena CZS za izterjavo pristojna tista država članica skupnosti, v kateri je bilo blago dano v tranzitni postopek oziroma v tranzitnem postopku vneseno na carinsko območje Skupnosti, to pa je v konkretnem primeru Republika Slovenija.
Zgolj navajanje relevantnih dejstev v pripombah na zapisnik, na podlagi katerih bi lahko organ sklepal, da tožnica vlaga zahtevek za odpust uvoznih dajatev po 239. členu CZS, brez vložitve izrecnega zahtevka, ne zadošča, zato toženka o njem (pravilno) ni mogla odločiti.
trošarina - stroški postopka - nastanek stroškov - povzročitev stroškov postopka po svoji krivdi
Trošarina za tobačne izdelke, za katere je tožnik potrdil prejem, ni pa jih evidentiral v svojih evidencah, je znašala 16.109.600,00 EUR. Navedena trošarina tožniku ni bila obračunana, saj je bilo tekom nadaljnjega postopka ugotovljeno, da je tožnik dejansko prejel zgolj količine, navedene v svojih evidencah. Zato je bil postopek naknadnega obračuna trošarinskega dolga s sklepom z dne 4. 3. 2013 tudi ustavljen. Sodišče se strinja z zaključkom obeh organov, da je krivda za omenjene zapisniške ugotovitve in nato v zvezi s tem dane pripombe na zapisnik ter posledično nastale stroške za tožnikovo pravno zastopanje na strani tožnika. Zaradi napak v sistemu EMCS, ki so bile na strani tožnika, je bilo tudi poročilo iz tega sistema, ki je služilo kot podlaga za zapisniške ugotovitve, nepravilno.