ZMZ člen 84. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/1, 28/2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 5,5/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - pogoji za omejitev gibanja tujcu
Tožnik v tem upravnem sporu sodnega varstva v zvezi s pridržanjem do 27. 3. 2017 ne uveljavlja, ampak se tožbeni zahtevek omejuje na sodno varstvo zoper akt odvzema prostosti, ki je stopil v veljavo z dnem 27. 3. 2017.
Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice bi moral biti tožnik vsaj v nekaj urah po tem, ko mu je odvzeta prostost, obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Če se to zgodi šele po treh dneh ali po štirih dneh, je to lahko v nasprotju z določilom člena 5(2) EKČP. Napačno ali netočno obvestilo o vzrokih oziroma razlogih za odvzem prostosti s strani tožene stranke, preden naj bi bil tožnik pravilno obveščen o razlogih s strani pooblaščenke, pomeni kršitev pravice iz člena 5(2) EKČP.
Po izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor kriterija "nesodelovanje v postopku" iz 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje v Dublinskem postopku, ker ne ustreza kriterijem ustrezne pravne določnosti zakonske ureditve na podlagi sodbe Sodišča EU v zadevi Al Chodor v povezavi z Abdolkhani and Karimnia v. Turkey (odst. 125-135) in Keshmiri v. Turkey (no.2; odst. 33); slednji zadevi iz sodne prakse ESČP zavračata možnost, da se razlogi za pridržanje, ki veljajo na enem pravnem področju, lahko analogno prenašajo in v praksi uporabljajo za druge pravne situacije.
URS člen 18. EKČP člen 3, 13. PDEU člen 78, 78/1. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 18, 47. ZMZ člen 2, 20, 21, 22, 23, 53, 53-1, 55. Direktiva Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca, ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite člen 13, 18, 21, preambula točka 2, 10, 11.
V primerih, ko ima stranka zadostne argumente, da bi ji z vrnitvijo bila kršena pravica iz 3. člena MKVČP, mora biti presoja dejstev „stroga“, za kar je nujno potrebna ocena stanja v izvorni državi. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da tudi v primeru, če ESČP ugotovi, da je strankina „izpoved v številnih elementih izmikajoča“ in z določenega vidika „neverodostojna“, to ne pomeni, da ESČP ne nadaljuje s presojo z vidika 3. člena MKVČP. V vsakem posamičnem primeru je namreč ključno vprašanje, v zvezi s katero „bistveno okoliščino“ je tožnik neverodostojen.
Ocena (ne)verodostojnosti prosilca za azil je po mednarodni praksi in pravni doktrini največkrat sestavljena iz treh temeljnih strukturnih elementov. Prvi element je notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav. Pri tem gre bodisi za (ne)konsistentnosti znotraj enega intervjuja/pisne izjave, bodisi za (ne)konsistentnosti, ugotovljene s primerjanjem prosilčevih izjav po posameznih fazah postopka, ali pa gre za notranjo (ne)konsistentnost v primerjanju dveh ali več prosilcev za azil, ki jih vežejo skupne okoliščine. Drugi element ocene je zunanja (ne)konsistentnost, ki zadeva primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom. Tretji element ocene pa se sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal.
Zavrnjenega prosilca za azil mora država članica EU vrniti v izvorno državo, kar pomeni, da je podatek o izvorni državi prosilca ključen, od njega je odvisen najbolj pomemben del relevantnega dejanskega stanja, pri čemer načelo nevračanja veže tudi toženo stranko v azilnih zadevah.
Le na kakršen koli način prizadeto zdravstveno stanje prosilca za azil ni zadostna podlaga za podelitev subsidiarne zaščite po ZAzil, saj mora nehumano ravnanje dosegati določeno stopnjo intenzivnosti (resnosti), da pride v okvir določila 3. člena MKVČP, 18. člena Ustave in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Določilo 1. odstavka 3. člena MKOP je programske narave, kar v konkretnem primeru pomeni, da bi sodišče lahko presodilo, da je odstranitev dveh mladoletnih tožnikov (skupaj z ostalimi člani družine) iz Slovenije in njihova napotitev v BiH "nehumano ravnanje" v smislu točke b. 8 alineje 1. odstavka 2. člena ZAzil (v zvezi z določilom 2(e) in 15. in 18. člena Direktive št. 2004/83/EC) oziroma v smislu 3. člena MKVČP, če bi slabo zdravstveno stanje mladoletnih tožnikov, nujnost in zahtevnost procesa zdravljenja v Sloveniji, in možnosti za ustrezno nadaljevanje zdravljenja v izvorni državi izkazovale okoliščine, ki bi bile zadosti primerljive z dejanskimi okoliščinami iz citiranih primerov Salkić in drugi proti Švedski, Hukić proti Švedski, Rrustemaj in ostali proti Švedski. Odločitev o tem, ali je izvedensko mnenje v konkretnem sodnem postopku potrebno ali ne, je stvar argumentirane ocene sodišča na podlagi vseh razpoložljivih dejstev, ki so sodišču znana. Pri tem pa mora sodišče zlasti v azilnih zadevah paziti tudi, da dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatrične stroke ne pomeni zlorabe procesnih pravic v smislu izkoriščanja procesnih možnosti zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka, glede na to, da je v azilnih postopkih realno pričakovati, da je velika večina zavrnjenih prosilcev za azil v osebni (čustveni) stiski zaradi obveznosti zapustitve Slovenije po pravnomočno končanem azilnem postopku. Akt odstranitve prosilca za azil iz države lahko pomeni poseg v pravico zasebnosti pod pogojem, da je na podlagi specifičnih dejanskih okoliščin primera možno prosilcem za azil priznati, da so si v Sloveniji ustvarili zasebnost v smislu "doma" in zaznavne socialne integracije v slovensko družbo, četudi v Sloveniji ne bivajo na drugi pravni podlagi, kot na podlagi dejstva, da so prosilci za azil. Če je država bivanje tožnikov tolerirala več let, ko so trajali postopki za izdajo raznih upravnih dovoljenj, in če je azilni postopek brez krivde tožnikov trajal od 23. 12. 2004, pri čemer tožnikom glede na sodbo Upravnega sodišča v zadevi U ... in Vrhovnega sodišča v zadevi I Up ... ni mogoče očitati, da niso imeli utemeljenih pričakovanj za morebitno dodelitev subsidiarne zaščite, v tem obdobju pa so si ustvarili v Sloveniji dom v smislu varstva njihove zasebnosti, potem je ukrep, da morajo nemudoma zapustiti Slovenijo nesorazmeren oziroma ni nujen in je zato v nasprotju z določilom 8. člena MKVČP in 35. členom Ustave v zvezi z določilom drugega stavka 3. odstavka 34. člena ZAzil.
URS člen 11, 25, 62. ZAzil člen 1, 1/2, 3, 9, 9/2, 12, 12/2, 12/5, 24, 24/6, 32, 32/3, 35, 35/2. ZUP člen 207, 207/2. Direktiva Sveta EU o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 člen 7, 7/2, 9, 9/1-a, 9/1-b. Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu člen 26, 27, 31, 31/1.
združevanje družine - azil - preganjanje zaradi narodnosti in vere - pospešeni postopek
Sodišče je že v sodbah v zadevah U 2488/05 in U 2558/05 z dne 30. 11. 2005 in U 2706/05 z dne 21. 12. 2005 ter v številnih sledečih sodbah zavzelo stališče, da je interpretacija pojma preganjanjanja netočna z vidika vira J. C. Hathawaya, na katerega se je sklicevala tožena stranka v praksi odločanja, in da je tudi pravno nepravilna z vidika 9. člena Direktive št. 2004/83/EC ter da je tožena stranka zaradi sodne prakse Evropskega sodišča pravice (Case C-106/89 in Case C-129/96) ne sme uporabljati, ampak mora za podlago vzeti usmeritev iz Direktive št. 2004/83/EC. Opredelitev preganjanja, kot jo uporablja tožena stranka, ni v nasprotju le z besedilom 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, ampak tudi z določilom 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 18. členom Ustave RS, saj je mučenje v navedenih predpisih absolutno prepovedano ne glede na to, ali gre za "nenehno" ali enkratno dejanje. Če tožena stranka procesne določbe pospešenega postopka po ZAzil uporabi v nasprotju z Ženevsko konvencijo, potem sodišče to napako lahko odpravi v upravnem sporu, zato ni potreben postopek po 156. členu Ustave zaradi protiustavnosti ZAzil. Tožnik je zahtevek za združenje družine nedvomno postavil, tožena stranka pa bi morala najprej razčistiti, v kakšnem obsegu tožnik uveljavlja pravico do združevanja družine, in potem odločiti, ali so za to izpolnjeni pogoji.
ponovna prošnja za azil - omejitev gibanja - omejitev svobode - azil
Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih razmerah v izvorni državi je nujno potrebni pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje za azil. Sodišče že v obdobju do izteka roka za implementacijo direktiv Evropske unije nacionalno zakonodajo, kolikor je to mogoče, interpretira in uporablja v skladu s sprejetimi direktivami. Zapisnik je po mnenju sodišča mogoče šteti za tako preliminarno obravnavo v smislu 32. člena Direktive št. 2005/85/EC z dne 1. 12. 2005, saj je uradna oseba tožniku postavila konkretna vprašanja z vidika 41. člena ZAzil in ni šlo zgolj za podajo enostranske izjave tožnika. Nastanitev tujca v Centru za tujce pomeni omejitev gibanja (56. in 57. člen ZTuj), vendar pa tožniki s tožbo ne uveljavljajo, da jim je bila nezakonito odvzeta prostost, ker jim ni bil izdan sklep po 56. ali 57. členu ZTuj, ki ga mora izdati policija. Izpodbijani sklep, izdan po 41. členu ZAzil, zaradi zveze med 1. in 3. odstavkom 41. člena ZAzil in zaradi zveze med 3. odstavkom 41. člena ZAzil in 56. ter 57. členom ZTuj dejansko (lahko) pomeni tudi omejitev gibanja, vendar pa iz izreka izpodbijanega sklepa to izrecno ne izhaja, tožbene navedbe v zvezi s konkretnimi okoliščinami omejitve gibanja v centru za tujce pa so površne. Zato je sodišče z vidika presoje izpodbijanega akta v upravnem sporu štelo, da je bistveno, ali je tožnik imel možnost, da sodišče v razumnem roku preveri zakonitost omejitve gibanja oziroma osebne svobode in da je ta omejitev predpisana z zakonom. Bivanje v centru za tujce ni prilagojeno daljšemu bivanju, predvsem pa ne omogoča daljše nastanitve otrok, tako da bi se v največji meri upoštevale koristi otrok.
URS člen 27, 27. ZUS člen 62, 62/1, 34/1-3, 38, 38/2, 28/3, 34, 34/1, 1, 1/3, 28, 62, 62/1, 34/1-3, 38, 38/2, 28/3, 34, 34/1, 1, 1/3, 28. ZPP člen 101, 101. OZ člen 177, 178, 177, 178.
sodno varstvo
V obravnavani zadevi ni pogojev za to, da bi se sodišče izreklo za nepristojno v skladu s kriteriji, ki jih je postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up-547/2004. Pri vprašanju, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to, je po mnenju sodišča treba izhajati iz vsebine zahtevka tožeče stranke; bistveno je torej, kaj od sodišča zahteva tožeča stranka, pomembno pa je tudi, kakšen je status tožene stranke. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS v zvezi z pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena in iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s pravico do domneve nedolžnosti iz 2. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pa izhaja, da mora biti uveljavljanje domneve nedolžnosti vedno vezano na nek sodni postopek, ki sicer ni nujno postopek ugotavljanja kazenske odgovornosti v kazenskem postopku.
Sklicevanje tožene stranke na delo J. C. Hathawaya je dejansko nepravilno. Sklicevanje na delo omenjenega avtorja skupaj s sklicevanjem na Direktivo pri opredeljevanju pojma preganjanja je tudi nekonsistentno, ker je opredelitev pojma preganjanja po Hathawayu očitno bistveno bolj široka kot je opredelitev preganjanja po Direktivi. Sklicevanje na Direktivo, tako kot besedilo Direktive povzema tožena stranka, in sklicevanje na omenjeno teoretično delo pa je nezakonito tudi z vidika prava EU. Po praksi Evropskega sodišča pravice (v nadaljevanju: ESP) namreč velja, mora sodišče pri uporabi nacionalnega prava, ne glede na to, ali je rok za implementacijo direktive že potekel, ali ne, ko nacionalno sodišče interpretira nacionalno pravno normo, le-to interpretirati, kolikor je to mogoče v skladu z besedilom in namenom direktive, zato da bi direktiva lahko dosegla želeni namen. Ker Direktiva v 1. odstavku 9. člena uporablja pojmovno zvezo "dejanja preganjanja morajo", (acts of persecution must) je na podlagi navedene sodne prakse ESP sodišče v upravnem sporu bistveno bolj striktno vezano na besedilo Direktive, četudi je le-ta koncipirana tako, da naj bi postavila le minimalne standarde, tako da naj bi bilo državam članicam dovoljeno, da obdržijo ali uvedejo bolj ugodne pogoje za določitev statusa begunca, kot jih določa Direktiva (3. člen Direktive). Iz povedanega sledi, da tožena stranka sicer lahko vzdržuje v upravno-sodni praksi že vzpostavljeno dejansko raven zaščite beguncev v smislu opredelitve dejanj preganjanja, vendar se mora ob tem striktno držati besedila Direktive, ki je v določilu 9. člena določna in jasna.
V upravnih sporih, ko gre za omejevanje osebne svobode oziroma svobode gibanja, je treba tako po Ustavi RS kot tudi po Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS) v vsakem posamičnem primeru najprej ugotoviti, ali izpodbijana odločitev pomeni poseg v pravico do osebne svobode oziroma prostosti (19. člen Ustave, 5. člen MKVČP), ali pa gre za poseg v pravico do svobode gibanja (32. člen Ustave, 2. člen Protokola št. 4 k MKVČP), četudi je zakonodajalec v ZAzil ukrep iz določila 27. člena poimenoval kot "omejitev gibanja", kar v jezikovnem smislu ustreza določilu 32. člena Ustave in 1., 2. in 4. odstavku 2. člena protokola št. 4 k MKVČP. To ugotavljanje je potrebno zaradi tega, ker je skladno z določilom 8. člena Ustave zakon treba razlagati v skladu z obvezujočimi mednarodnimi pogodbami. Razlika med situacijo, ali gre za poseg v pravico do osebne svobode oziroma prostosti, ali za poseg v pravico do svobode gibanja je pomembna z vidika procesnih standardov, ki so vezani na omenjeni dve pravici. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevi Amuur v. France, ki se nanaša na pripor (pridržanje) prosilca za azil, so sodišča tradicionalni varuhi osebnih svoboščin in takih primerih je treba vprašanje, ali je bila osebi odvzeta osebna svoboda oziroma prostost, presojati z vidika konkretnih okoliščin, ob upoštevanju vseh relevantnih kriterijev, kot so: vrsta omejitvenega ukrepa, trajanje omejitvenega ukrepa, učinki in način, kako je ukrep omejevanja osebne svobode ali svobode gibanja izveden, ali gre za odvzem pravice, ali zgolj za omejevanje pravice.
dostop do infromacij javnega značaja - načelo sorazmernosti
Tožeča stranka zmotno izhaja iz materialnopravnega stališča, da notar opravlja javnopravno in zasebnopravno dejavnost. Določilo 2. odstavka 5. člena ZN se zaradi sistematike ZN v povezavi z Ustavo nanaša na pravice, dolžnosti in odgovornosti notarja kot odvetnika v procesnem smislu oziroma v smislu pravic in dolžnosti po II. poglavju ZOdv, ne pa v tem smislu, da bi določba 2. odstavka 5. člena ZN v navedenem delu vzpostavila zasebno-pravni režim notarske službe kot izjemo od ureditve, ki jo vzpostavljata določili 1. člena ZN in 2. odstavka 137. člena Ustave. Pravice, dolžnosti in odgovornosti notarjev po II. poglavju ZOdv in v okviru tega tudi vprašanje javnosti prihodkov notarjev iz dejavnosti iz 1. odstavka 5. člena ZN je zato treba razlagati ob upoštevanju dejstva, da je notariat javna, ne pa zasebna služba. Podatek o dohodku in poslovnem izidu iz dejavnosti notarja je lahko pod pogoji iz ZDIJZ javnosti razkrit, če gre za dejavnost od dne 22. 3. 2003 naprej oziroma tudi če gre za dejavnost (konkretno storitev), ki jo je notar začel opravljati pred 22. 3. 2003 in je bila ta konkretna storitev (dejavnost) zaključena po 22. 3. 2003; niso pa navedeni podatki javni za opravljene storitve (dejavnosti), ki so bile zaključene pred 22. 3. 2003. V presoji, ali konkretna informacija v obliki dokumenta, ki sega v obdobje pred uveljavitvijo ZDIJZ spada v delovno področje organa ali ne, so pomembni tako subjektivni kot objektivni elementi. V konkretni zadevi je odločilen subjektivni kriterij, saj je prizadeta stranka zahtevala posredovanje podatkov o prihodkih za leta 2001, 2002 in 2003 in poslovnem izidu (ustvarjenem dobičku) za navedena leta, pri čemer ni natančneje opredelila vrste dejavnosti, ampak je zahtevala podatke na splošno. Zaradi tako postavljenega zahtevka ni zakonske podlage, da bi tožeča stranka morala razkriti prihodke oziroma dobiček še za katero drugo dejavnost iz časa pred uveljavitvijo ZDIJZ, ki pa se je nadaljevala tudi po uveljavitvi ZDIJZ oziroma da bi tožena stranka morala v ponovnem postopku ta dejstva razčiščevati. Poseg v omenjeno pravico tožnika je določen z zakonom in sicer z ZDIJZ. Poseg je tudi primeren, saj je z razkritjem zahtevanih informacij dejansko mogoče izvajati demokratični javni nadzor nad delom notarja javnosti. Poseg je po presoji sodišča tudi nujen, saj z nobenim milejšim ukrepom, ki bi v manjši meri posegel v pravico tožnika do varstva osebnih podatkov, ne bi bilo mogoče doseči zakonitega in ustavnega cilja, to je razkritje prihodkov in dobička iz poslovne dejavnosti javne službe notarja. Pri presoji četrtega kriterija, in sicer, da obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v tožnikovo pravico in varstvom pravice prizadete stranke ter javnim interesom, pa je sodišče ob posebnem mestu pravice do varstva zasebnosti oziroma osebnih podatkov na drugi strani upoštevalo tudi, da razkritje predmetne informacije za obdobje od 22. 3. 2003 do 31. 12. 2003 pokriva samo dohodek in poslovni izid dejavnosti notarja, ki je v celoti javna služba, in ne pomeni razkritja nobenega drugega osebnega podatka notarja, ki bi kazal na njegove osebne lastnosti. Poleg tega je za presojo sorazmernosti v ožjem pomenu pomembno, da je notar s tem, ko je sprejel notarsko službo, vstopil v režim t.i. legitimnih pričakovanj, ki je splošno pravno načelo, uveljavljeno v evropski upravno-sodni (in civilno-sodni) praksi v zvezi z varstvom zasebnosti. Četudi ZDIJZ izrecno ne zahteva tehtanja med pravico do varstva davčne tajnosti in ustavno pravico do dostopa do informacije javnega značaja, to ne pomeni, da tehtanje ni potrebno, saj je načelo sorazmernosti splošno pravno načelo iz 3. odstavka 15. člena Ustave, ki ga je treba upoštevati pri interpretaciji in uporabi zakonskih določb, sicer bi bila lahko odločitev v nasprotju z Ustavo. Šele z uporabo načela sorazmernosti je mogoče ugotoviti, ali poseg pravico do v davčne tajnosti pomeni kršitev te zakonske pravice, ali pa je tak poseg dopusten, ker je sorazmeren. Ker je sodišče že ugotovilo, da je poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ki med temeljnimi človekovimi pravicami po citiranem stališču ustavnega sodišča uživa posebno mesto, skladen z določilom 3. odstavka 15. člena Ustave, to še toliko bolj velja za tehtanje med ustavno pravico prizadete stranke in zakonsko zavarovanim interesom oziroma pravico tožnika v zvezi z varovanjem davčne tajnosti, saj je v hierarhiji pravno-zavarovanih upravičenj ustavna pravica do varstva osebnih podatkov višje kot je zakonsko zavarovan pravni interes oziroma zakonska pravica do varstva davčne tajnosti.
URS člen 2, 25, 157/1, 2, 25, 157/1, 2, 25, 157/1. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-3, 30, 30/2, 30/3, 60, 60/1, 60/1-3, 30, 30/2, 30/3. ZAzil člen 42, 42/1, 42/1-1, 42, 42/1, 42/1-1. ZUP člen 214/1-6, 214, 214/1, 214/1-3.
začasna odredba - učinkovito pravno sredstvo - azil
Slovensko besedilo Uredbe alternativno določa, da mora država bodisi obravnavati prošnjo za azil bodisi sprejeti odločitev ali sklep v zvezi s prošnjo po ZAzil, da bi lahko prosilec za azil v tožbi uveljavljal, da je tožena stranka prevzela odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Upoštevajoč sodbo v zadevi U 409/2005 niti po praksi Upravnega sodišča RS niti po praksi Vrhovnega sodišča RS zgolj podrobno obravnavanje prošnje za azil ne more pomeniti, da je pristojni organ prevzel odgovornost po 2. odstavku 3. člena Uredbe. Vendar pa je treba glede na besedilo Uredbe po vseh zgoraj obravnavanih jezikovnih različicah šteti, da sklep o ustavitvi postopka, ki ga je tožena stranka izdala zaradi umika prošnje za azil na podlagi nacionalne zakonodaje, pomeni obravnavanje prošnje za azil v smislu 2. odstavka 3. člena Uredbe. Ker je torej tožena stranka z izdajo sklepa o ustavitvi postopka z vidika pravno zavarovanih interesov tožnikov prevzela odgovornost, da izpelje azilni postopek do konca brez predaje tožnikov ZRN, je treba obvestilo z dne 7. 11. 2005 v tem konkretnem primeru interpretirati kot akt, zoper katerega morajo imeti tožniki možnost učinkovitega pravnega sredstva. Poleg specifičnosti narave izpodbijanih aktov v povezavi z Uredbo je bil razlog, da je sodišče v presojo vzelo ne samo prvi, ampak tudi drugi izpodbijani akt, tudi pravni standard učinkovitega pravnega sredstva. Ta pravni standard sodišče črpa iz mednarodno-pravne prakse (13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, MKVČP, Uradni list RS, 7/94, MP - 33/94), prava EU (1. in 2. odstavka 19. člena Uredbe), ustavo-pravne prakse (25. člen Ustave), ZUS (1. odstavek 69. člena ZUS) in nekaterih stališč iz prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z Uredbo in zahtevo za začasno odredbo po ZUS. Prevod pojma "obvesti" iz 1. odst. 19. člena Uredbe po mnenju sodišča ne gre interpretirati v smislu običajne upravno-sodne prakse v Sloveniji v drugih upravnih zadevah, ki obvestila ne šteje za upravne akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu, ampak gre za odločitev v smislu 25. člena Ustave, saj odločitev o predaji prosilca v drugo državo članico pomeni upravno, oblastveno odločitev državnega organa o pravnih interesih prosilca za azil. Uredba v 2. dostavku 19. člena o tem istem aktu govori kot o "odločitvi" oziroma kot o "odločbi". Nacionalno pravo pravno sredstvo zoper odločitev, sprejeto na podlagi Uredbe, to dopušča. To je pravno sredstvo na podlagi 25. člena Ustave, 1. odstavka 157. člena Ustave ter 1. člena ZUS in sicer je to tožba v upravnem sporu. Možnost učinkovitega pravnega sredstva prek zahteve za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. členu ZUS v tovrstnih azilnih zadevah izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 139/2005 z dne 9. 2. 2005, kjer je Vrhovno sodišče dopustilo možnost tega učinkovitega pravnega sredstva, če so izpolnjene vse procesne predpostavke.
posebna oblika zaščite - azil iz humanitarnih razlogov
S tem, ko je tožena stranka z dokazno oceno ugotovila, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu Ženevske konvencije še ne pomeni avtomatično, da tudi niso izpolnjeni pogoji za humanitarni azil. Tožena stranka ne more prosto izbirati, ali bo beguncu podelila humanitarni azil ali posebno obliko zaščite. Odločanje o humanitarnem azilu ni stvar diskrecije upravnega organa ali sodišča, ker ZAzil ne določa, da "Republika Slovenija lahko podeli azil iz humanitarnih razlogov". Poleg tega takšna narava subsidiarne zaščite izhaja tudi iz določila člena 18 in odstavkov 5 in 9 uvodne obrazložitve Direktive Sveta Evrope (2004/83/EC z dne 29 aprila 2004). Da se v nobenem primeru tožena stranka ne more v času izdaje prvostopenjske odločbe o prošnji za azil odločiti, da bo namesto humanitarnega azila, ki prinaša določen sklop socialno-ekonomskih pravic za begunca, po končanem postopku dodelila posebno obliko zaščite, ki je za begunca z vidika socialno-ekonomskih pravic manj ugodna kot humanitarni azil, izhaja tudi iz besedila določila 61. člena ZAzil.