vzročna zveza - prispevek oškodovanca - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa - prekinitev vzročne zveze
Stališče, da je voznik, ki vozi po prednostni cesti, kazensko odgovoren kot povzročitelj prometne nesreče v križišču z neprednostno cesto samo, če je vozil tako hitro, da ga voznik, ki je pripeljal v križišče z neprednostne ceste, sploh ni mogel opaziti, je preveč posplošeno in zato ni pravilno za vse prometne situacije: če se je prometna nesreča v križišču prednostne in neprednostne ceste zgodila zato, ker je voznik na prednostni cesti močno prekoračil dopustno hitrost, omejeno s prometnim znakom, bo (tudi) voznik na prednostni cesti kazensko odgovoren za prometno nesrečo in njene posledice, čeprav je drugi voznik pripeljal v križišče z neprednostne ceste, kadar bo sodišče ugotovilo, da bi voznik na prednostni cesti ob pravilni vožnji z dopustno hitrostjo nesrečo lahko preprečil (ustavil pred trčenjem ali oviro obvozil).
goljufija - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - povzročitev velike premoženjske škode
V 13. točki 3. odstavka 126. člena KZ je kot velika premoženjska škoda (oziroma korist) opredeljen znesek, ki presega 50 povprečnih čistih plač v gospodarstvu v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je povprečna čista plača v gospodarstvu za obdobje oktober - december 1996, znašala 81.573,00 SIT, kar pokaže, da je obsojenka s svojim goljufivim ravnanjem povzročila premoženjsko škodo in si pridobila premoženjsko korist v višini, ki presega petdesetkratnik osnovne plače, zato so v njenem ravnanju podani vsi zakonski znaki kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po 2. v zvezi s 1. odstavkom 217. člena KZ.
Kadar se obdolženec zagovarja z aktivno obrambo, namreč kadar zatrjuje alibi, silobran, skrajno silo, zmoto, neprištevnost, pretrganje vzročne zveze in podobno, mora z ustreznimi podatki in dokazi izkazati zadostno verjetnost, da obstajajo zatrjevane okoliščine, ki izključujejo obstoj kaznivega dejanja, krivdo obdolženca zanj ali nekaznivost, če želi uspeti s tako obrambo. To je v skladu z načelom, da je dokazno breme na tisti stranki, ki zatrjuje določene okoliščine ali dejstva.
Zgolj s tem, da je sodišče izvedlo dokaze, ki jih je predlagala obramba v potrditev zatrjevanega alibija, ugotovilo pa, da z njimi ni bil ustvarjen dvom o tem, ali je bil obsojenec na kraju kaznivega dejanja v času, ko je bilo storjeno, sodišče ni ugotavljalo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje in da je kriv zanj. To je ugotavljalo na podlagi drugih dokazov. Načelo o domnevi nedolžnosti po 3. členu ZKP (in 27. členu URS) zato ni bilo kršeno.
V zavarovalni pogodbi je določeno, da se je tožnica z dodatnim nezgodnim zavarovanjem zavarovala za trajno invalidnost do vključno 50 odstotkov za 250.000 avstrijskih šilingov in za invalidnost nad 50 odstotkov za 500.000 avstrijskih šilingov. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Če torej upoštevamo, da bi zavarovanki pripadlo za 100 odstotno invalidnost 500.000 avstrijskih šilingov in za 50 odstotno invalidnost 250.000 avstrijskih šilingov, je razumljiv tožbeni zahtevek, da tožnica zahteva zavarovalnino v sorazmernem znesku od izračunane vsote za 50 odstotkov ali za 100 odstotkov invalidnosti. V obravnavani zadevi tožničina trajna invalidnost ne dosega 50 odstotkov, zato zahteva ustrezni delež od 250.000 avstrijskih šilingov. Ker je ugotovljena invalidnost 45 odstotkov in ker ji je zavarovalnica že izplačala zavarovalnino za 7 odstotkov, zahteva še zavarovalnino za 38 odstotkov invalidnosti. Zato je treba pravilno izračunati ustrezen delež, ki ga predstavlja 38 odstotna invalidnost v primerjavi s 50 odstotno invalidnostjo.
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije
Po 367. členu ZPP je revizija v premoženjskih sporih dovoljena proti pravnomočni sodbi, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev. V obravnavanem primeru je po delnem umiku tožbe sodišče odločalo samo o tožbenem zahtevku za plačilo zneska 802.618 tolarjev, torej o znesku, ki je nižji od 1.000.000 tolarjev, zato revizija zoper odločitev ni dovoljena.
skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - določitev deležev - stvarnopravni zahtevek - obligacijski zahtevek - vlaganja v skupno nepremičnino
Kolikor sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava, je treba pojasniti, da je tožnik že v tožbi navajal, koliko časa sta bila s toženko poročena in sta živela v zakonski skupnosti ter kako sta skupaj vlagala in je sprva sploh zahteval ugotovitev skupnega premoženja na nepremičnini in ustrezen delež, ki naj bi izhajal iz skupnih vlaganj. Tedaj mu je toženka to priznavala in se v odgovoru na tožbo celo strinjala, da je njegov delež na prizidku v obsegu ene polovice, zaradi česar naj tožba ne bi bila potrebna. Šele med postopkom, ko je sodišče izvajalo dokaze in ugotavljalo, da je šlo za skupna vlaganja na premoženju staršev toženke, ki ga je kasneje podedovala, je tožnik prvenstveno zahteval izplačilo v denarju in toženka se je s tem izrecno strinjala, le podrejeno pa je ohranil zahtevek na ugotovitev ustreznega deleža na nepremičnini. Zato se toženka moti, če meni, da tožnik uveljavlja verzijski zahtevek. On je v nepremičnino vlagal zato, ker je bil poročen s toženko in sta zakonca skupaj živela, pridobivala premoženje in ga vlagala. Zato je izvedenec pravilno ugotavljal povečanje vrednosti nepremičnine zaradi teh vlaganj in ne zaradi posamezne storitve, saj tožnik ni bil toženkin delavec.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - nepristranskost sodišča
Okrajno sodišče meni, da bi sojenje v zadevi, v kateri je tožena okrajna sodnica z drugega sodišča okrajnega sodišča, pri nasprotni stranki lahko vzbudilo dvom v nepristranskost sojenja, toda tožnik takih dvomov ni izražal in ni predlagal delegacije drugega sodišča. Podredil se je sojenju Okrajnega sodišča v C., ki je v zadevi tudi razsodilo. Zato ni razumljivo, zakaj sedaj sodišče nenadoma meni, da tožnik dvomi v nepristranskost sojenja pred Okrajnim sodiščem v C.
Glede na to, da vrednost spornega predmeta, odločilna za ugotovitev dovoljenosti revizije, ni bila pravočasno navedena, tožnikova revizija ni dovoljena.