Tožbeni ugovor, da so vnuki po načelu vstopne pravice tudi dediči prvega dednega reda in zato nadomestni upravičenci po določbi 12. člena ZDen, zaradi česar je organ z odrekom vstopne pravice vnukov oziroma vnukinje bivše lastnice s svojo odločitvijo diskriminiral tožnika, ne vzdrži.
dedovanje - omejitev dedovanja - odločba občine o predlogu za omejitev dedovanja
Odločba občine o predlogu za omejitev dedovanja ne posega v pravice ali pravne koristi tožnika. Občina kot dajalka pomoči bo namreč zahtevek za izločitev dela premoženja zapustnice po 128. členu ZD morala uveljavljati in izkazati v zapuščinskem postopku; v tem postopku bo tožnik, če je dedič, kot trdi, imel možnost varovati svoje pravice do zapuščine.
Vnuk je nadomestni upravičenec po 12. členu ZDen le v primeru, ko po ZD po vstopni pravici vstopi v dedovanje vnuk, kar pa ne velja za obravnavani primer, ko je tožničina mati umrla za prejšnjo lastnico ter tako tožnica kot vnukinja na podlagi vstopne pravice ne bi bila dedinja prvega dednega reda po prejšnji lastnici.
Pravilno je razlogovanje, da namenska raba zemljišč kot (nezazidanih) stavbnih, določena v prostorskih aktih (občine), ni ovira za vključitev teh zemljišč v sklop zaščitene kmetije, če oziroma dokler ta zemljišča predstavljajo del gospodarske celote in rabijo za redno kmetijsko proizvodnjo in povezane dejavnosti.
ZD člen 132, 145, 132, 145. ZDKG člen 4/7, 2, 4, 4/1, 4/7, 2, 4, 4/1.
status zaščitene kmetije
Upravna enota po uradni dolžnosti, ob upoštevanju določb 2. člena ZDKG, določi z upravno odločbo zaščiteno kmetijo, pri tem pa uporabi podatke iz zemljiške knjige glede lastništva in obsega zaščitene kmetije, glede višine katastrskega dohodka pa podatke iz zemljiškega katastra. Na predlog lastnika, ne pa tudi posameznega dediča, ki do delitve dediščine upravlja in razpolaga z dediščino skupno z ostalimi dediči (1. odstavek 145. člena ZD), pa upravna enota v upravnem postopku preveri, če kmetija še izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, ne pa, da se določi zaščiteno kmetijo.
Tudi, če se določene parcele po dolgoročnem planu nahajajo na območju urejanja, ki je namenjeno stanovanjski gradnji in bi bile glede na 2. člen Zakona o stavbnih zemljiščih stavbna zemljišča, je pri ugotavljanju, ali te parcele sestavljajo zaščiteno kmetijo, treba uporabiti 6. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, po katerem se določbe tega zakona o rabi in obdelovanju kmetijskih zemljišč uporabljajo tudi za zemljišča, ki so s planskim aktom določena za stavbna zemljišča oziroma za nekmetijske namene, dokler za njih ni v skladu s predpisi izdano dovoljenje za gradnjo oziroma drug ustrezen akt. Da se sporne parcele uporabljajo v kmetijske namene, izhaja iz posestnih listov, iz katerih je razvidno, da so zemljišča opredeljena s katastrsko kulturo. Torej parcele niti po dejanski rabi in niti v formalnem smislu niso izgubile statusa kmetijskih zemljišč.
Status zaščitene kmetije se lahko določi tudi kmetiji, vrnjeni v denacionalizacijskem postopku pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu, katera izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, glede primerljivih površin.
Napačno je prepričanje tožeče stranke, da je predmet zaščite po ZDKG lahko le celotna kmetija, torej vsa zemljišča, vse nepremičnine, stvari in pravice, ki jo sestavljajo ali služijo opravljanju kmetijske dejavnosti, in da bi morala biti predmet zaščite z odločbo še vsa zemljišča, tudi tista, katerih solastnica je tožeča stranka. ZDKG, ki ureja posebnosti pri dedovanju kmetijskih gospodarstev (kmetij), preprečuje drobitev zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG) v postopku dedovanja, pri čemer zaščiteno kmetijo opredeljuje kot kmetijsko oziroma kmetijsko-gozdarsko gospodarsko enoto, ki pa ni nujno celotna kmetija oziroma celotno kmetijsko gospodarstvo.
V obravnavanem primeru gre za preverjanje, ali kmetija še izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo, glede na to, da je bila zaščitena z odlokom Občinske skupščine Radovljica o določitvi kmetij (Uradni vestni k Gorenjske, štev. 3 in 5/78), torej za postopek po 25. v zvezi s 4. členom ZDKG. V tem postopku je tudi po presoji sodišča prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito (4. člen ZDKG), ko je glede lastništva uporabil podatke iz zemljiške knjige, glede zemljišč pa podatke iz zemljiškega katastra. Prav ti dve evidenci sta uradni evidenci glede omenjenih atributov, je pa seveda možno dokazovati tudi nasprotno kot v njima piše.
status zaščitene kmetije - vračanje premoženja v naravi
Tožnica nima prav, ko meni, da kot zaščitene kmetije ni mogoče določiti kmetije, ki je vrnjena v postopku denacionalizacije prejšnjima lastnikoma, ki sta bila v času življenja zakonca, če izpolnjuje tudi druge pogoje iz 2. člena ZDKG, saj je Zakon o denacionalizaciji z novelo ZDen-B določil, da se glede novega zapuščinskega postopka uporabljajo določbe Zakona o dedovanju ter določbe ZDKG.
Odločitev tožene stranke je preuranjena. Tožena stranka bo morala presoditi vse okoliščine, ki so pomembne za oceno, ali zemljišča v obeh katastrskih občinah skupaj z inventarjem predstavljajo takšno celoto, ki zahteva enotno obravnavanje v okviru zaščitene kmetije oziroma ali je mogoče po zakonskih kriterijih zaščititi vsako kmetijo zase.