ZZZiv člen 43, 43/1, 43/1-3. ZIN člen 3, 32, 32/1, 32/1-1. ZUP člen 9, 144, 145, 145/1, 237, 237/2, 237/2-3. ZVMS člen 92, 92/3, 92/4.
inšpekcijski ukrep - ukrep veterinarskega inšpektorja - zaščita živali - nujni ukrepi v javnem interesu - ugotovitveni postopek - skrajšani ugotovitveni postopek - poseben ugotovitveni postopek - načelo zaslišanja stranke v postopku - pravica do izjave - bistvena kršitev določb upravnega postopka
Toženka v obravnavanem primeru ni imela podlage za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka, saj ni bila izkazana dejanska nevarnost za zdravje in življenje psov, kar bi bilo podlaga za sprejem nujnih ukrepov po postopku, kot ga urejajo določbe tretjega in četrtega odstavka 92. člena ZVMS. Toženka bi torej morala izpeljati posebni redni ugotovitveni postopek, v katerem bi zbrala vse za presojo in odločitev potrebne dokaze ter tožnika pred izdajo odločbe s svojimi ugotovitvami seznaniti in mu dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je toženka namesto tega izvedla skrajšani ugotovitveni postopek, četudi zanj, kot je obrazloženo, niso bili izpolnjeni pogoji (saj nevarnost za zdravje in življenje psov ni bila izkazana) in posledično tožniku ni dala možnosti, da bi se izjavil o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, je bistveno kršila določbe postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena Zvet-1. Ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna in ustavno skladna.
Zmotno je stališče toženke, da že sama Uredba daje večjo težo pri izbiri koncesionarja veterinarski organizaciji, ki lahko pokrije večje območje. Po presoji sodišča iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe izhaja, da je prednost pri izbiri zagotavljanje izvajanja veterinarske dejavnosti na območju cele upravne enote oziroma večjega števila občin, pri čemer je treba pri določitvi tega merila v javnem razpisu upoštevati tudi prednostna merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe. To pomeni, da mora biti ovrednotenje tega merila določeno sorazmerno z ostalimi merili iz petega odstavka 3. člena Uredbe. Da merilo iz četrtega odstavka 3. člena Uredbe nima večje teže kot ostala merila iz petega odstavka 3. člena Uredbe, izhaja tudi iz šestega odstavka 3. člena Uredbe, po katerem se v primeru izenačenosti prednostnih meril več veterinarskih organizacij, ki ne predložijo sporazuma, določi veterinarsko organizacijo za območje posamezne občine glede na kadrovske zmogljivosti, njeno bližino in dostopnost. Navedeno kaže na to, da sta navedeni merili celo bolj pomembni od same pokritosti večjega območja.
Tako po presoji sodišča ovrednotenje prednostnega merila iz VII. točke Javnega razpisa na način, kot je določeno v Javnem razpisu ni v razumni povezavi s predmetom urejanja, ni sorazmerno urejeno v primerjavi z ostalimi prednostnimi merili in dopušča diskriminatorno obravnavo.
Posledično ni jasno, zakaj je toženka postavila zgornjo maksimalno mejo doseženega števila točk. Toženka je v odgovoru na tožbo sama zatrjevala, da kadrovske zmogljivosti nad izpolnjevanjem minimalnih pogojev zagotavljajo prednost veterinarske organizacije pri opravljanju javne veterinarske službe. Torej, če je boljša kadrovska zmogljivost prednost, potem ni jasno zakaj so prijavitelji pri medsebojnem konkuriranju na podeljenem koncesijskem območju (ki je v tem primeru občina Vodice) pri tem merilu omejeni z zgornjo mejo števila podeljenih točk. Tudi to merilo po stališču sodišča ni sorazmerno urejeno v primerjavi z merilom iz VII. točke Javnega razpisa. Zgornja omejitev ni v razumni zvezi s predmetom urejanja, kar pomeni kršitev določil ZJZP.
ZVet-1 člen 53, 66. ZJZP člen 12, 12/1, 12/2, 14, 14/1. URS člen 74. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
UVHVVR je z Javnim razpisom le udejanjila prvi odstavek 66. člena ZVet-1 in tukaj ne gre za kršitev legalitetnega načela na področju upravnega prava, ker je UVHVVR prepuščeno določanje meril v Javnem razpisu. Ureditev iz ZVet-1, ki določitev meril za izbiro koncesionarjev prepušča Uredbi in Javnemu razpisu, je torej povsem ustrezna.
Zato ima prav tožnik, da opisani kriterij glede na območje dodeljene koncesije (Občini Kranj in Naklo) ni v razumni povezavi s koncesijo. Poleg tega, pa takšno podeljevanje točk pomeni kršitev drugega odstavka 12. člena ZJZP, saj je toženka enako obravnavala kandidata, ki sta bila v bistveno različnem dejanskem položaju. Toženka po povedanem ni uspela razumno utemeljiti, zakaj ima izbrani koncesionar, ki se je prijavil na območje Upravne enote Radovljica (znotraj katere ima tudi sedež in podružnico), prednost oziroma je dobil enako število točk, kot tožnik, ki se je prijavil za Upravno enoto Kranj (znotraj katere ima tudi sedež), ob dejstvu, da je bila v konkretnem primeru koncesija podeljena za območje Občin Kranj in Naklo.
Zato je tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij neutemeljen, saj v praksi na območju države sploh ne gre za režim izključnih koncesij, ampak za mrežo javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1)
Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3. ZVet-1 člen 66.
podelitev koncesij - veterinarska služba - merila za izbiro koncesionarja - število zaposlenih - kadrovski pogoj
Tožnikovi očitki o tem, da je stranka z interesom navedene (dodatne) veterinarje in pomočnike zaposlila zgolj nekaj dni pred razpisom, na presojo pravilnosti toženkinega ocenjevanja prijave stranke z interesom ne morejo vplivati. Niti javni razpis niti Uredba (na kateri ta temelji) namreč ne dajejo podlage za stališče (kot ga smiselno zavzema tožnik), da bi bile pri ocenjevanju prijav po prednostnih merilih upoštevne zgolj dalj časa trajajoče zaposlitve, do katerih bi prišlo v določenem obdobju pred objavo javnega razpisa.
Niti javni razpis niti Uredba ne dajeta podlage niti za tožnikovo stališče, da bi moral izbrani koncesionar iste kadre, kot jih je imel zaposlene v času objave javnega razpisa, moral imeti zaposlene tudi kasneje (ves čas trajanja koncesijske pogodbe).
ZVet-1 člen 62, 62/1, 62/3, 63, 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/5. Pravilnik o pogojih, ki jih morajo izpolnjevati veterinarske organizacije, in o postopku njihove verifikacije (2003) člen 1, 1/2, 22, 22/1, 23, 23/1. ZGD-1 člen 3, 3/3, 3/6.
koncesija - podelitev koncesij - razpisni pogoj - javni razpis - prednostna merila - veterinarstvo - merila za izbor koncesionarja - verificirana veterinarska organizacija - podružnica - poslovna enota - prizadeta stranka - povrnitev stroškov
Iz prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1, kot že zapisano zgoraj, izhaja, da lahko veterinarsko organizacijo (torej tudi veterinarsko ambulanto C) ustanovi samo gospodarska družba ali samostojni veterinar po predpisih o gospodarskih družbah. Status vsake veterinarske ambulante C po ZVet-1 mora biti torej pravno urejen v skladu z ZGD-1. Vsaka veterinarska ambulanta C mora biti po ZVet-1 pravno organizirana v eni izmed oblik, ki jo predvideva tretji ali šesti odstavek 3. člena ZGD-1- kot gospodarska družba ali samostojni podjetnik. Iz ZVet-1 ne izhaja, da bi bila lahko veterinarska organizacija organizirana tudi kot podružnica ali celo poslovna enota.
Po presoji sodišča zato javni razpis v 1. točki VIII. točke ni v skladu z določili prvega in tretjega odstavka 62. člena ZVet-1. Toženka je sporno merilo oblikovala na način, ki preferira veterinarske organizacije s podružnicami. Podeljevanje dodatnih točk iz naslova, ker ima prijavitelj poleg sedeža v UE Grosuplje (v konkretnem primeru v občini Ivančna Gorica) tam tudi verificirano podružnico, je nezakonito, ker veterinarska ambulanta C v obliki podružnice že po ZVet-1 sploh ne more obstajati.
Javni razpis je torej iz naslova verificarnih podružnic omogočal pridobivanje dodatnih točk, vendar je to bilo nezakonito, ker že sam ZVet-1 ne omogoča verifikacije podružnic ali poslovnih enot, ampak le gospodarskih družb ali samostojnih podjetnikov.
ZVet-1 člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/2, 3/4.
koncesijski akt - merila za izbor koncesionarja - pokritje večjega območja koncesije - kadrovski pogoj - kršitev konkurence - poseg v svobodno gospodarsko pobudo
Pri merilu tako, kot je bilo uporabljeno, po presoji sodišča ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije, dodeljeni za območje, manjše od cele upravne enote (v tem primeru gre za eno občino), prednost pomenila okoliščina, da je izbrani koncesionar prijavil večje območje, na katerem je pripravljen nuditi koncesijske storitve. Zato ima prav tožnica, da opisani kriterij glede na območje dodeljene koncesije (občino Horjul) ni v razumni povezavi s koncesijo.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. URS člen 74. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 106. ZJZP člen 12, 12/1, 14/14/1. ZVet-1 člen 66. Uredba o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev (2008) člen 3, 3/4, 3/5.
Toženka koncesije ni podelila za območje cele upravne enote, ampak je območje po prejemu vlog vseh prijaviteljev razdelila. Njena utemeljitev bi bila torej razumna oziroma v povezavi z namenom podeljevanja koncesije v primeru, če bi se koncesija podeljevala za širše območje, zaradi katerega je prijaviteljeva vloga sploh ovrednotena z več točkami kot vloga tistega prijavitelja, ki se je prijavil na razpis za izvajanje koncesije na ožjem območju. Pri tem tudi ni jasno, kako naj bi pri podelitvi koncesije za občino oziroma več občin s strani toženke zasledovane prednosti večjega območja zagotavljala prijava za območje celotne upravne enote (kjerkoli v Sloveniji) in sedež v tej upravni enoti; še posebej v primeru, kot je obravnavani, ko se je koncesija podeljevala za občine v drugi upravni enoti, v kateri izbrani koncesionar nima sedeža ali ambulante.
Tožnikov očitek, da ZVet-1 ne daje zakonske podlage za režim izključnih koncesij je neutemeljen, saj v praksi na ravni države sploh ne gre za to, ampak za način organiziranja mreže javne veterinarske službe (53. člen ZVet-1), ki se ustvari s podeljevanjem koncesij za dodeljeno območje (2. člen Uredbe) za tisti del veterinarske dejavnosti, s katerim država zagotavlja najmanjši in nepretrgan obseg zdravstvenega varstva živali (glej tudi 1. člen Uredbe).
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - nujni ukrep v javnem interesu - odvzem psa
Skrbnik živali mora zanjo objektivno zagotavljati razmere iz 7. člena ZZZiv oziroma za nevarne živali tudi iz 12. člena ZZZiv vsak dan in v vseh, tj. tudi v zanj izjemnih ali stresnih okoliščinah. Subjektivni odnos skrbnika je pomemben le v primeru naklepa, saj gre v tem primeru po 4. členu ZZZiv za mučenje živali. Vendar za odvzem ni potrebno, da je izkazano mučenje živali, saj podlaga za odvzem obstaja, če je to potrebno za zaščito živali v primeru kršitve določb ZZZiv.
ZZZiv člen 2, 7, 7/1, 7/1-1, 22, 22-5, 43, 43-3. ZVMS člen 92, 92/3, 92/4. ZIN člen 29, 29/4.
inšpekcijski ukrep - ukrep veterinarskega inšpektorja - zaščita živali - nujni ukrepi v javnem interesu - odvzem živali - ugotovitveni postopek - pravica do izjave - skrbnik živali - zavezanec za izvršitev ukrepa
V obravnavanem primeru je bil poseg v tožnikovo pravico do izjave dopusten in zakonit. Ob upoštevanju 3. člena ter prve alineje prvega odstavka 32. člena ZIN in 3. člena ZUP je treba v tej zadevi uporabiti določbe ZVMS. Po tretjem odstavku 92. člena ZVMS ima uradni veterinar, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, da bi se odvrnila neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jih ni mogoče odlagati, pravico brez prisotnosti pravne osebe ali posameznika, čigar poslovanje oziroma prostori, objekti in naprave so predmet nadzora, oziroma njegove odgovorne osebe, opraviti pregled in izdati odločbo v skrajšanem postopku. V skladu s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS sme uradni veterinar v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v osmih dneh pa mora nato izdati pisno odločbo. Da je dobrobit živali v javnem interesu, izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv (prim. sodbo Upravnega sodišča I U 247/2018 z dne 10. 12. 2019).
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - ugriz psa - smrt - usmrtitev živali
V obravnavanem primeru glede na pravno podlago 26.b člena ZZZiv, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, ne gre za situacijo, ko bi se ugotavljalo, ali je bil psu kdaj podeljen status nevarnega psa, niti se ne ugotavlja dejstvo ali je bil pes nevaren ali ne, kar neutemeljeno izpostavlja tožnik. Za odločitev na navedeni materialnopravni podlagi je pravno pomembno vprašanje le, ali je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeležen pri povzročitvi smrti človeka.
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - zaščita živali - odvzem živali - ugotovitveni postopek - pravica do izjave
Tožnik je kršil določbe 7. člen ZZZiv s tem, ko živalim ni zagotovil ustreznih bivalnih prostorov, higienskih razmer, doječim kobilam dostopa do vode, mladim konjem pa dnevnega izpusta, kot je bilo določeno v ureditveni odločbi z dne 29. 1. 2019. Zato je bil odvzem konj odrejen pravilno in v skladu z zakonskimi kriteriji, saj z drugimi ukrepi v dve leti trajajočem postopku ni bilo mogoče na drug (milejši) način zaščititi živali.
inšpekcijski ukrep - ukrep veterinarskega inšpektorja - izvršba s prisilitvijo - obrazložitev akta - pomanjkljiva obrazložitev
Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno katere dokaze glede inšpekcijskega nadzora je upravni organ pri izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe upošteval, niti ni razvidno, da bi se opredelil do pisne izjave, ki jo je tožnik dal 11. 7. 2019. Praktično je izpodbijani sklep brez obrazložitve. Nekoliko je navedeno napako želel korigirati organ druge stopnje v drugostopenjski obrazložitvi, pri čemer je navajal inšpekcijske nadzore, ki so bili opravljeni na podlagi izvršilnega naslova, vendar se je pa ob tem skliceval tudi na kontrolni pregled z dne 12. 9. 2019, iz katerega naj bi bilo ugotovljeno, da zavezanec ni v celoti izvršil naloženih obveznosti iz izvršilnega naslova, kar pa za obravnavano zadevo ni več relevantno, saj je bil izpodbijani sklep izdan 9. 8. 2019 in stranki odposlan 12. 8. 2019, navedeni kontrolni pregled pa je bil opravljen 12. 9. 2019, torej en mesec po izdaji izpodbijanega sklepa.
veterinarstvo - veterinarska služba - veterinarska zbornica - veterinarska dejavnost - zdravstvena oskrba poškodovane živali - izredni strokovni nadzor - uporaba pravil ZUP - pravica do izjave - obrazložitev odločbe - izločitveni razlog
Veterinarska zbornica Slovenije med drugim opravlja nadzorno funkcijo nad delom veterinarjev in veterinarskih organizacij kot javno pooblastilo, ki jo je nanjo prenesla država, zaradi česar morajo biti tudi pri postopkih, ki jih vodi, spoštovana pravila postopka, določena v ZUP.
ZVMS člen 92, 92/4. ZZZiv člen 4, 7, 43, 43/1, 43/1-3.
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - reja živali - zanemarjanje - odvzem živali
Skrbnik živali je dolžan, ko gre za rejo živali, živalim zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji (1. alinea prvega odstavka 7. člena ZZZiv). Če je opustitev zahtevanega ravnanja iz prvega odstavka tega člena storjena naklepno in nastanejo posledice iz 4. člena tega zakona, se šteje, da gre za mučenje živali (tretji odstavek 7. člena ZZZiv).
inšpekcijski ukrep - ukrep veterinarskega inšpektorja - pes - ugriz psa - vpis v centralni register psov - nevaren pes
Nevaren pes je poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Za takšnega psa pa velja poseben režim ravnanja.
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - odvzem živali
V zadnjih dveh do treh letih nobenega izmed konj ni oskrbel veterinar ali kovač. Tožnik, ki se je izrekel za skrbnika vseh konj na posestvu, se ne spomni natančno, kako je bilo poskrbljeno za konje v zadnjih letih, pojasnil pa je, da kovaške oskrbe ni zagotavljal, ker se mu ni zdela potrebna. Ena izmed kobil je bila v izredno slabem stanju, iz katerega je po presoji tožene stranke razvidno večletno zanemarjanje. Na omenjenem posestvu so v letu 2016 odklopili vodo in elektriko. Glede na navedeno je tožnik v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča nastopal v vlogi skrbnika živali in kot tak ni izpolnil zakonske obveznosti v zvezi z rejo živali. Zato je imela tožena stranka v tretji alineji 43. člena ZZZiv podlago za izdajo izpodbijane odločbe.
Postopek odvzema pasjega mladiča iz pesjaka na tožnikovem naslovu ter njegova namestitev in oskrba v Zavetišču za mali živali ..., Veterinarska bolnica ..., d.o.o., ki je bil začet po uradni dolžnosti, se je končal za tožnika neugodno, povzročil pa jih je z njegovim protipravnim ravnanjem, je v skladu s citirano določbo drugega odstavka 113. člena ZUP dolžan povrniti stroške namestitve in oskrbe te živali.
upravna izvršba - ukrep veterinarskega inšpektorja - upravna izvršba s prisilitvijo - izvršilni naslov
V postopku za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe organ ne ugotavlja niti ne presoja, ali je izvršilni naslov zakonit. Izključena je možnost izpodbijanja zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, torej dispozitiva odločbe, ki se izvršuje, ker se v izvršbi ne odloča meritorno o upravni zadevi, ki je predmet izvršitve. Zakonitost in pravilnost odločbe, ki se izvršuje, lahko stranka izpodbija v upravnem postopku s pritožbo in z izrednimi pravnimi sredstvi, zakonitost dokončne odločbe pa tudi s tožbo v upravnem sporu.
inšpekcijsko nadzorstvo - ukrep veterinarskega inšpektorja - zaščita živali - zdravstvena oskrba poškodovane živali - nujni ukrepi v javnem interesu - odvzem živali - skrbnik živali
Iz izpodbijane odločbe, zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 13. 10. 2017 ter poročila veterinarja B.B. z dne 13. 10. 2017 izhaja, da je bila kobila, za katero je bil odrejen prevoz, tako bolna kot poškodovana, zato je prva alineja 17. člena ZZZiv nedvoumno bila podlaga, da se je prevoz kobile na novo lokacijo, po odredbi inšpektorja - veterinarja, lahko izvršil.
V izpodbijani odločbi opisano stanje kobile, ugotovitve inšpektorjev na ogledu ter vsebina izpovedbe oskrbnika živali A.A. izkazujejo, da je tožnik kršil prvo alinejo 7. člena ZZZiv, ki določa, da mora skrbnik živali zagotoviti: bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam, v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji.
Ob dejanski situaciji, ki je narekovala takojšnje ukrepanje zaradi zavarovanja dobrobiti živali, se tožnik ne more sklicevati na postopkovna pravila, ki jih strankam sicer zagotavlja 9. člen ZUP (oziroma 22. člen Ustave). Da pa je dobrobit živali v javnem interesu, pa izhaja iz samega namena ZVMS kot tudi ZZZiv.
inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - ugriz psa - nevaren pes - vpis v centralni register psov - ograjena parcela - opozorilne table - napačna uporaba materialnega prava
Določba 2. alineje 9. točke 5. člena ZZZiv ne določa, kakšen naj bi bil opozorilni znak na vhodu na ograjeno zemljišče niti tega ne določa noben drug predpis. Zato sodišče meni, da je kot opozorilne znake v smislu prej navedene zakonske določbe treba šteti take znake, ki povprečnega človeka seznanijo, da nedovoljeno vstopa (bodisi sam bodisi v spremstvu živali) na ograjeno zemljišče ter ga seznanijo s pravili morebitnega vstopa. Niti v zakonu niti v drugem predpisu namreč ni podlage za zahtevo tožene stranke, da bi moral opozorilni znak vsebovati obvestilo, da se na drugi strani ograje nahaja pes čuvaj, ki bi lahko bil nevaren ljudem ali živalim, ki bi vstopile na ograjeno zemljišče.