Pravna podlaga
ZOR člen 156, 156. ZDARS člen 3, 3č, 3/1, 3/2, 3, 3č, 3/1, 3/2. ZUDVGA člen 6, 6/3, 6, 6/3. ZJC člen 3, 3/1, 14, 14/1, 14/1-4, 14/1-5, 14/1-16, 14/1-5, 14/1-16, 3, 3/1, 14, 14/1, 14/1-4.
Jedro
Prvi tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, ki se kaže v manjvrednosti njegove nepremičnine. Sam je pojasnil, da se je zaradi gradnje ceste bistveno zmanjšala tržna vrednost nepremičnine zaradi nenehnega hrupa, smoga, odvzema svetlobe in neposrednega sonca, večje vlage, spremembe mikroklime ipd. Take navedbe (in na trditveno podlago je sodišče vezano) kažejo, da gre za škodo, do katere je prišlo z izgradnjo ceste in prometom po njej. Kljub temu, da tožeča stranka istočasno trdi, da je do premoženjske škode prišlo tudi zaradi gradnje same, te škode ne pojasni -nasprotno, sama z zahtevkom uveljavi le škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine, ta manjvrednost pa je po prikazanih navedbah lahko le rezultat končane gradnje ceste in njenega vpliva na nepremičnino prvega tožnika, ne pa morebitnih nepravilnosti pri pripravah za gradnjo ali med gradnjo samo. Druga toženka (država) je lastnica državne ceste (1. odstavek 3. člena ZJC, 4., 5. in 16. točka 1. odstavka 14. člena ZJC). Njena odškodninska odgovornost je zato podana že iz tega naslova - ker je lastnica stvari, zaradi katere oziroma zaradi uporabe katere ima tožeča stranka škodo. Te odgovornosti je ne razbremenjuje dejstvo, da je po zakonu upravljanje in vzdrževanje avtocest preneseno na prvo toženko (DARS). Po 3č. členu ZDARS prva toženka upravlja in vzdržuje avtoceste v svojem imenu in za račun države. Enako opravlja tudi naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest (2. odstavek 3. člena ZDARS), naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor pa opravlja v imenu in za račun RS (1. odstavek 3. člena ZDARS). Vse to kaže, na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da prva toženka ni odgovorna za škodo, ki izvira iz avtoceste, saj svoje naloge opravlja na račun druge toženke, določene pa tudi v njenem imenu. Podlage za to tudi ne daje ZUDVGA. Po določilu 3. odstavka 6. člena ZUDVGA, plača prva toženka odškodnino lastniku oziroma uporabniku zemljišča, ki mu je zaradi pripravljalnih del nastala škoda. Premoženjska škoda pa v tem primeru prvemu tožniku ni nastala zaradi pripravljalnih del, pač pa zaradi ceste same in njene uporabe. Kar je bilo povedano o podlagi zahtevka za premoženjsko škodo, pa ne velja v celoti tudi za podlago zahtevka za nepremoženjsko škodo, in sicer ne v delu, kolikor se zahtevek nanaša na prvo toženko. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode, ki ji je nastala z izgradnjo ceste in njeno uporabo in tudi s pripravami za gradnjo, organiziranjem in vodenjem gradnje. Že v tožbi je navedla, da je sama gradnja ceste vsem tožnikom povzročala velike težave in neprijetnosti, kar se je odražalo na njihovem splošnem počutju, zdravju in zmanjšani delovni ter siceršnji življenjski sposobnosti, zaradi česar zahteva povrnitev že nastale kot tudi bodoče nepremoženjske škode, pri čemer prva zajema tudi duševne bolečine za časa gradnje. Prva toženka je bila investitor gradnje. Kot naročnik del na nepremičnini bi prva toženka lahko odgovarjala za škodo, povzročeno v zvezi z izvajanjem teh del (207. člen ZOR). Ker sodišče prve stopnje ob zavrnitvi zahtevka za nepremoženjsko škodo zoper prvo toženko ni presojalo, ali je ta škoda (ali njen del) posledica že tudi same graditve avtoceste oziroma ali je že sama gradnja vplivala na to, da je obseg nepremoženjske škode tožnikov večji, pritožba tožeče stranke v tem delu utemeljeno očita sodbi prve stopnje pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).