Zmotne so trditve, da bi morala Občina I. kot nelastnik zahtevo tožnika odstopiti lastniku, to je Republiki Sloveniji, kajti za tak odstop zahteve ne obstoji nikakršna pravna podlaga. Nepravilno se tožnik sklicuje na določbo 25. in 66.čl. ZUP, kajti v tem primeru ne gre za postopanje v upravnem postopku, kot zmotno meni tožnik.
Obstoj zakupnih pogodb izključuje uporabo določb ZTLR o gradnji na tujem svetu, kajti te določbe je mogoče uporabiti le tedaj, ko razmerja v zvezi z gradnjo med strankama niso drugače (pogodbeno) urejena. Drug razlog za izključitev stvarno pravnega zahtevka pa je v dejstvu, da je bila nepremičnina v času vlaganj v družbeni lasti in zato je sodišče prve stopnje tudi na podlagi teh ugotovitev pravilno zaključilo, da tožnik z gradnjo lastninske pravice na takšni nepremičnini ni mogel pridobiti.
V skladu z dogovorom v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med strankama, bi toženec konkurenčno klavzulo kršil, če bi v času 10 mesecev po prenehanju delovnega razmerja za svoj ali tuj račun opravljal dela in sklepal posle, pri katerih bi izrabljal tehnično - tehnološko in poslovno znanje, ter poslovne veze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Tožeča stranka ni dokazala, da bi tožnik pri novem delodajalcu v resnici izrabljal tehnično - tehnološko in poslovno znanje ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki. Takšne izrabe ni mogoče kar domnevati, niti v primeru, ko se delavec dejansko zaposli pri družbi, ki prejšnjemu delodajalcu prevzame stranke. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule neutemeljen.
Izpodbijana sodba je bila toženi stranki vročena dvakrat, drugič očitno zato, ker je odvetnik vrnil njemu vročeno sodbo s sporočilom, da mu je tožena stranka preklicala pooblastilo v obravnavani pravdni zadevi. Ker je bila izpodbijana sodba toženi stranki že 1.3.2004 pravilno vročena, njena ponovna vročitev ne more imeti učinka v tem smislu, da bi tožena stranka pridobila nov rok za pritožbo zoper sodbo.
Določbe čl. 207 ZOZ določa pravna podlaga solidarne odgovornosti naročnika in izvajalca del po podjemni pogodbi in se ne nanaša le na odgovornost naročnika in izvajalca gradbene pogodbe, kot ene od podvrst podjemne pogodbe.
Učinki zastopanja pa so lahko le takšni, da je na njihovi podlagi lahko zavezan le zastopani (v konkretnem primeru lastnik objekta), ne pa zastopnik sam (1. in 2. odst. v času spornega razmerja veljavnega 85. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Zastopnikova obveznost pa je le v tem, da mora obvestiti drugo stranko, da zastopa v imenu zastopane stranke (3. odst. 85. čl. ZOR), v obravnavanem primeru je tožena stranka to storila, saj je navedla, da v okviru upravljanja zastopa lastnika nasproti tretjim osebam.
ZOR člen 412. Odlok o oskrbi z vodo (1987) člen 25.
izvršba za izterjavo denarne terjatve - uporaba vode - solidarne obveznosti - deljive obveznosti
Določba drugega odstavka 25. člena Odloka o oskrbi z vodo, ki določa, da "interna delitev stroškov za porabljeno vodo posameznim uporabnikom ni obveznost upravljalca" ne določa solidarne obveznosti uporabnikov vode iz istega priključka.