Zmotne so trditve, da bi morala Občina I. kot nelastnik zahtevo tožnika odstopiti lastniku, to je Republiki Sloveniji, kajti za tak odstop zahteve ne obstoji nikakršna pravna podlaga. Nepravilno se tožnik sklicuje na določbo 25. in 66.čl. ZUP, kajti v tem primeru ne gre za postopanje v upravnem postopku, kot zmotno meni tožnik.
ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11, 371/2, 371, 371/1, 371/1-11, 371/2.
ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena
Če sodišče prve stopnje ni opravilo soočenja med pričami glede posameznih neskladnih okoliščin, in ni dokazno ocenilo spremembe v izpovedbah posameznih prič glede nebistvenih okoliščin, ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka niti po 11. tč. 1. odst. 371. čl. niti po 2. odst. 371. čl. ZKP.
Obstoj zakupnih pogodb izključuje uporabo določb ZTLR o gradnji na tujem svetu, kajti te določbe je mogoče uporabiti le tedaj, ko razmerja v zvezi z gradnjo med strankama niso drugače (pogodbeno) urejena. Drug razlog za izključitev stvarno pravnega zahtevka pa je v dejstvu, da je bila nepremičnina v času vlaganj v družbeni lasti in zato je sodišče prve stopnje tudi na podlagi teh ugotovitev pravilno zaključilo, da tožnik z gradnjo lastninske pravice na takšni nepremičnini ni mogel pridobiti.
V skladu z dogovorom v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med strankama, bi toženec konkurenčno klavzulo kršil, če bi v času 10 mesecev po prenehanju delovnega razmerja za svoj ali tuj račun opravljal dela in sklepal posle, pri katerih bi izrabljal tehnično - tehnološko in poslovno znanje, ter poslovne veze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Tožeča stranka ni dokazala, da bi tožnik pri novem delodajalcu v resnici izrabljal tehnično - tehnološko in poslovno znanje ter poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki. Takšne izrabe ni mogoče kar domnevati, niti v primeru, ko se delavec dejansko zaposli pri družbi, ki prejšnjemu delodajalcu prevzame stranke. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule neutemeljen.
Določbe čl. 207 ZOZ določa pravna podlaga solidarne odgovornosti naročnika in izvajalca del po podjemni pogodbi in se ne nanaša le na odgovornost naročnika in izvajalca gradbene pogodbe, kot ene od podvrst podjemne pogodbe.
Izpodbijana sodba je bila toženi stranki vročena dvakrat, drugič očitno zato, ker je odvetnik vrnil njemu vročeno sodbo s sporočilom, da mu je tožena stranka preklicala pooblastilo v obravnavani pravdni zadevi. Ker je bila izpodbijana sodba toženi stranki že 1.3.2004 pravilno vročena, njena ponovna vročitev ne more imeti učinka v tem smislu, da bi tožena stranka pridobila nov rok za pritožbo zoper sodbo.
Učinki zastopanja pa so lahko le takšni, da je na njihovi podlagi lahko zavezan le zastopani (v konkretnem primeru lastnik objekta), ne pa zastopnik sam (1. in 2. odst. v času spornega razmerja veljavnega 85. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Zastopnikova obveznost pa je le v tem, da mora obvestiti drugo stranko, da zastopa v imenu zastopane stranke (3. odst. 85. čl. ZOR), v obravnavanem primeru je tožena stranka to storila, saj je navedla, da v okviru upravljanja zastopa lastnika nasproti tretjim osebam.
Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno navedlo, da upnik ni upravičen do povrnitve stroškov za predlog, s katerim je predlagal, da se izvršba opravi z novim izvršilnim sredstvom, ker ti stroški glede na to, da je ta predlog vložil v 3 mesecih po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe in se izvršba s prodajo premičnin še ni začela, niso bili potrebni.