predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - dokazni sklep - dokaz z vpogledom v listino - upravni spis - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali mora sodišče skladno z določbo prvega odstavka 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v dokaznem sklepu navesti, katere listine upravnega spisa bo uporabilo pri odločanju oziroma ali zadošča, da sodišče navede, da je vpogledalo in prebralo upravni spis?
2. Ali je v konkretnem primeru sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in pravico tožnikov do izjave s tem, ker tožnikov na naroku dne 23. 5. 2024, ko jim je vročilo kopije listin iz upravnega spisa, ni seznanilo s tem, katere listine bo uporabilo za odločitev in jim omogočilo ustreznega roka za izjavo o teh listinah (in glavno obravnavo zaključilo)?
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - izobraževalni program - šolanje
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, ki izhaja iz izpodbijane sodbe, da je določbi 10. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1) in 56. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn) dopustno razlagati tako, da se kot del izobraževalnega programa oziroma šolanja šteje tudi pot od doma do zavoda?
URS člen 2, 14, 34, 35, 42, 56, 57. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8, 8/4. ZUS-1 člen 73, 73/1.
pritožba zoper sodbo - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - poseg v ustavne pravice posameznika - test sorazmernosti - odločba Ustavnega sodišča - varovanje zdravja in življenja ljudi - dopustnost posega v ustavno pravico - zavrnitev pritožbe
Pravilno je stališče Upravnega sodišča, da z zahtevo ravnateljice Osnovne šole A. po trikrat tedenskem samotestiranju tistih učencev, ki niso izpolnjevali pogoja PCT, ki je temeljila na obveznosti, ki jo je določal že 8. člen Odloka 174/2021, ni bilo nedopustno poseženo pritožnikove človekove pravice iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Upravno sodišče se je pri tem pravilno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča, ki je že opravilo test sorazmernosti ukrepa testiranja s PCR testi in pri tem poudarilo, da varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb in posledično zmanjšanjem števila težjih potekov nalezljive bolezni, pomeni ustavno dopusten cilj, zaradi katerega normodajalec lahko uredi posege v posamezne človekove pravice, in da je pri tem treba upoštevati, da je pri ukrepih, ki so usmerjeni v varstvo pred hudo nalezljivimi boleznimi, ob bok pravici posameznika do zdravstvenega varstva postavljena tudi dolžnost posameznika, da varuje zdravje ljudi pred to boleznijo, še posebno ranljivih skupin, ki jih hudo nalezljiva bolezen lahko intenzivno ogroža. Pri širjenju nalezljivih bolezni ne gre za usmerjanje pozornosti k posamezniku, ampak je treba ravnati tudi v korist družbene skupnosti in s tem do drugih članov skupnosti. Vsak posameznik ima dolžnost do drugega in do skupnosti, ki ji pripada in vsak posameznik, v čigar pravice ali svoboščine se z ukrepom, ki zasleduje varnost zdravja in življenja, poseže, se s spoštovanjem omejitev odreče svoji svobodi in s tem, izhajajoč iz svoje odgovornosti do drugih ljudi, varuje druge, še posebno ranljive skupine, ki jih hudo nalezljiva bolezen intenzivno ogroža.
ZUOPP-1 člen 18, 18/2, 36, 36/4. ZOFVI člen 7, 7/2, 10, 10/1. ZUS-1 člen 32, 32/2.
odložitvena začasna odredba - izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem - učinek odloga - nadomestitev odločbe - veljavnost odločbe - individualiziran program - pritožba tožene stranke - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje z odločitvijo, da se začasno odloži izvršitev izpodbijane delne odločbe Zavoda RS za šolstvo v zvezi z njeno delno spremembo z odločbo upravnega organa druge stopnje, dejansko zadržalo pravno učinkovanje teh odločb, med drugim tudi glede odločitve v prvostopenjski odločbi, da ta s 1. 9. 2023 nadomesti prejšnjo odločbo Zavoda RS za šolstvo. Navedeno ima za posledico, da prejšnja odločba zavoda ne more šteti za nadomeščeno in da torej njena veljavnost še ni prenehala, kar je tudi vse, o čemer je odločilo sodišče z izdano začasno odredbo. S tem je začasno vzpostavilo stanje pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijanih odločb. Ddel tega stanja pa je tudi zadnji individualiziran program.
Iz izdane začasne odredbe za pritožnico (Osnovno šolo) izhaja samo to, kar ji nalaga tudi zakon, in sicer da je treba individualiziran program, ki ga je morala sprejeti in spreminjati že zaradi prejšnje odločbe o otrokovi usmeritvi, še naprej evalvirati.
zavrženje tožbe - disciplinska odgovornost študenta - avtonomija univerze - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Pri sporih v zvezi s študijem je treba določbo 71. člena ZVis razlagati v povezavi z ZUS-1, saj ni mogoče voditi upravnega spora o tistih odločitvah organov visokošolskih zavodov (torej tudi univerz), ki ne ustrezajo pojmu upravnega akta iz 2. člena ZUS-1.
Sodno varstvo študentom oziroma drugim upravičenim osebam po 71. členu ZVis je zagotovljeno v upravnem sporu v tistih primerih, ko bodisi visokošolski zavodi na podlagi izrecnega javnega pooblastila izdajajo upravne odločbe o pravicah ali obveznostih študentov, bodisi ko zakon določa, da visokošolski zavodi odločajo o pravicah ali obveznostih študentov z enostranskimi, oblastvenimi akti, izdanimi v okviru upravne funkcije visokošolskega zavoda.
DZ člen 7, 7/4. ZUS-1 člen 17, 32, 36, 36/1, 36/1-3.
začasna odredba - procesne predpostavke za dopustnost tožbe - nadaljevanje šolanja - osnovna šola - stranka v postopku - varstvo koristi otroka - razveljavitev začasne odredbe
Četrti odstavek 7. člena DZ, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, državni organom, izvajalcem javnih služb, nosilcem javnih pooblastil, organom lokalnih skupnosti ter drugim fizičnim in pravnim osebam, res nalaga skrb za korist otroka. Vendar pa se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti,ne pomeni pa obveznosti in s tem splošnega pooblastila vzgojno izobraževalnemu zavodu - osnovni šoli, da v svojem imenu sproži (upravne) postopke pred drugimi (upravnimi) organi za varstvo pravic oziroma koristi svojega učenca, torej tujih pravic in koristi.
- Ali se je Upravno sodišče pri odločitvi o tožbi zoper odločbo Javnega sklada glede pridobitve štipendije Ad futura po 305. JR pravilno oprlo na določbo kasnejšega 317. JR, o čemer stranka ni imela pravice do izjave?
- Ali je pravilna razlaga Upravnega sodišča, da jasno in nedvoumno podana razlaga pomena določbe razpisa s strani dveh uradnih oseb Javnega sklada, s pooblastili za odločanje v postopku dodelitve štipendije Ad futura, med drugim tudi v konkretnem postopku predlagateljice, na katero se je predlagateljica zanesla, ne ustvarja pravno relevantnega legitimnega pričakovanja, da bo z navodilom skladno vodenje vodilo k skladnosti ravnanja z določbami predmetnega razpisa ter potegovanju za pridobitev pravice do štipendije Ad futura, ampak je zgolj informativne narave?
Upravno sodišče je dolžno pozvati stranko, da odpravi formalne pomanjkljivosti tožbe (nepopolnost, nejasnost). Ni pa dolžno pozivati strank na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka.
Sprememba tožbe oziroma njena dopolnitev s postavitvijo ugotovitvenega tožbenega zahtevka ne pomeni vložitev nove tožbe, v zvezi s katero bi sodišče lahko ugotavljalo njeno pravočasnost. Gre le za pritožnikovo dopolnitev opredelitve tožbene zahteve glede na učinek, ki ga želi doseči. Tožbeni predlog je sicer ena izmed sestavin tožbe, vendar njegova sprememba oziroma dopolnitev med postopkom še ne pomeni, da je vložena nova tožba.
Tožnik lahko ves čas do odločitve sodišča prve stopnje svojo tožbeno zahtevo spremeni in prilagodi morebitnim drugačnim okoliščinam, če s tem ne zahteva nekaj več od tistega, kar je v tožbi že zahteval. Tako lahko tožnik spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo tudi z ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, saj to ne posega v pravno varovani položaj drugih strank upravnega spora.
Tožnik lahko spremeni (ali dopolni) svojo tožbeno zahtevo za prepoved nadaljevanja dejanja v ugotovitveno tožbo, če bi zaradi spremenjenih okoliščin želel, da sodišče o tem odloči, saj to ne posega v pravno varovani položaj drugih strank upravnega spora.
Sodišče prve stopnje je dolžno pozvati stranko, da odpravi formalne pomanjkljivosti tožbe (nepopolnost, nejasnost). Ni pa dolžno pozivati strank na dopolnitve, ki zadevajo področje ustreznosti oziroma utemeljenosti tožbe ali tožbenega predloga oziroma zahtevka.
Sodno varstvo v upravnem sporu ni namenjeno varstvu pred bodočimi ravnanji nosilcev oblasti, ki bi morda šele lahko posegla v posameznikov pravni položaj, ampak je v skladu z ustavo in zakonom mogoče uveljavljati sodno varstvo le zoper kršitve, ki so jih organi v okviru svojega oblastvenega delovanja že povzročili.
URS člen 57. ZUS-1 člen 4, 30, 30/3. ZOsn člen 60a. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - pravica do izobraževanja - oblastno ravnanje - tožba po 4. členu ZUS-1 - ugoditev pritožbi
Osnovne šole kot izvajalke javne službe so dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja. Če v to razmerje, ki je javnopravne narave, kot izvajalke javne službe enostransko posežejo in s položaja moči odklonijo način izobraževanja v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, je treba učencu, ki s tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zahteva ugotovitev, da je bilo s tem dejanjem nezakonito poseženo v njegovo ustavno pravico do izobraževanja (57. člen Ustave), omogočiti sodno varstvo v upravnem sporu.
Prepoved vstopa v osnovno šolo oziroma prepoved šolanja v njenih prostorih v okoliščinah te zadeve pomeni oblastveno delovanje osnovne šole.
URS člen 57. ZUS-1 člen 2, 4,. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (11.11.2021) člen 8, 8/4.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - oblastno ravnanje - pravica do izobraževanja - ugoditev pritožbi
Sicer drži, da je obveznost izvajanja testiranja in samotestiranja in s tem povezanih soglasij zakonitih zastopnikov mladoletnih učencev določil Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (v nadaljevanju Odlok) in da je bilo s tem Odlokom učencem, ki predpisanega testiranja ne izvajajo, začasno prepovedano „zbiranje v vzgojno-izobraževalnih zavodih“ (8. člen Odloka). Vendar pa je iz dejanskega stanja tudi razvidno, da je navedene omejitve iz Odloka v razmerju do pritožnikov uresničila prav tožena stranka v okviru njihovega medsebojnega javnopravnega razmerja (in ne morebiti drug državni organ). S tem je prišlo do udejanjanja splošnega in abstraktnega predpisa s strani tožene stranke v konkretnem primeru, kar je vplivalo na pravni položaj pritožnikov v zvezi z uresničevanjem njune pravice do osnovnošolskega izobraževanja. Zato je toženka (osnovna šola) ravnala kot oblastven organ v smislu 4. člena ZUS-1 s tem, ko je na podlagi svojega javnopravnega položaja enostransko posegla v način uresničevanja pravice do osnovnošolskega izobraževanja pritožnikov. Vprašanje, ali je bil tak poseg na zakonu utemeljen in s tem dopusten, pa je šele stvar nadaljnje, meritorne presoje v tem upravnem sporu.
URS člen 57. ZVis člen 40, 40/8. ZUS-1 člen 2, 4, 32.
začasna odredba - vpis v prvi letnik - dokument v elektronski obliki - tožba po 4. členu ZUS-1 - pravica do izobraževanja - poseg v ustavno pravico - pravni interes za pritožbo
Izrazito neformalizirano elektronsko sporočilo državnega organa ne more predstavljati upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, saj to sporočilo ni bilo izdano v formalni obliki takega akta, niti ni ta organ s tem izražal svojo oblastveno voljo za uresničevanje kakšne norme javnega prava, s katero bi bil pooblaščen za enostransko, oblastveno, posamično odločanje v javnem interesu.
Pritožnica (državni organ) je izpolnjeno tožnikovo prijavo za vpis v visokošolski zavod, s katero je ta uveljavljal svojo pravico do izobraževanja, prejela (v sistem) in ji dodelila evidenčno številko. Ker pa te prijave ni posredovala naprej organu, ki bi o njej odločil, ni delovala le kot posrednik med prijaviteljem in visokošolskim zavodom, saj je (lahko) ravno njeno dejanje neposredno preprečilo, da bi o tožnikovi prijavi odločal visokošolski zavod v predpisanem postopku. Pritožnica je torej s svojim ravnanjem dejansko odločila o tem, da je tožnikova prijava prepozna oziroma nedokončana (neoddana). Zato je tudi tako upravno dejanje (tj., da prijave ne posreduje visokošolskemu zavodu) lahko poseglo v tožnikovo možnost, da preko vpisa v visokošolski program uresničuje svojo ustavno pravico do izobrazbe. Posledično mora biti za zaščito tožnikovih pravic zagotovljeno sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, zoper samo upravno dejanje, ki vpliva ali bi lahko vplivalo na možnost tožnikovega vpisa na želen visokošolski zavod z omejitvijo vpisa.
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica, ki zahteva odpravo začasne odredbe, s katero bi tožnikova prijava izgubila status pravočasno elektronsko oddane, ne izkazuje (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila izdana začasna odredba. V obravnavanem primeru stanje, ki naj bi ga začasna odredba začasno urejala, ne obstoji več, saj se je tožnik uspešno vpisal na visokošolski zavod na podlagi oddane prijave. Prijava je tako izpolnila svoj namen in ne ustvarja več nobenih pravnih učinkov. V morebitnem nadaljnjem odločanju o tožnikovem statusu študenta bo odločal visokošolski zavod. Posledično si pritožnica torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogla več izboljšati svojega pravnega položaja, saj se učinki začasne odredbe v nobenem delu več ne nanašajo nanjo.
URS člen 44, 58, 120, 120/2. ZVis člen 29, 51h. ZUS-1 člen 17, 17/5.
visoko šolstvo - univerza - pravna subjektiviteta - pravica do članstva - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev
V upravnem sporu ni bistveno, ali je bila toženki podeljena pravna subjektiviteta, na podlagi katere je lahko samostojni nosilec pravic in obveznosti, temveč ali toženka za tožnika predstavlja oblastveni subjekt, ki je izdal izpodbijani upravni akt oziroma ga je kot državni organ izdal v imenu države. Značilnost državnega organa v smislu ZUS-1 je, da izvršuje javne naloge na podlagi podeljenega zakonskega pooblastila. V obravnavanem primeru rektorska konferenca izvršuje zakonsko predvideno upravno nalogo imenovanja članov različnih državnih organov s področja visokega šolstva in s tem predstavlja izrazito javnopravno delovanje oziroma sledenje določenemu javnemu interesu (t.j. vključenost univerz v postopke odločanja o vprašanjih visokega šolstva). To pa pomeni, da deluje kot državni organ v smislu ZUS-1 in je posledično za potrebe upravnega spora pasivno legitimirana, da lahko nastopa v zadevah, ki se nanašajo na njeno javno(upravno) delovanje, kot pravdna stranka oziroma kot zastopnik države na podlagi določbe petega odstavka 17. člena ZUS-1.
Namen zakonodajalca pri določitvi posebne oblike združevanja univerz je bil, da se preko nje rešujejo vprašanja, ki so skupna vsem univerzam. Iz navedenega izhaja, da je namen rektorske konference v tem, da so njene članice vse akreditirane univerze v Republiki Sloveniji.
ZVis z določitvijo obstoja rektorske konference ter predvsem s podelitvijo javnih pooblastil za izvajanje upravne naloge imenovanja članov različnih javnopravnih organov, ki odločajo o reševanju skupnih vprašanj vseh akreditiranih univerz, dejansko ureja ustavno pravico univerz ter oseb, ki delujejo v njihovem okviru, do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS. To svojo pravico, s katero lahko vplivajo na reševanje vprašanj, ki se nanašajo na njihovo delovanje in poslovanje, univerze izvršujejo preko rektorske konference, ki vključuje vse obstoječe univerze v Republiki Sloveniji.
Odločanje o članstvu v rektorski konferenci ne spada v sodno pristojnost, saj vsaka univerza, ki pridobi veljavno akreditacijo (in za čas njene veljavnosti), tako že na podlagi zakona (ipso lege) z vsemi preostalimi akreditiranimi univerzami oblikuje rektorsko konferenco (postane njena članica). Tožnica je zato članica rektorske konference že na podlagi same zakonske določbe in o tem ni treba izdati nobene dodatne odločbe v upravnem postopku.
začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - osnovna šola - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Za tožbo po prvem dostavku 4. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), poleg tega pa tudi posebne procesne predpostavke, ki izhajajo iz besedila 4. člena ZUS-1 (4. točka prvega odstavka 36. člena v povezavi s 4. členom ZUS-1). Po teh procesnih predpostavkah je tožba (med drugim) dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel pa naj bi ga organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil.
Subsidiarni upravni spor po drugem odstavku 157. člena Ustave in prvem dostavku 4. člena ZUS-1, je namenjen varovanju posameznika pred posegi oblasti, ki bi lahko vplivali na njegove ustavno varovane človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne glede na to, kateri nosilec oblasti jih izvrši (organ države, samoupravne lokalne skupnosti itd.) in v kakšni obliki (z aktom ali dejanjem). Navedeno pomeni, da je do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 upravičena le oseba, ki je bila v svojem ustavno varovanem položaju prizadeta z izvrševanjem javne oblasti, ki jo izvaja (kateri koli) nosilec te oblasti. Za dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 je torej odločilnega pomena, ali je sporna dejanja tožene stranke mogoče šteti za dejanja javne oblasti, ki jih je storila kot organ države ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 33, 33/2, 33/2-2, 33/2-3. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 15.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - tožba po 4. členu ZUS-1 - ugotovitveni zahtevek - prenehanje veljavnosti materialnopravnih predpisov - pravni interes - osnovna šola - delna ugoditev pritožbi
Pritožnika sta v tožbi postavila tako ugotovitveni kot prepovedni zahtevek (druga in tretja alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1), oba v zvezi s ponavljajočim (trajajočim) ravnanjem toženke. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo s prenehanjem veljavnosti Odloka doseženo tudi to, kar sta pritožnika uveljavljala z ugotovitvenim zahtevkom in da zato zanj ne izkazujeta več pravnega interesa, je očitno napačno. Prenehanje veljavnosti predpisa namreč samo zase ne pove in ne ugotavlja ničesar glede nezakonitosti ravnanj toženke in posegu v človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnikov v času, ko je sporni Odlok še veljal.
Ker torej prenehanje veljavnosti Odloka, ki je nastopilo po vložitvi tožbe, ne more biti odločilno za pravni interes pritožnikov glede ugotovitvenega zahtevka, je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tako, da je izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo in zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.
URS člen 157, 157/2. ZOsn člen 60a. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4.
subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - zavrženje tožbe - začasna odredba - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - oblastno ravnanje - zavrnitev pritožbe
Osnovne šole niso oblastni organi, vendar pa jim ZOsn v nekaterih izrecno naštetih primerih daje pooblastilo za oblastveno odločanje (60.a člen ZOsn). Ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 60.a členu ZOsn, ne pomeni oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, temveč opravljanje dejavnosti, s katero je zagotovljena možnost izvrševanja ustavne pravice do izobrazbe. Temeljnih pogojev za izvajanje teh dejavnosti pa šola ne določa sama, temveč to storijo pristojni normodajalci, v obravnavani zadevi Vlada z Odlokom. Zahteva po šolanju na daljavo, če učenec (oziroma njegov zakoniti zastopnik) ne predloži soglasja za samotestiranje, torej ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, temveč iz zapovedi, določene v Odloku. Ravnanje šole glede na to zapoved ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj Odlok zahteva od naslovnikov.
avtonomija univerze - volitve - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - ustavno varovana volilna pravica - sklicevanje na navedbe v drugih vlogah - volitve članov študentskega sveta
V obravnavanem primeru je bila tožba vložena zaradi izpodbijanja izdanega sklepa študentskega sveta ter odgovora rektorice. V obravnavani zadevi je bistveno (tako glede vodenja rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 kot glede vodenja subsidiarnega upravnega spora na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1), da se izpodbijana akta nanašata na volitve v študentski svet, kar sodi na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze. Po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za upravna akta iz 2. člena ZUS-1, s katerima bi bilo poseženo v pravni položaj pritožnika. Hkrati pa ne gre niti za akta oziroma dejanje iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj SŠ Fakultete in rektorice pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ upravne oblasti, niti za organ katerekoli oblasti. Pa tudi iz narave obravnavanega posega ni mogoče zaključiti, da je sodno varstvo v upravnem sporu (tako po 2. kot po 4. členu) zagotovljeno zaradi narave stvari (2. člen ZUP), saj ni šlo za odločanje o upravni zadevi oziroma za odločanje organa oblasti.
pogoj PCT - osnovna šola - zavrnitev izdaje začasne odredbe - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrženje pritožbe - pravni interes - prenehanje veljavnosti materialnopravnih predpisov
V obravnavani zadevi pritožnik zahteva izdajo začasne odredbe, po kateri bi bila tožena stranka pritožniku dolžna dopustiti obiskovanje šole ter zagotavljati izvajanje izobraževanja in ocenjevanja znanja po določbah ZOsn in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT, ki ga je Vlada RS določila v Odloku 174/21.
Navedeni Odlok je prenehal veljati z uveljavitvijo Odloka 22/2022, ki pa samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje pritožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja.
Glede na navedeno pritožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, s katero bi se mu dopustilo obiskovanje šole brez izpolnjevanja pogoja PCT, ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njegova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
URS člen 14, 23, 44, 58. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZVis člen 6, 6/1, 6/2, 6/2-8, 20, 20/1, 20/2, 26, 28, 67. ZUP člen 2.
volitve, imenovanja in odpoklic organov fakultete - volitve članov študentskega sveta - razveljavitev volitev - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ni upravna zadeva - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - avtonomija univerze - organ upravne oblasti - zavrnitev pritožbe
Študentski svet je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZVis eden izmed organov univerze, v skladu z drugim odstavkom istega člena pa eden izmed organov članic univerze, ki ga opredeljuje 26. člen ZVis. To pomeni, da so volitve in imenovanja njegovih članov področje avtonomnega delovanja univerze.
Javna služba, ki jo opravlja univerza kot visokošolski zavod, pomeni zadovoljevanje javne potrebe po zagotovitvi storitev visokošolskega izobraževanja in je nikakor ni mogoče enačiti z izvrševanjem upravne funkcije. Slednje nujno obsega izvrševanje javne oblasti ter odločanje o pravicah in dolžnostih pravnih subjektov na oblasten način. Javna služba pa je veliko širši pojem in je primarno povezana z zagotavljanjem dobrin javnosti. Izvajalec javne službe sicer v določenem delu lahko deluje kot oblastveni organ in odloča o pravicah svojih uporabnikov, vendar je ta del navadno manjšega obsega. V preostalem delu pa izvajalec javne službe deluje kot neoblastveni organ, katerega odločitve (predvsem o njegovem notranjem delovanju) ne pomenijo odločanja o pravicah in pravnih koristih s področja upravnega prava.
Izdani sklep ŠS Fakultete in odgovor rektorice nista bila izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije (pač pa v okviru lastnih ter avtonomnih pristojnosti univerze). Ne gre torej za upravna akta iz 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za akta, ki bi dopuščala upravni spor po določbi 4. člena ZUS-1, saj ne študentskega sveta univerze ne rektorice pri takem odločanju ni mogoče šteti za organa upravne oblasti. Izvolitev ŠS Fakultete tudi ne sodi v upravljanje visokošolskega zavoda. Zato tožbe zoper izpodbijana akta ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na pravico iz 67. člena ZVis, ki študentom zagotavlja pravico (prek svojih predstavnikov) sodelovati pri delu in upravljanju visokošolskih zavodov.
ZUstS člen 24, 24/1, 24/3. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZPSI-1 člen 46a, 78, 78/1, 78/2, 83, 83/6. Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 11.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - redno šolanje - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - drugo učinkovito sodno varstvo - redni upravni spor - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Toženka z zahtevo po nošenju maske ves čas zadrževanja v šoli (torej tudi pri pouku) ni delovala oblastveno. Njeno dejanje ne ustreza značilnostim oblastvenega delovanja niti z vidika opredelitve njenih nalog po ZPSI-1, ki so podrejene ciljem izobraževanja, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru.
Pritožniki le opisujejo, kaj vse se lahko zgodi, zatrjujejo grozečo nevarnost (grožnja z inšpekcijo in disciplinskim postopkom, fizično onemogočen prihod v šolo), ne pa njene uresničitve. Predmet presoje zakonitosti po 4. členu ZUS-1 so lahko samo izvršena dejanja, to je storitve ali opustitve, s katerimi so organi posegli ali še posegajo (v primeru trajajočih dejanj) v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožbe po 4. členu ZUS-1 tako ni mogoče vložiti zoper hipotetične, še neizvršene primere nezakonitih dejanj oblastnih organov.
Šola sicer ni organ oblasti, niti nosilka javnih pooblastil. Izvaja pa javno službo vzgoje in izobraževanja in mora dijakom zagotavljati pravico prisostvovanja pri pouku. Odločanje o varstvu pravic dijakov tako ne predstavlja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP), ampak javnopravno stvar, za izdajo katere se na podlagi 4. člena ZUP upravni postopek uporablja smiselno. Zato tudi sklep, izdan na podlagi 83. člena ZPSI-1, predstavlja akt, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
Pritožniki bodo po izčrpanju predhodnih pravnih sredstev, ki jih imajo na podlagi 78. člena ZPSI-1, lahko uveljavljali svoje pravice v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Sodno varstvo iz 2. člena ZUS-1 predstavlja "drugo sodno varstvo" iz 4. člena tega zakona, zato predpostavke za odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene in tožba na tej podlagi po presoji Vrhovnega sodišča ni dovoljena.