Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja je razvidno, da je obsojenec oškodovancema lažno zatrjeval, da bo njuna finančna sredstva vložil na trgovalni račun in finančni trg. Obsojenčev preslepitveni namen je konkretiziran z navedbami v izreku sodbe, da obsojenec od oškodovancev prejetih sredstev ni vložil na finančni trg, temveč jih je porabil za lastne potrebe. Oškodovancema je postal nedosegljiv, saj se ni odzival na njune pozive, prejetih finančnih sredstev pa jima tudi ni nikoli vrnil.

Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da odloča kazensko sodišče o zahtevkih oškodovancev, da jim storilec povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v takoimenovanem pridruženem (adhezijskem) postopku. Ker gre za premoženjskopravni zahtevek, se ta presoja po pravilih civilnega (obligacijskega) prava. Predmet zahtevka ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljavljati (101. člen ZKP), ali kar bi bilo v nasprotju s pravnim redom.

Osnovni namen postopka osebnega stečaja določa prvi odstavek 382. člena ZFPPIPP, po katerem se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navedenih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih. Gre za konkretizacijo temeljnega načela enakega obravnavanja upnikov, ki je rdeča nit vsakega stečajnega postopka. To načelo izraža zahtevo, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (glej 46. člen ZFPPIPP). Stečajni postopek se namreč vodi zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju.

Navedena določba ima za posledico, da sodišče v pravdnem postopku, v primeru, ko je tožena stranka – dolžnik v osebnem stečaju in je njen tožbeni zahtevek utemeljen, samo ugotovi višino uveljavljane terjatve, tožniku pa ne prisodi njenega plačila. V kazenskem postopku takšna odločitev sodišča v primeru, ko oškodovanec uveljavlja premoženjskopravni zahtevek zoper obdolženca, ki je v osebnem stečaju, ni mogoča. V skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP namreč lahko sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, o uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku odloči le na tri, taksativno določene načine: oškodovancu prizna premoženjskopravni zahtevek v celoti, lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo, če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno, niti za delno razsojo, pa oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. V primeru, ko sodišče oškodovanca napoti na pravdo, pa seveda odpade podlaga za določitev posebnega pogoja v pogojni obsodbi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče v obravnavanem primeru ni upoštevalo, da je bil v času izreka sodbe sodišča prve stopnje nad obsojencem že pravnomočno zaključen postopek osebnega stečaja. Kot že rečeno ima to za posledico, da bi sodišče oškodovanca B. B., ki svoje terjatve ni prijavil v postopku osebnega stečaja, z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka moralo napotiti na pravdo, ker v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP obstoja terjatve ne more le ugotovitvi. Ker bi moralo sodišče tega oškodovanca napotiti na pravdo, izreka pogojne obsodbe tudi ne bi smelo utrditi z določitvijo posebnega pogoja, da je obsojenec oškodovancu B. B. v roku dveh let dolžan plačati 12.000,00 EUR.

Razlog za določitev izjeme po 2. točki 95. člena ZDoh-2, kolikor se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je treba iskati v pravni naravi te pogodbe. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002 poudarilo, da ima ta pogodba izrazit socialni poudarek, saj lastnik odsvoji svoje premoženje ali del premoženja zato, da ga bo tisti, ki to premoženje pridobi (izročeno pa mu bo po lastnikovi smrti), za negotov čas do smrti preživljal. V naravi te pogodbe je torej, da gre za preživljanje pomoči potrebnega in jo bo oseba sklenila praviloma tedaj, če bo zaradi sposobnosti preživetja to morala storiti. Zato bi bilo nelogično in v nasprotju z načeli socialne države (2. člen Ustave), da bi odsvojitev nepremičnine po tej pogodbi štela za obdavčljivo odsvojitev kapitala. Prav ta socialni vidik je po presoji Vrhovnega sodišča tudi razlog, zaradi katerega je zakonodajalec odsvojitve nepremičnin po tej pogodbi uvrstil med primere neobdavčljivih odsvojitev kapitala. Takšni razlagi pritrjuje tudi dejstvo, da je zakonodajalec v 3. točki 76. člena ZDoh-2 določil, da se dohodnine ne plačuje od dohodka, ki ga preživljanec (še za časa življenja) prejme po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Naložitev davčne obveznosti preživljancu bi namreč v takem primeru (lahko) preprečila rešitev preživljančeve socialne stiske, ki se zasleduje s to pogodbo.

Ker je pogodba o preužitku v pogodbenem interesu v bistvenem enaka pogodbi o dosmrtnem preživljanju (razen glede trenutka prehoda lastninske pravice na prevzemnika, kar pa ni bistveno glede na ugotovitve, da je tudi ta pogodba aleatorna pogodba, ki ima izrazit socialni poudarek), je treba položaj preužikarja po pogodbi o preužitku z davčnega vidika obravnavati enako kot položaj preživljanca po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, saj za razlikovanje na tem področju ni videti nobenega razumnega razloga. Če bi zakonska ureditev takšno razlikovanje vzpostavljala, bi torej bila protiustavna. Zato razlaga sporne določbe, kot jo je zavzelo Upravno sodišče, po presoji Vrhovnega sodišča nedopustno posega v 14. člen Ustave.

Odsvojitev nepremičnin po pogodbi o preužitku se šteje za neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 2. točki 95. člena ZDoh-2.