Sedmi odstavek 2. člena ZZVN določa domnevo, da je imela oseba iz 6. odstavka, ki ji je bil prisilni ukrep povzročen na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije, od prenehanja prisilnega ukrepa stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, če se je naselila v Sloveniji z namenom stalnega prebivanja takoj, ko je bilo to glede na tedanje transportne, nastanitvene, zaposlitvene ali druge razmere mogoče, vendar najkasneje do 31. 12. 1945. Zakon glede pogoja naselitve do konca leta 1945 ne določa nobenih izjem, kar pomeni, da zakonodajalec pri določanju kroga upravičencev do statusa žrtve vojnega nasilja ni upošteval dejstev, zaradi katerih se določene osebe na ozemlju Republike Slovenije do navedenega datuma niso mogle naseliti.
ZDen člen 19/1-4, 19, 19/1, 19/1-1, 19/1-4, 19, 19/1, 19/1-1. URS člen 14, 14/1, 14, 14/1.
denacionalizacija zemljišča - zemljišče v kompleksu
Glede na to, da se sodišče sicer strinja s pravnim naziranjem upravnih organov, da je treba pri vprašanju obsega okrnitve dejavnosti oziroma kompleksnosti prostora upoštevati ne samo posamični denacionalizacijski zahtevek, ampak vse denacionalizacijske zahtevke, ki se na določen kompleks nanašajo, saj je treba glede na določbo 1. odstavka 14. člena Ustave vse denacionalizacijske upravičence v takšnem primeru obravnavati enako, sodišče meni, da je dejansko stanje v ključnih točkah ostalo nepopolno ugotovljeno.
ZZVN člen 10. ZVojI člen 87, 87/2. URS člen 14, 14/1.
pravica do plačila zdravstvenih storitev - dedovanje terjatve
Tožena stranka odločitev opira na stališče, da je pravica do zdravstvenega varstva v obsegu iz 10. člena ZZVN osebna pravica, in kot taka nepodedljiva, ter da z upravičenčevo smrtjo preneha, pri čemer se sklicuje na stališče v sklepu Vrhovnega sodišča RS št. I Up 833/2001-3 z dne 13. 11. 2003. Tudi če bi se upravno sodišče strinjalo s stališčem iz navedenega sklepa, pa se deloma ne strinja, ker meni, da vsaj glede prejemkov iz naslova mesečne rente glede na določbo 1. odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije ni utemeljeno delati razlike med vojnimi invalidi (katerih denarnih prejemki, ki so že zapadli v plačilo, pa ob smrti uživalca pravice še niso izplačani, se lahko podedujejo - 2. odstavek 87. člena Zakona o vojnih invalidih, ZVojI, Uradni list RS, št. 63/95 – 75/97) in osebami s statusom žrtve vojnega nasilja, sodišče meni, da je tožena stranka ravnala napačno, ko je tožničino zahtevo presojala izključno z vidika določbe 10. člena ZZVN, ni pa pri tem upoštevala specifičnih okoliščin primera.
Za ugotovitev tožnikove davčne obveznosti je v primeru, da računov dejansko ni poslal stranki, pomembno, ali je za to stranko v mesecu juliju 2000 opravil kakšno storitev, saj bi v primeru, da jo je, ne glede na to, da računa ne bi poslal stranki, zavezan plačilu DDV (19. člen ZDDV). Tožena stranka pa, kot izhaja iz upravnih spisov, pri stranki IMP Klima montaža ni opravila poizvedb, ali je tožnik v mesecu juliju 2000 pri njih opravil kakšne storitve oz. ali jim je poslal račun.
Tarifna številka 1 Tarife davka od prometa proizvodov je glede višine davčne stopnje splošna določba. Določa splošno stopnjo, po kateri je treba obračunati in plačati prometni davek od prometa vseh proizvodov, namenjenih končni potrošnji. Samo, kadar je v drugih tarifnih številkah omenjene tarife za proizvode, navedene v njih, določena drugačna davčna stopnja, se davek od prometa teh proizvodov obračuna in plača po tej davčni stopnji. Tarifne številke, ki določajo posebno davčno stopnjo, je treba razlagati samo tako, kot se glasijo. Zato velja posebna davčna stopnja samo za promet proizvodov, ki ustrezajo opisu v tarifni številki, ki posebno davčno stopnjo določa.
vračilo davka - sprememba sedeža, sedež - sprememba naslova, naslov - DDV
Davčni zavezanec lahko zahteva vračilo DDV na podlagi računa, ki mora vsebovati podatke, predpisane s 34. členom ZDDV, ki v 1. odstavku, med drugim, v točki 3 zahteva, da mora vsebovati firmo oziroma ime in sedež oziroma stalno prebivališče. Sedež družbe je kraj, ki je kot sedež vpisan v register (29. člen ZGD, Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 29/94 do 6/99), to je kraj, kjer družba opravlja dejavnost, ali kraj, kjer se pretežno vodijo njeni posli (30. člen ZGD), pri čemer pa naslov ni sestavni del sedeža družbe (sklep IV Cpg 32/99 z dne 10. 4. 1999). ZDDV torej zahteva pravilen zapis sedeža družbe (kamor naslov ne sodi), ki pa, kot izhaja iz upravnih spisov, ni bil spremenjen, saj je v spremembi družbene pogodbe, sklenjene pred notarjem, izrecno navedeno, da je sedež tožnika v A, spremenjen je le naslov.
Oba davčna organa, pa tudi tožeča stranka, se strinjata z ugotovitvami, da tožnik ni lastnik celotne nepremičnine, temveč solastnik v višini 2/3 (zgradbe in zemljišča) na podlagi pogodbe o priznanju solastninske pravice, ki jo je sklenil s soinvestitorjem v decembru 2000 (na podlagi cenitve vrednosti nepremičnin). Najkasneje decembra 2000, po cenitvi nepremičnine, je bilo jasno, da je tožnik glede na svoja vlaganja postal solastnik nepremičnine v deležu 2/3 ter je tudi po mnenju sodišča obračunal vstopni DDV v višjem znesku, kakor je znesek, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDDV. Potemtakem je tožnik kot davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbil več kot je, oz. bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV.
Izrek odločbe ustavnega sodišča se v 8. točki ne nanaša na osebe, ki so pridobile državljanstvo po ZDRS, saj izrecno pove, da mora tožena stranka izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji osebam, ki so dobile dovoljenje za stalno prebivanje na podlagi ZUSDDD ali ZTuj. Ker tožnica zahteve za izdajo dopolnilne odločbe glede na tožbene navedbe ni vložila, pač pa samo naknadno zahtevo za izdajo odločbe v smislu 3. odst. 26. člena ZUS, predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka uprave po presoji sodišča v spornem primeru niso izpolnjene.
pravočasnost zahteve za denacionalizacijo - zahteva za denacionalizacijo
V odločbah ZDen, ki jih citira tožeča stranka (61. in 62. člen) so navedeni vsi podatki, ki jih vsebuje popolna zahteva. Obenem pa ni določeno, da se zahteva, ki ob vložitvi ni popolna, brezpogojno zavrže. V takem primeru torej velja ureditev po ZUP, s tem zakonom pa je predpisano, da se v primeru, če vloga ni jasna ali če ni popolna, zahteva dopolnitev.
Po določbah sporazuma med vlado SFRJ in vlado Republike Argentine se je tedanja SFR Jugoslavija zavezala plačati Republiki Argentini odškodnino v višini 450.000,00 tedanjih ameriških dolarjev za premoženje, pravice oziroma pravne interese, podržavljene argentinskim državljanom v Jugoslaviji. Razdelitev navedene odškodnine je po sporazumu prepuščena vladi Republike Argentine. Odškodnina se je nanašala na osebe, ki so bili državljani Republike Argentine tako ob podržavljenju kot tudi ob sklenitvi oziroma podpisu sporazuma. Glede na določbo citiranega sporazuma in na določbo 2. odstavka 10. člena ZDen je to dejstvo, tudi vprašanje, kdaj so postali argentinski državljani, tudi po mnenju sodišča pomembno za odločanje v tej upravni stvari.
ZVO člen 56, 56. Uredba o vrstah posegov v okolje, za katere je obvezna presoja vplivov na okolje člen 2, 5, 2, 5.
enotno dovoljenje za gradnjo
Poročilo o vplivih na okolje vsebuje vse, kar na podlagi določb 56. člena Zakona o varstvu okolja mora vsebovati, to izhaja tudi iz mnenja o skladnosti poročila z določili ZVO. Iz poročila izhaja, da naprava ne bo potrebovala vode za obratovanje in ne bo proizvajala odpadnih voda, razumljivo je, da v takem primeru poročilo o vplivih na okolje ne more vsebovati predvidenih vplivov na reko, če takih vplivov naprava sploh ne bo imela
ZDen člen 61, 62, 61, 62. ZUP člen 67, 68, 67, 68.
zahteva za denacionalizacijo
Po določbah Zakona o denacionalizaciji (dalje: ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 54/02) mora zahteva za uvedbo denacionalizacijskega postopka vsebovati tudi podatke o premoženju, na katero se nanaša, priložene pa ji morajo biti tudi listine, s katerimi se zahteva utemeljuje (61. in 62. člen navedenega zakona). Zgolj listina o podržavljenju kot dokaz, da je bilo premoženje podržavljeno, še ne nadomesti samega zahtevka za denacionalizacijo.
ZDen člen 63/3, 9, 9/3, 63, 63/3, 9, 9/3, 63. ZUP člen 147/1, 144, 144/1, 147, 147/1, 144, 144/1, 147.
predhodno vprašanje - državljanstvo upravičenca do denacionalizacije
Po 3. odstavku 9. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 54/02) je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Iz te določbe sledi, da v primeru, ko republiško (sedaj slovensko) državljanstvo v upravnem postopku ni izkazano, za odločanje o denacionalizaciji ne zadošča samo ugotovitev jugoslovanskega državljanstva ob času podržavljenja, temveč je potrebna tudi ugotovitev državljanstva potencialnega upravičenca ob času smrti oziroma, če je še živ, ob času vračanja premoženja. Po 3. odstavku 63. člena ZDen je za odločanje o tem vprašanju pristojen upravni organ za notranje zadeve in ne organ, ki odloča o denacionalizaciji.
Pri presoji izpolnjevanja pogojev za status upravičenca po 12. členu ZDen niso relevantni predpisi oziroma pravila o dedovanju, ampak le vprašanje, ali je določena oseba bila razlaščencev zakonec ali dedič prvega dednega reda. Upoštevaje navedeno okoliščino, da je AA umrla pred svojim možem BB, ne more vplivati na pravico, da se ji prizna status upravičenke do denacionalizacije po določbah 12. člena ZDen še za idealno 1/2 po BB. 12. člen ZDen ne daje pravne podlage za to, da bi upravičenka (po osebi, ki ji je bilo podržavljeno premoženje, pa ne more biti upravičenka) iz razlogov po 9. členu ZDen, bila le tista oseba, ki sicer izpolnjuje v 12. členu ZDen določene pogoje in je prejšnjega lastnika preživela.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 129, 129/1, 129/1-4.
status žrtve vojnega nasilja
Tožnica je na zapisnik 3. 2. 2003 sicer povedala, da so Nemci hoteli podtakniti požar na njihovi hiši, v tožbi pa trdi, da je bila njihova hiša požgana, vendar za to ne ponuja nobenega dokaza. Prav tako ne izpodbija zaključka tožene stranke, da se dejansko stanje, glede na prvotno ugotovljeno, ni spremenilo in v zvezi s tem ne navaja nobenih razlogov. Po presoji sodišča je zato pravilen zaključek tožene stranke, da se dejansko stanje, na katerega tožnica opira svoj ponovni zahtevek, ni spremenilo glede na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v prvotnem postopku, pravno stanje pa je tudi ostalo enako, in je zato v posledici pravilna uporaba določila 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP.
Na podlagi takšnih podatkov je tožena stranka zaključila, da tožnik želi dodelitev brezplačne pravne pomoči v upravnem postopku po določilih ZUP pred Upravno enoto A. Tožnik tega dejanskega stanja v tožbi ne izpodbija, ne navaja tudi ničesar nasprotnega oz. v zvezi z dejanskim stanjem tudi ničesar ne pojasnjuje. Tako se brezplačna pravna pomoč po določilih ZBPP lahko odobri le za zadeve, ki so predmet sodnega postopka. Tožnik pa želi brezplačno pravno pomoč v zvezi z zamenjavo vozniškega dovoljenja, ki poteka pred upravnim organom in po določilih ZUP, kar pomeni, da ne gre za sodni postopek.
CZ člen 3/1-9a, 29, 3/1-9a, 29, 3/1-9a, 29. ZCUKPIL člen 11, 3, 4, 9.
carinski ukrepi zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine
Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine po ZIL-1. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL in je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je potrebno v carinskem postopku ugotoviti, ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb ZIL-1. To se ugotavlja skladno z 9. členom ZCUKPIL v pravdnem postopku na podlagi vložene tožbe imetnika pravice zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. Za ponarejeno blago v smislu ZCUKPIL je treba upoštevati določbo 3. člena ZCUKPIL, ki pod pomen izrazov ponarejenega blaga določa, katero blago je ponarejeno.
Dejstvo, da je bila sicer pravočasno izdana odločba Bpp ..., vročena poooblaščencu tožnika vročena 10.5.2005, po roku za vložitev pritožbe (in pred tem poslana v pisarno pooblaščencu tudi po faksu 9. 5. 2005 ob 13.55 uri) ne opravičuje pooblaščenca tožnika, da ne bi v zakonitem 3-dnevnem roku vložil pritožbe, saj po presoji sodišča te možnosti ni dobil šele z odobritvijo BPP, hkrati pa gre za prava veščo osebo. Zato tudi razlogi, ki jih pooblaščenec navaja v zvezi s svojim poslovanjem (nima osebja) in so na njegovi strani, niso okoliščine, ki bi jih sodišče preizkušalo kot relevantne za odločitev o predlogu za vrnitev prejšnje stanje, saj tudi po ustaljeni sodni praksi izhaja, da napaka v odvetniškem poslovanju ni razlog za postavitev v prejšnje stanje.
V obravnavanem primeru je bil zahtevek vložen dne 3. 6. 1993, v njem pa je (poleg ostalih parcel) navedena parcela 766 k.o. BB v izmeri 232 m2, tožnice pa se ob tem sklicujejo zgolj na odločbo Občinske skupščine A z dne 15. 6. 1965, s katero je bila vzeta iz uporabe parcela št. 766 v izmeri 232 m2. Čim pa je tako, tudi po presoji sodišča zahtevek do zakonskega roka, ki je prekluzivni materialni rok in se ga ne da podaljšati, ni bil postavljen tudi za 560 m2 parcele št. 766, k.o. BB, ki je bil vzet iz uporabe z določbo Skupščine občine A, z dne 20. 4. 1972. S tem, ko so tožnice v zahtevi za denacionalizacijo parcelo št. 766 določile v točni izmeri 232 m2 in se ob tem še sklicevale na odločbo, ki se nanaša točno na to parcelo v prav taki izmeri, so zahtevek tudi določno opredelile. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča predložitev odločbe Skupščine občine A, z dne 20. 4. 1972, s katero se jemlje iz uporabe parcela št. 766 v preostali izmeri 560 m2, predstavlja razširitev zahtevka za denacionalizacijo ki, kot je pravilno pojasnila tožena stranka, ni dopusten, saj gre za prekoračitev materialnega prekluzivnega roka.
Organ prve stopnje je v zvezi s trenutnim stanjem vpogledal tudi poročilo OSCE za Občino A in zaključil, da ta občina ne spada med občine, za katere velja, da so v zelo nestabilnem varnostnem okolju. Tožnica tudi tega podatka in zaključka ne izpodbija v tožbi. Tožnica tudi ne izpodbija zaključkov organa prve stopnje, da je njen strah zaradi neustreznih standardov zdravstvenega varstva v matični državi objektivno neutemeljen. Po presoji sodišča sta tako organ prve stopnje kot tožena stranka preučila aktualne razmere v matični državi tožnice in utemeljeno ugotovila, da ne trajajo več razlogi, ki jih zakon določa v 1. in 2. odstavku 52. člena v zvezi z 51. členom ZTuj-1. Tako organ prve stopnje kot tožena stranka sta navedla razloge za svojo odločitev, obrazložitev obeh odločb pa obsega vse kar zahteva 214. člen ZUP.