predčasna razrešitev direktorja javnega zavoda - ureditvena začasna odredba - enotna sodna praksa - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe - sklicevanje na stališče sodne prakse
Odločba o razrešitvi ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, in zato odložitev njegove izvršitve ni mogočje, in je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno vsebinsko obravnavalo kot predlog za začasno ureditev stanja na način, da se odložijo učinki izpodbijane odločitve tožene stranke.
Izdaja začasne odredbe ni namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnih sporih zoper odločitve v postopkih (imenovanj ali) razrešitev.
Imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju je privilegij in ne pravica posameznika, kar vpliva na sodno varstvo ter izdajo začasne odredbe v postopkih imenovanj.
Od navedenega je treba ločiti vprašanje razrešitve po pridobitvi tega položaja, ko ima oseba pravni interes za sodno varstvo zoper razrešitev, ki bi nastopila iz nezakonitih razlogov.
Razrešitev s položaja sama po sebi ne pomeni vselej, da je razrešeni osebi nastala težko popravljiva škoda, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, saj ta običajno ne presega materialnih posledic, ki ji ob izgubi takega položaja nastanejo (zaposlitev, plača, zavarovanje itd.) in ki so ob uspehu v sodnem postopku praviloma popravljive.
Razrešena oseba ima močnejše sodno varstvo v primerih, v katerih je z oblastno odločitvijo poseženo v izvajanje vodstvenega položaja ali funkcije v javnem sektorju, kadar to zaradi varovanja drugih (ustavnih in sistemskih) zahtev glede posameznih javnopravnih oseb ali organov določa zakon (npr. v primerih zahtevane avtonomije javnega zavoda ali samostojnega in neodvisnega nosilca javnih pooblastil).
V teh primerih je močnejše sodno varstvo osebe, imenovane na tak vodstveni položaj, posreden odraz varstva položaja določene javnopravne osebe ali organa pred posegi nosilcev oblasti in se v teh (izjemnih) primerih lahko izda tudi začasna odredba po ZUS-1, ki ne varuje le položaja posameznika, ampak tudi pravice oziroma položaj javnopravne osebe in s tem poseben vidik javnega interesa.
Izguba položaja torej sama po sebi ne utemeljuje pritožničinega predloga za izdajo začasne odredbe.I menovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju (tudi na položaj direktorja javnega zavoda) ni pravica posameznika - povezano je namreč z varstvom javnega interesa in izvajanjem javnih nalog -, zato samo zaradi neimenovanja na ta položaj ali njegove izgube ne more priti do posega v njegov pravno varovani položaj (zasedati tako vodstveno mesto), ki bi presegal materialne posledice, ki mu ob izgubi takega položaja nastanejo (plača, itd.), in ki so ob uspehu v sodnem postopku tudi popravljive. Posledično mu samo zaradi tega tudi ne more nastati škoda, za preprečitev katere bi bilo treba izdati začasno odredbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00058433
ZUS-1 člen 23, 23/1, 28, 28/1.
predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda RTV - vročitev upravnega akta - tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke za vložitev tožbe - preuranjena tožba - pomanjkljiva obrazložitev
Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena torej je, da za tožbo v upravnem sporu zoper sklep, ki tožniku še ni bil vročen (upoštevaje določbe ZUS-1), niso izpolnjeni procesni pogoji za obravnavno in odločanje o njej.
V obravnavanem primeru iz same obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja na kakšen način oziroma če sploh je Upravno sodišče presojalo obstoj procesnih predpostavk za vodenje upravnega spora na podlagi vložene tožbe (med drugim tudi njene morebitne preuranjenosti) ter katere dejanske okoliščine je za ta namen upoštevalo. Posledično zaradi pomanjkljivosti obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovno sodišče ne more dokončno presoditi, ali je bila tožba tožnikov vložena preuranjeno.
RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00057192
ZSS člen 28, 29, 29/1, 29/1-2, 79a, 79a/1, 79b, 79b/1, 79b/2. ZUP člen 35/4, 141, 141/1, 141/3, 154, 154/1. URS člen 23. Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (2017) člen 8.
Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - ocena sodniške službe - delovna uspešnost - kriteriji - zavrnitev tožbe
Sodišče ocenjuje, da tako kot je Sodnemu svetu treba priznati pristojnost, da odloča, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, mu je treba priznati tudi pristojnost, da odloča, kateri indikatorji imajo večjo težo pri ocenjevanju izpolnjevanja posameznega kriterija. V obravnavanem primeru je odločilno težo pri presoji izpolnjevanja kriterija delovne uspešnosti pripisal ugotovitvi o velikem številu in dolgotrajnosti zamud inštrukcijskega 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb.
Ker pa se kriterij delovne sposobnosti ugotavlja z več indikatorji, poleg pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb in razmerja med pričakovanim in doseženim obsegom dela, do katerih se je sodišče že opredelilo, še s strnjenostjo razpisovanja narokov in vodenja obravnav ter pravočasnostjo postopanja s pravnimi sredstvi, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava kompleksno in v medsebojni korelaciji ovrednotiti vse indikatorje.
Priporočila, kot so na primer: - razpisovanje narokov po vrstnem redu, - omejitev poravnalnih narokov na fazo pred začetkom 1. naroka, - priprava na naroke (sodnik mora vedeti, kaj se je dogajalo na predhodnih narokih), - kontinuirano razpisovanje narokov, - pravočasno odločanje o ugovorih zoper začasne odredbe, - pravočasna izdelava odločb in podobno, so namenjena odpravi pomanjkljivosti pri sojenju, zaznanih pri nadzoru. Indikator strnjenosti razpisovanja narokov in vodenja obravnav v konkretnem primeru torej ne more vplivati na ugodnejšo oceno kriterija delovnih sposobnosti. Indikator pravočasnosti postopanja s pravnimi sredstvi, ki ni problematiziran, in indikator storilnosti, ki ga po zgoraj obrazloženem sodišče ne obravnava kot podpovprečnega, po oceni sodišča niti vsak zase niti skupaj ne moreta pretehtati nad podpovprečno oceno indikatorja pravočasne izdelave sodnih odločb, kot pravilno zaključuje Sodni svet (in še toliko manj, če se tej oceni ob bok postavi oceno o »slabem« vodenju postopkov) in privesti do ocene o izpolnjevanju kriterija delovne uspešnosti na povprečni ravni. Pri vrednotenju teže pomena indikatorja pravočasne izdelave odločb ni mogoče zanemariti splošno sprejetega aksioma, da pretirano odlašanje z odločanjem v sodnem postopku lahko uniči pozitivne učinke sodnega varstva pravic in da je v nasprotju z ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena URS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00053713
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2, 37, 37/1. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda RTV - vročitev upravnega akta - tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke za vložitev tožbe - preuranjena tožba - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali so v primeru, ko sklep, zoper katerega tožnik vloži tožbo v upravnem sporu, še ni bil vročen tožniku, upoštevaje določbe Zakona o upravnem sporu, izpolnjeni procesni pogoji za obravnavo tožbe in odločanje o tožbi.
DRŽAVNO TOŽILSTVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00047820
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZDT-1 člen 29, 29/1, 30, 30/1, 31, 32, 32/2, 32/3, 32/4, 33, 33/1, 33/2, 33/3, 33/4, 34, 34/1, 34/2.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - dokončno mnenje državnotožilskega sveta - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Zoper dokončno mnenje DTS ni posebnega pravnega sredstva, lahko pa se izpodbija v upravnem sporu zoper odločbo vlade o imenovanju državnega tožilca na prosto razpisano mesto (drugi odstavek 34. člena ZUS-1). V obravnavanem primeru pa gre celo za fazo pred oblikovanjem oziroma sprejemom dokončnega mnenja, in sicer odločitev oziroma ugotovitev, da to dokončno mnenje ob ponovni obravnavi (na zahtevo Ministrice za pravosodje) ni bilo sprejeto z ustrezno (dvotretjinsko) večino. Tako Vrhovno sodišče ne more pritrditi argumentom pritožnika, da bi moralo obstajati zoper tako odločitev DTS posebno pravno sredstvo, saj ne obstaja niti, ko se to dokončno mnenje dejansko oblikuje in sprejme z ustrezno večino glasov članov DTS.
Glede na 2. člen ZUS-1 upravni spor ni dovoljen, ker ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi posameznika, saj pritožnik nima pravice biti imenovan, temveč le kandidirati za mesto vrhovnega državnega tožilca pod enakimi pogoji kot ostali kandidati, kar mu je bilo omogočeno. Tako ni bilo poseženo v njegovo pravico do zasedbe prostega mesta vrhovnega državnega tožilca, saj take niti ustavne niti zakonske pravice nima, pravico kandidirati pod enakimi pogoji pa je uresničeval. Zato niso podani niti pogoji za odločanje v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 in bi bilo treba tožbo zavreči iz razloga po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo, vendar iz razloga po 4. točki navedenega člena, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.
DRŽAVNO TOŽILSTVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00046888
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZDT-1 člen 31, 32, 33, 33/1, 33/2, 33/3, 33/4, 34.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - dokončno mnenje državnotožilskega sveta - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - drugo učinkovito sodno varstvo - odločba o imenovanju - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Pritožnikova tožba, ki jo je vložil na podlagi 4. člena ZUS-1, ni dovoljena, saj ima zoper dokončno mnenje Državnotožilskega sveta zagotovljeno drugo in učinkovito sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da v postopku za imenovanje državnih tožilcev v skladu z določbami ZDT-1 samostojno sodno varstvo zoper dokončno mnenje Državnotožilskega sveta ni predvideno. Ima pa neizbrani kandidat na podlagi 34. člena ZDT-1 pravico vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Vlade o imenovanju državnega tožilca, v kateri lahko uveljavlja tudi ugovore v zvezi z dokončnim mnenjem Državnotožilskega sveta, saj minister prav na njegovi podlagi ali v skladu z njim oblikuje in poda predlog Vladi, ki nato na podlagi takšnega predloga odloči o imenovanju.
Neuspešen razpis ne posega v pravice prijavljenih kandidatov, saj se lahko ob ponovnem razpisu ponovno prijavijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045644
URS člen 120, 120/2. ZPP člen 374, 374/2, 377. ZUS-1 člen 64, 64/4. ZJU člen 83, 83/5. ZODPol člen 49.
Nacionalni preiskovalni urad (NPU) - razrešitev direktorja - postopek razrešitve - ustavitev postopka - pravni interes - pravni interes tožene stranke za revizijo - dopuščena revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene - pomanjkanje pravnega interesa za revizijo
Za presojo pravnega interesa ni bistveno, ali je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izdala nov upravni akt. Vendar v obravnavanem primeru revidentka v ponovljenem postopku ni izdala novega upravnega akta, temveč je postopek odločanja o razrešitvi tožnika s položaja direktorja NPU ustavila, kar sama tudi navaja v reviziji.
Ustavitev postopka pa pomeni, da ta postopek, tj. v konkretnem primeru postopek razrešitve direktorja NPU, v katerem bi bila revidentka vezana na pravna stališča izpodbijane sodbe, ne teče. V taki procesni situaciji torej revidentka nima pravnega interesa za odločanje o reviziji glede vprašanja (ne)zakonitosti tožnikove razrešitve.
Na pravni interes za odločanje o reviziji v tem upravnem sporu ne morejo vplivati odločitve vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije o obnovi postopka javnega natečaja za direktorja NPU, odpravi odločbe o tožnikovem imenovanju na ta položaj ter ustavitvi upravnega postopka posebnega javnega natečaja. Kljub temu, da gre za isto osebo (tožnika), gre za drug postopek. Revizija, vložena v postopku razrešitve namreč ne more biti pravno sredstvo za utemeljevanje zakonitosti revidentkine odločitve, sprejete v drugem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00042028
ZODPol člen 21, 21/1, 49. ZJU člen 83, 83/5. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - Nacionalni preiskovalni urad (NPU) - razrešitev direktorja - postopek razrešitve - pogoji za razrešitev - dopuščena revizija - pomembno pravno vprašanje izkazano
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v postopku razrešitve direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada glede na napotilno določbo 49. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji dopustna uporaba petega odstavka 83. člena Zakona o javnih uslužbencih.
ZSS člen 8, 8/1, 11, 11/1, 18, 28. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 36, 36/1, 36/5. ZUS-1 člen 59, 59/1. Merila za izbiro kandidatov za sodniško mesto (2017) člen 10, 10/2.
imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - možnost preizkusa odločitve - zakonitost postopka izbire - obseg obrazložitve - merila za izbiro - ocena sodniške službe - zavrnitev tožbe
Utemeljitev izbire najboljšega kandidata od Sodnega sveta ne terja, da opravi primerjavo med vsemi kandidati, saj kandidati, ki sodelujejo v izbirnem postopku, zasledujejo vsak svoj interes in se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto - postopek izbire kandidata za mesto sodnika tudi nima narave spora med kandidati za sodniško mesto. Tudi sicer tožnica ne uspe prikazati, kateri elementi iz ocene sodniške službe izbrane kandidatke govorijo proti njeni izbiri, kar bi morda lahko utemeljevalo arbitrarnost odločanja tožene stranke.
Sodni svet je stranko z interesom kot kandidatko izbral na podlagi objektiviziranih zakonskih kriterijev in tudi na podlagi kriterijev iz Meril. Svojo odločitev je tudi primerno obrazložil. To zadošča za zavrnitev tožničinega očitka. Poseganje Vrhovnega sodišča v tako obrazloženo odločbo, kot je izpodbijana, bi predstavljalo poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta pri odločanju, zato na ostale tožbene navedbe ni treba odgovarjati.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00040312
ZBPP člen 30, 30/9. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev postavljenega odvetnika - tožba v upravnem sporu - procesna predpostavka za tožbo - pravni interes za tožbo - izboljšanje pravnega položaja - akt, s katerim ni poseženo v tožnikove pravice - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je vložil izpodbojno tožbo zoper odločitev toženke o razrešitvi pritožnika kot izvajalca BPP za konkretnega upravičenca, pri čemer je pritožnik razrešitev predlagal sam. To pomeni, da si z izpodbijano tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj je z izrekom odločbe organa BPP, ki jo želi izpodbijati, odločeno tako, kot je predlagal, obrazložitev upravne odločbe pa ne posega v pravice ali pravne koristi strank upravnega postopka.
Pritožnik sicer zatrjuje, da razlogi, s katerimi je toženka utemeljila odločitev o razrešitvi, posegajo v njegovo "odvetniško in psihično integriteto", vendar so te trditve zgolj pavšalne in ne izkazujejo posega v pravno varovan položaj. Ne v tožbi ne v pritožbi pritožnik ne zatrjuje niti, da bi ga toženka razrešila na taki pravni podlagi, da bi morala o tem obvestiti Odvetniško zbornico Slovenije.
JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00039925
ZJU člen 84, 84/1, 84/2, 84/4, 111, 111/2, 147, 147/1, 147/3. ZSPJS člen 16, 19, 19/1, 19/4, 20, 20/1, 20/2. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 55, 55/8. Uredba o napredovanju uradnikov v nazive (2008) člen 7, 8. Kolektivna pogodba za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del (2008) člen 14, 14/4.
dopuščena revizija - javni uslužbenec - premestitev na drugo delovno mesto - uradniško delovno mesto - imenovanje v višji naziv - napredovanje v višji naziv - pogoji za napredovanje - uvrstitev javnega uslužbenca v plačni razred - določitev plačnega razreda javnega uslužbenca - razveljavitev odločbe o imenovanju - zavrnitev revizije
Kljub temu, da premestitev na zahtevnejše delovno mesto po naravi stvari pomeni napredovanje, ta premestitev sama po sebi še ne omogoča tudi napredovanja v višje nazive tega delovnega mesta. Ta oblika napredovanja se ob premestitvi odrazi že v imenovanju uradnika v najnižji naziv zahtevnejšega delovnega mesta, saj sta (delovno mesto in naziv) praviloma uvrščena v višje plačne razrede. Za eno stopnjo višji naziv (pospešeno napredovanje) pa lahko napreduje uradnik le, če so izpolnjeni pogoji za tako napredovanje.
Ne ZJU, ne Uredba o napredovanju uradnikov v nazive ne dopuščajo imenovati uradnika v višji naziv od izhodiščnega na tem delovnem mestu zgolj zato, ker ta izpolnjuje pogoje za imenovanje v ta naziv. Imenovanje v višji naziv ureja ZSPJS, ki pa tako imenovanje povezuje le z napredovanjem.
Prvi odstavek 20. člena ZSPJS pri premestitvah določa le ohranitev plačnih razredov, doseženih z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu, drugi odstavek tega člena pa ureja določitev plačnih razredov pri napredovanju v naziv ali višji naziv. Tudi iz te določbe jasno izhaja, da gre za prenos prej doseženih plačnih razredov, ki se lahko zaradi napredovanja povečajo za največ tri plačne razrede, pri čemer javnega uslužbenca niti ni možno uvrstiti v višji plačni razred, kot ga je možno doseči z napredovanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - SODSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00040288
URS člen 22, 23, 23/1, 49, 49/3, 131. ZUS-1 člen 6, 6/1, 20, 20/3, 27, 27/1, 27/1-2, 52. ZPP člen 86, 86/4, 105, 105/3, 105b, 105b/2, 286, 335, 335-4, 339, 339/2, 339/2-14, 343, 343/3, 383. ZUP člen 11, 36, 37, 237, 237/1, 237/1-4, 237/2, 237/2-6, 260, 260/6. ZEPEP člen 2, 2-3. Poslovnik Sodnega sveta (2012) člen 24, 24-1, 24-2, 27. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
dopuščena revizija - podpis vlagatelja revizije - imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - izločitev člana Sodnega sveta - nepristranskost odločanja - videz nepristranskosti - odklonitveni razlog za izločitev - dvom o nepristranosti - prekluzija navajanja dejstev in dokazov - pravočasnost uveljavljanja procesnih kršitev - poštena uporaba procesnih pravic - pošten postopek - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka
Kandidat, ki v postopku pred Sodnim svetom ni bil izbran, lahko bistveno kršitev določb postopka v zvezi z izločitvijo člana Sodnega sveta uveljavlja v tožbi v upravnem sporu, saj zoper odločbo Sodnega sveta nima drugega pravnega varstva. Le če bi mu bilo mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju z načelom poštene uporabe procesnih pravic (11. člen ZUP), mu sodišče pravnega varstva zaradi te kršitve ne bi smelo nuditi. Na podlagi smiselne uporabe določbe 37. člena ZUP so namreč kandidati v postopku pred Sodnim svetom upravičeni predlagati izločitev članov senata tudi sami. Vendar pa to ni le njihova pravica, temveč se v primeru, če jim je odklonitveni razlog poznan že pred izdajo odločbe, od njih utemeljeno pričakuje, da bodo zahtevo za izločitev tudi postavili. Vprašanje, ali je tožeča stranka v obravnavanem primeru zlorabila svoje pravice, pa sicer ni predmet preizkusa v tem revizijskem postopku.
Ni dovolj, da Sodni svet ravna in odloča nepristransko, ampak mora odločati v takšni vsakokratni sestavi, da ne obstajajo okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njegovo nepristranskost. To pa pomeni, da tudi ustavno-zakonska ureditev glede sestave organa in kvoruma glede odločanja (ki pa npr. ne predvideva nadomeščanja članov Sodnega sveta ob izločitvah), kandidatom pravice do uveljavljanja ugovora nepristranskosti ne sme odvzeti, ampak mora zakonodajalec z ustrezno zakonodajo postopek med drugim urediti tudi tako, da je zagotovljena enaka obravnava vsakega kandidata pred nepristranskim organom. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zaključuje, da so kriteriji in vodila, ki glede zahteve po nepristranskem odločanju sodišč izhajajo iz prvega odstavka 23. člena Ustave, enako uporabljiva tudi za druge postopke, v katerih se odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih.
V vsakem posameznem primeru posebej je treba presoditi (in tudi obrazložiti), za kakšno stopnjo poznanstva/sodelovanja gre in ali je ta stopnja takšna, da lahko v očeh razumnega človeka poraja resne pomisleke glede nepristranskega odločanja, tako s subjektivnega kot objektivnega vidika. Po presoji Vrhovnega sodišča lahko namreč le odnos med članom Sodnega sveta in kandidatom, ki (pozitivno ali negativno) odstopa od običajnih odnosov iz posameznega poklicnega okolja, privede do krnitve videza nepristranskosti.
RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041043
URS člen 23, 125. ZSS člen 24, 24/1, 24/2, 24/3, 24/4, 25, 28, 29, 32, 33, 34. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 23, 23/1, 23/1-2, 31, 32, 36. ZUS-1 člen 2, 27, 27/1, 27/1-1, 64, 64/1, 64/1-4. ZUP člen 8, 8/1.
Sodni svet - sodniško napredovanje - redno napredovanje - pogoji za napredovanje - ocena sodniške službe - ni upravni akt - vezanost Sodnega sveta na oceno personalnega sveta - pravica do sodnega varstva - ugoditev tožbi - zmotna uporaba materialnega prava
V primeru rednega napredovanja je Sodni svet pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo predsednika sodišča o uvrstitvi v plačni razred ali o napredovanju v položaj svetnika. Napredovanji, o katerih odloča predsednik sodišča, sta praviloma "avtomatični." Podlaga za odločitev je ocena sodniške službe. Predsednik sodišča je nanjo vezan. Iz nobenega predpisa ne izhaja, da bi smel preverjati njeno procesno in vsebinsko pravilnost. To pa ne velja za Sodni svet ob odločanju o pritožbi zoper predsednikovo odločitev.
Stališče Sodnega sveta o vezanosti na oceno sodniške službe bi pomenilo, da je sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo, v kateri zaradi tega stališča grajane ocene ni preizkusil, pretirano omejeno. Preizkus bi bil zreduciran le na vprašanje, ali je pravilna odločitev o tožnikovem nenapredovanju glede na oceno sodniške službe, ki bi jo moral Sodni svet sprejeti kot pravilno, čeprav je srž spora ravno v njeni zatrjevani nepravilnosti in čeprav je samostojno ni mogoče izpodbijati kljub temu, da poleg ocene, da sodnik ne ustreza sodniški službi, ocena o neizpolnjevanju kriterijev za napredovanje najbolj poseže v sodnikov položaj in če je vsebinsko napačna, lahko tudi v njegovo neodvisnost.
Sodni svet lahko tudi tedaj, ko odloča o sodnikovi pritožbi zoper odločbo predsednika o (ne)napredovanju, napravi drugačne dejanske in pravne zaključke od tistih, ki so vsebovani v oceni personalnega sveta in morebiti korigirano oceno uporabi pri svoji odločitvi. Če se izkaže, da je pritožba utemeljena, spremeni odločbo predsednika sodišča, ki temelji na neustrezni oceni. Čeprav razlogi za spremembo niso na strani predsednika, pač pa v neustreznosti ocene, ki jo je bil dolžan upoštevati, je to edini način za odpravo njenih učinkov. Ne more pa Sodni svet odločbe predsednika razveljaviti in mu zadeve vrniti v ponovno odločitev, v okviru katere bi ustreznost (posredno izpodbijane) ocene preizkušal slednji sam: zakon mu take pristojnosti (in nasploh prisojnosti ugotavljanja sodnikove strokovne in delovne uspešnosti) ne daje.
JAVNI ZAVODI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00039773
URS člen 22, 23, 39, 39/1. ZUS-1 člen 17, 28, 32, 32/2, 32/3, 36, 64, 64/2, 75, 75/3, 77. ZRTVS-1 člen 1, 2. ZPP člen 191, 191/2, 339, 339/2, 339/2-14.
predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda RTV - odložitvena začasna odredba - pridružitev novega tožnika - pravočasnost tožbe - standard obrazložitve sklepa - pogoj verjetnosti nastanka težko popravljive škode - izkazana težko popravljiva škoda - načelo sorazmernosti - prizadetost javne koristi - prizadetost javnega interesa - svoboda izražanja - učinkovito sodno varstvo - pravni interes za izdajo začasne odredbe - delna ugoditev pritožbi
Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je zagotovljeno močnejše sodno varstvo razrešenih oseb, ki izvajajo nekatere funkcije v javnem sektorju, kadar je to potrebno zaradi varovanja ustavnih in sistemskih zahtev. Tako iz ustavne in zakonske avtonomije javne radiotelevizije, ki vključuje tudi institucionalno in organizacijsko samostojnost, izhaja zahteva za varstvo pred nezakonitim posegom oblasti v sestavo njenih organov. V obravnavanem primeru zato izdaja začasne odredbe varuje javni interes zagotavljanja avtonomije RTV Slovenija, saj se z njeno izdajo lahko varuje člana nadzornega sveta pred (zatrjevano) nezakonito razrešitvijo s strani Vlade kot nosilke politične oblasti.
Začasne odredbe ni mogoče izdati v zvezi z razrešitvijo C. C. (prve stranke z interesom) in mimo oziroma proti njeni volji, saj tožbe in začasne odredbe ni vložila. Zato lahko eden od treh novo imenovanih članov v času veljave izdane začasne odredbe izvršuje svoj mandat namesto članice, katere razrešitev ni zadržana. Vendar iz izpodbijanega sklepa Vlade ne izhaja, kateri izmed njih (kateri izmed treh novo imenovanih članov). Ker tega ne more določiti Vrhovno sodišče ob izdaji začasne odredbe, saj niti v predpisih, ki urejajo delovanje Nadzornega sveta za to ni vsebinske podlage, mora o tem odločiti tisti, ki je pristojen za imenovanje teh članov Nadzornega sveta, torej tožena stranka (Vlada). Vrhovno sodišče je zato Vladi v začasni odredbi dalo pooblastilo, da določi, kateri izmed treh novoimenovanih članov iz izpodbijanega sklepa Vlade v času veljavnosti te začasne odredbe opravlja funkcijo člana Nadzornega sveta RTVS namesto C. C.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00039124
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 77. ZBPP člen 30, 30/10.
brezplačna pravna pomoč - predlog za razrešitev postavljenega odvetnika - razrešitev odvetnika - ni pravnega interesa - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka
V skladu z desetim odstavkom 30. člena ZBPP lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Postavljeni odvetnik ni dolžan predlagati svoje razrešitve, ampak mu ta zakonska določba zgolj daje možnost, da sme zahtevati razrešitev, če sam meni, da ne more v redu opravljati svoje dolžnosti. Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo razrešila pritožnika na podlagi njegovega predloga, pritožnik pa zatrjuje, da takšnega predloga ni podal (niti ga ni bil dolžan podati), mu torej pravnega interesa za tožbo zoper navedeno odločbo o razrešitvi ni mogoče odreči.
Za priznanje pravnega interesa ni pravno odločilno, ali je porušeno medsebojno zaupanje med tožnikom kot izvajalcem brezplačne pravne pomoči in upravičencem do nje, kar je sodišče prve stopnje brez potrebe ugotavljalo z natančno in poglobljeno analizo okoliščin konkretnega primera in navedb strank. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da mora biti okoliščina odsotnosti pravnega interesa iz 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 očitna, kar pomeni, da mora biti spoznavna na prvi pogled in brez poglobljene analize.
ZUS-1 člen 20, 20/2, 20/3, 52. ZSSve Zakon o sodnem svetu (2017) člen 30, 30/2, 30/2-1, 30/2-2, 31, 32, 36, 36/1, 36/4. ZUP člen 37, 37/1. URS člen 22, 130, 132, 132/2.
imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - tožba zoper predlog sodnega sveta - zakonitost postopka izbire - izločitev člana Sodnega sveta - odklonitveni razlog za izločitev - nepristranskost odločanja - videz nepristranskosti - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - diskrecijska pravica - polje proste presoje - kriteriji za izbiro - zavrnitev tožbe
Ker razlog za izločitev ni v odnosu med tožnico in članico, temveč med tožničino protikandidatko in članico, tožnica predloga za izločitev, ki bi se nanašal na slednji, ni mogla uveljavljati prej, preden je prejela izpodbijano odločitev, iz katere je prvič (uradno) izvedela, kdo je njena protikandidatka.
Izločitev člana Sodnega sveta v okviru izločitvenega razloga iz druge alineje drugega odstavka 30. člena ZSSve je na mestu, kadar odnos med članom Sodnega sveta in kandidatom (pozitivno ali negativno) odstopa od običajnih odnosov med sodnicami in sodniki.
Utemeljitev izbire najboljšega kandidata od Sodnega sveta ne terja, da opravi primerjavo med vsemi kandidati, saj kandidati, ki sodelujejo v izbirnem postopku, zasledujejo vsak svoj interes in se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto - postopek izbire kandidata za mesto sodnika tudi nima narave spora med kandidati za sodniško mesto. Odločanje o izbiri kandidata tudi ni odločanje v upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, saj ne obstoji pravica biti izvoljen v sodniško funkcijo. Naloga Sodnega sveta pa je, da izbere po lastni oceni najboljšega ter da argumentirano pojasni, zakaj je izbral določenega kandidata. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadošča. Logično je, da pri tem poudarja tiste dele iz zbranega gradiva o izbranem kandidatu, ki so v prid njegovi izbiri, ni pa se mu treba opredeliti do vseh podatkov. Ob tem tožnica spregleda, da tožena stranka izbire ni opravila le na udeleženkinih ocenah sodniške službe in njeni publicistično-predavateljski dejavnosti, temveč je svojo izbiro utemeljila tudi na pozitivnem mnenju predsednika Višjega sodišča v Ljubljani o udeleženki, zlasti pa na razgovoru z izbrano kandidatko.
Sodni svet je udeleženko kot kandidatko izbral na podlagi zakonskih kriterijev, kriterijev iz Meril, mnenja predsednika Višjega sodišča v Ljubljani in neposrednega vtisa. To zadošča za zavrnitev tožničinega očitka, da je izbira plod zlorabe diskrecijske pravice. Poseganje Vrhovnega sodišča v tako obrazloženo odločbo, kot je izpodbijana, bi predstavljalo poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta pri odločanju, zato na ostale tožbene navedbe ne bo odgovarjalo.
JAVNI ZAVODI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00037654
URS člen 22, 23, 39, 39/1. ZRTVS-1 člen 2, 2/1, 26, 26/5, 26/7. ZUS-1 člen 2, 19, 32, 32/2, 33, 33/2, 66, 66/3, 75, 75/2, 75/3. ZS člen 83.
sklep Vlade RS - predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda RTV - razlogi za razrešitev - tožba zoper sklep Vlade - individualni upravni akt - akt zoper katerega je možen upravni spor - sodno varstvo v upravnem sporu - pravočasnost tožbe - nujna zadeva - odložitvena in ureditvena začasna odredba - začasna odredba ex offo - varstvo javne koristi - standard obrazložitve sklepa - načelo sorazmernosti - stranka z interesom - obvestilo sodišča o postopku - kršitev pravice do izjave - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Sklep Vlade RS o razrešitvi članov Nadzornega sveta RTV Slovenija je upravni akt, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu in presoje njegove formalne in vsebinske zakonitosti.
Na podlagi Zakona o Radioteleviziji Slovenija je vzpostavljeno posebno pravno varstvo člana Nadzornega sveta, da drugi organi v njegov položaj ne bi posegali mimo ali preko primerov oziroma razlogov, določenih z zakonom. To pravno varstvo je odraz avtonomije RTV Slovenija, ki jo član njenih organov varuje tudi z uveljavljanjem sodnega varstva svojega pravnega položaja. Ker gre pri razrešitvi člana Nadzornega sveta za pravno varovan položaj, je v primeru, da vanj poseže Vlada (ali drug organ) pri izvrševanju svojih enostranskih, oblastvenih pooblastil, kar po vsebini pomeni izvrševanje upravne funkcije, odločitev o tem upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva v upravnem sporu.
Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o začasni odredbi oprlo na neustrezno pravno podlago. Določba o izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti, ki jo je izbralo sodišče, se uporabi le v sporih o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred dejanjem, ki vanje posega, če tožnik zahteva prepoved nadaljevanja dejanja in sprejetje ukrepov za vzpostavitev zakonitega stanja, če nezakonito dejanje še traja. Takega zahtevka pa v sporu, v katerem se izpodbija posamični (upravni) akt ni mogoče postaviti, saj ne gre za izpodbijanje dejanja, temveč za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi.
V primeru odločanja o začasni odredbi je potrebno ustrezno utemeljiti pogoje za njeno izdajo ter vsem osebam, ki so z odločitvijo o začasni odredbi prizadete, zagotoviti procesne pravice, ki jim pripadajo skladno z zakonom.
Ker je Vrhovno sodišče izpodbijani akt Vlade opredelilo kot upravni akt, je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju dolžno strankam upravnega spora zagotoviti kontradiktorni postopek.
JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036139
URS člen 23, 120. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZODPol člen 21, 47. ZJU člen 80, 80/2.
odložitvena in ureditvena začasna odredba - Nacionalni preiskovalni urad (NPU) - razrešitev direktorja - neizkazana težko popravljiva škoda - pravica do učinkovitega sodnega varstva - vodstveni delavci - varstvo javne koristi - zavrnitev pritožbe
Tožnik s svojimi navedbami ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in s tem potrebe po izdaji začasne odredbe.
Izdaja začasne odredbe ni in ne sme biti namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu zoper odločitve v postopkih imenovanj ali razrešitev, saj samo zaradi neimenovanja na položaj ali izgube položaja ne more priti do posega v pravno varovani položaj posameznika, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe. Posameznik ima sodno varstvo zoper (nezakonito) razrešitev, ni pa to dovolj za izdajo začasne odredbe, s katero bi bil zanj varovan položaj oziroma funkcija.
Glede NPU ni mogoče govoriti ne o ustavno ne o zakonsko vzpostavljeni avtonomiji v razmerju do Policije, ki bi jo lahko varoval razrešeni direktor NPU prek svojega predloga za izdajo začasne odredbe. ZODPol je sicer vzpostavil oblikovanje NPU kot posebne organizacijske enote, ki deluje avtonomno oziroma je pri izvajanju svojih nalog avtonomen, vendar pa te avtonomije ne vzpostavlja v razmerju do generalnega direktorja Policije niti glede položaja samega NPU niti glede položaja direktorja NPU. NPU je organizacijska enota Uprave kriminalistične policije, ta pa je notranja organizacijska enota Generalne policijske uprave, ki skupaj s policijskimi upravami sestavlja Policijo, direktorja NPU pa, imenuje in razrešuje generalni direktor Policije. Ob tem pa je treba poudariti, da je generalni direktor Policije uradnik na položaju (drugi odstavek 80. člena ZJU), ki mora izpolnjevati zakonske in strokovne zahteve, ki jih predpisujeta ZJU in ZODPol (47. člen) in ne politični funkcionar, tako da s tega vidika zakon omejuje neposredno politično poseganje funkcionarjev izvršne veje oblasti v položaj direktorja NPU. Zgolj politično usmerjeno delovanje samega generalnega direktorja Policije v razrešitev določene osebe kot direktorja NPU bi bilo s tega vidika nezdružljivo z načeli samostojnega in strokovnega delovanja policije v razmerju do nosilcev vsakokratne politične oblasti, ki izhaja iz zakonske ureditve ZODPol.
RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VOLITVE
VS00034302
URS člen 22, 23. ZVDZ člen 22, 22/2, 23, 23/1, 23/1-1, 26, 26/1, 34, 35, 35/2, 103. ZSS člen 40, 71, 71/4, 71c, 71c/1, 71c/3. ZUS-1 člen 1, 2. ZS člen 74a, 74a/5.
dopuščena revizija - okrajna volilna komisija - predsednik volilne komisije - predčasna razrešitev - upravni akt - sodno varstvo v upravnem sporu - razlogi za razrešitev - odločanje o razrešitvi - sodnik - prenehanje opravljanja sodniške službe - dejansko opravljanje sodniške službe - jezikovna razlaga zakona - namenska (teleološka) razlaga - neodvisnost - videz nepristranskosti - nezdružljivost opravljanja funkcij - ugoditev reviziji
Izpodbijani sklep (o razrešitvi predsednice okrajne volilne komisije) je upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in se posledično zagotavlja učinkovito sodno varstvo pravic in pravnih interesov tožnice v upravnem sporu.
Ob dodelitvi sodnika na mesto direktorja Centra za izobraževanje v pravosodju je že do take mere poseženo v položaj sodnika, da ne more hkrati opravljati tudi sodniške službe, z njegovim neposrednim delom pri vodenju navedenega centra, ki deluje v okviru ministrstva, pa je s tem lahko objektivno postavljena pod vprašaj njegova neodvisnost pri opravljanju funkcije predsednika volilne komisije, s tem pa se lahko vzpostavlja razumen dvom v videz take neodvisnosti.
Okoliščina, da tožnica vodi Center za izobraževanje v pravosodju na Ministrstvu za pravosodje in ne opravlja sodniške službe oziroma jo skladno z zakonsko določbo niti ne sme (tretji odstavek 71. c člena ZSS), predstavlja razlog za predčasno razrešitev z mesta predsednice volilne komisije po drugem odstavku 35. člena ZVDZ.
Takšno situacijo pa je treba razlikovati od položajev sodnikov, ki jih obravnava prvi odstavek 71. c člena ZSS in kjer nastopi možnost, da se lahko sodnika v času dodelitve na višje sodišče, Vrhovno sodišče ali v strokovno službo Sodnega sveta, v celoti ali deloma oprosti opravljanja sodniške službe.
ZVDZ člen 22, 22/2, 23, 23/1, 23/1-1, 26, 26/1, 35, 35/2, 103. ZSS člen 40, 71, 71/4, 71c, 71c/1. ZUS-1 člen 1, 2.
dopuščena revizija - okrajna volilna komisija - predsednik volilne komisije - predčasna razrešitev - upravni akt - sodno varstvo v upravnem sporu - razlogi za razrešitev - odločanje o razrešitvi - dodeljeni sodnik - prenehanje opravljanja sodniške službe - dejansko opravljanje sodniške službe - razlaga zakonskih določb - videz nepristranskosti - neodvisnost - zavrnitev revizije
Začasne dodelitve sodnika na Vrhovno sodišče ter s tem možnosti, da je začasno (v celoti ali deloma) oproščen opravljanja sodniške službe, ni mogoče šteti za primer razloga za predčasno razrešitev iz drugega odstavka 35. člena ZVDZ v smislu, da je "prenehal opravljati sodniško službo".
Okoliščina, da tožnica ne opravlja sodniške službe, temveč vodi Službo za upravljanje projektov na Vrhovnem sodišču, za kar je zahtevan pogoj biti sodnik, ne more predstavljati okoliščine, ki bi bila lahko razlog za predčasno razrešitev z mesta predsednice volilne komisije.