Sodišče meni, da je tožnikova tožba utemeljena v delu prošnje za dodelitev BPP za vložitev odškodninskega zahtevka zoper Republiko Slovenijo, ker naj mu v ZPKZ Koper ne bi zagotavljali primerne zdravstvene oskrbe in zdravljenja pri specialistih. Sodišče v tem delu pritrjuje tožniku, da toženka ni pojasnila, zakaj naj bi bila v tem delu njegova prošnja neutemeljena, torej mu pritrjuje, da v tem delu njene odločitve ni mogoče preizkusiti. Toženka je navedla zgolj to, da tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, pač pa le izvid, ki je bil izdan leto dni po tem, ko je bil tožnik izpuščen iz pripora in da zato njegova prošnja ni razumna.
Tožba je z dne 9. 9. 2024 ostala nerazumljiva. Zato je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da so pomanjkljivosti tožbe take, da onemogočajo obravnavanje zadeve, tožbo zavrglo.
Glede na citirano obrazložitev prvostopenjskega in pritožbenega organa pa je po presoji sodišča utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, v uporabil konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusit.
Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje. Tožnikovi argumenti, češ da država, kolikor obdavčuje tudi dohodek v višini minimalnih stroškov zavezanca za njegovo preživetje, na ta način krši določena ustavna načela (npr. načelo socialne države, posega pa tudi v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti), je prepričljiva, vendar pa sodišče sodi, da je način zagotavljanja sistema, ki bo skladen s temi ustavnimi načeli in tudi z načelom plačevanja davkov po ekonomski sposobnosti, s čimer bo zagotovljen ustrezen nivo socialne varnosti, v prosti presoji države.
Po presoji sodišča je utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, uporabi v konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz nje ne izhaja, kako je davčni organ glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru uporabil relevantno materialno pravo (pravna subsumpcija).
Tožeča stranka s sklicevanjem na izpodbijano odločbo v tem upravnem sporu ne more doseči, da bi prosilec ali kdo tretji podatke o kratici imena in priimka uradnika tožeče stranke iz tega zapisnika, širil drugim.
Tožeča stranka ne izkazuje svojega pravnega interesa za predlog za izdaje začasne odredbe oziroma vložitev tožbe v upravnem sporu.
Tožnik po sodni presoji več ne izkazuje pravnega interesa za odločitev o tožbi in s tem pravovarstvene potrebe, saj si z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Izpodbijani akt je že odpravljen skupaj z njegovimi pravnimi posledicami (ga ni), zato s tožbo ne more več spremeniti svojega pravnega položaja oziroma ga še izboljšati.
To, da komasacijski udeleženec vlaga zemljišča v komasacijski sklad sicer še ne pomeni, da bo zemljišča iz komasacijskega sklada pridobil na istem mestu, kot jih je imel prej, vendar pa morajo biti razlogi za razdelitev zemljišč pojasnjeni, predvsem pa utemeljeni s kriteriji, ki morajo biti vnaprej določeni in spoštovani za vse udeležence enako. Tega pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati in je zato ni mogoče preizkusiti.
Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek, obliko in obseg škode, ter pojasniti, zakaj je zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa mora predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.