Ravnanje obdolženega, ki se odpove senatnemu sojenju, s tem pa se zadeva sama po sebi ne spremeni po zahtevnosti postopka, ne more utemeljiti znižanja nagrade za delo odvetnika.
Odločba o imenovanju v naziv vpliva le na pravni položaj stranke z interesom, ki je javni uslužbenec - uradnik, in ki brez imenovanja v določen naziv uradniških nalog ne more opravljati. Glede na to tožnik za izpodbijanje te odločbe nima pravnega interesa, zaradi česar je sodišče tožbo zoper odločbo zavrglo.
Na podlagi obrazložitve sklepa Posebne natečajne komisije ni mogoče ugotoviti, kako, zakaj oz. na podlagi česa je omenjena komisija zaključila, da ima stranka z interesom osem let delovnih izkušenj na vodstvenih mestih v javnem sektorju. To pomeni, da je v tem delu obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da je sodišče ne more preizkusiti.
Odprava sklepa, s katerim je bilo ugotovljeno, da stranka z interesom izpolnjuje natečajne pogoje in je primerna za položaj generalnega direktorja policije, po veljavni zakonski ureditvi nima nobenih neposrednih pravnih posledic, ki bi lahko vplivale na položaj stranke z interesom, ki je bila na položaj generalnega direktorja že imenovana z odločbo Vlade RS z dne 7. 9. 2023 (in se v njen položaj lahko poseže le v zakonsko utemeljenih razlogih), še manj pa posledic na pravni položaj tožnika. Tožnik je namreč uvrstitev v izbirni postopek pred funkcionarjem (ministrom za notranje zadeve) že dosegel, s čimer je bila njegova pravica do enake dostopnosti do delovnega mesta izčrpana. Tožnik nima pravice biti ne izbran ne imenovan, saj gre za odločitev, ki je v politični diskreciji ministra za notranje zadeve in Vlade RS. To pomeni, da ponovitev postopka javnega natečaja oz. vzpostavitev prejšnjega stanja ni možna iz razloga, ker je bil postopek že končan in to z izdajo odločbe Vlade RS o imenovanju stranke z interesom na položaj generalnega direktorja policije še pred vložitvijo te tožbe.
Delovno mesto je bilo tožniku dostopno, saj je bil kot kandidat, ki izpolnjuje natečajne pogoje in je primeren za položaj, uvrščen na seznam kandidatov, ki je bil predložen ministru. Tudi če je bil izbran in imenovan kandidat, glede katerega se je naknadno ugotovilo, da sklep Posebne natečajne komisije, izdan na podlagi prvega odstavka 64. člena ZJU ni zakonit, to še ne pomeni, da delovno mesto tožniku ni bilo dostopno. Nasprotno - dostopno mu je bilo vse do odločitve ministra, ki pa ni pravno vezana, ampak gre za politično diskrecijo. Tudi če minister ne bi izbral stranke z interesom, to še ne pomeni, da bi bil izbran in kasneje s strani Vlade RS imenovan tožnik. Glede na to ni mogoče zaključiti, da je sporna odločitev Vlade RS tožnika kakorkoli ovirala ali omejevala pri dostopu do delovnega mesta, saj tudi v primeru, če stranka z interesom na posebnem javnem natečaju sploh ne bi sodelovala in bi bil tožnik edini kandidat, tožnik po veljavni pravni ureditvi nima zagotovila, da bi bil po zaključku postopka pred Posebno natečajno komisijo s strani ministra izbran, nato pa še potrjen s strani Vlade RS oz. bi mu bilo z imenovanjem na položaj podeljeno njeno (politično) zaupanje.
Za obdavčitev v tožnikovem primeru je bistveno, da davčni organ ugotovi, da je tožnik sporno vozilo pridobil, preden je imelo 6000 prevoženih kilometrov ali pred potekom šestih mesecev po datumu, ko je bilo prvič dano v uporabo, okoliščine iz kasnejših časovnih obdobij pa te ugotovitve lahko še potrdijo.
Kot izhaja iz vsega navedenega gre pri davčnem nadzoru posameznega področja poslovanja za neko vmesno vrsto nadzora, med davčnim nadzorom davčnih obračunov ter davčnim inšpekcijskim nadzorom. Pri tem pa se beseda "poslovanje" po presoji sodišča ne nanaša zgolj na subjekte, ki opravljajo (gospodarsko) dejavnost (nanje se nesporno nanaša, kot izhaja iz vseh primerov, ko bo takšen postopek prišel v poštev in ki so našteti v noveli ZDavP-2I, kot predstavljeno zgoraj), temveč tudi na subjekte, ki sklepajo pravne posle. Tožnik pa je svoje vozilo od češkega prodajalca nesporno pridobil na pravnoposlovni podlagi.
Neutemeljen je ugovor tožnice, da toženka ni presojala, ali druga stranka izpolnjuje pogoje za kmeta po 24. členu ZKZ. Drugostopenjski organ je dokazni postopek dopolnil, ugotovil pravno relevantna dejstva ter na njihovi podlagi sklenil, da druga stranka z interesom izpolnjuje pogoje za kmeta po 24. členu ZKZ.
Ker je tožnik prošnji za BPP priložil pooblastilo odvetniku A. A. je tožena stranka ravnala pravilno, ko je poziv z dne 21. 8. 2024 vročila tožnikovemu pooblaščencu, kar je v izpodbijani odločbi tudi na dveh mestih izrecno navedla. Kljub temu je tožnik v tožbi navedel zgolj to, da "poziva na dopolnitev BPP tožnik v ZPKZ Dob ni prejel", kar ni pravno relevantno dejstvo, saj je pravno veljavno le vročanje tožnikovemu pooblaščencu. Da slednji ne bi prejel poziva tožene stranke z dne 21. 8. 2024 pa tožba ne zatrjuje.
Tožnik je zgolj pavšalno navrgel, da naj bi bila tožena stranka seznanjena s tem, da je pooblaščenec po vloženi prošnji za BPP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in da so razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti razvidni iz same zahteve (ki jo tožbi priloži), vendar tožnik ne pojasni, kako naj bi bila tožena stranka seznanjena z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti in njeno vsebino, niti ne pojasni, zakaj tega ni navedel v odgovoru na poziv tožene stranke z dne 21. 8. 2024, kar je relevantno z vidika določbe 52. člena ZUS-1. Sam poziv tožene stranke na dopolnitev prošnje pa očitno ni bil neupravičen oziroma objektivno neutemeljen.
Evropski zakonodajalec je samovoljno zapustitev določenega kraja ali pa neizpolnjevanje obveznosti javljanja predvidel kot domnevni umik oziroma odstop od prošnje ne glede na to, ali se je prosilec v državo kasneje vrnil, oziroma ne glede na to, ali se prosilec v času odločanja še nahaja v državi članici. Okoliščina, da je tožnik brez pojasnitve zapustil Azilni dom in se ni vrnil, je v obravnavani zadevi nesporno izkazana.