Odločitev o zavrženju nove, dne 15. 3. 2024 vložene tožnikove vloge v izpodbijanem sklepu ni ustrezno obrazložena (prim. 228. člen v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZUP), saj prvostopenjski organ ni obrazloženo utemeljil zaključka, da gre za isto upravno zadevo (tudi) z vidika za odločanje relevantnega dejanskega stanja in pravne podlage.
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, tožnikova prošnja za dodelitev BPP ne izpolnjuje zakonskih pogojev za dodelitev BPP na podlagi 8. člena ZBPP, ki izrecno omejuje dodeljevanje BPP, in sicer v peti alineji določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči. Tožnik je zaprosil za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu I U 1355/2024, ki se prav tako nanaša na dodelitev BPP. Temu tožnik v tožbi niti ne oporeka.
O zahtevku tožnika odloča tožena stranka in ne strokovna komisija. Odloča namreč vedno pristojni organ z ustrezno odločbo, ki mora biti obrazložena skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP. Tudi prvi in tretji odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence. Na podlagi mnenja komisije pristojni CSD izda odločbo o pravici do osebne asistence, v kateri določi obseg in vrsto storitev osebne asistence (peti odstavek 20. člena ZOA). Da pa je odločba lahko ustrezno obrazložena, je pred njeno izdajo treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP).
Nasprotna stranka ni oporekala, da je ponudnica storitev informacijske družbe. Prav tako ni zanikala, da je zavezanka prirejala igre na srečo v Republiki Sloveniji. To je bilo zavezanki z odločbo predlagatelja prepovedano. Slednji je ugotovil, da te prepovedi zavezanka ni spoštovala. Opisana dejstva predstavljajo dejansko podlago za uporabo prvega odstavka 107.a člena ZIS. Sodišče je zato nasprotni stranki (ponudnici storitev informacijske družbe) odredilo omejitev dostopa do spletnih strani.
Po presoji sodišča tožnica ne more vložiti samostojne tožbe zoper izpodbijano odločbo, saj je bila le-ta izdana družbi A., d.o.o. kot plačnici davka, ki za naloženo davčno obveznost odgovarja namesto davčnega zavezanca (tj. med drugimi tudi tožnice) po 59. členu ZDavP-2. Ker pa tožnici kot davčni zavezanki zaradi dokončnosti davka, odmerjenega plačnici davka, ne bo na voljo drug postopek, v katerem bi lahko uveljavljala ugovore, ki se nanašajo na obračun davčnega odtegljaja (denimo v postopku odmere dohodnine ali obnove odmere dohodnine), je imela tožnica možnost sodelovati v davčnem postopku izdaje izpodbijane odločbe, ki ga je prvostopenjski organ vodil pri plačnici davka. To možnost je tožnica tudi izkoristila, v postopku družbe A. je imela položaj stranske udeleženke. To pa hkrati pomeni, da se o izpodbijani odločbi lahko sprejme le ena sodna odločitev, saj tako A., d.o.o. kot tožnica izpodbijata isto odločbo prvostopenjskega organa, s katero je bil A., d.o.o. naložen davek v obliki davčnega odtegljaja od dohodka, ki se obdavči kot dividenda. V primeru tožnice in drugih davčnih zavezancev ter družbe plačnice davka gre za nujno enotno sosporništvo, saj je sodno odločitev o izpodbijani odločbi mogoče sprejeti le enotno za družbo plačnico davka in davčne zavezance.