Sodišče druge stopnje, kljub upoštevanju, da gre za postopek po ZPND, ki mora biti hiter in v katerem velja nižji standard materialne resnice, ki je upravičen zaradi pomembnosti in občutljivosti varovane osebne dobrine, pritrjuje pritožbenim navedbam, da je podana absolutna bistvena kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče o ugovoru nasprotnega udeleženca odločilo brez, da bi poslalo ugovor predlagateljici in ji omogočilo, da odgovori na ugovorne navedbe ter predlaga dokaze.
Iz izvidov urgentnih zdravnikov ne izhaja, da bi bili otroci žrtve nasilja. V teh izvidih so navedbe otrok, da jih je tepla oziroma udarila babica, vendar jih, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zaradi njihove neprepričljivosti in ostalih navedb otrok, kot npr. takrat sedemletne B. B., da ne ve, kam jo je babica udarjala, da ji je pri babici v redu in da je ni strah, ter ob hkratni ugotovitvi obeh zdravnikov, ki sta opravila preglede otrok, da ni mogoče ugotoviti nobenih poškodb oziroma modric, ni mogoče šteti kot dokaz nasilja.
Zaradi medsebojne odvisnosti deležev zakoncev na skupnem premoženju lahko toženec svoj višji delež uveljavlja že z ugovorom, tudi če zatrjuje delež, višji od zakonsko domnevane polovice. O nasprotni tožbi za ugotovitev drugačnih deležev na istem skupnem premoženju zato ni dopustno odločati zaradi litispendence. Pri ugotavljanju deležev je treba celovito ovrednotiti materialne in nematerialne prispevke obeh zakoncev v celotnem obdobju življenjske skupnosti, pri čemer višji dohodki enega zakonca sami po sebi ne utemeljujejo odstopa od zakonske domneve o enakih deležih.
Ob uradnem preizkusu materialnopravne pravilnosti napotitve (drugi odstavek 350. člena ZPP, ki se v tem postopku uporablja skladno s 163. členom ZD) pa je višje sodišče ugotovilo, da je treba na pravdo napotiti zapustničina otroka in ne pritožnika. Obstoj dogovora, da pritožnik ne bo kot zakoniti dedič dedoval po zapustnici, zatrjujeta onadva in ga morata za uspeh v postopku z gotovostjo dokazati. V njuno trditev, da oporočiteljica ob zapisu oporoke "preostalega premoženja" ni nameravala zapustiti pritožniku, ker ga takrat ni poznala, je pritožnik vzbudil dvom z navedbami, da bi, če ne bi hotela, da deduje tudi on, spremenila oporoko. Zato je treba na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD na pravdo napotiti zapustničina otroka.
Zaradi spremembe ZVDZ z novelo ZVDZ-E, ki je stopila v veljavo 10. 2. 2024, je materialnopravno nepravilna odločitev, da se nasprotni udeleženki odvzame volilna pravica.
Obseg skrbnikovih nalog se določa ob upoštevanju konkretnih potreb osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. To pa pomeni, da mora sodišče, preden naloge opredeli in ne glede na navedbe udeležencev, najprej preveriti ne le sposobnost, ampak ugotoviti tudi potrebe te osebe na vseh področjih vsakdanjega življenja.
Ker je sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ob prej pojasnjeni diametralno nasprotni trditveni podlagi strank glede dogodka z dne 14. 9. 2025 večino dokazov tožencev prezrlo in ni presodilo, ali in kateri njuni dokazni predlogi se nanašajo na pravno pomembna dejstva in teh dokazov ni izvedlo, prav tako pa jih ni niti obrazloženo zavrnilo, je kršilo njuno pravico do sodelovanja v postopku in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.
Posplošeno zavzemanje zagovornika za izrek sodnega opomina ne more biti uspešno. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno ovrednotilo vse okoliščine, ki vplivajo na odločitev in izbiro kazenske sankcije in na to, ali naj bo določena kazen večja ali manjša ter nato obdolžencu pravilno izreklo pogojno obsodbo.
Ogrozitveno ravnanje obdolženca po presoji sodišča druge stopnje pomeni grob poseg v pravico osebne varnosti oškodovanca, zato pogoji za izrek sodnega opomina, ki ga je skladno z določbo 68. člena KZ-1 mogoče izreči za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta, če so storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki jih delajo posebno lahka, v obravnavani zadevi niso izpolnjeni.
Tudi pri ugotavljanju višine otrokovih potreb je temeljno merilo otrokova korist. Želje in pričakovanja otroka še ne predstavljajo njegove preživninske potrebe, nudenje več in dražjih dobrin pa samo po sebi ne zagotavlja boljših pogojev za njegov zdrav telesni in duševni razvoj. Starši imajo pravico, da s svojimi odločitvami - tudi v okviru izpolnjevanja preživninske obveznosti - sodelujejo pri oblikovanju vrednot, navad in interesov otroka ter njegovega odnosa do materialnih dobrin. Vse dokler na ustrezni ravni zadovoljujejo potrebe, ki so otroku v korist ter zagotavljajo njegov uspešen razvoj, imajo pravico, da skladno s svojimi vzgojnimi načeli in vrednotami omejijo sredstva, ki jih zanj namenjajo. Tudi starš z izjemno visokimi, celo neomejenimi preživninskimi zmožnostmi zato pri zadovoljevanju potreb, pričakovanj in želja otroka ni dolžan biti brezmejen.
Sodišče prve stopnje je v razlogih sklepa pravilno pojasnilo, da je na podlagi jezikovne razlage pogodbenega določila dogovorjena le ena, enotna pogodbena kazen, saj ni na primer navedena dolžnost plačati "vsakič" po 5.000,00 EUR na kršitev ipd. V izvršilnem postopku oziroma v obravnavanem primeru pogodbenih določil ni mogoče razlagati glede na morebiten kakšen drugačen namen pogodbenih strank. OZ v prvem odstavku 82. člena namreč določa, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo, nadaljnje razlagalno pravilo, to je skupni namen strank, pa je mogoče uporabiti šele v primeru, če gre za sporna določila (drugi odstavek 82. člena OZ). Zgolj subjektivno dojemanje stranke pa ne igra odločilne vloge - kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo ali glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je pogodbeno določilo objektivno nejasno oziroma dvoumno, ker gre za razlago izvršilnega naslova, pa so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago.
Tudi če je tako krajšo, z vremenom povezano zamudo, ki je bila izven toženkinega vpliva, mogoče šteti za izredne razmere, pa s tem nikakor ni mogoče opravičiti dejstva, da je tožnik na končno namembno letališče v Ljubljani prispel šele naslednji dan ob 16:00 z naslednjim razpoložljivim letom. Ob spoštovanju načela visoke ravni varstva potnikov bi morala toženka sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi zmanjšala ali vsaj poskusila zmanjšati posledice prvotne zamude in zaradi tega nastale izgubljene povezave.
V menični izjavi je bilo določeno, da se izjava presoja po slovenskem pravu, za reševanje morebitnih sporov je bilo določeno pristojno sodišče v Ljubljani. S tem, ko je bila določena krajevna pristojnost v Ljubljani, je bila določena tudi pristojnost slovenskega sodišča.
Obseg zadovoljevanja otrokovih potreb sodoločajo materialne in pridobitne zmožnosti njegovih staršev. Neogibna je zadovoljitev bistvenih življenjskih potreb, manj nujne pa so socialne potrebe in razvedrilo. Ob boljših materialnih zmožnostih staršev je mogoče (in treba) zadovoljiti večji obseg otrokovih potreb. V primeru šibkejših razpoložljivih sredstvih sta starša dolžna v okviru svojih zmožnosti vložiti več truda, da se pokrijejo otrokove potrebe. Zahteva po trudu pada premo sorazmerno z nujnostjo potreb.
Sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve datuma zaključka zdravljenja tožnikovih fizičnih poškodb 22. 3. 2019, upoštevaje, da se je zdravljenje psihičnih težav v zvezi s škodnim dogodkom končalo še prej (2. 7. 2018), pravilno štelo, da je tožniku pričel teči subjektivni zastaralni rok naslednji dan po zaključku zdravljenja fizičnih poškodb (23. 3. 2019), ko je bil seznanjen s škodo. Kot potek triletnega zastaralnega roka je pravilno ugotovilo datum 10. 7. 2022 (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 29) ter glede na datum vložitve tožbe (28. 2. 2023) materialnopravno utemeljeno sledilo ugovoru zastaranja.
Večina dogodkov, ki jih je izpostavila tožnica, je bila posledica legitimnih vodstvenih in organizacijskih odločitev toženke ter reševanje običajnih delovnih situacij, nekajkrat pa je šlo za malomarna ravnanja oziroma napake, kar ne ustreza definiciji trpinčenja.
Kot to pravilno omenja sodišče prve stopnje, ZDIUPZ ne pogojuje odhoda v tujino s posebnim zdravstvenim stanjem. Odhod v tujino je na primer omogočen tudi v primeru obstoja drugih osebnih okoliščin, kot na primer tudi v primeru bolezenskega stanja tožničine hčerke, ki terja posebno skrb in varstvo, kar izhaja iz navodil za izvajanje nege z dne 10. 2. 2026.
Izpolnjen je tudi drugi pogoj, in sicer nevarnost nastanka težko nadomestljive škode. Iz navodil lečeče specialistke pediatrinje z dne 10. 2. 2026 in 6. 7. 2026 izhaja, da tožničina hči zaradi nevarnosti nastanka novih epileptičnih napadov ne sme biti izpostavljena dejavnikom in okoliščinam, ki bi povzročile stres. Stres je sprožilni dejavnik epileptičnih napadov, ki v tem primeru predstavljajo težko nadomestljivo škodo.
Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi tožnici z opravljanjem dela lahko nastala težko nadomestljiva škoda. Ponavljajoče sinkope oziroma omedlevice neopredeljenega vzroka predstavljajo povečano tveganje za nastanek poškodbe, bodisi zaradi padca ob izgubi zavesti na delovnem mestu, bodisi v primeru izgube zavesti med vožnjo. Ker tožnica delo opravlja pretežno terensko in se zato vozi z avtomobilom, to predstavlja nevarnost za zdravje in življenje ne samo tožnice, temveč tudi tretjih oseb, udeleženih v prometu.
Zgolj zato, ker je bil s strani sodišča prve stopnje sklep o preklicu aneksa razveljavljen (in je torej aneks glede na odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki ni predmet pritožbene graje, še vedno veljaven), še ne pomeni, da je tožnica do izplačila tega dodatka upravičena. Kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, tožnica do dodatka ni avtomatično upravičena že na podlagi veljavnosti aneksa, kot se zmotno zavzema v pritožbi, temveč je za presojo v tej zadevi bistveno vprašanje, ali je tožnica naloge, za katere bi ji položajni dodatek pripadal, dejansko opravljala.
Ker tožnica nalog vodje kuhinje po vrnitvi s porodniškega dopusta ni več opravljala (to delo je bilo dodeljeno drugi sodelavki), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo položajnega dodatka iz tega naslova - za izvrševanje pooblastil v zvezi z vodenjem notranje organizacijske enote.
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje, ob upoštevanju, da delo v redni patrulji ne spada v delokrog tožničinega delovnega mesta, poleg tega je tudi delo v SVDM patrulji tožnica vedno opravljala kot vodja patrulje (skupaj s pripadnikom Slovenske vojske brez policijskih pooblastil), v času dela na mejnih prehodih A. in B. pa je to opravljala povsem samostojno in ne kot pomoč pri mejni kontroli (zgolj slednje izjemoma spada v opis del in nalog policista SR - NDM), utemeljeno zaključilo, da je tožnica v vsem tem času opravljala večino del in nalog višjega policista.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predmet pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas ne more biti le delo pri točno določenem uporabniku (prim. prvi odstavek 61. člena ZDR-1), saj se napotitev sme nanašati le na začasno, in ne na trajno delo napotenega delavca pri posameznem uporabniku. Da je bilo tristransko razmerje, ki je bilo vzpostavljeno med tožnikom, tretjo oziroma prvo toženko in drugo toženko, vseskozi dejansko realizirano na navedeni način, izhaja tudi iz razlogov sodišča prve stopnje. Ti potrjujejo, da je tožnik v času trajanja delovnega razmerja s tretjo in prvo toženko opravljal delo VTV le za drugo toženko, njegovo delo pa se ni v ničemer razlikovalo od dela tistih VTV, ki so bili zaposleni pri drugi toženki (agencijski delavci, ki so opravljali to delo, so bili integrirani v delovni proces druge toženke). Bistveno je, da je druga toženka pri sodelovanju z agencijami (vključujoč tretjo in prvo toženko) uporabljala posredovano delovno silo na način, ki je predstavljal zlorabo dela agencijskih delavcev (med njimi tožnika).
V podobnih sporih je bilo že sprejeto stališče, da odgovornost druge toženke v primeru ugotovljene zlorabe poslovnega modela IPS oziroma v tem sporu agencijskega dela ni le subsidiarna in tudi ne le klasična odškodninska, temveč je odgovorna delavcu za plačilo (razlik) plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V ta okvir spada tudi v tem sporu prisojena reparacija, tj. plača, znižana za prejeto nadomestilo za brezposelnost.
Bodoča verjetna raba zemljišč ni eden od relevantnih kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča po 43. členu ZVEtL-1.
Skupne dovozne ceste in poti v soseskah, ki imajo značaja javne ceste in poti, so eden najbolj tipičnih primerov skupnih pripadajočih zemljišč. Takšnih dovoznih cest in poti že po naravi stvarni ni mogoče razdeliti po prostem preudarku, kajti s tem bi bila povsem izničena njihova bistvena (povezovalna) funkcija.