Tožnik je v tem postopku zahteval plačilo nadurnega dela, torej je uveljavljal denarni tožbeni zahtevek, pri katerem dokazno breme ni obrnjeno. To pomeni, da je moral tožnik dokazati, da je opravil delo preko polnega delovnega časa oziroma nadurno delo pri toženki. S pritožbenim sklicevanjem na lastno izpoved in na lastnoročno evidenco, iz katere izhaja, da je v vtoževanem obdobju opravil tudi delo prek polnega delovnega časa, tožnik pri pritožbenem sodišču ni vzbudil dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.
Ob ugotovitvi, da je razsodnost nasprotnega udeleženca delno ohranjena ter da potrebuje zgolj nekoga, ki bo urejal njegove zdravstvene zadeve (prevoz, napotnice, naročanje...), je pravilno, da je v konkretnih okoliščinah skrbnici naloženo le sodelovanje v postopkih za izboljšanje in ohranitev zdravja nasprotnega udeleženca, ne pa tudi pritožbeno predlagano odločanje o medicinskih posegih in zdravljenju.
Namestitev toženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča je šteti za primeren ukrep, saj vzpostavlja mirno in varno sobivanje v večstanovanjski stavbi, ker do kršitev sosedskega sožitja s strani toženca ne bo več prihajalo. Hkrati pa gre za manj skrajen ukrep, saj toženec obdrži svojo lastnino.
Tožbo za objavo popravka je treba vložiti zoper izdajatelja medija.
Vrhovno sodišče RS je v preteklosti že zavzelo stališče, da zaslišanja stranke kot dokaza za ugotavljanje pristnosti podpisa na javni listini res ni mogoče na načelni ravni opredeliti kot neprimernega, če bi šlo za posebne okoliščine (povezane npr. s strankino odsotnostjo), na katere bi se sklicevala v pritožbi in o katerih bi lahko izpovedala le ona sama in bi to tudi navedla v dokaznem predlogu; v takem primeru bi bil takšen dokazni predlog lahko utemeljen. V ostalih primerih pa višji dokazni standard, ki ga mora pri izpodbijanju javne listine doseči stranka (224. člen ZPP), terja, da je za oceno pristnosti podpisa na vročilnici poleg toženčevega zaslišanja nujno potrebno tudi sodelovanje izvedenca. Če v takem primeru pritožnik postavitve izvedenca ni predlagal, je zaradi neprimernosti dokaza mogoča zavrnitev dokaznega predloga za njegovo zaslišanje in tudi ne gre za vnaprejšnjo dokazno oceno.
V postopkih po ZPND je standard materialne resnice nižji. Zadostuje, da so zatrjevana dejstva dokazana s stopnjo verjetnosti.
Sodišče prve stopnje je v postopku za izdajo začasne odredbe izdalo regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo, katere predpostavka je, da se predlog(i) prekrivajo s tožbenim zahtevkom v glavni stvari. Gre torej za pravni institut, ki vnaprej, vendar začasno, uredi isto pravno razmerje, o katerem se bo dokončno odločilo v postopku v glavni stvari.
Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe v postopku zaradi motenja posesti. V skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ je prva izmed kumulativnih predpostavk za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Obstoj takšne "terjatev" (pravice materialnega prava) se mora presojati v skladu z materialnopravnimi predpostavkami, ki so določene zanjo, le dokazni standard je nižji (izkazanost).
Ker ni bilo pogojev za odločitev brez glavne obravnave je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožnica ni dokazala že prvega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve, saj te ni mogoče dokazovati z dejstvi, nastalimi po koncu glavne obravnave. Posledično sodišče prve stopnje utemeljeno ni presojalo izpolnjenosti ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe.