ZUP člen 260, 263, 263/1, 265, 267, 267/1, 267/2, 272.. ZUTD člen 59.
obnova postopka - rok za podajo predloga
Pri tožnikovem predlogu za obnovo postopka gre za obnovo postopka, kakor ga je tožnik predlagal v predlogu za obnovo postopka, predlog pa se je glasil na 1. točko 260. člena ZUP. V danem primeru je potekel objektivni rok iz 4. odstavka 263. člena ZUP, saj je tožnik prejel dokončno odločbo z dne 21. 4. 2011 dne 22. 6. 2011 in je tako do dneva predloga tožnika za obnovo te odločbe, preteklo več kot 3 leta od dokončnosti odločbe, katere obnovo je predlagal.
Določbe 6. odstavka 36. člena ZSVarPre torej ni mogoče uporabljati in razlagati tako, da se o socialno varstvenih prejemkih, ko je nova odločba izdana šele po 1. 4., o pravicah iz javnih sredstev pa je že odločeno z veljavno in pravnomočno odločbo, lahko odloča za nazaj, vse od 1. 4. dalje, temveč le za naprej, od izdaje nove odločbe dalje.
Ker ZSVarPre v 6. odstavku 36. člena ne daje zakonske podlage za poseg v pravnomočno odločbo, posledično ni mogoče uporabiti 44. člena ZUPJS, ki določa dolžnost vrnitve neupravičeno prejetih javnih sredstev. Po tej določbi ZUPJS so javna sredstva, ki jih je oseba prejela na podlagi odločbe centra za socialno delo, ki je bila na podlagi 43. člena tega zakona ali na podlagi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ali zakona, ki ureja posamezno pravico iz javnih sredstev, odpravljena oziroma razveljavljena, v višini razlike med prejeto višino javnih sredstev in višino javnih sredstev, do katerih je upravičena na podlagi odločbe, izdane v postopku odprave oziroma razveljavitve, neupravičeno prejeta javna sredstva in jih je oseba dolžna vrniti. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru ne gre niti za stanje iz 43. člen ZUPJS, ko bi tožnik relevantne podatke prikazoval lažno ali bi jih zamolčal ali ne bi pravočasno sporočil podatkov ali bi sporočil neresnične podatke in bi do razveljavitve odločbe prišlo iz razlogov na njegovi strani. Ker vračilo neupravičeno prejetih javnih sredstev oziroma pogoje za njihovo vračilo, ki torej v obravnavnem primeru niso izpolnjeni, ZUPJS ureja specialno, ni mogoče uporabiti splošnih obligacijskih pravil o neupravičeni pridobitvi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00006868
ZPP člen 1, 13, 182. ZEN člen 8, 9, 47.
sodna ali upravna pristojnost - ni upravni postopek - ugotovitev obstoja lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice - varstvo lastninske pravice - vezanost na pravnomočno upravno odločbo - razsojena stvar (res iudicata) - eventualna kumulacija (primarni zahtevek in podredni zahtevek) - objektivna identiteta - evidentiranje nepremičnin - potek meje po podatkih zemljiškega katastra - geodetska napaka
Določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin ne posegajo v določbe ZPP, v skladu s katerim je sodišče, ki odloča v pravdnem postopku, pristojno za odločanje v sporu o obstoju lastninske pravice določene osebe na določenem delu zemeljske površine. Pristojnosti upravnih organov v geodetskem postopku in sodišča se sicer nanašajo na iste dele zemeljske površine, vendar so po Zakonu o evidentiranju nepremičnin ločene. Praviloma gre za položaj, ko se odločanje v vsakem postopku nanaša na vprašanja iz pristojnosti vsakega od organov in je vsak organ pri odločanju samostojen. Le v primeru, ko je odločitev o nekem vprašanju v pristojnosti upravnega organa in je upravni organ o tem pravnomočno odločil, pa je sodišče na tako odločitev vezano.
Tožnik je podredni zahtevek oblikoval kot ugotovitev, dejansko pa s podrednim zahtevkom zasleduje isto posledico kot s primarnim - ponovno zahteva ugotovitev, da je lastnik spornega zemljišča. V takem primeru je kumulacija zahtevkov le navidezna. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je take zahtevke treba obravnavati kot en zahtevek.
Pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb na odločilna dejstva sodišče prve stopnje ni odgovorilo, ampak je v celoti sledilo izpodbijanima odločbama in jih štelo za pravilni in zakoniti. Pri tem je spregledalo, da je tožnica do 11. 7. 2015 imela formalno prijavljeno začasno prebivališče v Sloveniji. Sodišče je nekritično kot relevantno štelo samo to, da je tožnica v času šolanja, pri čemer ji je bila Zoisova štipendija priznana za šolanje v tujini, imela začasno prebivališče v tujini.
Sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo, da sta bili izpodbijani dokončni odločbi tožene stranke 29. 4. 2014 odposlani na naslov tožničine pooblaščenke in da je po preteku 21 dni od dneva odpreme nastopila fikcija vročitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00005666
URS člen 26. ZGO-1 člen 66, 66/1, 66/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odškodninska odgovornost države - gradbeno dovoljenje - vzročna zveza - investitor - opustitev dolžnega ravnanja - izgradnja objekta - protipravnost ravnanja - kvalificirana stopnja napačnosti - protipravnost konkretnega posamičnega akta - arbitrarnost - kota pritličja - občinski prostorski akti - določitev tržne vrednosti nepremičnin - denarna odškodnina - poplavno območje - odprava posledic poplav - občinski odlok
Pritožbeno uveljavljanje absolutnih bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP terja določno navedbo ne le pravno-relevantnih dejstev, do katerih se sodišče ni opredelilo, temveč tudi določno navedbo, kje v teku prvostopenjskega postopka je stranka ta dejstva navedla. V nasprotnem primeru se šteje, da pritožnik ni podal pritožbenih razlogov. Nekonkretizacija pritožbenih razlogov je namreč izenačena z odsotnostjo pritožbenih razlogov. Dejstev, ki predstavljajo utemeljitev procesne kršitve, namreč sodišče ni dolžno iskati po uradni dolžnosti v gradivu prvostopenjskega postopka.
V skladu s 26. členom Ustave standard protipravnosti ni izenačen z razlogi, katerih utemeljenost terja ugoditev pravnim sredstvom, temveč se zahteva kvalificirana stopnja napačnosti, zlasti nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, napake ki so povsem izven okvira pravno še dopustnega delovanja, zlasti v smislu arbitrarnosti ipd. Zato zgolj protipravnost posamičnega akta, v konkretnem primeru zatrjevane nepravilnosti izdanih gradbenih dovoljenj, ne predstavlja protipravnosti, relevantne za odškodninski spor po 26. členu Ustave.
Iz določb Odloka ni mogoče sklepati, da bi spreminjal višinske kote objektov, ki so predmet obnove in sanacije. Izdaja gradbenih dovoljenj, ki v pogojih gradnje ohranja obstoječe kote objektov, zato ne predstavlja protipravnega ravnanja toženke, saj so tako določeni pogoji gradnje skladni s prostorskim aktom, ki pa ga ni sprejela toženka, temveč občina.
Ena izmed predpostavk za utemeljenost zahtevka po 26. členu Ustave je vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalim zmanjšanjem premoženja. Toženka je gradbena dovoljenja izdala v upravnem postopku na zahtevo investitorja S. d. o. o. iz Ljubljane. Investitor v skladu z ZGO-1 v upravnem postopku zasleduje svoj lastni interes, da se mu omogoči graditev objektov v željenem obsegu. Toženka zato pravilno opozarja, da ne obstaja relevantna vzročna povezava med tožniki in toženko. Tožniki so lastninsko pravico na nepremičninah pridobili od investitorja na podlagi prodajnih pogodb med letoma 2003 in 2005. Trdili so, da so stanovanja kupili v dobri veri, da so zgrajena v skladu z veljavnimi predpisi na področju, ki je varno pred poplavami. Vendar takšna podlaga ne zadošča za utemeljitev vzročne zveze med zatrjevanim protipravnim ravnanjem toženke in premoženjskim položajem tožnikov, do katerega je prišlo leta 2009 in 2010 v posledici naravnega pojava - poplav.
Pravica do delne invalidske pokojnine je pravica, ki se delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti prizna poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Te pravice pa ni mogoče enačiti z njeno odmero in izplačevanjem in tudi ni nujno, da so pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnjeni istočasno s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. Izplačevanje delne invalidske pokojnine je vezano na pričetek dela s skrajšanim delovnim časom na delu, na katerem ima delovni invalid priznano pravico do dela oziroma, je izplačevanje delne invalidske pokojnine vezano na izpolnjevanje drugih pogojev, ki so določeni v zakonu, kot npr. pri tožnici, ko je pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine izpolnila naslednji dan po prenehanju prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti (1. alineja prvega odstavka 160. člena ZPIZ-1). V nobenem primeru pa delovni invalid ne more hkrati uživati dveh dajatev iz istega pravnega naslova.
Pravilno je ravnanje tožene stranke, ko je zahtevo tožnice po priznanju vdovske (ali sorazmernega dela vdovske) pokojnine zavrglo, ker je bilo o zahtevku že pravnomočno odločeno.
ZUPJS člen 37a.. ZSDP-1 člen 57, 57/3.. ZUP člen 57, 96.
prepozna pritožba
Glede na to, da je tožnica na vlogi za uveljavljanje pravic iz starševskega varstva navedla naslov stalnega prebivališča in kot je izpovedala sama, ima na naslovu stalnega prebivališča urejen hišni predalčnik in tudi ni mogoče, da bi pošto prevzel kdo drug, je Center za socialno delo pravilno odločbo in sklep z dne 10. 2. 2016 tožnici poslal na naslov stalnega prebivališča. Upravni organ namreč stranki skladno z določbo 96. člena ZUP vroča pisanje na naslov, ki ga stranka sama navede. Zato tudi v konkretnem primeru ni bilo nobene podlage, da bi tožena stranka poizvedovala, kje ima tožnica naslov za vročanje.
Ob nespornem dejstvu, da je bila odločba in sklep Centra za socialno delo z dne 10. 2. 2016 odpremljena isti dan 10. 2. 2016 na naslov stalnega prebivališča tožnice in da je imela pravilen pravni pouk, se skladno s 57. členom ZSDP-1 in enako skladno s 37. a členom ZUPJS, odločba šteje za vročeno 2. 3. 2016, rok 15 dni za pritožbo pa je potekel 17. 3. 2016. S potekom tega datuma je odločba in sklep z dne 10. 2. 2016 postala dokončna in pravnomočna. Zato je bila pritožba, ki jo je tožnica vložila 30. 5. 2016, vložena po izteku roka in prepozno.
ZUTD člen 11, 129, 154, 156, 157.. - člen 42, 42/4, 54, 54/2.. ZUP člen 9.. URS člen 22.
evidenca brezposelnih oseb - načelo zaslišanja strank
V postopku nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb zgolj predložitev ali nepredložitev določenih listinskih dokazil v odrejenem roku ne zadošča za izdajo zakonitega upravnega akta o ugotovitvi, da oseba ni aktivni iskalec zaposlitve, temveč morajo biti stranki zagotovljene temeljne procesne garancije, katerih opustitev sama po sebi pomeni bistveno kršitev postopka in nezakonitost posamičnega upravnega akta. Takšna temeljna procesna garancija je tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, ki organu nalaga, da pred odločitvijo o upravni stvari da stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Gre za procesno pravico stranke, ki je lahko omejena samo z zakonom, pa še to le, če ni v nasprotju z 22. členom Ustave RS. Pomen načela zaslišanja stranke v upravnem postopku, posebej pa še v postopku uveljavljanja socialnih pravic, je poudarjen tudi v sodni praksi revizijskega sodišča. Pomeni, da z izdajo izpodbijanih upravnih aktov ni bil kršen le 2. odstavek 54. člena Pravilnika, temveč tudi 9. člen ZUP, zaradi česar izpodbijani odločbi ne moreta biti zakoniti.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - obnova postopka - potek roka
V okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnica že z vlogo z dne 10. 9. in ponovno 11. 9. 2015 uveljavljala poln bolniški stalež za obdobje od 3. 8. do 19. 8. 2015, pa je toženec pred izdajo sklepa z dne 17. 9. 2015, potrjenega z dokončno odločbo z dne 13. 10. 2015, ni opozoril na dokončnost in pravnomočnost odločbe z dne 15. 7. 2015 in možnost izrednega pravnega sredstva, nedvomno ni bilo postopano po 7. členu ZUP. Toženec je njeno vlogo z dne 10. 9. in 11. 9. 2015, poimenovano "uradni zaznamek" in "dodatek k uradnemu zaznamku", preprosto štel kot pritožbo zoper odločbo z dne 15. 7. 2015 in jo zaradi poteka roka zavrgel. Na možnost izrednega pravnega sredstva oziroma obnove postopka je bila tožnica opozorjena šele v sami odločbi z dne 13. 10. 2015. To pa je za začetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka edino odločilno. Preden je bila tožnica pravilno poučena na možnost obnove postopka, ta ni mogel začeti teči. Pomeni, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je potrebno predlog za obnovo postopka, vložen 9. 11. 2015, na podlagi izvida z dne 27. 7. 2015, s katerim obnavlja postopek, šteti za pravočasen, lahko le pravilen.
ZUP člen 260.. ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 29, 42, 52, 53.. ZPIZ-1 člen 36.
vdovska pokojnina - obnova postopka
Za priznanje pravice do vdovske pokojnine morajo biti namreč poleg pogojev na strani vdove (53. člen ZPIZ-2) izpolnjeni tudi pogoji na strani umrlega (52. člen ZPIZ-2), teh pa tožničin mož v konkretnem primeru ne izpolnjuje.
URS člen 158.. ZUP člen 129, 260, 263, 267, 267/2.
pravnomočnost - obnova postopka - rok za vložitev predloga - vdovska pokojnina
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka, priporočeno na pošto oddan 26. 9. 2015, sicer vložen znotraj objektivnega roka treh let, vendar po poteku enomesečnega subjektivnega roka. Hkrati pravilno zaključuje, da dejstva, ki jih je predlagateljica navajala kot razlog za obnovo, ne predstavljajo obnovitvenega razloga, ki bi lahko pripeljal do drugačnega zaključka, oz. do priznanja sorazmernega dela vdovske pokojnine. V predlogu ni bilo navedeno nobeno novo dejstvo ali dokaz, ki ga tožnica ne bi mogla navajati v pravnomočno procesno končanem postopku na temelju 129. člena ZUP-a, ki tudi sicer ne daje podlage za vsebinsko odločanje o pravici do vdovske pokojnine.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 183/3.. ZPIZ-2 člen 83, 83/1, 83/3.
predčasna pokojnina - ponovna odmera pokojnine
V II. točki izreka je prvostopenjsko sodišče izrecno odločilo, da bo o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 ter v zvezi s sklepi z dne 12. 1. 1991 oziroma 1. 2. 1991, o odmeri pokojnine glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, moral odločiti toženec s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Takšna odločitev ni v nasprotju z odločitvijo v I. točki izreka, kjer je prvostopenjsko sodišče zgolj odpravilo odločbi iz leta 2011. II. točka izreka le nalaga dolžnost toženi stranki, da odloči o spremembi dokončne odločbe s posebno upravno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Pri tem prvostopenjsko sodišče tudi vsebinsko ne nalaga v kakšni smeri naj tožena stranka odloči. V 5. točki obrazložitve navede, da sodišče o višini zahtevka ni odločalo in tudi ni smelo odločati, saj je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel, torej o tožnikovi zahtevi po vsebini ni odločal. V 11. točki obrazložitve sodbe pa povzame, da je potrebno glede na odločitev ustavnega sodišča pri zahtevah za ponovno odmero pravice do pokojnine v času, ko je veljal ZPIZ-1, odločati na podlagi prvega in tretjega odstavka 83. člena ZPIZ-2. Na tej pravni podlagi je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in odpravilo izpodbijani odločbi ter tožencu naložilo, da s posebno upravno odločbo odloči o spremembi dokončne odločbe z dne 21. 9. 1994 v zvezi z odločbami v letu 1991. Takšna obrazložitev je v celoti skladna z odločitvijo sodišča v I. točki izreka in tudi nadaljnja obrazložitev v isti točki (11. točka obrazložitve), ki se nanaša na II. točko izreka ni v nasprotju s tem. Navedeno je zgolj, da je pri tem potrebno, glede na dejansko plačane prispevke od leta 1972 dalje do upokojitve, te prispevke upoštevati. Prvostopenjsko sodišče je opozorilo še na pravno podlago iz tretjega odstavka 183. člena ZPIZ - 2, da učinkuje odločitev, ki jo bo tožena stranka sprejela glede morebitne spremembe dokončne odločbe, od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, torej od 1. 5. 2011 dalje. Gre za pravno naziranje, od kdaj dalje učinkujejo izdane odločbe, upoštevajoč tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00003482
URS člen 26. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZGO-1 člen 56, 62, 62/1, 62/2, 66, 66/, 66/1-6, 74b. ZUP člen 43.
odškodninska odgovornost države za delovanje njenih organov - protipravno ravnanje državnega organa - odpravljiva napaka - (ne)zavestno nezakonito ravnanje - protispisnost - izdaja gradbenega dovoljenja - obnova upravnega postopka - obnova upravnega postopka stranski udeleženec - predhoden preizkus formalnih pogojev za obnovo postopka
Pravilnost odločitve v tej zadevi ni odvisna od dejstva, da sta bili obe odločbi MOP pravnomočno odpravljeni, saj vsako upravno odločanje, ki povzroči škodo, še ni samo po sebi protipravno. Protipravnost nastopi, ko nosilec oblasti prekorači svoj okvir zakonitega delovanja v taki meri, da tega ni mogoče opravičiti oziroma utemeljiti z značilnostmi samega upravnega ali pravnega sistema. Tožeča stranka ni dokazala, da je šlo v tem upravnem postopku pri odločanju za zavestno (naklepno) protipravno ravnanje upravnega organa.
Upravno sodišče v nobenem delu ugotovljenega odločilnega dejanskega, materialnopravnega ali procesnega stanja ni ugotovilo kvalificiranih oblik napačnosti odločb MOP. Zaradi bistvene kršitve določb postopka je odločbi MOP razveljavilo zato, ker S. Z. nista bili vročeni pritožbi tožeče stranke zoper sklepa MOP z dne 8. in 9. 8. 2011. Napake v postopku, ki so odpravljive s pravnimi sredstvi, same zase ne morejo več pomeniti protipravnega ravnanja.
Za vstop stranskega udeleženca v redni postopek izdaje gradbenega dovoljenja mora vsaka oseba z gotovostjo izkazati pravni interes. Zaradi odločbe US, s katero so bili razveljavljeni prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, pa je upravni organ zavezoval tudi drugi del izreka te ustavne odločbe, in sicer, da osebe, ki so izpolnjevale po tem izreku določene pogoje, lahko vložijo predlog za obnovo postopka. Za predhoden preizkus formalnih pogojev pa je pri obnovi postopka treba zgolj verjetno izkazati okoliščine, na katere se opira predlog in okoliščine, da je bil ta podan v zakonskem roku.
Tožeča stranka uveljavlja še, da so v izpodbijani sodbi zaključki glede obstoja protipravnosti protispisni. Pri tem ne napada napačnega povzemanja vsebine odločbe upravnega sodišča, temveč interpretacijo sodišča prve stopnje o njuni vsebini, ker da je sklep o tem, da ni kvalificiranih oblik protipravnosti, v nasprotju z odločbami upravnega sodišča. Tožeča stranka torej uveljavlja napačno ugotovljeno dejansko stanje, višje sodišče pa ugotavlja, da te pritožbene trditve niso relevantne, saj se dejstvo kvalificiranih oblik napačnosti odločb MOP ugotavlja v tem odškodninskem postopku.
ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi v primeru, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V sporni zadevi je bila sicer izdana zavrnilna odločba. Prav tako se v času od vložitve prve pa do vložitve druge vloge pravno stanje ni spremenilo. Se je pa v času med vložitvijo prve vloge in pa vložitvijo druge vloge dejansko stanje spremenilo. Prišlo je tako do spremembe tožnikove starosti, kot tudi do daljše pokojninske oz. zavarovalne dobe. V tem primeru pa niso bili izpolnjeni pogoji po prej citirani določbi ZUP za zavrženje zahteve, temveč bi morala tožena stranka o zahtevi meritorno odločiti.
Zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, ima stranka na podlagi prvega odstavka 238. člena ZUP pravico do pritožbe. Pritožba se, če ni z zakonom drugače določeno, vloži v 15 dneh od dneva vročitve odločbe (235. člen ZUP). Če je pritožba prepozna, pa je iz tega razloga ni zavrgel že organ prve stopnje, jo po prvem odstavku 236. člena ZUP zavrže organ druge stopnje. Pritožba vložena 2. 7. 2014 je bila, upoštevaje, da je bila odločba z dne 10. 7. 2013 tožniku vročena 12. 7. 2013 nedvomno prepozna.
ZZK-1 člen 40, 40/1, 40/1-8, 98, 100.a, 147, 148.. ZGO-1 člen 146, 146/3, 158, 159.
stanje zemljiške knjige ob vpisu - pogoji za dovolitev vpisa v zemljiško knjigo - zaznamba prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi - zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve - smiselna uporaba pravil - vodenje inšpekcijskega postopka - listine, ki so podlaga za vpis
V ZGO-1 in tudi ne v določbah ZZK-1 ni podlage za zaključek, ki ga ponuja pritožba, da bi bila za vpis zaznambe prepovedi iz inšpekcijske odločbe v zemljiški knjigi potrebna dokončnost oz. pravnomočnost upravne odločbe.
Določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da organ, ki vodi postopek, zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ravno za takšno stanje pa gre v predmetni zadevi. Izdana je bila zavrnilna pravnomočna odločba, dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se ni spremenilo. Upoštevaje navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, saj je štelo, da je bilo ravnanje tožene stranke, ko je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP njegovo vlogo s sklepom zavrgla, pravilno.
V skladu s četrtim odstavkom 263. člena ZUP se po preteku treh let od dokončnosti odločbe obnova ne more več predlagati in tudi ne uvesti po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je tako, kakor tožena stranka v predsodnem postopku, pravilno ugotovilo, da predlog za obnovo postopka s strani pritožnika ni bil vložen v roku 3 let od dokončnosti odločbe, saj je odločba katere obnova se predlaga postala dokončna 18. 7. 2009, predlog pa je tožnik podal 22. 9. 2009.