OBLIGACIJSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018649
ZPIZ-2 člen 14, 16, 16/2.. ZMEPIZ-1 člen 80, 83.. ZUP-UPB2 člen 260, 260/1, 260/1-3.. ZPP člen 317.. ZDR-1 člen 9, 13, 81.. OZ člen 3, 15, 18, 18/2, 39.
lastnost zavarovanca - obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - obnova postopka - sodba na podlagi odpovedi
Sodba na podlagi odpovedi iz 317. člena ZPP, s katero sodišče, če se tožnik do konca glavne obravnave odpove tožbenemu zahtevku, brez nadaljnjega zavrne tožbeni zahtevek, izdana po tem, ko je revizijsko sodišče razveljavilo ugoditveno sodbo pritožbenega sodišča, ki je bila podlaga za izdajo dokončne odločbe, lahko predstavlja obnovitveni razlog v smislu 3. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Če je torej na podlagi sodbe, s katero je ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in vzpostavljeno delovno razmerje, pravnomočno ugotovljena lastnost zavarovanca, pa je sodba naknadno spremenjena oziroma je razsojeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in je torej delovno razmerje zakonito prenehalo, je podan obnovitveni razlog za obnovo postopka, končanega z odločbo o ugotovitvi lastnosti zavarovanca.
Sodba na podlagi odpovedi, s katero je ugotovljena zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2014, ob sklenjenem sporazumu, da je tožnici delovno razmerje prenehalo šele 31. 3. 2016, torej ne bi pripeljala do drugačne odločitve, kot je bila sprejeta z odločbo z dne 21. 3. 2016, torej da je imela v obdobju od 14. 2. 2014 do 31. 1. 2016 na temelju delovnega razmerja lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pogoji za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 21. 3. 2016, niso izpolnjeni, zato je z izpodbijano dokončno odločbo predlog za obnovo postopka pravilno zavrnjen.
ODŠKODNINSKO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO VARSTVO - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00018275
ZSDP člen 81, 81/1.. ZPIZ-1 člen 138, 138/5, 142.. URS člen 26.. OZ člen 131, 131/1, 148.. ZUP člen 6, 6/1.. ZSDP-1 člen 96, 102, 102/4.
dodatek za nego otroka - premoženjska škoda - dodatek za pomoč in postrežbo - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - ugotovitev nezakonitosti upravnega akta - protipravno ravnanje
Ugotovitve nezakonitosti upravnega akta ni mogoče povsem enačiti s protipravnostjo v smislu civilno pravne odškodninske odgovornosti nosilcev oblasti. Je nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za odškodninsko odgovornost. Protipravnost pri izdaji upravnih odločb ni podana pri vsaki zmotni uporabi materialnega predpisa ali kršitvi postopka, temveč je ravnanje protipravno le, če gre kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma kršitev, ki je zavestna, namerna in očitna. Torej če gre zlasti za nerazumno odstopanje od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabo jasne določbe zakona ali namerno razlago predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobo kršenje pravil postopka in napake, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Celo ugotovljena nezakonitost torej sama po sebi še ne pomeni nujno nastanka odškodninske odgovornosti, saj se za obstoj odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih organov zahteva hujše odstopanje od pričakovanih standardov postopanja. Le v primeru težjih kršitev, kot so zloraba, samovolja itd., ki očitno odstopajo od nekega pravnega standarda postopanja, je izkazan odškodninski element protipravnosti.
Prvostopenjski organ se je pri izdaji sporne odločbe glede na takratno prakso upravnih organov odločil za razlago, da se oba dodatka med seboj izključujeta. Ker določbe niso bile jasne, toženima strankama ni mogoče očitati, da sta nerazumno odstopili od materialnega prava. Ob takšnem tolmačenju citiranih določb ZPIZ-1 in ZSDP je bil dodatek za nego otroka ustavljen od priznanja dodatka za pomoč in postrežbo dalje. Četudi je bil ustavljen za nazaj, drugo toženi stranki ni mogoče očitati grobega kršenja pravil postopka niti napake, ki bi bila povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja v smislu arbitrarnosti oziroma izdaje odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00017449
ZDR-1 člen 85, 85/2, 100, 100/1, 100/1-1, 100/1-2.. ZJU člen 154.. KZ-1 člen 37, 38, 257, 257/1.. ZUP člen 87, 87/1, 87/3, 87/4.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - policist - napeljevanje - zagovor - pomoč h kaznivemu dejanju
V obravnavani zadevi je bilo sporno, ali je tožena stranka izpolnila svojo obveznost po določbi drugega odstavka 85. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposliti delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Gre za izjemo od zakonskega pravila, zato jo je treba razlagati restriktivno.
Tožena stranka poskusa vročitve pisne obdolžitve in vabila na zagovor tožniku ni opravila zakonito, to je skladno z določbami ZUP. Okoliščina, ki bi toženo stranko lahko odvezala njene obveznosti omogočiti tožniku zagovor, bi sicer lahko bila tožnikovo morebitno izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabilu na zagovor oziroma tako njegovo ravnanje, ki bi toženi stranki onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. Tožena stranka pa v postopku ni zatrjevala niti dokazala, da je tožniku pisanje poskušala vročiti skladno z določbami ZUP oziroma ni zatrjevala takega tožnikovega ravnanja, ki bi ji onemogočalo pravočasno pravilno vročitev. S sklicevanjem na tožnikovo izmikanje vročitvi pisne obdolžitve in vabila na zagovor, pri čemer niti eden izmed poskusov vročitve ni bil opravljen na zakonit način, pa se tožena stranka ne more razbremeniti svoje obveznosti po drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da so v obravnavanem primeru na strani tožene stranke obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči seznanitev s kršitvami in mu omogoči zagovor. Ker tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, je izpodbijana izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita.
Čeprav je rok za odločitev o pritožbi zoper sklep z dne 18. 10. 2016, vloženi 3. 11. 2016, res potekel pred vložitvijo tožbe, to še ne pomeni, da so izpolnjene procese predpostavke iz 72. člena ZDSS-1. Tožnica je tožbo zoper sklep z dne 18. 10. 2016 vložila, ne da bi pred tem pri tožencu po poteku roka za izdajo dokončne odločbe, torej odločitve o pritožbi zoper sklep z dne 18. 10. 2016, zahtevala izdajo dokončnega posamičnega upravnega akta. Zato v obravnavanem primeru pogoji za dopustnost tožbe zaradi molka organa niso izpolnjeni, temveč je tožba preuranjena in je posledično z izpodbijanim sklepom zakonito zavržena.
Po stališču sodne prakse gre za isto upravno zadevo, če se oba zahtevka, ki lahko merita na isti učinek, opirata na isto pravno in dejansko podlago.
Ker se je že vodil drug postopek in je šlo za isto upravno zadevo, do podaje nove vloge pa se niti dejanska niti pravna podlaga nista spremenili, je pravilen zaključek, da je tožena stranka postopala skladno z določbo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in sporno zahtevo pravilno zavrgla.
Sodišče prve stopnje je enako kot pred tem toženec ugotovilo, da tožnica ni izkazala obstoja obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena ZUP, torej takšnega novega dokaza, ki je obstajal že v postopku, ki ga želi tožnica obnoviti, pa brez svoje krivde ni zanj vedela oziroma ga ni mogla predložiti. Takšen dokaz zagotovo ni sporni izvid, saj je ta izvid tožnica pridobila po končanem postopku, ki ga želi obnoviti, in še ni obstajal v prejšnjem postopku. Ker ne gre za nov dokaz v smislu 1. točke 260. člena ZUP in torej za obnovitveni razlog, bi toženec z uvodoma citiranim sklepom predlog moral zavreči, ne pa zavrniti, kar pa na samo odločitev ne vpliva.
ZUP člen 7, 7/1.. ZSDP-1 člen 79.. ZOsn-UPB3 člen 75, 75/2.. ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1.
dodatek za nego otroka - načelo varstva pravic strank
V obravnavanem predsodnem postopku bi bilo potrebno postopati po 7. členu ZUP in s tožnico glede na vloženo laično vlogo, s katero uveljavlja izplačilo dodatka za nego otroka, ne pa priznanje same pravice, najprej razčistiti, kaj sploh uveljavlja, in ji pojasniti, da bi lahko pravico do dodatka za nego otroka ob izpolnjenih zakonskih pogojih zahtevala za naprej. Ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP, niti ni iz sodnega spisa razvidno, da bi bil tožnici obravnavani dodatek za naprej morebiti priznan s kakšno drugo odločbo, tožnica pa s postavljenim tožbenim zahtevkom izrecno uveljavlja dodatek za nego otroka od 14. 8. 2009 do konca šolskega leta 2017, bi moralo že sodišče prve stopnje izpodbijana posamična upravna akta na temelju 1. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 kot nezakonita odpraviti in zadevo vrniti ponovno v predsodno odločanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00014953
ZUP člen 7, 7/1.. ZPIZ-2 člen 403.
zavržena tožba - invalidnina - telesna okvara
Pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja so neodtujljive osebne pravice, ki jih ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca in tudi te pravice lahko praviloma uveljavlja le zavarovanec sam. Postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanje se začne na zahtevo zavarovanca, postopek pa je uveden, ko zavod prejme zahtevo za uveljavitev pravice. Šele, ko je uveden postopek, na strani toženca nastopijo določene obveznosti, med drugim tudi postopanje skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUP. V konkretnem primeru tožencu ni mogoče očitati, da ni postopal skladno z določbo 7. člena ZUP, ker tožnika ni opozoril, da mora zahtevo za priznanje pravice do invalidnine vložiti do 1. 1. 2013. Toženec (in njegov izvedenski organ) je pri tožniku ugotavljal obstoj telesne okvare na podlagi zahteve, ki jo je tožnik vložil dne 13. 4. 2015, ker za to pred tem ni imel nobene podlage. Dejstva, da toženec ni že 18. 11. 2011 ugotovil obstoja telesne okvare, ni mogoče pripisati tožencu.
ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglase, prihod, izgubo dohodka, strokovno pomoč, odškodnina za škodo, ki nastane pri ogledu in podobno) gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti, gredo stroški v breme stranke, če se je postopek končal za stranko neugodno, ali če se v postopku izkaže, da ga je ta povzročila s svojim protipravnim ravnanjem. Če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroške za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).
ZUP člen 7, 7/1.. ZUPJS člen 10, 29.. ZZZDR-UPB1 člen 123.. ZSVarPre člen 26, 26/4, 26/5, 26/6, 50.
denarna socialna pomoč - varstveni dodatek
Čeprav tožnik v vlogi za uveljavitev pravic iz javnih sredste kot družinskega člana ni navedel invalidnega sina, rojenega 29. 6. 1989, torej ob vložitvi zahteve ne le polnoletnega, temveč celo starejšega od 26 let, v predsodnem postopku ni bilo nobene potrebe, še manj dolžnosti organa za opozorilo, naj sina navede kot družinskega člana. Tudi če bi ga navedel, ga namreč glede na dopolnjeno starost 26 let, tožnik ni dolžan preživljati in se ga zato po 10. členu ZUPJS ne more šteti za družinskega člana. Pomeni, da v predsodnem upravnem postopku tožnikov sin pravilno in zakonito ni bil upoštevan pri ugotavljanju materialnega položaja družine, temveč sta bila pravilno upoštevana le tožnik in zunajzakonska partnerka.
Tudi če se zunajzakonska partnerka, sicer invalid III. kategorije in vpisana v evidenco brezposelnih oseb, zaradi dejanske nezmožnosti za delo, ne bi štela kot aktivna oseba, to na določitev skupnega seštevka ponderjev za denarno socialno pomoč ne bi vplivalo, saj bi ponder tudi v tem primeru znašal 1,57 (1 za tožnika, ki bi se kot vložnik štel za prvo odraslo osebo, in 0,57 za partnerko kot drugo odraslo osebo), kot je bil določen v predsodnem upravnem postopku. Pri določitvi ponderjev za varstveni dodatek pa bi to lahko šlo celo tožniku v škodo, saj se mu ponder 1,57, če zunajzakoska partnerka ne bi imela statusa aktivne osebe, ne bi mogel povečati za 0,34.
ZPIZ-2 člen 11, 7, 40, 40/2, 391, 391/1, 391/4.. ZUP člen 6, 7, 9.
starostna pokojnina - delna pokojnina
Četudi so izpolnjeni pogoji za starostno pokojnino po ZPIZ-1, veljavnem do 31. 12. 2012, je mogoče delno pokojnino po 1. 1. 2013 odmeriti izključno po določbah ZPIZ-2.
ZZVZZ člen 29, 29/2, 83, 85.. ZDSS-1 člen 58, 72.. OZ člen 190, 190/3.. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 229.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - neupravičena obogatitev
Tožnica je v predmetni zadevi vložila direktno tožbo, s katero od toženega zavoda zahteva plačilo razlike nadomestila za sporno obdobje. Glede na 58. člen ZDSS-1 gre v sodno socialnih sporih za spore o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih oseb iz sistema socialne varnosti. Sodno varstvo je zagotovljeno proti upravnim odločbam na način in po postopku, določenim z ZDSS-1. Socialni spori se praviloma začnejo z izpodbojno tožbo zoper posamične upravne akte državnih organov ali zavodov. Po 72. členu ZDSS-1 je potrebno tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe. Če stranka pravice predhodno ne uveljavlja pri nosilcu obveznega socialnega zavarovanja, ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje. V kolikor bi se predmetna zadeva obravnavala izključno kot spor o plačilu razlike denarnega nadomestila zaradi začasne nezmožnosti zaradi bolezni, bi sodišče moralo tožbo zavreči.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - SOCIALNO VARSTVO - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00013211
ZUPJS člen 1, 6, 34, 37, 37/6, 37/7, 41. OZ člen 186, 186/1, 190. ZPP člen 13, 458, 458/1. ZUP člen 43, 260, 260/1, 260/1-9, 281, 281/1.
spor majhne vrednosti - subvencija tržne najemnine - upravičenec za prejem izpolnitve - najemnik - predhodno vprašanje - vezanost na pravnomočno rešitev predhodnega vprašanja - vezanost na pravnomočno upravno odločbo - odprava upravne odločbe - učinek odločbe - solidarna odgovornost - protipravnost - nastanek škode - stranski udeleženec v upravnem postopku
Na podlagi določila 13. člena ZPP je civilno sodišče, če je matični organ o predhodnem vprašanju odločil z dokončno in pravnomočno odločbo, na tako odločitev vezano. To je posledica pravnomočnosti sodnih in drugih (upravnih) odločb. To načelo vezanosti na pravnomočne akte velja tudi za razmerje med civilnim pravdnim postopkom in upravnim postopkom. Civilno sodišče je tako na dokončno in pravnomočno odločbo upravnega organa, s katero je v okviru svojih pristojnosti odločil o pravici ali pravnem razmerju kot o glavni stvari, vezano, vse dokler odločba ni odpravljena, spremenjena ali razveljavljena. Ker je bila odločba drugega toženca (CSD) z dne 6. 3. 2013 odpravljena, se tretji toženec (stanovanjski sklad) neutemeljeno sklicuje, da je svojo obveznost s plačilom subvencije tržne najemnine najemniku veljavno izpolnil na podlagi te odločbe.
ZUP člen 87, 87/1, 87/4, 274, 274/1, 274/2, 277.. ZPIZ-2B člen 37, 37/4.
lastnost zavarovanca - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - izredno pravno sredstvo - fikcija vročitve - pravilno vročanje - potek roka
Za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa z dne 15. 12. 2016 o zavrženju predloga za odpravo odločbe je odločilno le dejstvo, da je rok za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva potekel najpozneje 10. 10. 2011. Odločba o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko z dne 26. 4. 2010 o lastnosti zavarovanca od 7. 1. 1996 dalje je bila namreč izdana 20. 9. 2010, hkrati pa se šteje, da je bila tožniku vročena 10. 10. 2010.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VSL00011904
ZPP člen 214, 214/2, 452, 452/2, 458, 458/1. URS člen 26, 157, 157/2. ZP-1 člen 57, 57/8, 57b, 57c, 57c/1, 59. ZPrCP člen 19, 19/1, 65, 65/4, 65/4-1. ZUS-1 člen 2, 4, 5, 5/3, 33, 33/1, 33/1-3.
spor majhne vrednosti - odškodninska odgovornost države - povračilo škode - plačilo odškodnine - prekršek - prekrškovni postopek - odvoz osebnega vozila - stroški odvoza nepravilno parkiranega vozila - protipravnost - plačilni nalog - odločba o prekršku - ugovor zoper plačilni nalog - odpoved pravici do ugovora - plačilo polovične globe za prekršek - pravica do pravnega varstva - sodno varstvo pred prekrškovnim organom in pred sodiščem - upravni spor - upravni akt - tožba zaradi molka
Odvoz vozila s pajkom je ukrep pooblaščene osebe, ki je po zakonu vezano na določen prekršek, v konkretnem primeru na prekršek iz 1. točke četrtega odstavka 65. člena ZPrCP. To pomeni, da je tudi pravno varstvo v zvezi s tem ukrepom primarno zagotovljeno v okviru sodnega varstva zoper odločbo o prekršku. Zaradi povezanosti prekrška (nepravilno parkiranje) in ukrepa (odvoz nepravilno parkiranega vozila) velja, da se odpoved pravici do ugovora zoper plačilni nalog (v primeru plačila polovične globe) nanaša tudi na ukrep odvoza nepravilno parkiranega vozila.
Če je tožeča stranka menila, da bi moral prekrškovni organ v zvezi z odvozom vozila izdati ustrezen upravni akt (in da prekrškovni organ izdajo takšnega akta neutemeljeno odklanja), bi lahko sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljala s tožbo, s katero bi zahtevala izdajo oziroma vročitev upravnega akta (tožba zaradi molka) (3. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1).
Tudi (neupravičena) opustitev izdaje upravnega akta s strani prekrškovnega organa v okoliščinah konkretnega primera ne bi mogla biti protipravna v tem smislu, da bi utemeljila odškodninsko odgovornost države. Odpravi nepravilnosti pri odločanju je namenjen sistem pravnih sredstev. Tožeča stranka se vseh razpoložljivih pravnih sredstev nesporno ni poslužila, izčrpanje razpoložljivih pravnih sredstev pa je pogoj za uveljavljanje odškodninske odgovornosti države. Takšno stališče je tudi v skladu z enim od temeljnih načel odškodninskega prava o oškodovančevi dolžnosti preprečevanja in zmanjševanja škode.
Ker tožnik z vlogo ponovno zahteva izplačilo invalidske pokojnine po ZPIZVZ za sporno obdobje, čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno, je morala tožena stranka postopati po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a. Zahtevo za izplačilo invalidske dajatve za zahtevano obdobje je zakonito zavrgla, saj se v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje in pravna podlaga nista v ničemer spremenila.
ZPIZ-2 člen 183, 183/1, 183/3.. ZUP člen 225, 225/4.
starostna pokojnina - ponovna odmera
Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka ustavne odločbe (U-I-239, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015) učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva.
akontacija vojaške pokojnine - pravnomočna odločitev - zavrženje tožbe
Za odločitev v zadevi je bistveno, da je bilo o pravici do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine že odločeno s pravnomočno sodbo. Tožena stranka je to sodbo že realizirala oziroma, je tožniku izplačevala akontacijo vojaške pokojnine. O pravnomočno priznani pravici v novem postopku ni več mogoče odločati.
Ni pa imelo sodišče prve stopnje pravne podlage, da bi tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za izplačilo akontacije vojaške pokojnine v višjem znesku zavrglo ter nato v tem delu odpravilo odločbi tožene stranke. V tem delu je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju, saj če sodišče zavrže tožbo v tem delu, potem ne more odločati o zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke.
ZSV člen 100, 100/3.. Uredba o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialno varstvenih storitev (2004) člen 18.. OZ člen 86.. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4.
institucionalno varstvo - ničnost
Glede uveljavljanja ničnosti odločbe, ker naj vloga za oprostitev plačila institucionalnega varstva upravičenke naj ne bi bila popolna oziroma, naj bi bil podpis ponarejen, pritožbeno sodišče opozarja na določbo 279. člena ZUP, kjer je v 4. točki prvega odstavka 279. člena določeno, da se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. V sporni zadevi je bila zahteva stranke podana, saj gre nenazadnje tudi za njen interes, da se doseže delno oprostitev plačila institucionalnega varstva.
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00013217
ZUP člen 260, 260-2, 263.. ZPIZ-2 člen 11.
invalidnost - predlog za obnovo postopka
V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja obnovo postopka, končanega z dokončno odločbo, s katero mu je bila priznana pravica do nadomestila za invalidnost. Sodišče prve stopnje je enako kot pred tem toženec, ugotovilo, da tožnik ni izkazal verjetnega obstoja zatrjevanega obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena ZUP. Torej ni izkazal, da je bila sporna odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu, pri čemer se obstoj tega obnovitvenega razloga dokazuje s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Tožnik obstoja zatrjevanega obnovitvenega razloga tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izkazal, saj predlogu za obnovo postopka ni predložil pravnomočne sodbe kazenskega sodišča, niti se nanjo v predlogu za obnovo postopka ne sklicuje.