starostna pokojnina - pravnomočna odločitev - spremenjeno dejansko stanje
V 4. točki 1. odstavka 129. ZUP-a pa je eksplicitno določeno, da organ prejeto zadevo najprej preizkusi in jo s sklepom zavrže, če je bila o isti upravni stvari že izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Ni dopustno vsebinsko upravno odločati o istovrstni zahtevi, o kateri je že pravnomočno odločeno.
Potem, ko je bila zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena in pred tem preračun invalidske pokojnine, uveljavljene v Bosni in Hercegovini od 1. 1. 1998 dalje z upoštevanjem tudi v Sloveniji dopolnjene pokojninske dobe, se dejansko in pravno stanje, po katerem ostaja denarna dajatev iz invalidskega zavarovanja trajna obveznost nosilca zavarovanja v BiH, ni v ničemer spremenilo.
ZSVarPre člen 2, 7, 49, 49/1, 49/1-2.. ZUPJS člen 10, 10/1, 10/1-1.. ZUP člen 7.
varstveni dodatek
Zatrjevano škodo, ki naj bi jo tožnici povzročila tožena stranka z opustitvijo izrecnega opozorila na možnost uveljavitve varstvenega dodatka tudi za zunajzakonskega partnerja, bi morala tožeča stranka uveljavljati v obliki odškodninskega zahtevka z izkazanim obstojem kumulativnim podanih elementov odškodninske odgovornosti, kar pa ni storila.
izredna denarna socialna pomoč - prestajanje zaporne kazni
Stroškov telefoniranja, znamk, pošiljanja pisem, fotokopiranja, itd., upoštevaje, da tožnik v zavodu prestaja zaporno kazen, kjer ima v celoti zagotovljeno preživetje, ni mogoče šteti za izredne stroške, povezane s preživljanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - USTAVNO PRAVO
VSL00035328
URS člen 26. OZ člen 131, 131/1. ZUP člen 222, 222/4. ZPP člen 286b, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15.
pravica do povračila škode - odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - protipravno ravnanje - protipravno ravnanje državnega organa - davčni organ - odmera davka na motorna vozila - rok za odločbo - obstoj škode - molk organa - pritožba zaradi molka organa - izčrpanje pravnih sredstev v upravnem postopku - opustitev vložitve pravnega sredstva - pretrganje vzročne zveze - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pravočasno grajanje procesnih kršitev
Sodna praksa pri obravnavanju odškodninske odgovornosti za protipravno ravnanje oblastnih organov poudarja subsidiarnost tega varstva. Iz tega načela izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo, ki mu omogoča odpraviti protipravno ravnanje oblastnega organa in posledice tega ravnanja, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni, oziroma je ne bi odpravila. Opustitev vložitve pravnega sredstva ima po mnenju sodne prakse učinek pretrganja vzročne zveze. Ker je tožnik imel na voljo pravno sredstvo, ki mu je omogočalo odpraviti protipravno ravnanje in posledice tega ravnanja, namreč pritožbo zaradi molka organa po 222. členu ZUP, pa ga ni izkoristil vse do oktobra 2014, tožena stranka za neizdajo odločbe v tem obdobju ne more biti odškodninsko odgovorna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00035311
URS člen 26. ZPP člen 7, 124, 191, 191/2, 214, 214/2, 224, 318, 318/1, 318/1-3. ZDOdv člen 27, 27/4. ZUS-1 člen 27, 82.
odškodninska tožba - odškodninska odgovornost države za delo državnih organov - povrnitev premoženjske škode - ocena tožnikove izpitne vožnje - subjektivna sprememba tožbe na pasivni strani - privolitev v subjektivno razširitev tožbe - predhodni postopek kot procesna predpostavka - mirna rešitev spora - nesklepčna tožba - razpravno načelo - kontradiktornost - materialno procesno vodstvo - izčrpanje vseh pravnih sredstev - pretrgana vzročna zveza - načelo subsidiarnosti - vezanost na upravno odločbo - prirejenost upravnega in pravdnega postopka - delna zamudna sodba - zapisnik kot javna listina - podpis zapisnika o glavni obravnavi - načelo materialne resnice - dejstva, ki jih stranka ne zanika - izločitev sodnika
Kontradiktornost se zagotavlja s tem, da se strankam omogoči navajanje dejstev. Izvedba dokazov, vključno z zaslišanjem strank, ni apriorna pravica strank.
Procesne kršitve načeloma niso razlog za izločitev sodnika, temveč so lahko pritožbeni razlog.
Pomanjkanja procesnih predpostavk ne more sanirati dejstvo, da se je stranka spustila v obravnavanje, saj procesne pravice in predpostavke niso v prosti dispoziciji strank.
Ker stranka ni izčrpala vseh pravnih sredstev zoper domnevno napačno odločitev organa, je s tem pretrgana vzročna zveza med morebitno protipravnostjo ravnanja organa (zaradi domnevno napačne ocene izpita oziroma procesnih kršitev v ugovornem postopku) in domnevno tožnikovo škodo. Odškodninska odgovornost države in državnih organov je vselej subsidiarna in iz načela subsidiarnosti izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev.
Kadar so izpolnjene predpostavke določene v 183. členu ZPIZ-2, je mogoče posamični upravi akt spremeniti ali razveljaviti. Sprememba ali razveljavitev pa velja le za naprej. Torej tudi vzpostavitev zakonitega stanja je možna le za naprej, ne pa za nazaj.
URS člen 50.. ZUP člen 5, 5/2, 7, 14.. ZDSS-1 člen 82, 82/1.. ZPIZ-2 člen 30, 30/3, 30/4, 183.
neprava obnova postopka - pravica do socialne varnosti
Že Vrhovno sodišče RS se je večkrat opredelilo, da se večja aktivnost od uradne osebe zahteva pri uveljavljanju socialnih pravic, v katero spada tudi pravica iz pokojninskega zavarovanja. Upoštevajoč določbo 50. člena Ustave RS je pravica do socialne varnostni izrecno priznana kot človekova pravica. Po svoji naravi je pozitivna pravica, kar pomeni, da je za njeno uresničevanje potrebno aktivno delovanje države, ki mora zagotoviti učinkovito uveljavljanje pravic na zakonodajnem, izvršilnem in sodnem nivoju. Slednje vključuje tudi postopek pred upravnimi organi, ki predstavljajo prvi neposredni stik stranke z državo. Od uradne osebe se zahteva, da stranki zagotovi pridobitev socialnih pravic tudi z aktivnim postopanjem tako, da v okviru načela zaslišanja opozori kdaj in kako lahko pridobi določeno pravico. S tem je zadoščeno tako varstvu pravic strank kot tudi varstvu javne koristi. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku.
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji ravnanja tožene stranke glede zavrženja tožnikove vloge. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bi lahko upravni organ, upoštevajoč dostopne podatke iz upravnega spisa, tožnikove vloge in sodno prakso, ugotovil, da obstoji podlaga za uveljavitev izrednega pravnega sredstva. Le tako postopanje bi tožeči stranki omogočilo učinkovito zavarovanje njenih pravic. Tožnik je namreč v vlogi opozoril, da mu pri priznanju pravice do pokojnine, v pokojninsko osnovo, niso bile vštete plače za leto 1987. Navedeno opozorilo tožnika vzpostavlja dvom v pravilno oblikovanje pokojninske osnove.
Po sodni in ustavno sodni praksi se lahko s posebnim izrednim pravnim sredstvom iz 183. člena ZPIZ-2 odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku upokojevanja, ki lahko izvirajo iz neupoštevanja določenih prejemkov v pokojninsko osnovo. Vendar po preteku 10 let od vročitve odločbe zavarovancu, dokončne odločbe v nepravi obnovi več ni dopustno spreminjati niti razveljavljati.
Po 11. členu ZPIZ-2 se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po ZUP, če ni v ZPIZ-2 drugače določeno. V 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP določa, da pristojni organ zahtevo stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, saj je bilo o tožničini odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločitev o isti stvari pa je za razrešitev sporne zadeve, bistvenega pomena.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI POSTOPEK
VSL00030539
ZJF člen 3, 3/1, 3/1-9, 77, 77/4. ZPP člen 319, 319/2.
predlog za odlog plačila sodne takse - odpis dolga - delni odpis dolga - obvezna dajatev - ponovni predlog - zadeva, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno - zavrženje predloga
Ker je plačilo sodne takse kot vrsta terjatve dolg do države iz naslova obvezne dajatve, ni mogoče odpisati tega dolga (četrti odstavek 77. člena ZJF).
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
Sodno socialni spori so po 58. členu ZDSS-1 spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, če so lahko nosilec pravice in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča. V njih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih in drugih pooblaščenih organov po postopku, določenim z zakonom. Eden od bistvenih pogojev za sodno varstvo je tudi obstoj procesne predpostavke za meritorno sojenje. Socialni spor je po 63. členu ZDSS-1 namreč dopusten, če stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.
Meritorno sojenje je torej dopustno, ko gre za izpodbojno tožbo zoper vsebinski dokončni posamični upravni akt, saj ima lahko le vsebinska bodisi pozitivna ali negativna odločitev za posledico prizadetost stranke v njenih pravicah in pravnih koristih. Takšno procesno stanje pa v primerih, ko je z drugostopenjsko odločbo odpravljena prvostopenjska upravna odločba in zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovno vsebinsko odločanje, ne more biti podano.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00031262
ZIZ člen 42, 42/2.. ZUP člen 224, 224/1.
razveljavitev klavzule o pravnomočnosti
Kot ugotavlja sodišče prve stopnje je bila sodba V Ps 2256/2014 z dne 13. 7. 2015 vročena tožnikovemu stalnemu skrbniku Centru za socialno delo 18. 8. 2015, torej v času, ko je bila dokončna odločba o postavitvi novega stalnega skrbnika že dokončna.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala postati odločba z dne 22. 9. 2014 pravnomočna. Kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, ZUP v prvem odstavku 224. člena določa, da odločba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, je dokončna. Z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače. Center za socialno delo je torej pravico stalnega skrbnika začel izvajati z dokončnostjo odločbe, ki je postala dokončna in izvršljiva 9. 1. 2015. Ker je bila vročitev sodne odločbe V Ps 2256/2014 z dne 13. 7. 2015 pravilno opravljena tožnikovemu stalnemu skrbniku Centru za socialno delo, s tem da zoper sodbo po izteku pritožbenega roka ni bila vložena pritožba, je sodišče pravilno ugotovilo in potrdilo pravnomočnost navedene sodbe z datumom 3. 9. 2015. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje predlog tožnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti navedene sodbe utemeljeno zavrnilo.
ZPP člen 154, 154/1, 155, 163, 163/2.. ZUP člen 113, 113/2.
odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha - predsodni postopek
Izpodbijani del sodne odločbe je utemeljena s pravilno uporabo 113. člena ZUP, ki izrecno določa, da stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, gredo v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. V sodno socialnih sporih, ki se praviloma začnejo na zahtevo zavarovanca, gredo ti stroški vedno v njihovo breme in jih toženi zavodi ali drugi nosilci oz. odločevalci niso dolžni poravnavati ne glede na uspeh strank v predsodnem postopku. Le izjemoma, če se postopek začne po uradni dolžnosti in se za stranko konča ugodno, gredo stroški v breme organa (2. odstavek 113. člena ZUP-a).
INVALIDI - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI POSTOPEK
VDS00031251
ZPIZ-2 člen 41, 42, 42/1, 42/1-2.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
invalidska pokojnina - zavrženje zahteve
Ker se v obravnavani zadevi dejansko stanje niti pravna podlaga od pravnomočne zavrnitve istovrstne invalidske dajatve nista spremenila, je bilo v obravnavanem predsodnem upravnem postopku mogoče zahtevo zakonito le zavreči.
Po določbi drugega stavka 4. točke 1. odst. 129. člena ZUP-a je organ zahtevo med drugim dolžan zavreči tudi tedaj, če je bila pred tem že pravnomočno zavrnjena, pa se dejansko stanje in pravna podlaga ni spremenila. Takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. O tožničini zahtevi je bilo v prejšnjih predsodnih postopkih že večkrat pravnomočno odločeno. Nazadnje z odločbo leta 2016 ob uporabi ZPIZ-2, in že tedaj ugotovljeno, da ni pogojev za ponovno priznanje pravice do vdovske pokojnine, saj tožnica ob prenehanju uživanja pokojnine skupaj z otrokom v letu 2002 ni dopolnila minimalne starosti, da bi nastopila čakalno dobo za ponovno pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
ZPIZVZ člen 2, 2/4.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
starostna pokojnina - zavrženje zahteve
Obravnavani primer, ko gre za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta o zavrženju ponovne zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, je dejansko mogoče presojati le z vidika pravilne uporabe 129. člena ZUP. Po drugem stavku 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a je namreč toženi zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v okviru predhodnega formalnega preizkusa dolžan zahtevo zavreči, če je bila v zadevi že izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. Torej tudi v primeru, ko gre le za formalno pravnomočnost upravne odločbe, v kolikor ni izpolnjen vsaj eden od alternativno predpisanih pogojev.