Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da je pooblaščenka tožeče stranke upravičena do povišanja stroškov postopka zaradi zastopanja delodajalca. V 1.c točki tarifne številke 16 OT je res določeno, da se v zadevah, opredeljenih pod 1.b točko te tarifne številke, tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Vendar pa bi z uporabo te tarife prišlo do kršitve ustavno zagotovljenega načela enakosti. Iz ustaljene prakse pritožbenega sodišča (tako Psp 204/2022, Psp 132/2019 idr.) izhaja, da za zvišanje stroškov samo na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem za privilegirano obravnavanje delodajalcev, ni nobenega utemeljenega razloga. Uporaba tega določila bi bila utemeljena le v razmerju med odvetnikom in njegovo stranko, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.
Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče, kljub določilu 113. člena ZUP, tožeči stranki priznati stroške predsodnega postopka, ker je bil upravni postopek potreben za zavarovanje njenih pravic. ZUP v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je v upravnem odločanju šlo za postopek, ki je tekel na zahtevo tožeče stranke in torej ne po uradni dolžnosti upravnega organa. Niti v ZDSS-1 niti v ZUP pa ni pravne podlage za odločanje o stroških predsodnega postopka na podlagi uspeha stranke. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor je v ZDSS‑1 predpisana le glede razlogov zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen ZDSS-1). Zato ni utemeljeno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena ZUS-1, ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta.
Materialnopravni zaključek, da tožnik ni upravičen do zahtevane odškodnine, sodišče prve stopnje prvenstveno opira na presojo, da je njegov tožbeni zahtevek zastaran po prvem odstavku 352. členu OZ, ker je minilo več kot tri leta od takrat, ko je tožnik izvedel za škodo in za njenega povzročitelja. Nadalje pa svoj zaključek sodišče opira tudi na presojo, da tožnik ni izkazal protipravnosti ravnanja delavcev države.
Zaključka sodišča o nujnosti oprave intervencije pritožnik ne izpodbija. Četudi bi policist A. A. že na policijski postaji izvedel za obstoj odklonitvenega razloga po 36. členu ZUP, kot trdi tožnik, bi intervencijo vseeno moral opraviti, ker je bila na pristojni policijski postaji v času intervencije aktivna zgolj ena intervencijska patrulja, sestavljena iz uniformiranih policistov.
Tožeča stranka v času, ko je že vedela za nameravano spremembo prostorske ureditve, ko se je zavedala, da ima za pridobitev gradbenega dovoljenja na voljo malo časa in ko se je zavedala, da je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja pridobitev služnosti od tožene stranke, ki gradnji ni naklonjena, že ob sklenitvi Predpogodbe ni mogla realno pričakovati, da bo lahko pravočasno izpolnila svojo obveznost in s tem glede na vse opisane okoliščine zadeve in predvidljiv tek stvari pridobila vtoževani dobiček. Šlo je za riziko, ki ga je sprejela in mora zato nositi tudi posledice, ker se pričakovanja niso uresničila (k neuresničitvi pa je prispevala tudi sama s svojim ne dovolj skrbnim ravnanjem).