Podrejanje pravnemu redu RS je nedoločen pravni pojem. Nedoločeni pravni pojmi so na področju upravnega prava po svoji pravni naravi oblika zakonskega urejanja, s katero zakonodajalec upravi prepusti vsebinsko opredelitev pomena takega pojma. Sodišče glede na svojo funkcijo zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic v navedeno lahko poseže samo, če je pri tem uprava prestopila meje dovoljenega, torej prekoračila zakonski okvir razlage nedoločenega pravnega pojma. Ocena o obstoju domneve, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS je torej primarno prepuščena organu, ki odloča o izdaji dovoljenja, ta pa jo mora posebej obrazložiti. Pri tem upravni organ ne sme ugotavljati le dejstev, ki bi morebiti lahko vodila do zaključka, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu. Upravni organ namreč veže načelo materialne resnice, kar pomeni, da mora ugotoviti resnično dejansko stanje in vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev.
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Tudi morebiten uspeh z izpodbojno tožbo ne bi imel vpliva na tožnikov pravni položaj, saj bi enotno dovoljenje za prebivanje in delo v vsakem primeru že prenehalo veljati, neuspešen pa je bil tudi postopek zamenjave delodajalca, na kar se tožnik v tožbi sicer sklicuje. Predvsem pa se tožnik na izrecen poziv sodišča, da naj utemelji svoj pravni interes za nadaljnje vodenje upravnega spora, ni odzval, kar ob navedenem dejanskem in pravnem stanju prav tako ne kaže na to, da bi odprava izpodbijane odločbe lahko za tožnika pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja.
Ni mogoče oceniti ali je prvostopenjski organ navedeni nedoločen pravni pojem zagotovljenih sredstev za materialno in socialno varnost zapolnil z vsebino, ki izhaja iz določb ZDRS in Uredbe. Pravno relevantno dejansko stanje v zvezi s tem ni popolnoma ugotovljeno, manjka pa tudi opredelitev do dokazov, na katerih naj bi temeljila odločitev o tem, kakšne prihodke je v danem obdobju imel B. B. kot samostojni posameznik.
Tožnica utemeljeno opozarja na to, da je prvostopenjski organ ni vabil na zaslišanje vseh prič, temveč ji je ta vabila le vročil in jo naknadno seznanil z izjavami prič. Sodišče pritrjuje tožnici, da ji je bila s tem odvzeta možnost, da bi pričam postavljala vprašanja in sodelovala v dokaznem postopku. S takšnim ravnanjem je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Čeprav iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bila izvedena ustna obravnava z vsemi predlaganimi pričami, to ne drži, saj v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe priča A. A. ni bila zaslišana, razlogi za neizvedbo tega dokaza pa iz izpodbijanega akta niso razvidni.