Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Tudi morebiten uspeh z izpodbojno tožbo ne bi imel vpliva na tožnikov pravni položaj, saj bi enotno dovoljenje za prebivanje in delo v vsakem primeru že prenehalo veljati, neuspešen pa je bil tudi postopek zamenjave delodajalca, na kar se tožnik v tožbi sicer sklicuje. Predvsem pa se tožnik na izrecen poziv sodišča, da naj utemelji svoj pravni interes za nadaljnje vodenje upravnega spora, ni odzval, kar ob navedenem dejanskem in pravnem stanju prav tako ne kaže na to, da bi odprava izpodbijane odločbe lahko za tožnika pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja.
Ni mogoče oceniti ali je prvostopenjski organ navedeni nedoločen pravni pojem zagotovljenih sredstev za materialno in socialno varnost zapolnil z vsebino, ki izhaja iz določb ZDRS in Uredbe. Pravno relevantno dejansko stanje v zvezi s tem ni popolnoma ugotovljeno, manjka pa tudi opredelitev do dokazov, na katerih naj bi temeljila odločitev o tem, kakšne prihodke je v danem obdobju imel B. B. kot samostojni posameznik.
Tožnica utemeljeno opozarja na to, da je prvostopenjski organ ni vabil na zaslišanje vseh prič, temveč ji je ta vabila le vročil in jo naknadno seznanil z izjavami prič. Sodišče pritrjuje tožnici, da ji je bila s tem odvzeta možnost, da bi pričam postavljala vprašanja in sodelovala v dokaznem postopku. S takšnim ravnanjem je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Čeprav iz izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bila izvedena ustna obravnava z vsemi predlaganimi pričami, to ne drži, saj v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe priča A. A. ni bila zaslišana, razlogi za neizvedbo tega dokaza pa iz izpodbijanega akta niso razvidni.