Za odmero davka od prometa zavarovalnih poslov so relevantna naslednja dejstva: da gre za zavarovalni posel - sklepanje in izvrševanje pogodb o premoženjskem oziroma življenjskem zavarovanju, da gre za pogodbo o življenjskem zavarovanju, ki je prenehala pred potekom 10 let in da gre za redno prenehanje, ki jih mora davčni organ v ugotovitvenem postopki konkretno ugotoviti, da lahko opravi subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod navedene zakonske določbe. Davčni organ je v predmetni zadevi na splošno za vse obravnavane pogodbe (499 pogodb) navedel, da gre za zavarovalne pogodbe in sicer pogodbe življenjskega zavarovanja, ki so redno prenehale pred potekom obdobja 10 let, ni pa posameznih pogodb konkretno presojal.
Ker toženka v obravnavani zadevi ni konkretno presojala predloženih dokazov dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Posamezne obravnavane primere (499 zadev) je toženka navedla v obliki tabele na straneh 9 do 20 obrazložitve izpodbijane odločbe in se pri tem zgolj sklicevala na določbe ZPIZ-1 in ZPIZ-2, ki jih je navedla na strani 9 obrazložitve, predložene dokaze glede na relevantna dejstva pa ni konkretno presodila. Dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pogoj za pravilno uporabo materialnega prava in s tem za materialno zakonitost odločitve v zadevi. Katera konkretna dejstva je davčni organ v postopku ugotavljal in na katere konkretne dokaze so dokazana dejstva oprta in na katerih dejstvih temelji odločitev davčnega organa, mora biti jasno razvidno iz obrazložitve odločbe.
Toženec je lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan.
Zadostna sredstva za preživljanje morajo biti zagotovljena tudi za mesec odločanja o prošnji oziroma v primeru, kadar jih tujec dokazuje z dobičkom iz dejavnosti samostojnega podjetnega posameznika, celo za obdobje enega leta pred letom odločanja o prošnji.
Tožnik ni izpolnil dokaznega bremena o privarčevanih sredstvih, s katerimi naj bi razpolagal v času izdaje odl0čbe organa prve stopnje. Neizkazana okoliščina o zagotovljenih zadostnih sredstvih je bila ključnega pomena za odločitev o prošnji, saj ni sporno, da tožnikova žena A. A. ni imela lastnih prihodkov, da tožnik v času izdaje odločbe organa prve stopnje ni bil več zaposlen in da ni opravljal samostojne dejavnosti. Torej sredstev za preživljanje iz teh naslovov ni prejemal. Pogoju glede zadostnih sredstev za preživljanje bi torej lahko zadostil (le) tako, da bi izkazal, da ima skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZTuj-2 zadosti privarčevanih sredstev, vendar tega ni storil. Navedeno pa po prvi alineji prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 predstavlja razlog za zavrnitev izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine tožnikovi ženi A. A. v Republiki Sloveniji.
V skladu s 17. členom ZUOPPKP21 se pomoč dodeli, če je končna ocena škode na sadju in grozdju pri posameznem GERK-u v višini najmanj 60 % običajne letne kmetijske proizvodnje in hkrati na kmetijskem gospodarstvu presega 30 % običajne letne kmetijske proizvodnje na ravni pridelka sadja ali grozdja.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV, ki je bila v slovenski pravni red prenesena z ZDDV-1. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.