Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.
Tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni izkazal niti da so ga v Maroku kot Berbera diskriminatorno obravnavali niti da te okoliščine prej ni mogel navajati. Tožnik v predhodnih postopkih ni navajal, da bi bil v Maroku deležen kakršnegakoli (spolnega) nasilja.
Če procesna predpostavka pravočasnosti zahteve ni izpolnjena, pristojni organ ne sme meritorno (to je po vsebini) presojati utemeljenosti postavljene zahteve, temveč mora zaradi dejstva, da take vloge sploh ni mogoče obravnavati, pred vsebinskim začetkom upravnega postopka, to vlogo zavreči.
Poseg v pravnomočno odmerno odločbo po nadzorstveni pravici je utemeljen le, če bi temeljil na okoliščinah pravne narave, ki so nastale izven sfere davčnega organa in bi bile zanj zavezujoče tako, da bi jih bil dolžan upoštevati tudi v zvezi s presojo pravnih razmerij, ki so nastala in bila oblikovana pred nastopom teh okoliščin. Takšen primer predstavlja odločitev Ustavnega sodišča o razveljavitvi zakona zaradi materialnopravnega neskladja, ki se je odrazilo v kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine davčnega zavezanca. Enako pa velja tudi za odločitev Sodišča Evropske unije o pravilni razlagi in uporabi prava Evropske unije, ko je ta sprejeta v postopkih predhodnega odločanja in ima učinek erga omnes in ex tunc.
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV, ki je bila v slovenski pravni red prenesena z ZDDV-1. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.
V primeru, če se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).
Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje ugotovitvam tožene stranke (tožnik je že samovoljno zapustil azilni dom; ni spoštoval roka za prostovoljni odhod; zavrnil je možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora; ni sodeloval v postopku odstranitve; nima osebnih dokumentov za potrditev svoje identitete, ki je po razgovoru s tožnikom ni uspelo ugotoviti niti veleposlaništvo; tožnik nasprotuje vrnitvi).
Nevarnost tožnikovega pobega je z vidika prve in pete alineje 68. člena ZTuj-2 še vedno izkazana.
Da je znesek davka odvisen od vrednosti stavbe, le-ta pa je odvisna od spremenljivke, ki jo določi posamezna občina, s čimer pride do razlik v vrednostih stavb po posameznih občinah, ni kršitev ustavnega načela enakosti, temveč posledica ureditve, po kateri je davek na premoženje odvisen od vrednosti premoženja. Splošno znano je, da je vrednost nepremičnine odvisna tudi od njene lokacije. Predpisi ne dajejo možnosti davčnemu zavezancu, da v postopku odmere dokazuje drugačno vrednost premoženja, kot ta izhaja iz predpisov in s strani občine določene povprečne gradbene cene, omogočeno je zgolj dokazovanje, da se stavba iz objektivnih razlogov ne more uporabljati. Kljub temu tožnik s tem tožbenim ugovorom ne more uspeti, saj ga podaja povsem pavšalno in zgolj kot splošen ugovor, ne da bi navedel in dokazal, kakšna je vrednost njegove stavbe in da bi torej ob drugačni ureditvi, ki bi dopuščala možnost dokazovanja drugačne (nižje) vrednosti v odmernem postopku npr. s cenitvijo pooblaščenega cenilca nepremičnin, davčna osnova za to stavbo bila nižja. Tožnik tudi ne trdi, da bi v postopku pred prvostopenjskim davčnim organom oziroma v pritožbenem postopku dokazoval drugačno vednost stavbe, niti to ne izhaja iz upravnega spisa, ki ga je sodišču predložila toženka.