Druga alineja prvega odstavka 218.b člena ZGO-1 določa, da so s tretjim odstavkom 218. člena tega zakona kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena tega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Skladno s četrtim odstavkom 218.b člena ZGO-1 se šteje, da je za zemljiške parcele iz druge alinee prvega odstavka tega člena zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt.
Glede pogoja komunalne opremljenosti nezazidanega stavbnega zemljišča je sodna praksa tukajšnjega sodišča ustaljena in je ta pogoj po določbi četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 izpolnjen že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje (primeroma v sodbah, št. II U 65/2012, III U 376/2014, I U 1616/2015, II U 224/2017, II U 166/2018-16, I U 1540/2021-20 in drugih).
Glede pogoja dostopa do javne ceste je tukajšnje sodišče v sodbi I U 781/2014 z dne 25. 9. 2014 razsodilo, da pravna ureditev uporabe povezovalne poti na vprašanje možnosti dejanskega dostopa ne vpliva.
Razumljiva je politika občine, da skuša lastnike nezazidanih stavbnih zemljišč v conah, kjer naj bi bila opremljenost zemljišč zagotovljena in je v teh conah tudi možno pridobiti gradbeno dovoljenje, tudi skozi zviševanje NUSZ za zemljišča, ki ostajajo nezazidana, usmerjati k pozidavi takšnega zemljišča. Na ta način se doseže funkcija stavbnega zemljišča, ki je razumljiva še zlasti za cone, ki jih občine ustvarijo z določenim namenom, ki se na zemljiščih, ki ostajajo nepozidana, ne doseže.
Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.
Zahtevek, da se mu povrne škoda, ki mu je nastala z izvršitvijo izpodbijnega uprvnega akta, je akcesorne narave, ki bi ga lahko sodišče v upravnem sporu obravnavalo le, če bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije in v primeru ugotovitvene sodbe.
Tožnik izpodbija inšpekcijsko odločbo, ki je bila že odpravljena s sodbo Upravnega sodišča in zadeva vrnjena istemu organu v ponovni postopek. Ker je sporna odločba že bila odpravljena (je ni več), tožnik s tožbo zoper ta akt ne more več spremeniti svojega pravnega položaja in za tožnika nima več pravnih posledic, je njegova tožba zoper to odločbo nedopustna.
Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.
Zgolj trditev, da je tožnik v obdobju pred letom 2011 kupoval zlato, ni dovolj, da bi mu davčni organ lahko sledil glede vrednosti premoženja na presečni dan 1. 1. 2011. Drugih (npr. listinskih) dokazil o tem tožnik ni predložil, priča pa njegovih trditev (razen nespornega dejstva, da je tožnik kupoval zlato oz. priča zanj) ni potrdila, posledično pa tožnik tudi ne more uspeti z golimi trditvami o gibanju cen zlata (v letu 2006, ko naj bi kupil zlato, je bila cena nizka, prodal pa ga je kasneje po precej višji ceni), ki naj bi potrjevale njegove navedbe o času nakupa zlata.
Davek od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 je enovit davek, prav tako je enovito obdobje nadzora (ne gre za tri letne odmere). V konkretnem primeru to pomeni, da se prirast premoženja ni ugotavljal za vsako leto posebej, ampak za vsa tri leta skupaj (razlika med končnim in začetnim stanjem), zato davčni organ ni bil dolžan ugotavljati, na katero posamezno leto odpade povečanje premoženja.
Po razlagi Vrhovnega sodišča davčni inšpekcijski postopki glede obravnavanega vprašanja niso zajeti s prehodno določbo prvega odstavka 71. člena ZDavP-2J in je treba v zadevah, ki so bile ob začetku uporabe novelirane ureditve še v teku, pri ugotavljanju višine obresti uporabiti tiste materialne določbe, ki so veljale v času, ko so obresti tekle. Če so se te določbe v obdobju teka obresti spreminjale, kot je to v obravnavanem primeru, je treba uporabiti vsakokrat veljavne, ne pa 7 % obrestno stopnjo za celotno obrestovalno obdobje.
Ker pa opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Pri tem pa iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.