Tožnik ni zatrjeval in tudi ne izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Prav tako pri Ministrstvu za pravosodje ni evidentiran v evidenci oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom. To pomeni, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima.
Upravni akt, ki se izpodbija, zaradi svobodne izbire tožnika, da zapusti Slovenijo in se vanjo ne vrne, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, zato se tožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže.
Tako kot določa 130. člen ZDavP-2, je davčni organ o svojih ugotovitvah pregleda sestavil zapisnik, ga vročil tožnici, ta pa je nanj podala (obrazložene) pripombe (drugi in tretji odstavek 130. člena ZDavP-2).
Sodišče je tožnico že v okviru priprav na glavno obravnavo (45. člen ZUS-1) pozvalo, da svoje tožbene navedbe dopolni, in sicer tako da bo konkretno, povezano s stališči in ugotovitvami davčnega organa, pojasnila na čem temeljijo njene trditve o napačnih izračunih, pa tega tožnica ni storila ne v pripravljalni vlogi, ki bi jo naj sodišču posredovala v danem roku in ne kasneje na glavni obravnavi, ko je za to ponovno imela priložnost. Tudi na naroku je namreč tožničin pooblaščenec tožnice vztrajal le na tem, da davčni organ ni upošteval podatkov, ki jih je navedla tožnica, ni pa sodišču konkretno pojasnil katerih podatkov, v katerih obračunih in v čem konkretno naj bi bile napake.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se zoper tožnika vodi izvršilni postopek na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru. Iz vsebine dopolnitve prošnje kot tudi same tožbe je razvidno, da se tožnik z navedeno odločitvijo pravdnega sodišča ne strinja. Toženka ga je dvakrat pozvala k dopolnitvi prošnje, nato pa jo kljub določeni nejasnosti obravnavala tako z vidika vložitve pravnih sredstev zoper sodbo kot tudi zoper sklep o izvršbi. V zvezi z navedenimi ugovori je bilo tožniku pravilno pojasnjeno, da je pravnomočno sodbo mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, tožnik pa kljub dvakratnemu pozivu ni konkretno navedel, da obstaja kateri izmed razlogov za vložitev le-teh.
Toženka je svojo odločitev v delu, ki se nanaša na BPP za izvršilni postopek, pravilno oprla tudi na četrto alinejo 8. člena ZBPP.
Tožnik ne v prošnji ne v tožbi ne navaja ugovornih razlogov v smislu prvega odstavka 55. člena ZIZ.
Zgolj trditev o obstoju upravičenega razloga, ne da bi bil ta razlog tudi s čimerkoli dokazan, ne predstavlja utemeljenega razloga za ponovno podaljšanje roka za predložitev pooblastila. Prvostopenjski organ ne na podlagi 55. člena ZUP ne na podlagi Odloka ni bil dolžan ponovno podaljšati roka za predložitev pooblastila, brez da bi tožnik dokazal obstoj utemeljenega razloga za ponovno podaljšanje.
Obvestilo vročevalca organu o tem, da je bila vročitev opravljena na podlagi fikcije iz tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, ni javna listina. To obvestilu ne jemlje dokazne vrednosti tako, da lahko tako toženka kot sodišče, ob odsotnosti prepričljivih nasprotnih dokazov, upošteva navedeno listino kot dokaz o pravilni izvedbi vročitve. Vendar je v primeru nastopa fikcije sodišče pri presoji, ali je bila vročitev zakonito opravljena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP, dolžno ravnati po načelu proste presoje dokazov.