Vnos večje količine prepovedane droge v azilni dom, v danih okoliščinah, ko je tožnik predhodno že bil udeležen v pretepu s so-stanovalcem, je dejanje, ki terja najstrožji ukrep toženke, in ki ga z milejšim ukrepom po ZMZ-1 ni možno obvladovati. To je omejitev gibanja na Center za tujce. Slednje je nujno potrebno tako zaradi varstva osebne varnosti kot drugih primerljivih razlogov javnega reda v javni ustanovi - azilnem domu, kjer je s pravili določena ničelna toleranca do prepovedanih drog.
Za tožbo zaradi molka organa so izpolnjene vse procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1. Pritožba je bila namreč vložena 22. 3. 2016, do danes o njej ni bilo odločeno in je torej dvomesečni rok že potekel, tožnik pa je po izteku tega roka in pred vložitvijo tožbepri drugostopenjskem organu podal novo zahtevo,naj odloči o njegovi pritožbi.
Tožba zaradi molka drugostopenjskega organa je utemeljena. Za odločitev sodišča niti ni pomembno, ali je vloga za izdajo soglasja (o kateri odloča prvostopenjski organ) popolna ali ne. Pomembno je zgolj to, da je bila pritožba zaradi molka prvostopenjskega organa vložena, da o pritožbi, za katero toženka ne trdi, da bi bila pomanjkljiva, ni bilo odločeno in da toženka ni navedla nobenega razloga, zakaj v več letih o njej ni odločila.
BPP je namenjena uresničevanju pravice do sodnega varstva in jo je mogoče dodeliti le za postopke pred sodiščem oziroma za izvensodno reševanje sporov. Ker vložitev ovadbe to ni, tudi za pravni posvet pri odvetniku v zvezi s kazensko ovadbo dodelitev BPP ni mogoča.
Ugotovljene okoliščine v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem so podlaga za sklepanje, da je pri njem podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožajoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja Švici lahko povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja in s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ki vsebinsko ustreza 3. členu EKČP.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.
Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Ne torej takrat, ko je bil na ozemlju države kot tujec v policijskem postopku, pač pa takrat, ko je postal prosilec za mednarodno zaščito.
Ker je treba direktivo razlagati upoštevajoč: (1) njen cilj, ki je v tem, "da se zavaruje družina in zagotovi ali ohrani družinsko življenje"; (2) temeljne pravice, tj., pravico do spoštovanja družinskega življenja, določeno tako v Listini kot v EKČP; (3) največjo korist otroka in (4) splošno razlagalno načelo, da je treba izjeme razlagati ozko, sodišče presoja, da je treba določbo 47.a člena ZTuj-2, po kateri se pravica do združitve družine po tem členu prizna tujcu, ki mu je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, pod pogojem, da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo, razlagati tako, da je treba šteti, da je družina že obstajala pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo tudi v primeru, ko je bila tožnikova žena z njunim skupnim otrokom tedaj (le) noseča, ni pa se otrok še rodil.