brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva
Prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči je kot neutemeljeno mogoče zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. Gre predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva).
Glede na to, da tožnik vlaga Prošnjo za vložitev pravnega sredstva, ki ga ne more vložiti, je zadeva očitno nerazumna v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP in je Prošnjo toženka utemeljeno zavrnila.
kmetijska zemljišča - promet s kmetijskimi zemljišči - odobritev pravnega posla - krajinski park
Če prodajalec tedaj, ko je dal ponudbo po ZKZ, ni izkazal, da predkupni upravičenec po ZON predkupne pravice ni uveljavljal, je dolžna upravna enota pred odobritvijo pravnega posla stranke pozvati, naj o tem predložijo dokazilo. Ni pa upravna enota pooblaščena, da namesto lastnika izvede postopek po ZON.
Toženka zaradi zmotne uporabe predpisa pravno relevantnih dejstev, tj. ali je ponudbo po ZON dal lastnik zemljišč ali pa je bil pri tem dejanju neupravičeno zastopan in dejanja neupravičenega zastopnika kasneje ni odobril, ni ugotavljala. Zmotno je štela, da to ni pomembno.
Zaradi pobotanja sredstvo zavarovanja po izpodbijanem sklepu (tožnikove terjatve iz naslova presežkov DDV v višini 22.647,10 EUR so bile po izdaji izpodbijanega sklepa pobotane z odmerjeno obveznostjo po izvršljivi odločbi z dne 29. 8. 2022) več ne obstaja, saj je že realizirano, zato si tožnik v tem postopku na način, kot predlaga v izpodbojnem tožbenem zahtevku, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, saj s sredstvom začasnega zavarovanja (presežki DDV) zaradi pobota ne bi mogel razpolagati.
ZBPP člen 11, 11/2, 26, 26/5, 26/5-1. ZPP člen 242.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - stroški postopka - nastanek stroškov - stroški priče - pred vložitvijo prošnje nastali stroški
Stroški (v obliki izgubljenega zaslužka) obeh prič, za katere je tožnik zaprosil za odobritev brezplačne pravne pomoči, so nastali še preden je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Organ za BPP ob upoštevanju drugega odstavka 11. člena ZBPP zato nima podlage, da bi tožnikovi prošnji ugodil. Stroški postopka z izvedbo dokaza nastanejo namreč takrat, ko je dokaz izveden, kar pomeni, da nastanejo stroški za pričo že ob njenem zaslišanju.
ZUS-1 člen 5, 5/2. ZUP člen 135, 135/1, 136. ZDen člen 6, 6/2. Zakon o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo) (1986) člen 131, 131/2, 132, 132/1, 132/2.
Sodišče je izpodbijani sklep presojalo v upravnem sporu glede na določilo drugega odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi gre namreč za ustavitev postopka. Tožena stranka bi postopek denacionalizacije na zahtevo tožnice lahko ustavila le na podlagi izjave tožnice o umiku zahteve (drugi odstavek 131. člena ZUP/86, prvi odstavek 135. člena ZUP).
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 24. ZMZ-1 člen 15, 33.
mednarodna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - državljan države članice EU - državljan EU - ugotovitev državljanstva - mladoletna oseba - stranka postopka - največja korist otroka
Prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU.
Tožnica je državljanka Republike Romunije, ki je članica EU. Tožnica ne navaja nobenega primera iz Protokola, zato v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka za priznanje mednarodne zaščite.
Tožnica je bila deležna posebnih procesnih jamstev, ko je njen zakoniti zastopnik imel možnost sodelovati v upravnem postopku, postavljati vprašanja in od organa zahtevati pojasnila ter na ta način s konkretnimi vprašanji, komentarji in predlogi poskrbeti, da se položaj tožnice vsestransko predstavi in razišče. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka v upravnem postopku spoštovala največjo korist mladoletne tožnice.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - revščina
Tožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode. Gre za splošno stanje v tožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov, in s katerimi se ne sooča le tožnik, ampak tudi celotno prebivalstvo.
Merilo, po katerem bi imele prednost organizacije, ki imajo koncesijo na večjem območju, po presoji sodišče ne bi ustvarjalo okoliščin, ki bi pomeni diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP v zvezi s 14. členom Ustave RS. Prav tako merilo zadošča načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja.
Vendar pa tožnik pravilno opozarja na določbo četrtega odstavka 3. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev, po kateri je pravno pomembno le območje cele upravne enote. Merilo pokritosti večjega območja se torej uporabi le, če za določeno območje kandidira več kandidatov. To po presoji sodišča pomeni, da je to merilo lahko urejeno le tako, da se v zvezi s pokritostjo večjega območja ovrednoti le tisto območje, na katerem kandidira več kandidatov in za katero se dodeljuje koncesija.
zaposlovanje invalidov - prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov - upravni postopek - dopustnost upravnega spora - aktivna legitimacija
Spor med določenimi javno-pravnimi subjekti je sicer možen po tretjem odstavku 7. člena ZUS-1, vendar ne v konkretnem primeru, saj gre za spor med dvema državnima organoma.
brezplačna pravna pomoč - objektivni pogoj za brezplačno pravno pomoč - verjeten izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva - nepristojno sodišče - rokovni predlog - pisna pomota
Ob dejstvu, da se je spis odstopil na Delovno in socialno sodišče, tožnik pa je vložil zoper naveden sklep pritožbo, o kateri bo odločilo Vrhovno sodišče RS (torej še sklep ni pravnomočen), tako predsednica sodišča v fazi postopka ne more v zadevi odrediti pospešitev obravnave, saj je sodnica, ki je v zadevi izdala sklep o nepristojnosti, ne obravnava. Tako je na mestu zaključek, da je zadeva očitno nerazumna in nima verjetnih izgledov za uspeh.
Merilo, po katerem bi imele prednost organizacije, ki imajo koncesijo na večjem območju, po presoji sodišče ne bi ustvarjalo okoliščin, ki bi pomenile diskriminacijo kandidatov oziroma kršitev načela enakosti v smislu 12. člena ZJZP v zvezi s 14. členom Ustave RS. Prav tako merilo zadošča načelu sorazmernosti, saj objektivno gledano vodi do zastavljenega cilja.
Vendar pa tožnik pravilno opozarja na določbo četrtega odstavka 3. člena Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev, po kateri je pravno pomembno le območje cele upravne enote. Merilo pokritosti večjega območja se torej uporabi le, če za določeno območje kandidira več kandidatov. To po presoji sodišča pomeni, da je to merilo lahko urejeno le tako, da se v zvezi s pokritostjo večjega območja ovrednosti le tisto območje, na katerem kandidira več kandidatov in za katero se dodeljuje koncesija.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem prostosti - kršitev hišnega reda - kršitev javnega reda in miru - ogrožanje varnosti - poseg v osebno svobodo - načelo sorazmernosti - začasna odredba
V zvezi z upoštevanjem načela sorazmernosti je treba v obravnavani zadevi po presoji sodišča vzeti v obzir tudi, da je tožnik vsaj dejanje 13. 1. 2025 storil v stanju alkoholiziranosti, kar je priznal v upravnem postopku. To pomeni, da ima očitno težave z alkoholom, ob takih okoliščinah pa je logična dokazna ocena tožene stranke, da drugačen ukrep (omejitev gibanja na območje azilnega doma) ne pride v poštev, saj bi bil tožnik vrnjen v okolje, v katerem bi se kršitve glede na dosedanje izkušnje in navedeno tožnikovo psihično stanje nadaljevale in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj treba nujno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva, če bi sodišče tožbi ugodilo. Ker je tožbo zavrnilo, niti ta razlog ni izkazan. S samim sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, pa tudi ne more biti izkazana težko popravljiva škoda.8 Zato je sodišče zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni poziv - denarna nagrada - izjemni dosežki - točkovanje vloge - prostovoljstvo
Ker gre pri vrednotenju vpetosti v aktivnosti družbenega življenja za stopnjevanje oblik udeležbe oziroma vključenosti v posamezne organizacije, je po presoji sodišča v primeru, če vlagatelj hkrati izpolnjuje dva ali več pogojev, treba točkovanje izvesti na način, da se vlagatelju prizna najvišja stopnja udeležbe v organizaciji.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - pridržanje - znatna nevarnost pobega prosilca - odstranitev iz države - begosumnost - nujnost in sorazmernost ukrepa - začasna odredba
Iz besedila zakonske določbe tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da morajo biti za izrek ukrepa omejitve gibanja kumulativno izpolnjeni trije pogoji: (1) da je bilo prosilcu gibanje (že) omejeno zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, ali pred izvršitvijo stranske sankcije izgona tujca iz države ali ukrepa prepovedi vstopa, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve; (2) da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo za mednarodno zaščito vložil samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve; in (3) da je imel prosilec možnost zaprositi za mednarodno zaščito.
Tožnik je zahtevek vložil šele dan zatem, čeprav je to možnost imel že pet let prej. Po oceni sodišča že ta okoliščina, ob tem, da tožnik ne izpodbija ugotovitev toženke, da ni imel nobenih novih ali spremenjenih okoliščin glede prošnje za mednarodno zaščito, jasno kaže na to, da gre za zlorabo omenjenega instituta in oviranje odstranitve iz države. Tako je logičen sklep, da namen tožnika nedvomno ni čakati na odločitev toženke, niti ni pričakovati njegovega sodelovanja z njo. Omejitve gibanja tožnika tako ni mogoče preprečiti z milejšim ukrepom pridržanja na območje oziroma prostore azilnega doma (ali njegove izpostave). Ta, za razliko od pridržanja v Centru za tujce, ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja in s tem tudi iz Republike Slovenije. Ni sporno, da je tožnik v preteklosti (novembra 2019) samovoljno že zapustil Republiko Slovenijo, še preden je ta odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, zaradi česar je bil postopek pravnomočno ustavljen. Tožnik tudi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bilo z milejšimi ukrepi, za katere se zavzema, mogoče doseči cilj, to je izpeljati postopek glede njegovega zahtevka. Zato je tudi po oceni sodišča utemeljen sklep toženke, da bo le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo odločeno o njegovem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ukrep je sorazmeren in ustreza okoliščinam individualnega primera tožnika.
Izpodbijani akt ni nezakonit, zato tožnik težko popravljive škode v tem okviru ni uspel izkazati. Zakonita omejitev gibanja namreč ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). V preostalem delu tožnik težko popravljivo škodo uveljavlja z argumentom pravice do učinkovitega sodnega varstva. To sodišče je že pojasnilo, da zgolj s sklicevanjem na odvzem prostosti kot težko popravljivo škodo, ne da bi tožnik ob tem izkazal osebno okoliščino posebne ranljivosti, ne more izkazovati težko popravljive škode. Zato je tudi predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
ZSZ člen 58. ZGO-1 člen 218, 218/2, 218/3. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje (2012) člen 3, 4, 4/1, 4/2.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - nezazidano stavbno zemljišče - zazidano stavbno zemljišče - odstranitev objekta
Sodišče pritrjuje tožniku, da tudi odstranitev objekta pomeni gradnjo in posledično, da se je gradnja po gradbenem dovoljenju začela izvrševati z odstranitvijo obstoječega objekta. Ni namreč sporno, da je bil ta odstranjen. Za postopek odmere NUSZ pa ni pomembno, ali je gradnja izvedena po gradbenih predpisih, ki kot gradnjo štejejo tako odstranitev objekta kot novogradnjo, temveč ali se je (na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja) z gradnjo stavbe začelo. V smislu opredelitve stavbnega zemljišča kot zazidanega zemljišča lahko besedna zveza "začetek gradnje stavbe" po mnenju sodišča pomeni le novogradnjo oziroma gradnjo novega objekta, na kar pravilno opozarja tožena stranka. Razlikovanje med zazidanim in nezazidanim zemljiščem namreč temelji prav na tem, ali se na stavbnem zemljišču nahaja stavba ali ne. Če se na zemljišču stavba nahaja, gre za zazidano stavbno zemljišče, sicer pa je nezazidano. Izjema je zemljišče, na katerem se je gradnja stavbe šele začela; tudi to zemljišče se uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Zato začetek gradnje stavbe v smislu drugega in tretjega odstavka 218. člena ZGO-1 in 3. ter 4. člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje lahko pomeni le začetek novogradnje, ne pa (že) odstranitev objekta (kar se po gradbenih predpisih sicer šteje za gradnjo). Ob upoštevanju predpisov, ki urejajo NUSZ, ima odstranitev objekta za posledico, da tega na zemljišču ni več in gre zato (ob odmeri NUSZ) za nezazidano stavbno zemljišče. Odstranitev prej obstoječega objekta je zato pravno pomembno dejstvo le v toliko, da z njegovo odstranitvijo postane nepremičnina nezazidano stavbno zemljišče. Ali je nepremičnina po odstranitvi objekta (znova) postala zazidano stavbno zemljišče, pa je odvisno od tega, ali so bila izvedena tudi nadaljnja dejanja, usmerjena v gradnjo nove stavbe, torej izvrševanje tistega dela gradbenega dovoljenja, v katerem je tožniku (in A. A.) na zemljišču s parc. št. 000 in 111, obe k.o. Velenje, dovoljena novogradnja enostanovanjske stavbe.
obvezno cepljenje otrok - opustitev obveznega cepljenja - razlogi za opustitev cepljenja - strokovno mnenje komisije - obrazložitev odločbe - pravica do izjave
Ker se izpodbijana odločba zgolj sklicuje na mnenje in ne vsebuje nobenih odgovorov na uveljavljane razloge tožnikov (glede nezaželenih učinkov po predhodnem odmerku cepiva A). zlasti pa tudi ne na njune izčrpne pripombe na mnenje Komisije, je bila tožnikom kršena pravica do izjave, kot izhaja iz 9. člena ZUP.
ZBPP člen 1, 7, 24, 24/1, 24/3. KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2. URS člen 29. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/3, 6/3-c.
brezplačna pravna pomoč - vsebinski kriterij - kazenski postopek - pravica do obrambe - pravica do poštenega sojenja - dodelitev brezplačne pravne pomoči
Pravica do obrambe z zagovornikom, kakor tudi pravica do poštenega sojenja s strani nepristranskih sodišč namreč predstavljata eno temeljnih ustavnih pravic. Namen je v sklopu navedenih pravic zagotoviti enakost strank v kazenskem postopku s tem, da ima obdolženec pri svoji obrambi pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka. S tega vidika je v kazenskih postopkih pravica do brezplačne pravne pomoči posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave in 6. členu EKČP. Tako Ustava in EKČP torej zahtevata, da je treba obdolžencu, ki si v kazenskem postopku ne more sam privoščiti zagovornika, to zagotoviti v obliki brezplačne pravne pomoči, v skladu z zakonom. Tako ne gre za brezpogojno podeljevanje pravic, kot to zmotno zatrjuje toženka.
Ker je tožnica prosila za dodelitev BPP v postopku svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v zvezi s kaznivimi dejanji, za katere je zagrožena zaporna kazen, bi ji po presoji sodišča ob upoštevanju okoliščin in zahtev c točke tretjega odstavka 6. člena EKČP ob pravilni uporabi 24. člena ZBPP, toženka morala zagotoviti pravico do BPP z zagovornikom, kolikor izpolnjuje tudi ostale z zakonom predpisane pogoje.
Ko je navajal podlago za odločitev, je prvostopenjski organ nejasno (skupaj) zgolj povzel vsebino 197. člena ZKZ, ne da bi pri tem razločno in nedvoumno pojasnil, ali je ukrep izrekel zaradi uporabe zemljišč v nekmetijske namene ali zaradi njihovega degradiranja ter na katera konkretna določila tega člena je posledično oprl svojo odločitev o sprejetem ukrepu. Ne zadošča, da se organ v obrazložitvi odločbe zgolj posplošeno sklicuje na pravno podlago, temveč mora jasno in določno navesti, katero konkretno določilo in zakaj je bilo podlaga za sprejeto odločitev.
stroški postopka - upravni postopek - pravnomočnost - zamudne obresti
V praksi izreki stroškovnih odločitev praviloma ne vsebujejo zavrnilnega dela, saj je v odločbi o povrnitvi stroškov a contrario vsebovana odločitev, da stranka nepriznani del stroškov krije sama. Zadostuje torej, da so razlogi glede nepriznanih stroškov vsebovani v obrazložitvi odločbe.
Čeprav je prvostopenjski organ tožničinem zahtevku delno ugodil, delno pa ga je zavrnil, je treba upoštevati, da gre v osnovi še vedno za odločitev o istem zahtevku oziroma o isti pravici. Delna pravnomočnost je mogoča samo, če gre za zahtevke, glede katerih je mogoče v upravnem postopku sprejeti različne, medsebojno nepovezane odločitve, za kar pa po presoji sodišča ne gre v primeru, ko organ isti zahtevek delno zavrne, delno pa mu ugodi. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki delno pravnomočnosti veže na posamezno pravico oziroma obveznost, je po presoji sodišča nepomembno, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o stroških kot stranskem (in ne glavnem) zahtevku.
vojni veteran - priznanje statusa vojnega veterana - pogoji za priznanje pravice - kurir - razlaga materialnega prava - bistvena kršitev določb postopka
Stališče upravnega organa, da je kurirska služba izključena iz zakonskih podlag za priznanje statusa vojnega veterana, ni pravilno. Vendar pa je tudi opravljanje teh nalog ali dolžnosti pri obrambi RS treba ugotoviti in presoditi v okviru, kot ga določa ZVV. V ZVV so namreč določeni tudi drugi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da se takim osebam lahko prizna status vojnega veterana.