začasna odredba - ureditvena začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - izkoriščanje mineralne surovine - kumulativno določeni pogoji - odvrnitev škode - koncesijsko razmerje za določen čas - prenehanje koncesije - vezanost na sporno pravno razmerje
V obravnavanem primeru sta v času, ko sodišče izdaja ta sklep, tožnikova koncesija in rudarska pravica že prenehali. Posledično v tem trenutku več ni mogoče njuno podaljšanje do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, kot to predlaga tožnik. Sodišče pa je na tožnikov predlog, kakršnega je podal, vezano. V primeru predlagane ureditvene začasne odredbe mora tožeča stranka podati predlog, kako naj sodišče začasno uredi stanje do odločitve o tožbi, saj se materialno procesno vodstvo ne nanaša na oblikovanje predloga za ureditev stanja s konkretizacijo načina, kako naj se to uredi, saj bi to pomenilo, da je tak predlog oblikovalo sodišče, in ne stranka. Navedeno pomeni, da začasna odredba, kot jo predlaga tožnik, ne more odvrniti škode, ki jo sam zatrjuje, saj se je sporno pravno razmerje že izteklo.
Tožnikov predlog je treba zavrniti zaradi odsotnosti neposredne zveze med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se želijo preprečiti. Sporno pravno razmerje v konkretnem primeru determinira izrek izpodbijane odločbe, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za podaljšanje časa veljavnosti njegove rudarske pravice. Izdana začasna odredba bi se zato lahko nanašala le na veljavnost tožnikove koncesije oz. rudarske pravice, ali je na podlagi rudarske pravice upravičen izvajati rudarska dela in, če ja, katera, pa je šele nadaljnje vprašanje, ki sledi vprašanju o zahtevanem podaljšanju.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - jezik postopka - pravica do tolmača - tožbene novote
Bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite na Hrvaškem, je to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Tožnikova lastna izjava, da razmere "niso bile tako slabe", skupaj z dejstvom, da je imel delo, odvetnika, nastanitev in prehrano ter da njegov postopek še ni pravnomočno zaključen, izključuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti v smislu sodne prakse SEU (zadeva N.S.) in ESČP (zadeva M.S.S.). Tožnik ni izkazal konkretnih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.
Toženka s svojimi navedbami poleg tega, da utemeljuje javni interes za zakonsko ureditev, ki je bila podlaga za odvzem dovoljenja tožniku, hkrati z zadostnimi navedbami izkaže z verjetnostjo tudi, da bo z odložitvijo učinkov izpodbijane odločbe za določen čas nesorazmerno poseženo v javno korist. Toženka je namreč navedla konkretne okoliščine, ki kažejo na nujnost, da se izpodbijana odločba v obravnavani zadevi izvrši že pred pravnomočnostjo odločitve o njeni zakonitosti, in sicer je poudarila, da je s protipravnim ravnanjem, ki ga je nesporno priznal tožnik že v letu 2023, ko je bilo pri nadzoru organa ugotovljeno, da je tožnik prežigosal vodomere in je bil opozorjen, da to ni v skladu s predpisi, tožnik pa se je zavezal, da teh postopkov prežigosanja ne bo več izvajal in tudi v obravnavani zadevi v letu 2025, ko je vedoma prežigosal 466 vodomerov, (ponovno) ravnal v nasprotju s podeljenim mu javnim pooblastilom, ki mu nalaga skrbeti za zagotavljanje meroslovne skladnosti in varnosti meril, kar je izrednega pomena za pravni red in zaščito potrošnikov ter trga. Tožnik je namreč priznal, da je overitev vodomerov, in sicer 466 vodomerov, opravil brez pregleda in preizkusa meril na merilni liniji. Z navedenim pa je toženka tudi z verjetnostjo izkazala, da je tožnik s tem povzročil tudi škodo pravni varnosti in zaupanju v javna pooblastila Republike Slovenije.
Take škode sploh ni mogoče oceniti (in s tem tudi ne izkazati njene višine), je pa nesporno toženka z verjetnostjo izkazala, da taka škoda nastaja, saj poleg tega, da nastaja škoda potrošnikom, ki jim je bilo vgrajenih navedenih 466 napačno overjenih vodomerov, je tožnik s tem, ko je na navedenih 466 vodomerih namestil svoje overitvene oznake, tudi jamčil, da so navedeni vodomeri meroslovno skladni s pravili Republike Slovenije na tem področju, pri čemer pa sploh ni izvedel pregleda in preizkusa teh meril na merilni liniji tožnika. Že samo tožnikovo ravnanje prežigosanja namreč posega v pravilnost meroslovne skladnosti, pravne varnosti in s tem v zaupanje v javna pooblastila Republike Slovenije, ta škoda pa po presoji sodišča presega v konkretni zadevi sicer verjetno izkazano težko popravljivo gmotno škodo tožnika. Z odložitvijo učinkov izpodbijane odločbe za določen čas bi bilo po oceni sodišča nesorazmerno poseženo v javno korist.
Tožnik je podredno predlagal tudi izdajo odložitvene začasne odredbe v delu izpodbijane odločbe, in sicer 1. in 8. točke izreka. Iz tožnikovih navedb pa je razvidno, da je bila izpodbijana odločba v navedenih točkah izreka že izvršena. Z začasno odredbo ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, če je bila njegova izvršitev že opravljena. Po naravi stvari namreč ni več mogoče zadržati, kar želi tožnik z zahtevano (podredno) začasno odredbo doseči.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi prosilca za azil - neizkazano preganjanje - spor zasebne narave
Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite.
Družinske težave ne morejo biti razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj gre v tem primeru za spor zasebne narave, teh njegovih navedb pa ne gre povezati s preganjanjem ali resno škodo. Inštitut mednarodne zaščite ni namenjen njihovemu reševanju, tožnik pa ni izkazal, da mu izvorna država ni hotela ali mu ne bi bila sposobna nuditi pomoči zaradi družinskih težav, saj je sam zatrdil, da se po pomoč ni obrnil na policijo ali sodišče.
URS člen 44. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. ZLS člen 46, 46/1,46/3, 47, 47/3.
referendum - naknadni referendum - lokalni referendum - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev - pobuda za razpis referenduma - splošni akt občine - tožba v upravnem sporu - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja
Naknadni referendum o splošnem aktu občine je mogoče izpeljati zgolj zoper splošni akt občine, ki je bil v občinskem svetu sprejet, ni pa še bil uveljavljen. Ko je predpis uveljavljen, njegove veljavnosti ni mogoče razveljaviti z odločanjem na naknadnem referendumu, saj je lokalni referendum, kot je predviden v ZLS, potrditveni (zavrnitveni) in ne razveljavitveni.
Ustrezno zadržanje takšnega splošnega predpisa zaradi vložene pobude za razpis referenduma je bistvena komponenta procesne dimenzije uresničevanja pravice iz 44. člena Ustave in ta je lahko varovana ravno s tožbo v upravnem sporu (najmanj z ugotovitveno tožbo) tudi po tem, ko je sporni splošni akt že uveljavljen.
Ravnanje župana, ki sprejeti predpis razglasi in objavi pred potekom roka iz tretja odstavka 46. člena ZLS samovoljno in arbitrarno dejanje oblastvenega organa, ki občanom onemogoča neposredno sodelovanje pri upravljanju lokalnih javnih zadev. Občinski predpis, ki je uveljavljen na takšen način, pa je sprejet po protiustavnem in nezakonitem postopku.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - nezmožnost dejanskega razpolaganja s premoženjem
Pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za upravičenost do brezplačne pravne pomoči je dejanska možnost razpolaganja s premoženjem oziroma dohodkom pravno pomembna okoliščinah. V primerih, ko prosilcu ni mogoče očitati, da ima premoženje oziroma dohodek določene vrednosti, ki bi ga lahko uporabljal oziroma unovčil ter si iz tega zagotovil brezplačne pravne pomoči, je utemeljeno, da se to premoženje oziroma dohodek pri ugotavljanju materialnega položaja ob izpolnjevanju dodatnih zakonskih pogojev izvzame.
davek od dobička iz kapitala - prenos poslovnega deleža - čas pridobitve kapitala - osnovni kapital in osnovni vložki - povečanje osnovnega kapitala - povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe - vrednost ob odsvojitvi
Pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe družbeniki po pravilih ZGD-1 ne pridobijo novega in samostojnega poslovnega deleža, ampak se njihovi osnovni vložki (abstraktna korporacijsko-pravna kategorija) povečajo v sorazmerju z njihovimi poslovnimi deleži v dotedanjem osnovnem kapitalu. Osnovni kapital se realno ne poveča, ker se hkrati s povečanjem osnovnega kapitala zmanjšajo druge sestavine kapitala. Takšno preoblikovanje na družbenikov poslovni delež ne vpliva na način, da bi se spremenil delež njegovih pravic oziroma ekonomska vrednost družbenikovega deleža, do česar bi po presoji sodišča moralo priti, da bi se lahko štelo, da je družbenik z dokapitalizacijo iz sredstev družbe pridobil nov kapital v smislu 2. točke 93. člena ZDoh-2. Zato povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe na obdavčitev pri odsvojitvi kapitala ne učinikuje, saj je družbenik s takšnim povečanjem tako pravno kot ekonomsko gledano ohranil enak lastniški položaj.
plačilo za poslovno uspešnost - pravica do plačila - diskriminacija - bolniška odsotnost - zdravstveno stanje - porodniški dopust - očetovski dopust - diskriminacija na podlagi osebnih okoliščin - prepoved diskriminacije - test sorazmernosti
Tožeča stranka je z določitvijo kriterijev za določitev višine izplačila poslovne uspešnosti za leto 2020 kršila prepoved diskriminacije, saj je različno obravnavanje temeljilo na osebnih okoliščinah - bolezen, nosečnost in starševstvo. Tožeča stranka je v skladu s spornimi določbami prizadete osebe pri odmeri plačila neposredno diskriminirala. Izpolnjeni so vsi trije pogoji za ugotovitev diskriminacije, to so: (i) prizadeti delavci so bili pri odmeri plačila za poslovno uspešnost manj ugodno obravnavani; (ii) razlog je bil povezan z osebnimi okoliščinami (zdravstveno stanje, nosečnost, starševstvo); (iii) prizadeti delavci in delavci, ki so prejeli višje plačilo za poslovno uspešnost, so bili v primerljivi situaciji.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. ZUS-1 člen 59
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - revščina - varna izvorna država - odločanje brez glavne obravnave - pravica do izjave
Škoda za podelitev subsidiarne zaščite mora biti "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države". Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, bi lahko bil tožnik ob izpolnjevanju nadaljnjih pogojev upravičen do subsidiarne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-d.
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali / in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusu begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Pristojni organ se mora pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določeno skupino oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine.
Zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito v pristojni državi članici ne more vplivati na drugačno odločitev pristojnega organa. V pristojni državi članici ima namreč prosilec pravico vložiti vlogo za vložitev ponovne prošnje, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Tudi, če je bil v pristojni državi članici že začet postopek vrnitve v izvorno državo, pa se ta vodi po predpisanih pravilih in je prosilcu zagotovljeno sodno varstvo za primer, da bi bila deportacija v nasprotju z načelom o nevračanju, ki se ga mora spoštovati.
brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku - odmera nagrade in stroškov odvetnika - znižana nagrada - obseg odobrene bpp - obračun storitve po porabljenem času - nagrada za študij spisa - urnina - odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko - sprememba materialnega predpisa - predpis, veljaven v času izdaje odločbe - ustavna pritožba - predlog za izločitev dokazov - absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka - pravica do izjave
Upravni organ mora praviloma uporabiti tisti predpis, ki velja v trenutku odločanja. V konkretnem primeru zakonodajalec izjeme v prehodnih določbah ZOdv-G ni določil, zato je za uporabo spremenjenega petega odstavka 17. člena ZOdv odločilno, kdaj je o priglašenih stroških odločal organ, in ne kdaj je odvetnik opravil posamezne storitve, za katere uveljavlja nagrado. V času izdaje izpodbijanega sklepa je ZOdv-G že veljal in se je tudi uporabljal, zato bi morala tožena stranka uporabiti spremenjeni peti odstavek 17. člena ZOdv, ki je veljal v času odločanja o priglašenih stroških, torej svojo odločitev opreti na določbe ZOdv-G. To izhaja tudi iz drugega odstavka 20. člena ZOdv, ki določa, da se plačilo in stroški obračunavajo po odvetniški tarifi, ki velja na dan odločanja, če ni drugače določeno.
Upravno sodišče je v sodbah III U 291/2010 z dne 11. 3. 2011, III U 145/2021 z dne 24. 6. 2024, III U 297/2019 z dne 16. 9. 2024 in I U 342/2020 z dne 18. 1. 2022 že sprejelo stališče, da BPP, odobrena za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji, ne vključuje tudi nadaljevanja postopka s sestavo ustavne pritožbe, pa četudi se ta nanaša na sklepe o odreditvi oziroma podaljšanju pripora. Enako to po mnenju sodišča v tej zadevi velja tudi za pritožbo zoper te sklepe na ESČP.
Po drugem odstavku 7. člena OT se zvišujejo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavke porabljenega časa, kot sta urnina in nadomestilo za čas odsotnosti iz pisarne, ki ne predstavljata odvetniške storitve v smislu OT, temveč ju odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje.
začasna odredba - odložitev izvršitve upravnega akta - težko popravljiva škoda - zavrnitev predloga - gradnja - nelegalni objekt - sklep o denarni kazni - materialno procesno vodstvo
Sklep o denarni kazni, ki ga tožnika izpodbijata s tožbo v tem upravnem sporu, je bil izdan v postopku upravne izvršbe za izpolnitev nedenarne obveznosti s prisilitvijo.
Sodišče je ob odgovoru toženke, ki je prerekala navedbe tožnikov o navedbah glede nastale materialne škode, dalo dožnikoma možnost dopolnitev navedb in iz tega razloga ni posebej izvajalo materialno procesnega vodstva, saj je že toženka opozorila na pavšalnost navedb o zatrjevani škodi. Tožnika pa sta podala le pavšalne navedbe. V konkretnem primeru iz podanih trditev ne izhaja, da bi tožniku z izvršitvijo sklepa lahko nastala težko popravljiva škoda, kot jo za izdajo začasne odredbe zahteva sodna praksa.
Tožnik v tožbi sam navaja, da je prejel plačilo v višini 1.571,22 EUR na podlagi sodne poravnave in pridobil premoženje. Stroški BPP so znašali 1.153,27 EUR, tožnik pa je dolžan povrniti polovico, to je 576,64 EUR, kar predstavlja manj kot polovico vrednosti premoženja, prejetega na podlagi sodne poravnave (787,11 EUR). Izjema iz drugega odstavka 48. člena ZBPP v obravnavani zadevi ne pride v poštev, saj tožnik ni prejel preživnine ali odškodnine za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država
Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati iz dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnje za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Zgolj navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - nova dejstva - novi dokazi - zdravstveni razlog
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
orožje - osebni pogoji - pogoj zanesljivosti - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Tožnik ne ugovarja toženkini navedbi, zato se šteje na podlagi 214. člena ZPP za priznana, da ima tožnik izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike, zato se bo poslovanje tožeče stranke, kljub izdani izpodbijani odločbi, lahko nadaljevalo. Ker izvršitev izpodbijane odločbe, glede na to, da ima tožnik izdana potrdila o izpolnjevanju pogojev tudi za druge osebe oziroma zaposlene posameznike (ne le A. A.), ne bo povzročilo prenehanje poslovanja tožnika, dokazovanje težko nadomestljive škode s temi navedbami ne more biti uspešno.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in novi dokazi
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.
Dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami. Po izpolnitvi tega trditvenega ali dokaznega bremena pa se šele lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin.
Navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin; če to velja za prošnjo, ni razlogov, da ne bi veljalo tudi za zahtevo za uvedbo ponovnega postopka o naknadni prošnji za mednarodno zaščito.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2. ZVOP-1 člen 9, 9/1. URS člen 38.
uradne evidence - izdaja potrdila - pravniški državni izpit (PDI) - zavrnitev zahteve za izdajo potrdila - varstvo osebnih podatkov - stranka postopka - pravna podlaga
V konkretnem primeru ni pravne podlage za posredovanje podatkov iz evidence o opravljenem pravniškem državnem izpitu. V skladu z določilom 42. člena ZUP ima lahko lastnost stranke samo oseba, ki je nosilka pravic, obveznosti ali pravnih koristih, o katerih se odloča v upravnem postopku. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je v skladu z določbo prvega odstavka 9. člena ZVOP-1 podlaga za obdelavo oziroma posredovanje podatkov iz evidence lahko samo zakon.
ZVCP-1E člen 102, 102/2. ZVoz-1 člen 58, 58b, 58b/1, 59, 59/4, 59/5
vozniško dovoljenje - veljavnost vozniškega dovoljenja - pridobljene pravice - poseganje v pridobljene pravice - zdravniško spričevalo - telesna in duševna zmožnost voziti vozilo
Pridobljene pravice so tista upravičenja, ki so dovolj individualizirana in konkretizirana, da omogočajo njihovo izvrševanje, kar je praviloma takrat, ko je pravica določena v posamičnem pravnem aktu. Varstvo pridobljenih pravic je zagotovljeno z načelom zaupanja v pravo kot sestavino načela pravne države iz 2. člena Ustave. Načelo zaupanja v pravo posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu.
Sprememba starosti, do katere je mogoče vozniško dovoljenje podaljševati brez predložitve zdravstvenega spričevala, da je imetnik telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila, je bila z novelo ZVCP-1E skrajšana s ciljem zagotavljanja večje prometne varnosti. Uvedba periodičnih zdravstvenih pregledov za voznike vozil, ki se uporabljajo za prevoz oseb ali blaga pa naj bi prispevala k prostemu gibanju oseb, preprečevanju izkrivljanja konkurence in večjemu upoštevanju posebne odgovornosti voznikov teh vozil. Pričakovanje oseb, ki so vozniško dovoljenje prvič pridobile pred 19. 1. 2013, da bodo morale zahtevam za podaljšanje vozniškega dovoljenja prilagati zdravniška spričevala le po 80. letu starosti, ni utemeljen razlog za neenakost položajev oseb glede na to, ali so vozniško dovoljenje prvič pridobile pred ali po 19. 1. 2013.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlogi prosilca za azil - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.