Po uveljavitvi ZPP-D, ki je začel veljati 1. 10. 2008, revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ne pazi več na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava, pač pa je vezano le na to, kar uveljavlja revident v reviziji.
ZKP člen 201, 201/1-1, 202, 371, 371/1-11, 420, 420/2.
pripor - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - podaljšanje pripora - utemeljen sum – pravnomočen sklep o preiskavi – begosumnost – neogibnost pripora – sorazmernost
Če je sklep o preiskavi pravnomočen, je ocenjevanje izpovedb v preiskavi zaslišanih prič ter listinskih dokazov za pravni sklep o obstoju utemeljenega suma nepotrebno.
Zaključek, da tretji odstavek zahtevanega popravka predstavlja tožnikovo mnenje o prispevku in mediju, v katerem je bil prispevek objavljen, utemeljuje zavrnitev zahteve za objavo popravka na podlagi 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, saj zadošča, da se zahtevani popravek le v delu njegovega besedila ne omejuje več zgolj na navajanje dejstev in okoliščin v zvezi z navedbami v objavljenem besedilu.
spor o pristojnosti – gospodarski spor – spor med zadrugo in samostojnim podjetnikom posameznikom (s. p.) - stvarna pristojnost
Gre za spor iz medsebojnih pravnih razmerij toženca kot samostojnega podjetnika in zadrugo, ki je svojo terjatev prenesla na tožnico. V skladu z 2. točko prvega odstavka 481. člena ZPP gre torej za gospodarski spor, zaradi česar je podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča (7. točka drugega odstavka 32. člena ZPP). Ob upoštevanju neprerekanega sporazuma o krajevni pristojnosti je tako podana pristojnost Okrožnega sodišča v Mariboru.
ZKP člen 372, 372-1. Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKLD) člen 3, 3-14, 8, 9. Zakon o potrditvi, spremembah in dopolnitvi Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije člen 141.
kršitev kazenskega zakona – obstoj kaznivega dejanja – kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo - opustitev ovadbe – pomoč storilcu po storitvi kaznivega dejanja – poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve
S pravnomočno sodbo je bila storjena kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, saj je bil zakon kršen o vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje.
Glede na sosporniška razmerja tako na tožeči kot na toženi strani vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahtevkov, od katerih vsak lahko deli ločeno pravno usodo, šest (tožnik zoper tri toženke in tožnica zoper tri toženke). Dovoljenost revizije bi se zato presojala po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.
Sklepanju tožnika, da bi pravni posel postal ničen (šele) zaradi plačila odškodnine na podlagi 72. člena ZDen (torej za nazaj), ni mogoče pritrditi, saj takšno sklepanje nasprotuje osnovnim konceptom ničnosti pogodb.
Plačilo odškodnine po 72. členu ZDen ni v pravnorelevantni zvezi z obravnavano zadevo, saj ZDen ureja pravna razmerja med denacionalizacijskim zavezancem ter upravičencem, v konkretnem primeru pa gre za obligacijsko pravno razmerje, v katerega sta pravdni stranki prostovoljno ter svobodno vstopili s sklenitvijo sporazuma.
povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - načelo individualizacije višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine - deljena odgovornost - sporazum strank o podlagi tožbenega zahtevka – sodna poravnava
Kar sta storili pravdni stranki z dogovorom pred sodiščem s soglasnima izjavama, da je tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka 38%, delež voznika (in s tem tožene stranke) pa 62%, presega zgolj priznanje dejstev o poteku škodnega dogodka. Taka izjava vsake od strank po vsebini predstavlja dejansko poravnavo o temelju zahtevka. Ni pa izključeno, da se tak sporazum vzame kot podlaga za odločitev o temelju zahtevka šele v končni sodbi; seveda pod pogojem, da dane procesne izjave katera od strank ne prekliče.
denacionalizacija - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe premoženja - višina nadomestila - neto tržna najemnina - nečiste denarne terjatve - odmera nadomestila po razmerah v času sojenja - začetek teka zamudnih obresti
Ker gre za ugotavljanje v preteklosti nastale terjatve, ki se šele z odločitvijo sodišča odrazi v denarju (nečista denarna terjatev), se ta ugotavlja po razmerah v času sojenja. Pri odmeri nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, ko se upravičenčeva koristi ugotavlja s pomočjo tržnih najemnin, to pomeni, da se vrednost tržnih najemnin ugotavlja po razmerah oziroma po cenah, kakršne so v času sojenja (tj. odločitve na prvi stopnji oziroma izdelave izvedeniškega mnenja). V takem primeru zamudne obresti tečejo od trenutka zamude, ki se ugotavlja po določbi drugega odstavka 299. člena OZ.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - ugotovitev skupnega premoženja - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov – objektivna nepristranskost sodišča
Dejstva, da je izgradnja lokalne obvoznice povezana s prostorom, v katerem deluje krajevno in stvarno pristojno sodišče, po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče subsumirati pod pojem „drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP.
ZDen člen 72, 72/2. ZOR člen 277, 277/1, 324, 424/2. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1.
denacionalizacija - nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe premoženja - pravna narava nadomestila po členu 72 ZDen - korist upravičenca - najemnina za poslovne prostore - metode ugotavljanja višine najemnine - stroški upravljanja in vzdrževanja nepremičnine - davki - trditveno in dokazno breme - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti
Izbira metode za ugotavljanje upravičenčeve koristi je odvisna od okoliščin posameznega primera. V obravnavani zadevi so ključne ugotovitve, da je toženka celotno vtoževano obdobje nepremičnino oddajala v najem s konkretnimi pogodbami za znano ceno, toženka pa ni zatrjevala, da tožnica najemnine v takšni višini ne bi mogla doseči. V takih okoliščinah je sodišče pri ugotavljanju nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen imelo podlago, da je tožničino korist izračunalo na podlagi najemnine, za katero je toženka nepremičnino oddajala v zadnjem mesecu pred njeno vrnitvijo tožnici.
Tudi stroški, zgrajeni na hipotezi, da bi jih upravičenec imel, če bi z nepremičnino sam razpolagal že od začetka veljavnosti ZDen, morajo temeljiti na dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi upravičenec konkretno opredeljene in določene stroške dejansko tudi imel, če bi nepremično sam oddajal v najem. Dejstva, ki so za izgradnjo take hipoteze potrebna (to je, kateri stroški in dejstvo, da bi jih nosil upravičenec), pa je dolžan zatrjevati in izkazati zavezanec. Zato (zlasti tudi glede na v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine, da je bilo breme stroškov upravljanja in vzdrževanja v konkretnih najemnih razmerjih na najemnikih), toženka ne more uspeti le s pavšalnimi ugovori o hipotetičnih stroških, temveč bi morala substancirano navajati in dokazati, katere stroške bi v obravnavni zadevi nosila tožnica.
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 94, 94/1. ZPNačrt člen 79, 79/11, 79/13, 103, 108. Uredba o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (2007) člen 20. Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (2007) člen 8. ---- Op. št. (1): To je na podlagi Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo (Uradni list RS, št. 117/04 in 74/05) in Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 117/04 in 75/05). Op. št. (2): Enako stališče, ki se sicer nanaša na ZUreP-1 in na njegovi podlagi izdane podzakonske predpise je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-250/03 z dne 26. 5. 2005.
dovoljena revizija - odmera komunalnega prispevka - ponovljen postopek - uporaba občinskega predpisa, veljavnega v času uvedbe postopka odmere
Postopki odmere komunalnega prispevka, uvedeni v času veljavnosti ZPNačrt in pred potekom šestih mesecev od uveljavitve občinskega prostorskega načrta (drugi odstavek 108. člena ZPNačrt) ter pred sprejemom občinskih programov opremljanja po trinajstem odstavku 79. člena ZPNačrt, se tudi v primeru ponovnega odločanja končajo po predpisih, veljavnih v času uvedbe postopka odmere komunalnega prispevka. Predpisi, veljavni v času uvedbe postopka, pa so v takem primeru občinski programi opremljanja, sprejeti na podlagi podzakonskih predpisov po ZUreP-1 (na podlagi Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo, Uradni list RS, št. 117/04 in 74/05 in pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka, Uradni list RS, št. 117/04 in 75/05). Če občina takih programov opremljanja ni sprejela, mora komunalni prispevek odmeriti na podlagi podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi ZPNačrt, to sta: Uredba o vsebini opremljanja stavbnih zemljišč in Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka.
ZV-1 člen 6, 6/1, 55, 124,124/1, 124/5, 125. Uredba o vodnih povračilih člen 5, 6, 8, 9, 14.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - odmera vodnega povračila - merila za določitev višine povračila - okoljska dajatev - Uredba o vodnih povračilih - skladnost uredbe z zakonom - nesprejem podzakonskega akta o višini dajatve - pravna praznina - uporaba cene iz predhodnega obdobja - merila za določitev višine povračila - vodna pravica – obrazloženost sodbe sodišča prve stopnje
Določbe 5., 6., 8. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih so v skladu z Zakonom o vodah - ZV-1, ker so v njih upoštevana vsa zakonska merila iz 124. člena ZV-1.
Če je podrobnejša določitev posameznih elementov, ki opredelijo posamezno z zakonom določeno merilo za določitev višine javne dajatve, kar je tudi vodno povračilo, odvisna od dognanj različnih strok, mora zakonodajalec že zaradi narave stvari prepustiti izvršilni veji večje možnosti za lastno presojo. Ker strokovno-tehnična vprašanja niso pravna vprašanja, tudi ne morejo biti predmet presoje zakonitosti upravnega akta v upravnem sporu.
Če pristojni organ v roku, določenem v predpisu, ne določi nove višine letne dajatve za naslednje leto, to ne pomeni, da dajatve ni, temveč, da se to dajatev plačuje v višini, kot je veljala prej, po novi višini pa šele od njene uveljavitve po objavi v Uradnem listu.
dovoljenost revizije - dodelitev neprofitnega stanovanja - pomembno pravno vprašanje - vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve - izpolnjevanje pogoja slovenskega državljanstva - pomen izbrisa iz registra stalnih prebivalcev RS - zelo hude posledice niso posledice izpodbijane odločitve
Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Pomembno pravno vprašanje je le tisto vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi in se nanaša na vsebino obravnavane zadeve, ta pogoj pa v tem primeru ni izpolnjen.
Revident zelo hude posledice utemeljuje z navedbami o hudi socialni stiski ter s trditvijo, da je brez stanovanja, živi na ulici in spi v avtomobilu. V obravnavni zadevi izpodbijana odločitev po presoji revizijskega sodišča ne povzroča takšnih posledic. Zato revident zelo hudih posledic s temi navedbami ni izkazal.
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1, 94, 94/1. ZPNačrt člen 79, 79/11, 103, 108. Uredba o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč (2007) člen 20. Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka (2007) člen 8.
dovoljena revizija - odmera komunalnega prispevka - ponovljen postopek - uporaba občinskega predpisa, veljavnega v času uvedbe postopka odmere - exceptio illegalis
Postopki odmere komunalnega prispevka, uvedeni v času veljavnosti ZPNačrt in pred potekom šestih mesecev od uveljavitve občinskega prostorskega načrta (drugi odstavek 108. člena ZPNačrt), se tudi v primeru ponovnega odločanja končajo po predpisih, veljavnih v času uvedbe postopka odmere komunalnega prispevka. Predpisi, veljavni v času uvedbe postopka, pa so v takem primeru občinski programi opremljanja, sprejeti na podlagi podzakonskih predpisov po ZUreP-1 (na podlagi Uredbe o vsebini programa opremljanja zemljišč za gradnjo, Uradni list RS, št. 117/04 in 74/05 in Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka, Uradni list RS, št. 117/04 in 75/05). Če občina takih programov opremljanja ni sprejela, mora komunalni prispevek odmeriti na podlagi podzakonskih predpisov, izdanih na podlagi ZPNačrt, to sta: Uredba o vsebini programa opremljanja stavbnih zemljišč in Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka.
ZV-1 člen 55, 124, 125. Uredba o vodnih povračilih člen 5, 6, 8, 9, 14.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - odmera vodnega povračila - merila za določitev višine povračila - okoljska dajatev - Uredba o vodnih povračilih - upoštevanost načina rabe končnega uporabnika in značilnosti območja - skladnost uredbe z zakonom - nesprejem Sklepa Vlade o višini povračila - pravna praznina - uporaba cene iz predhodnega obdobja - skladnost uredbe z zakonom - merila za določitev višine povračila - vodna pravica
Določbe 5., 6., 8. in 9. člena Uredbe o vodnih povračilih so v skladu z Zakonom o vodah (ZV-1), ker so v njih upoštevana vsa zakonska merila iz 124. člena ZV-1.
Če je podrobnejša določitev posameznih elementov, ki opredelijo posamezno z zakonom določeno merilo za določitev višine javne dajatve, kar je tudi vodno povračilo, odvisna od dognanj različnih strok, mora zakonodajalec že zaradi narave stvari prepustiti izvršilni veji večje možnosti za lastno presojo. Ker strokovno-tehnična vprašanja niso pravna vprašanja, tudi ne morejo biti predmet presoje zakonitosti upravnega akta v upravnem sporu.
Če pristojni organ v roku, določenem v predpisu, ne določi nove višine letne dajatve za naslednje leto, to ne pomeni, da dajatve ni, temveč da se to dajatev plačuje v višini, kot je veljala prej, po novi višini pa šele od njene uskladitve po objavi v Uradnem listu.
ZPomK-1 člen 9, 19, 21, 28, 29, 33. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 102. Pogodba o ustanovitvi Evrospke skupnosti (PES) člen 82.
varstvo konkurence - zloraba prevladujočega položaja - trg televizijskega oglaševanja - storitveni trg - geografski trg - sklepanje ekskluzivnih dogovorov - pogojni popusti za zvestobo - nedopustno ravnanje - učinki ravnanja kršitelja na trg - dokazovanje obstoja prevladujočega položaja - tržni delež - nenapovedana preiskava - najhujše kršitve konkurenčnega pravna - načelo kontradiktornosti - načelo sorazmernosti
Glede na načelo sorazmernosti se nenapovedana preiskava praviloma lahko izvede zgolj za odkrivanje dokazov, vezanih na najhujše kršitve konkurenčnega prava. Povedano drugače, kadar v primerih najhujših kršitev konkurenčnega prava obstaja utemeljena nevarnost, da bi podjetje uničilo ali skrilo relevantne dokaze, je izvedba nenapovedane preiskave smiselna ter ob izpolnjevanju zakonskih pogojev tudi zakonita. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja na napačno stališče Agencija, da je ta „prosta pri izbiri“ ustreznega preiskovalnega instrumenta, saj to ne izhaja iz določb ZPOmK-1.
Agencija z opravo sporne nenapovedane preiskave ni kršila načela sorazmernosti, saj jo je opravila na podlagi suma obstoja kršitve zlorabe prevladujočega položaja preko prakse sklepanja eksluzivnih pogodb, kar ustreza pojmu „najhujših kršitev konkurenčnega prava“.
Kot pravilno izhaja iz izpodbijane odločbe je podjetje s prevladujočim položajem podvrženo strožjim kriterijem dopustnosti ravnanja na trgu kot preostali konkurenti, ki takšnega položaja nimajo. Ravno zaradi te posebne odgovornosti na trgu, na katerem prevladuje, je nedopustna tudi zloraba položaja z ravnanjem, ki je drugače sprejemljivo za ostale konkurente, ter tudi, če ni imelo namena po storitvi ravnanja zlorabe. Bistven je namreč učinek njegovega ravnanja na trg.
Pri zlorabi prevladujočega položaja, prepovedanega z 9. členom ZPOmK-1 in 102. členom PDEU, gre za objektiven koncept, kar pomeni, da se pri presoji o obstoju zlorabe kot „pogoj“ za vzpostavitev kršitve ne zahteva namen kršitelja, temveč se v vsakokratnih okoliščinah konkretne zadeve presoja učinek spornega ravnanja na trg, z vidika ohranjanja še obstoječe konkurence na trgu oziroma razvoja te konkurence. Razlaga objektivnega koncepta je tako vezana na ravnanje podjetja s prevladujočim položajem, ki lahko vpliva na sestavo trga, na katerem pa je prav zaradi njegove prisotnosti raven konkurence oslabljena. Zato so neutemeljene tožbene navedbe o pravno zmotni opustitvi dokazovanja obstoja izrecnega „namena“ tožnice omejiti konkurenco s spornimi ravnanji, saj namen zlorabe ni nujni pogoj koncepta zlorabe, ki je prepovedana z 9. členom ZPOmK-1 in 102. členom PDEU. Čeprav drži, da so pri ugotavljanju „zlorabe“ zelo koristni neposredni dokazi o obstoju izključevalne strategije, vezane na namerno izključevanje konkurentov s trga s strani podjetja s prevladujočim položajem, pa ti vendarle za končno odločitev niso potrebni, če iz ostalih relevantnih okoliščin izhaja jasen obstoj kršitve 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena PDEU. Razmejitev med dopustnim in nedopustnim delovanjem je namreč v vsakokratnih okoliščinah zadeve odvisna od različnih dejavnikov in od stopnje njihove upoštevnosti, pri čemer pa je ravno za izključne sporazume še posebej značilno, da omogočajo izvajanje močnega konkurenčnega pritiska, saj preko izključne vezave strank že sami po sebi povzročajo učinek preprečevanja vstopa ali širitve konkurenčnih podjetij.
Pravilen je pristop Agencije, ki je v kontekstu presoje „obstoja zlorabe“ upoštevala močan tržni položaj tožnice, njeno vlogo neizogibnega poslovnega partnerja, dejanske pogoje na upoštevnem trgu, individualiziran pristop pri sklepanju ekskluzivnih pogodb, različna merila in pogoje pri odobritvi popustov, dejstvo sklepanja pogodb za eno leto, dolgotrajno obdobje izvajanja sporne poslovne prakse ter odsotnost logične razlage, zakaj naj bi bili le v primeru strankinega pristanka na ekskluzivnost večji popusti pri odkupu oglasnega prostora ekonomsko (stroškovno) utemeljeni.
Ob tem Vrhovno sodišče opozarja, da iz sodne prakse SEU izhaja, da pri teh oblikah zlorabe prevladujočega položaja (izključnih sporazumih in pogojnih popustih za zvestobo) zadostuje že sklep, da se z ravnanjem podjetja s prevladujočim položajem, ki kaže na zlorabo, skuša omejiti konkurenco oziroma da ima sporno ravnanje lahko tovrstni učinek; da zadostuje, da je na podlagi presoje vseh okoliščin konkretne zadeve mogoče sklepati, da je učinek teh praks omejitev ali izključitev konkurence na zadevnem trgu oziroma da je to z njimi mogoče storiti. Zato je neutemeljen tožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri presoji proti-konkurenčnih učinkov spornih izključnih sporazumov.
ZPomK-1 člen 3, 6, 6/1, 24, 24/1, 24/5, 36, 36/4. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 101. Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti (PES) člen 81. ZUP člen 164, 164/2.
varstvo konkurence - kartelno dogovarjanje - omejevalni sporazum - postopek pred Uradom za varstvo konkurence - upravni postopek - načelo kontradiktornosti - dokazovanje - razkritje zaupnih dokumentov - zavrnitev dokaznega predloga - nova dejstva - sklep o uvedbi postopka
Izjava strank o povzetku relevantnih dejstev je namenjena udejanjanju načela kontradiktornosti (uresničitvi pravice do izjave). V njej lahko stranka opozori na dejstva, ki so ji v prid in ponudi za to primerne dokaze. Šele če toženec teh pravno pomembnih dejstev in dokazov ne obravnava in o njih ne zavzame stališča v odločbi, je kršeno načelo kontradiktornosti.
Na prvi pogled se sicer zdi, da je tožnik ujet v začaran krog, saj ne more dokazati vpliva dokumenta, če ga ne pozna; vpogled dokumenta pa se mu onemogoča, ker bi prav tak vpliv moral dokazati. Vendar pa za izkazovanje pomena zaupnega dokumenta zadostuje že sklicevanje na vrsto dokumenta, na materijo, na katero se nanaša, ne glede na to, da v podrobnostih (zakritih delih) vsebina dokumenta ni znana. Iz t.i. nezaupnih različic dokumentov, ki so bile na voljo vsem strankam postopka pred tožencem, je mogoče razbrati dovolj podlage za utemeljevanje, ali bi posamezen, konkretno poimenovan dokument lahko prispeval k razbremenitvi tožnika.
Kršitev načela kontradiktornosti pomeni le zavrnitev takih dokazov, s katerimi se dokazujejo dejstva, ki so pomembna za odločbo.
Če nova ugotovljena dejstva pomenijo le dopolnitve istega historičnega dogajanja, a še v okviru iste zakonske kršitve, potem ne gre za drugo kršitev in nov sklep o uvedbi postopka ni potreben. Za tak primer je šlo tudi v predmetni zadevi. Toženec je kljub dopolnjenim dejanskim ugotovitvam lahko izdal izpodbijano odločbo, ne da bi pred tem izdal nov sklep o uvedbi preiskave.
Usklajevanje pri oddaji ponudb na posameznih razpisih avtocestnega programa je pomenilo, da so se udeleženci kartela zavestno izogibali medsebojnemu tekmovanju, kar je bistvo konkurence. Ni šlo le za skupen nastop na posameznem avtocestnem odseku, pač pa za izigravanje javnih razpisov na celotnem avtocestnem programu v obdobju desetih let. Pri tem nič ne spremeni motiv posameznega udeleženca kartela.
Če je bil namen skupnega nastopanja na podlagi kartelnega dogovora zvišanje cen, kot ugotavlja toženec, potem so višje ponudbene cene članov kartela same po sebi omogočale drugim tujim podjetjem večje možnosti za uspeh na javnih razpisih DARS.